Kaj boš roko dajal
| „Kaj boš rokó dajal?“ Živcev |
| |||||||||||||
I.[uredi]
Molčé sva si stala nasproti. Z levico je stiskala upogneno vejo zelene vrtne ograje, ob kateri sva stala, desnica pa jej je visela mrtva ob vitkem životu.
Mračno je bilo in lehák vetrec je pihal skozi cvetoče vrtno drevje.
In prijel sem jej desnico in krčevito držal jo v svojej. Ustna pa so šepetala: „Oj da bi mogel vedno držati to ročico, kakor jo držim sedaj; da bi jo mogel vedno pritiskati na svoja usta, kakor sedaj!“
In poljubljal sem jo goreče, v istini goreče, z vsem ognjem srčne svoje ljubezni.
A ona — ona se je smejala, iztrgala mi roko in zbežala. Meni se je pa zdelo, da se je ta smeh spremenil v oster nož, v nož, kateri se je zasadil globoko, globoko v srce moje. —
Odšel sem po bližnjej cesti, odšel z ognjem, v srci divjajočim. Še isti večer pa sem zabaval v krčmi prijatelje, zabaval tako, da so bili vsi zamakneni v moje govorjenje. Nikdo pa ni občutil sarkazma, kateri je zvenel iz vsake moje besede.
Koliko človek sklene, koliko opusti! Že kedaj sem bil sklenil, da me ne omami več nobeno žensko lice, da počnem sovražiti tatice možkih src. In vender me je ta večer obšla zopet nenadna slabost in govoril sem jej one besede, govoril iz dna srcá in tako globoko resnično, da morebiti še nikdar prej ne tako!
II.[uredi]
Bilo je leto pozneje. Pozabljal sem, a pozabiti nisem mogel nje, presrčno ljubljene svoje Irme. Še je često razsajal ogenj v mojem srci, še je stala njena podoba čista, brez madeža v globini duše moje. Še sem veroval v njo!
V trgu B. je bil ples. Koliko plesalcev, koliko plesalk se je vrstilo pred mojimi očmi! Prišla pa je tudi ona — videl sem jo in sklenil sem: danes se mora odločiti osoda moja! In zamislil sem se in premišljeval, kakó bi se jej približal.
A več ni bilo treba. Imela je plesalca — mladega, zalega in srcé mi je upálo!
Umaknem se tedaj v bližnjo sobo, odprem okno in burni občutki srca mojega združijo se z vihrajočim vetrom. Udal sem se bil popolnem svojim mislim in komaj sem zapazil, da sta stopili dve osebi v isto sobo.
V sobi je bilo temno, oseb ni bilo mogočo razločevati. Ne vem, je li bilo prav, a jaz sem se potisnil še bolj za okno in nisem hotel, da bi me opazila.
Poslušam tedaj, kaj se pogovarjata.
„To je bil tedaj pesnik, kateri se je bil nekdaj zagledal v tvoje črne lasce, modre oči, bele ročice, vitko rast in kaj vem še v kaj. No, da ti povem, saj slabega ukusa ni imel!“
In zasmejal se je svojemu dovtipu. Zasmejala se je tudi ona in — bil je isti smehljaj, kakor onikrat pri vrtnej ograji.
„No, držal se je pa, ko je naji zagledal, res kakor bi mu bila usahnila najedenkrat pevska žila. Skoro si ni upal povzdigniti oči. Oj, ti ubogi pesnik!“
Govoril je to sam, a ona je vedno molčala. Meni pa je prihajalo vroče in težko sem dihal.
Nadaljeval je: „Čemu hraniš tiste njegove neumnosti, tiste verze? Res jih je tebi naredil, a prav tako lahko veljajo vsaki drugi in stavim glavo, da je gladil ž njimi že marsikaki drugi deviško srce!“
„Misliš?“ odgovori ona zategneno in iz besede je odmevalo kakor nek dvom nad njegovim govorom.
„Draga, ali res misliš“, odgovori oni naglo, „ali res misliš, da si sama na svetu, ki unemaš pesniška srca? Ako uname pesnika ščinkovec v grmu, vrabec na strehi, hrošč v blatu, da mu „pesnico zapoje“, čemu bi ga ne unela kaka pametna stvar, dasi je malo grja od tebe?“
„Prav imaš,“ spregovori ona malomarno.
„In draga, golobica mojega srca, srček moj, nesem li sedaj za vse to zaslužil poljuba rožnih tvojih ust!“
In objel jo je krog pasu in poljubljal, da se mi je srce kar krčilo.
A bil sem ozdravljen, ozdravljen za večno!
III.[uredi]
Leto pozneje je bila zopet sama. Rože so izginjale druga za drugo z njenega lica. Ljubovnik jo je bil zapustil in jaz sem se na tihem radoval njene nesreče. Saj jo je zaslužila!
Nekega večera se sprehaja sama po mračnej ulici. Kar pristopim k njej in jo vprašam: „Ste li sežgali moje verze, to nepotrebno šaro?“
Ona obledi, a ne odgovori ničesar.
„Raje, gospica, bi bili zažgali srce onega, kateri vam je to nasvetoval, in gotovo bi vam ne bilo že sedaj ugasnilo.“
„Kako vi to veste?“ vpraša tresočim glasom.
„Gospica, vse se zve na tem svetu: Toda preidiva dalje. Povejte mi resnično, ste me li kedaj ljubili?“
Ona ne odgovori. A ko jej pogledam v oko, vidim, da je zablestela v njem svitla solza.
Smilila se mi je. Iz srca pa se mi je nekaj privilo in kmalu, kmalu bi me bila premagala stara ljubezen.
„Jaz vam odpuščam,“ rečem jej in podam jej roko.
Nekoliko časa drži roko v svojej, a na jedenkrat jo spusti rekoč:
„Kaj boš rokó dajal!“ in hiti dalje.
Jaz pa se obrnem v stran in še sedaj mi zvene zadnje njene besede po ušesih.
Kmalu potem smo jo zakopali.
Živcev.