Iz prvih dni
| Iz prvih dni Peleasa |
| |||||||||||||
Kaj neki ti dve ženi tam na brvici? Zdi se, da sta jokali? Prva, komaj dorastla deklica, druga žena, kateri je trpljenje že začrtalo svoje sledi v obraz. Bel listič drži v trepetajoči roki in pravkar ponavlja: »Jutri grem k poroki z Nanny in potem bom jokal celo življenje ... «
Da, jokal si človek, in vprav tam ob tisti leseni brvici, katero je čas porušil pred teboj. Tvoje solze so orošale zemljo, po kateri si hodil tja do brvice, koder si stopal, kadar tvoja duša ni našla miru. In tik ob brvici, kjer je takrat slonela mati tvoja in sestra, si zgradil lep in prijeten dom, toplo gnezdeče družini svoji številni. Tam so se ti rodili otroci, in ti si jih štel. Leto za letom je rastlo njih število, leto za letom tvoje skrbi. Pol ure hoda ti je bilo do mesta. Meril si to pot dolgih dvajset pet let. Nato si se ustavil ...
Nanny tvoja pa je kraljevala v hramu, posvečenem s solzami. Hranila in negovala je deco obilno. Ko pa je prišla bolezen, da je bilo bolnikov po štirje na enkrat, tedaj se je sklanjala čez ležišča in zibelke in dajala vsakemu del svoje ljubezni. Najmlajšega je jemala potem še v naročje, misleč mu nuditi tam, na svojem srcu, bolj varno zavetje. Kdo je štel tvoja pota, kdo meril globino tvoje bolečine, kdo videl solzo v tvojih očeh?
Vsi so zopet okrevali. Dva je prvič obiskal na posteljci Jezušček iz nebes in enemu so bili tam odpuščeni prvič njegovi grehi. In tega, o mati, si nosila še dolga leta v naročju, ga učila pisanja in čitanja in računanja in še imena Jezusa in Marije. In ko je prihajala zima in božič, in ko se je tvoj prvi sin vračal iz šol, si mu pravila, da bo J. umrla. Ta pa se je, zaslišavši to govorico, z vso gorečo vero otroka, obrnil proti tisti ljubi Gospej, katere slika je visela tam ob posteljci: »Visoka Gospa, ne pusti, da bi umrla!«
Po treh letih je šel otrok zopet v šolo, s tisto grdo rano pod desnim sencem, katere sledi nosi še danes. Nihče več ne ve, da je to bitje nekoč ječalo v bolečinah, medtem ko so drugi veselo rajali po pomladi cvetočih livadah. Ostalo mu je pa eno kraljestvo — materino naročje, četudi mu je Gospod odvzel vid za dolgih deset dni ...
Kaj se je takrat dogajalo v notranjosti tega otroka? Daljni spomini nam šepečejo, da je njegova duša doživljala velike stvari.
Kmalu vidimo, kako hodi otrok po samotni poti, kako ponavljajo drobne ustne njegove: »Nikar, o predobri Gospod, ne dopusti, da bi se kdaj poročila!« ...
Morda je pa ta otrok štel pota svoje matere, razumel solzo v njenih očeh, čutil njenega srca bolečino?
O mati, dvakrat posvečena, s številnim materinstvom in še s trpljenjem! Tvoje bolečine otrok ne čuti, tvojih poti otrok ne šteje, solza tvojih oči otrok ne razume! In vendar je ta otrok trpel po tvoje, o mati!
— — — — — Legali so v grob: stara mati in hčerka in sin — oče otrok, s katerimi je Nanny ostala sama. Tedaj se je naenkrat zazdelo, da je bila uslišana prošnja daljnih dni: »Nikar, o predobri Gospod, ne dopusti, da bi se kdaj poročila!« — — — Naenkrat je bila mati — mati bratca nepreskrbljenega. Odslej je čutila veselje in bol matere, grenkost in sladkost materinstva, in ko bratca ni bilo več, so položili v grob njeno življenje ...