Ej, Luka, pejt dam

Ej, Luka, pejt dam: Roman Tomaž Iskra

Spisano:	2010
Viri:	avtorjev rokopis
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Rano otroštvo

1. poglavje

Ko je imel komaj dve leti, je stopil v katran.

»V teru je, v teru je!« je kričal petletni Slavko. Otroci so pritekli iz trstik. Na nasipu je nekajkrat zadonelo. Iz železnih vagonov se je po napušču vsipala žlindra, stranski produkt plavžev.

»Primi ga za nogo ...!« se je drl Slavko. »Auuuu, auuuu, boliiii!« je jokal Luka. Takrat je prvič občutil bolečino. Pekočo. Kakor da bi mu hoteli izpuliti nogo. Lica so mu oblile solze. Zdaj še ječati ni mogel več. Le tresel se je. Tresel pred tistim, kar še pride.

Nekako so mu izvlekli nogo iz trde, črne zmesi, ki je smrdela na vse strani. Nekoliko starejši otroci, Tine, Silvo in Julka, so previdno stopali okrog črne, mehke gmote.

»Sam ter, sam ter ...!« je obupno vpila Julka in počasi ter previdno vlekla Luka ven.

Otroci so modrovali.

»Ja z robcem ...!«

»Ja kaj paaaaaa!« 

»Dej zmoči jo, vsaj zmoči!«

Blizu je bila voda. Namočili so krpo.

Lukec je še kar sedel v travi.

Tam v barju, pod strmim pobočjem je bilo vse. Rečni rokavi Save, trstje, pesek, trave, kamenje od nasipa, ostanki lesenih in kovinskih vozov, stare gume in katran v malih bazenih, v katerega je z levo nogico stopil naš Luka. Če bi stopil le en korak naprej in če bi bil od ostalih otrok oddaljen le nekaj metrov več, bi ga barje požrlo.

Požiralo je že lisice, kure, peteline, zajce in še kakšno kozo, da ni utegnila reči niti zadnji meeee.

Otroci so čistili in čistili pred oltarjem. Čistili so čeveljček, le nogavičke niso mogli očistiti. Bila je vsa črna in vrgli so jo kar stran.

»Da mama ne vidi, da mama ne vidi!« je šlo od otroških ust do ust.

2. poglavje

Na vrtu je stal tricikel. Včasih pa na dvorišču.

Starejši brat Tine se ni več vozil na njem, ker ga je že zdavnaj prerasel. Noge so mu štrlele nad balanco in sploh jih ni mogel več premikati. S triciklom se je vozilo po dvorišču petih nizko pritličnih hiš. Pod strmim hribom so bile drvarnice z ozkimi sivimi deščicami in kvadratnimi deskami, obdanimi, da se je videla vsa ropotija, ki so jo premogle drvarnice.

V njih so bile kokoši in tu pa tam je dame čuval petelin. Ta je vsako jutro oznanjal beli dan. Poleg kokoši so bili tudi zajčniki, natlačeni s slamo in deteljo. V njih so domovali zajčki. Bile so cele družine zajčkov in zajkel ter kup mladičev. V nedeljah je kdaj pa kdaj zmanjkalo kakšnega odraslega zajca. Znašel se je na krožnikih te ali one družine, ki so praznovali rojstvo otroka, ali pa je bil priboljšek za Veliko noč, Sveti večer ali Novo leto.

Tudi koza je imela svoje častno mesto v drvarnici. Poleg je bilo vedro. To je bilo vsako jutro polno za otročad, ki se je igrala in kričala na dvorišču.

Vse skupaj pa je čuval pes Kastor.

Ta veliki dinarski ovčar pa ni bil navaden pes, ki čuva dvorišča, hiše in ljudi.

Ko je kdo v naselju umrl, je pes Kastor tulil pred oknom že kakšen dan ali dva dni prej.

Tako so vsi iz zaselka vedeli, komu bije zadnja ura. Kastor se nikoli ni zmotil. Zadnjo uro je izlajal vsem dedkom in babicam, kolikor jih je še bilo v tisti ulici pod hribom.

Naš Lukec se je pa vozil in vozil cele dneve s triciklom in vedno, ko je šel dol, je mati zagledala rumeno znamenje in vsakič je morala tricikel peljati ali zanesti pod šterno. Nekajkrat je pritisnila na vzvod in tricikel je bil v hipu opran. Potem je pa nesla Lukca takoj v kopalnico. Slekla mu je rjave hlačke in mu očedila rit kar z mrzlo vodo, saj v tistih časih še ni bilo ne tople vode, ne centralne kurjave, ne avtomobilov. Tista družina, ki pa je premogla kakšno kolo, čeprav staro, je bila pa že zelo bogata in vsega spoštovanja vredna od blizu in daleč.

Tako je Lukec rasel ob triciklu in kozjem mleku, dokler ni tudi to prerasel in so mu noge štrlele čez balanco ... kakor njegovemu bratu.

3. poglavje

Na dvorišču je bil vkopan velik smetnjak. Sredi desk je bila odprtina in pokrov. To niso bili smetnjaki kakršni so danes. Danes so smetnjaki kovinski in te odpelje za to posebej izdelan kamion. Potem so danes še plastični smetnjaki za papir, steklo in plastiko. Včasih vsega tega, tik po vojni, ni bilo. Še kamionov ni bilo, osebne avtomobile pa so imeli le zdravniki.

Torej naš smetnjak je bil velika, betonirana luknja. Čez to luknjo, veliko kot manjša soba, so bile nameščene deske in v sredi je bil vdelan pokrov z ročajem, a tega pokrova ni nihče zapiral. Bil je odprt dan in noč in iz luknje je smrdelo kakor iz hleva. Debele muhe so se pasle okrog odprtine in čmrlji, veliki kot letalo.

Gospodinje in vsi, ki so imeli v rokah kaj za odvreči, so enostavno odpadke metali v to smrdečo luknjo in nikomur ni prišlo na misel, da bi za seboj zaprl pokrov. Slehernemu odraslemu se ni zdelo nič posebnega, če je zaudarjalo po dvorišču. Zlasti moški, ki so garali v različnih obratih v železarni, so bili vajeni veliko večjega smradu, kislin, katrana, smradu plavžev, martinovk, in za njih je bilo dvorišče oddih v naravi. Zato se od odraslih ni prav nihče vznemirjal zaradi kupov smeti in odpadkov smetiščnini jami.

Otroci pa so se vsak dan igrali okrog tega smetnjaka, se vozili s tricikli ali celo redkimi dvokolesi, se šli risntanc, igre z žogo.

In tako sta se šla Lukec in Riko kdo vrže dlje kamen. Nekaj časa sta metala kamenje v zid bližnje hiše , potem je pa silovito počilo.

»Ooooooo,« je zajavkal Luka. »Tepena bova!«

»Skrijva se!« se je tresel Riko.

»Ti si začel!« je siknil Lukec.

Stala sta tik ob odprti luknji za smeti.

Riko je z vso silo porinil Lukca k odprtini.

Luka je iznenada izgubil tla pod nogami. Letel je po zraku in se znašel sredi smeti. Zaznal je stare konce razbite steklenice, raztrgane kartonske škatle.

Grozen smrad mu je zarezal v nosnice. A v hipu je bil zunaj. Riko je še kar stal tam pri luknji. Lukec ga je hitro porinil tja, kjer je bil on malo prej.

Zdaj je Lukec stal ob odprtini za smeti in gledal Rika, kako se kobaca sredi smetišča. Zadovoljen je odkorakal proti domu. Medtem je še z rokami tlesknil gor in dol, kakor je videl to pri odraslih, kadar je kdo opravil kakšno dobro delo.

4. poglavje

Mati ga je odpeljala nekam zelo daleč. Šla sta na vlak. In vlak je delal čuha, čuha, čuha ... Kar nekam v neskončnost. Doma se je bil igral z majhnimi sivimi in modrimi svinčenimi ladjicami. Kar na preprogi. Ampak preproga je bila zanj morje. Na morje je šel, ko je shodil. Že takrat je poznal okus soli, okus slane vode, a se je vode in morja bal, da je kar naprej vekal.

Mati ga je peljala v neko lepo, razkošno hišo z vrtom. Na vratih je bila velika, rumena tabla z velikimi črkami.

Čakal je v čakalnici z veliko okroglo mizo in stoli. Potem je prišel ven možakar, velik kot njegov oče, v belem. Posadil ga je na stol in mu z nekakšnimi napravami gledal v oči. Spraševal ga je, če vidi smrekico, pa hišico in kuža, in koliko smrekic ...

Potem je spet čakal v čakalnici. Zdelo se mu je, da traja čakanje celo večnost. Mama je prišla ven vsa bleda. Spet sta šla na vlak. In vlak je delal čuha, čuha, čuha ... In vse se je treslo in guncalo in bil je čisto pri miru na leseni klopi ob oknu, poleg matere je gledal pokrajino, kako bežijo polja, drevje, hiše ... Doma mu je mati dala očala na nos. »O kako se zdaj vse lepo vidi, vse bolje!« 

Premaknil se je k zidu. »Mami, pikice vidim, pikice vidim na zidu! Modre, rdeče, zelene ...« 

Mati se je obrnila proč, da je sin ne vidi. Da je njen otrok ne vidi. Njen najmlajši.

Iz oči ji je začelo teči. Po licih so se ji razlile debele kaplje. Solz ni mogla ustaviti. Na skrivaj je vzela robec iz predpasnika.

Njen sin je spregledal. Z očali. A tega ni vedel nihče. Prav nihče, do njegovega četrtega leta.

5. poglavje

Naš Lukec se je tako podal po travnikih, bližnjem Grabnu. Tako so otroci rekli potoku Bela, ki se je izlival v veliko reko Savo. Otroci so se igrali kavboje in Indijance, le da nihče ni hotel biti Indijanec. Po večjih spopadih in napadih čez potok ali pri dirki skozi grmovje so našemu Lukcu često padla očala na tla. Velikokrat jih je takoj pobral, včasih pa so jih otroci iskali ob poteh. Zgodilo se je tudi to, da so se stekla razletela, in Luka je privekal domov, da so se tresle šipe na oknih.

Vedno je bila mati prva, ki ga je potolažila. Če se je to le prepogosto zgodilo, ga je oče strogo okaral.

V jeseni pa so ga odpeljali v vrtec.

»Zdaj boš obiskoval vrtec!« je resno rekla mati.

Luka ni imel niti najmanjšega pojma, kaj je to vrtec.

Vrtec je bil v stavbi osnovne šole, le nekaj minut stran, kjer so stanovali.

Lukec je spoznal vzgojiteljico, bila je postavna, mlada, in je že prvi dan dejala: »No otroci, zdaj bomo pa zapeli! Ringa, ringa, raja ...«

In otroci so peli skupaj z vzgojiteljico. In tudi pesem: »Sonce, sonce gori gre ...«

In so vsi peli s tovarišico.

Potem je vzgojiteljica prinesla od nekod kup barvnega papirja, modrega, rdečega, rumenega, zelenega, vijoličastega ...

»Otroci,« je velela vzgojiteljica Irena. »Tu imate škarjice in boste izrezali živali iz risanke!« 

»Poglejte, tu so zajčki, srnice, veverice, ptice, medvedje. To vse so gozdne živali.« 

»Potem so še tu muce, kužki, kokoši, petelin. To pa so domače živali.« 

In tako je naš Luka znal ločiti domače in gozdne živali.

Izrezoval in izrezoval je iz različnega papirja muce, kužke, veverice tako kot ostali otroci. Tako se je naučil različnih oblik in oblik posameznih živali.

Svojo vzgojiteljico je tako vzljubil, da je šel kilometer daleč s sosedom Pavlom na Javornik, samo da je vedel, kje je doma njegova vzgojiteljica, ki zna tako lepo peti in v živo pripovedovati pravljice.

Ko je to spoznal, jo je imel še rajši.

6. poglavje

Kmalu se je naš Luka znašel z ostalimi iz vrtca v prvem razredu. Doma se je pridno učil. V zvezek je vpisoval vse črke, kakor so povedale učiteljice v šoli.

Bilo ga je groza. Kar tresel se je. Luka je tako trpel ves odmor. Minute so se vlekle kot večnost in nič ni kazalo, da bi kdo stopil skozi vrata. Večino otrok je že odhitelo na malico.

Končno pridejo otroci in učiteljica. Od otrok se nihče še obrnil ni.

Učiteljica je tedaj opazila črnilo na parketu, saj je Lukec sedel že od samega začetka šolskega leta v prvi vrsti. Slabovidne učence so vedno dali v prvo vrsto, če je le bilo mogoče ter v srednje klopi.

»Ooooo, to bomo pa pobrisali, a ne!« 

»Lukec!« 

Lukec je bil v hipu brez solz.

»Ja, ja,« je le še izdavil. V grlu se mu je že močno nabralo.

Učiteljica je brž stopila k lijaku, namočila veliko gobo in kmalu je bil parket čist kot prej.

To je bil Lukov krst v osnovni šoli. V prvem razredu je bil odličen. Spričevalo so krasile same petke.

7. poglavje

Tudi v drugem razredu je bil naš Luka odličen.

Učiteljica je spraševala ob koncu leta učence:

»No otroci moji, kdo je najboljši učenec v razredu?« 

Luka je mislil, da je edini. Pričel je dvigovati glavo. Usta so mu šla kar sama od sebe narazen.

V njem je govorilo: »Jaz, jaz, jaz ... kdo pa drug!« 

Kar precej je dvigoval glavo naš Lukec in se oziral naokrog, da bi ga vsi videli.

A glej ga zlomka. Nihče se ni uzrl vanj. Nihče ga ni pogledal. Vsi so gledali nekoliko temnejšega dečka, izjemno lepega obraza, s toplimi žametnimi očmi. Le dva stola je bil oddaljen od Lukca.

»Andrej!« je prešinilo Luka.

»Andrej Andrej, Andrej!«, so drugi sošolci v en glas zavpili.

So ponavljali otroci.

Vse glave so bile obrnjene proti Andreju. Andrej pa je skromno s sklonjeno glavo zamišljeno zrl predse.

Luku so se povesila ramena. Glava mu je omahnila nekam globoko med ramena. Takrat je prvič zaznal, da je še nekdo boljši od njega.

V petem razredu je Luka dobil slabo oceno iz matematike. In glej, prav Andrej mu je pomagal in ga izvlekel iz kaše. Razložil mu je tako kakor je razlagal učitelj pred tablo.

»Kaj pa boš, ko boš velik?« je nekega dne z občudovanjem Luka vprašal sošolca Andreja, ki je bil izredno dober smučar in tudi na pianino je znal lepo igrati.

»Zdravnik,« je skromno rekel Andrej.

»Zdravnik?« se je začudil Luka.« A se ne bojiš krvi?«

»Saj se jo navadiš,« je mirno odgovoril Andrej.

Andrej je bil odličnjak še naprej v gimnaziji, še bolje je smučal, bil je celo med najboljšimi v državi na skakalnici za vasjo. Tudi na univerzi je vse v predpisanih rokih doštudiral in zares postal zdravnik. Eden izmed najboljših zdravnikov.

Naš Luka ga je še kasneje obiskoval, a srečevala sta se vse bolj redko, ker se je Andrej preselil z družino na morje. Soproga je bila pa še bolj pridna in je doštudirala za učenjakinjo. Proučevala je morja.

V svoj domači kraj Andrej poslej skorajda ni več prišel.

8. poglavje

Luka v športu ni blestel. Pri teku čez drn in strn, od Belškega polja, po cesti mimo mosta do šole, je bil zadnji. Vedno zadnji. Še mama ga je gledala z balkona in se čudila. Pa tudi rekla mu je:

»Oh sine, pri teku si bil zadnji!« 

Luka je samo nekaj zamišljeno gledal predse. Mati bi vendar hotela videti Luko, svojega sina, vsaj v sredini med učenci.

Luka je v telovadnici dobro skakal le čez kozo.

Pri smučanju se je bal peljati v Kranjski gori z žičnico Mojco. Sošolka Marija ga je veselo priganjala.

»Daj no Luka, greva na Mojco!« 

In Luka je res šel, saj je rad videl Marijo. In Marija mu je hitro in spretno zapela vlečno sidro. Lepo sta se peljala gor po hribu. Tam pod gozdom, na vrhu hriba, sta se odpela, Marija se je hitro odpeljala navzdol, vijugala sem ter tja in že je bila na sredi smučišča.

Luka je bil še vedno na vrhu in po desetih metrih je telebnil v sneg kakor je bil dolg in širok. Očala so mu padla daleč naprej. Videl je slabo tudi z očali in jih je komaj našel. In tako je šlo vse do vznožja hriba. Na vsakih petnajst metrov se je pobiral. Sošolka Marija se je odpeljala navzdol že drugič.

»A gre?« je bila radovedna.

»Bolj počasi,« je zajavkal Luka.

Marija pa je naprej uživala v smuki.

Na morju pa se je Luka naučil plavati, tudi hrbtno. Znal je prsno in naučili so ga, hrbtno plavati in prav lepo se je sam naučil ležati na hrbtu in z rokami mahati nazaj, tako, da se je premikal hrbtno. Celo mrliča je znal plavati.

Učiteljica telovadbe je neko poletje priredila za vso šolo plavanje. Šola je imela športni dan na Bledu. Vsi višji razredi, pa tudi nižji, so zasedli svoja mesta na kopališču pod gradom. Luka je bil tedaj že v sedmem razredu.

Učiteljica je imela pred seboj seznam vseh tekmovalcev. Za hrbtno plavanje se je že prijavilo pet deklet.

»No fantje, za hrbtno plavanje!« 

Bila je grobna tišina.

»Fantje, kje ste korenjaki?!« je tulila učiteljica telovadbe, zdaj že nestrpno.

Spet tišina. Na vsej šoli ni bilo niti enega fanta, ki bi se prijavil za hrbtno plavanje na petdeset metrov.

Učiteljica telovadbe je bila zdaj že zelo nervozna: »Kaj ni nikogaaaaarr?« 

Tedaj se splašil naš Lukec. »Grem pa jaz!« 

»Dobro Luka, še kdo?« 

Učiteljica telovadbe je bila kar precej zadovoljna, kakor da bi bilo to samo po sebi umevno. Zdaj je končno imela kandidate za vse zvrsti plavanja: prsno, crawl in hrbtno.

Otroci so se postavili na start, pištola je počila in začelo se je silovito pljuskanje po vodi.

Končno je prišla vrsta tudi na Luka. Pri hrbtnem plavanju so plavalci že v vodi, ob startu se odrinejo le z nogami.

Počilo je. Luka je bil peti med štirimi dekleti. Mahal je z rokami silovito, kolikor je mogel. A bolj ko je mahal, bolj je bil utrujen. Na sredi proge se je samo še kobacal po vodi. A je še vedno mahal z rokami, kolikor je še imel moči. Dekleta so prispela že na cilj.

Čakali so samo še Luka.

Luka se je trudil, zamahoval, moči so mu že vse pošle, zdelo se mu je, da je že celo večnost v vodi. Še je zamahoval in zamahoval in nazadnje le pričofotal do cilja.

Končno se je z največjo težavo izvlekel ven na površje.

Zajemal je zrak in tam sedel brez moči še nekaj časa.

Čez nekaj dni je bila v šoli razglasitev rezultatov in podelitev diplom. Za vse razrede osnovne šole.

Lukca je iznenada predramil glas učiteljice telovadbe, ki je preko zvočnika oznanila njegovo ime in priimek.

»Luka! Prvo mesto v hrbtnem plavanju!« 

Luka je ves presrečen stopil na oder. Učiteljica telovadbe mu je svečano podelila lepo diplomo, okrašeno s cvetjem. To je bila prava in prva diploma za prvo mesto, ki jo je kdajkoli dobil v športu.

Tisti dan pa je našemu Luku zares igralo srce. Tudi zato, ker se nihče od fantov ni upal prijaviti in je bil edini na šoli in tako prvi v hrbtnem plavanju.

Čez nekaj desetletij pa je naš Luka v istem kopališču potegnil ven mlado dekle, ki se je že utapljala in bi zagotovo utonila, v sramoto vsem domačinom, ki so le opazovali na bregu.

Takrat je naš Luka plaval nekaj metrov pod vodo, da je hitro potegnil in priplaval z nesrečnico do lesenih stopnic na koncu kopališča. A o tem učiteljica telovadbe ni izvedela nikoli nič.

Bilo je mnogo kopalcev v travi, pod drevesi, v ležalnikih, na ležalnih deskah in vsi so gledali nekam vstran, nekam v časopise, revije, kot da se nič ni zgodilo, kot da se nič ne dogaja ... nekdo je pač nekam težko plaval z neko plavolasko proti bregu ...

In če bi naš vrli Luka takrat le za hip odlašal s skokom v vodo ali skušal celo teči do kopališkega mojstra po pomoč, bi bilo za ubogo dekle že prepozno.

Na to pa je Luka ponosen še danes. Rešiti življenje nekom, rešiti življenje ... kaj ni to nekaj, kaj ni to nekaj ...

9. poglavje

Iz spomina je Luka priklical dogodek, ko mu je bilo nekako dvanajst let. Oče je bil službeno v Nemčiji in otrokoma je prinesel kup igrač ter pravo pravcato kolo. Kolo je bilo majhno, rdeče barve a imelo je vse: široke gume, zavore na krmilu, zračno tlačilko, kolesa so se že na daleč svetila, bila je prava atrakcija v vasi. Z njim so se vozili prav vsi otroci na vasi.

Takole je Luka pravil svojemu sošolcu:

»Otroci smo se vedno najraje ob koncu tedna podili po dvoriščih, križiščih in se šli, kdo bo prvi privozil na cilj. Tu pa tam je kdo telebnil po tleh, se opraskal in se hitro pobral in spet se je dirka nadaljevala v pozno popoldne.

Sam sem se družil z vsemi otroki, tako v blokih kot tudi na vasi. Velikokrat sem otrokom posojal majhno rdeče kolo, z debelimi pnevmatikami. O tem kolesu se je širil glas tudi v mestu in z bratom sva bila sila ponosna na najnovejši izum iz zahodnih razvitih dežel.

Z nekim dečkom, ki je bil mlajši od mene, sva se pa šla nekoč kavboje in Indijance.

Rekel je, da je on kavboj.

Tudi jaz sem rekel, da sem kavboj!

»Ne, ti boš Indijanec!« me je popravil.

»Pa ne bom!«

»Pa boš!«

»Ne, ne bom!«

»Pa boooš!«

Tako sva se dajala celo popoldne. Fant je imel že kavbojski klobuk na glavi, jaz pa nič.

Oba sva že gledala kavbojske filme, v katerih so bili Indijanci vedno poraženi, vedno so bili potolčeni, pobiti in vse polno jih je ležalo po travnikih, ob njihovih stožčastih šotorih ...

Kolikor imam las na glavi, mi je danes žal da nisem bil Indijanec.

Namreč tisti fantiček, ki je bil za glavo manjši od mene, me je tako vrgel iz tira, da mu naslednji dan nisem hotel posoditi mojega krasnega rdečega kolesa.

Bilo je tam pod klancem, kjer je bilo treba iti čez železniško progo do glavne ceste.

Fant je kar na lepem izginil.

Jaz sem se igral v pesku, zgrabil kolo in ga pred seboj rinil v klanec. Nisem imel toliko moči, da bi ga poganjal do vrha.

Na vrhu klanca, glej, fanta kavboja z mamo. Ženska, njegova mati, je bila velika, svetlih las, močna in s hitrimi koraki se mi je približevala.

»Kaaajj, kkaaajj!« je začela kričati.

»Kaj si pa naredil?!!« 

Samo gledal sem jo.

Njen obraz je bil ves rdeč in spačen od jeze.

V sekundi me je nenavadno hladno spreletelo.

V hipu sem doumel, bolj je dojela moja naivna, otroška bit, da je tu pred menoj ena velika nevarnost. Neka velika pošast. Nekaj tujega. Nekaj mrzlega. Nekaj, kar gre skozi kosti, da vse zazebe.

Nenadoma je zakričala: »Našemu nisi ... našemu pa nisi posodil ... kokoooloooo!!« 

Peljal sem kolo dalje.

Ženska roka se je stegnila. Udarila me je v ramo. Potem v obraz. Klofutala me je. Kar naprej. Padel sem. Bil sem na tleh. Kolo sem spustil od groze. sSpustil sem ga iz rok, da je s truščem padlo po cesti. Ženska ni odnehala. Zdaj me je začela še brcati. Udarjala je z nogami, dokler nisem kot mrtev obležal sredi ceste.

Vse to je videla naša teta z balkona. Začela je vpiti:

»Pustite otroka!« 

Svetlolasa ženska se ni niti zmenila za klic odraslih. Šla je po cesti s svojim sinom, ki je bil v šoli velik nepridiprav, naprej, kakor da se ni nič zgodilo.

Naša teta jeb vsa razburjena kričala naprej:

»Da vas ni sram, na otroka se spravljate!« 

Teta je hotela dol po stopnicah. Hotela je obračunati z zverjo v ženski obliki, a je naši niso pustili.

Ves krvav sem prišel domov. Umil sem se in pozabil na ta dogodek za dobrih štirideset let.

Takrat sem pa šel že čez pol ure na dvorišče in se z drugimi otroci igral, kakor da ni bilo nič.

Danes pa vem, da tisto, kar je naredila jezna ženska, ni bilo prav.

Tista ženska, sem zvedel, je kmalu zatem umrla. In vsa tista družina je bila kar naprej nesrečna.

Zrelo otroštvo

10. poglavje

Debela, črna prodajalka v naši vasi, vsa živčna zaškriplje:«Počakajte, saj delam!« 

»Vas ne priganjam!« ji takoj vržem prijazno nazaj.

Ne zna niti vrniti denarja tako kot je treba. Zadnjič me je oškodovala za cel evro. Bil sem že na avtobusni postaji, ko sem opazil. Nisem šel nazaj.

Tudi šoferji ne vračajo denarja! Pa kakšen dan je to? Tudi za dva, tri evra ... Ajajaj ... Za ta denar se preživi človek dan. Štruco kruha, liter mleka, nekaj salame, sira dobiš. Za nekaj evrov in centov.

Se pravi, vsi po malem pozabijo vrniti cente ali celo kakšne evre. Vsi rabijo. To pomeni revščino. Navzven se vse blešči, tekstil, avtomobili, hvalisanje, kako hodijo na izlete na morje, v tujino.

Resnica je drugačna. Večina ljudi je doma, komaj uspejo nahranit otroke, dijake, študente. Metropola je draga, sobe, hrana in nakupovanje po trgovinah stane, lokali, restavracije, gostilne, jekleni konjički, vse požira denarnico, žep. Večkrat še drobiža ni.

Grem naprej do stolpnice. Tam se skrijem v hodniku.

Potem hitro pospešim do doma. Doma se sesedem. Ne morem zaspati. Mučim se. Vse me boli. Sanjam čudne sanje. Da me tepejo. Da me brcajo. V glavo, v trebuh.

Vse me boli. Boli me do kosti. Boli, da sem še po šestem križu doživel nasilje. Tako, kot ga vidiš le v filmih. Pet na enega. Sredi lokala, kjer sem bil vedno lepo sprejet. Sredi našega mesta. Rojstnega mesta. Sredi najlepšega lokala v našem naselju.

Ne samo da so me zbili po tleh! Ponižali so me kot kakšnega najstnika, ki prvič okusi pijačo in se izgubi brez moči. Taki tudi brcajo v glavo, trebuh, izvlečejo nož ... glede na moj visok krvni tlak ne bi preživel noči.

Lahko bi se razlezel po ulici.

Lahko bi me kar tam pobralo. Poklicali bi rešilca in rekli:

»Najbrž se ga je nalezel ...!«

»Hja, vkup je padel.« 

Nihče ne bi niti črknil. Nihče ne bi nič izvedel. Nihče.

Vsi bi šli mirno mimo.

»Ah, spet se ga je nekdo nacedil,« bi morda vedela povedati ali zgolj le pripomniti kakšna strežnica.

Zamahnila bi z roko rekoč:

»Saj ni vredno govorit. Saj ga poznamo, ah, tisti z očali. A kdo, da ga je ...?! Ne vem, nič ne vem o tem!.« 

Tako nekako bi se meščanke in sosedje pomenkovali. Nihče ne bi nič vedel, nič videl, nič slišal. Čeprav so vsi poznali soseda Luko, vsak dan, vsak teden, leto za letom, dolga leta ...

»Pa kaj ...« bi rekli.

Saj res, pa kaj bi to.

Kaj še ostane? Nič. Bolečina. Ena sama bolečina. Nič spanja. Dvigovanje telesa sredi noči. Večkratno prebujanje in hitenje praznit mehur. Pred leti mi je zdravnica, ki mi je pozabila izmeriti pulz rekla, da imam »cuker«. Na običajnem pregledu. No, imel sem jih krepko čez 57. Sem meril tisti prekleti cuker, sem že dobil tablete. Da, in mi je šla slinavka k vragu. Še to. A ni dosti, da me visok krvni tlak zeza!, ko grem od lastne matere, ki jih ima že 88.

Pravkar jih bo 89.

Kupil ji bom torto.

To bo veselje, veliko veselje.

Edino veselje.

Samo nekaj besed sem preveč napisal. Na, pa se je hrenovka razkuhala. Razpočila se je.

Se splača pisat. Nič se ne splača. Je to kaj pomembno? Nič ni pomembno. Mir je pomemben.

Mir. In umreti v miru, na hitro. Brez bolečin. To je važno in nič drugega. Mir je važen, ne pa skrbi. Skrbi so bolečine.

Da bi me zdaj, ko me že ves dan zbada, kot bi me počasi nekdo z nožem rezal v srce, srčna kap. To bi bilo še najbolje. Še najbolje. Dovolj mi je vsega. Oče je umiral počasi. Pol leta. Zadnje tri mesece je samo še ležal na kavču v dnevni sobi. Šele sedaj mi je jasno, da je trpel kot Kristus.

Ne, tega ni vedel niti brat.

Ta dva sta prišla k očetu in materi enkrat na tri mesece. Jaz pa sem bil pri starših vsak dan.

Brata so iskali ves dan, njegova žena pa je z avtom peljala mimo mene, kot da me ne pozna, ko nam je oče umrl.

Takrat me je udarilo skozi srce kopje sovraštva, da sem le stežka premagoval stopnice.

11. poglavje

Grob vidim. Samo še grob.

Kaj bo potem, me ne briga. Kaj pa še imam?

Kaj mi je še ostalo? Zdravja več ni. Šlo je v zemljo in nebo, nekaj po potokih. Pišem najkrajši roman, čisto novo zvrst. Ni novela, ni klasičen roman. Morda so kratke zgodbe. Luka sem. Luka, ki ga vse rado ima.

Pa kaj koga briga. Če bo roman obsegal le dvajset ali trideset strani ali šestnajst, komu kaj mar? Briga me.

Vem le to, da je kup nasilnih kreatur okrog mene. Ne kreatur kretenov. Čisto navadnih primatov. Samo to vem. Zlobec je pri trinajstih napisal prvo pesem, jaz sem takrat pri tistih letih igral Mozarta »Moj ljubi maj«. In kaj? Nisem postal Pagganini. Pa kaj!, La Campanella. Zvonček. Zvonček zvoni, komu? Tudi tebi. Ampak nisem pa spravil niti ene note na koncertu v naši vasi. Oče je bil rdeč kot kuhan rak, pianistka je igrala naprej, jaz sem pa stal tam sredi odra in igral pač pavzo. Pa kaj! Pavzo sem igral.

In ta Zlobec mi je dvajset let kasneje očital, da je moja radijska igra konvencionalna, standardna. Opisal sem ugrabitev letala. Ja, dvajset let kasneje se je ta ugrabitev res zgodila, nad New Yorkom in sta se sesedla dvojčka. Standardno. Konvencionalno. ZDA so šle v vojno z Irakom.

Eno leto pred tem sem pa v Washingtonu v Hotelu 1919 pri Treh pivih vabil Busha na četrto pivo. In pel O Sole mio ..., Busha seveda ni bilo, točaju je pa zato padel zaboj piva na tla. Bila je pa zato naslednje leto vojna v Iraku.

Se mi zdi, da bo tretja svetovna vojna, ko ne bo več vode ne na vzhodu ne na zahodu. Bo pa atomska, kratka bo in bomo zelo počasi umirali. Preživeli bodo le še komarji in šele čez nekaj milijonov let bo na planetu Zemlja morda spet kaj.

Briga me kaj po potlej.

Te krace nihče ne bo bral. Zato je to najkrajši roman.

Antikrist bo udaril z vzhoda. To je zapisano pod prerokbe v Svetem pismu. Tako bo. Amen.

Luka sem. Vse sem povedal.

Luka sem. Če doživim samo še en sončen, miren dan, bom kar srečen. Če se mi pridruži kakšen človek, ki bi mu kaj pomenila moja družba, bo sreča toliko večja. Če bo pa ta oseba nasprotnega spola, bo pa sploh sreča brezmejna. Kajti to so grdi časi. Časi polni nasilja in maščevanja. Maščuje se lahko nekdanji prijatelj, ki je doštudiral in se šopiri z diplomami, magisterijem, doktoratom. In na vse gleda zviška, z neba. Hja, to ne more biti prijatelj. Nalašč taki vedno poudarjajo vso učenost, ki so jo popili na naših visokih šolah v velikih mestih. A vrat ne znajo niti zapirati in odpirati brez tleskanja, niti ne znajo jesti, niti piti, znajo pa pljuvati okrog mize. Iz svojih neizmernih višin znajo venomer soliti pamet in se vabiti na kavo.

12. poglavje

Oči me več ne ubogajo. Vidim komaj še nekaj cm pred nosom. Zvečer sem rekel:«Gospod, vzemi me k sebi!« 

Pa se zjutraj zbudim. Se pravi, da nisem niti tako grešil. Se pravi, da nisem tako velik grešnik! Sem mislil kakor, da sem velik grešnik. Sem mislil. Torej mi še ni treba dva metra pod zemljo. Drugi so bolj grešili od mene. In se lepo sprehajajo po ulici. In da me spomin na vse tiste druge spravlja v slabo voljo. Kreature. Bestije. Češpljevci. Barabe. Lisice. Kače. Škorpijoni. Podgane.

»Kaj tuhtaš Luka?«

Prijatelj se mi smeji.

»Oh, nič, nič, nič ...«

Delam se, kakor, da je vse OK. Saj tudi je.

Prijatelja več ni.

Pa kaj jim moreš?

Pojdi naprej Luka.

Ne oziraj se nazaj!

»Ej, pejt dam, Luka!«

Ozrem se na vse stran. Nikjer nikogar. »Kdo mi to pravi?« 

Nikjer nikogar.

Nek nevidni glas. Je to angel? Če ni sam bog? Kateri angel mi to govori?

Mihael? Ta je najmočnejši. Ta ima vojsko. Nebeško vojsko. Gabrijel? Ta ima tudi moč.

Rafael? Ta ima moč čez zdravnike. Ne ta ni bil, sicer bi mi znižal sladkor v krvi, popravil trebušno slinavko, da bi dajala inzulin, znižal bi mi krvni tlak ...

Ampak vedno, ko sem prezrl tisti komaj slišni glas, sem zašel v hude težave.

Vojaški helikopter mi brni nad balkonom. Štiri Madžarske planince rešujejo v Julijcih. Čez noč so ostali nekje pod Triglavom, pod Luknjo. Luka, pazi se. Zadnjič si komaj sestopil z Golice. Gor je šlo krasno, dol si trpel ko Kristus, brez kondicije. Nagajalo ti je, nisi se mogel nikamor polulat ... Procesije Slovenčkov pa gor in dol. Dol in gor. Ko pa imamo tako malo morja. A bo bolje. Čez nekaj let tudi južni bratje padejo v Evro območje in bomo spet bratje. A morje je drago.

Drago je in evrov je malo. Nič ne bo s skušami, sardelami na ražnju. Nič s hobotnicami, rakci, školjkami, ježki ... Vse bodo pojedli Čehi, Slovaki, Madžari, Italijani, Nemci, Angleži ... Nič fešte. Zate je polenta Luka.

Sem Luka.

Še, če tisoč let živim, ne bom pozabil, kakšen posmehljiv odziv je bil, ko sem poklical Murija:

»Hjaaa, mjaaaa ...,« se je zaslišalo iz slušalke. Kakor bi nekdo hotel reči: »A spet gnjaviš?« Saj bom takoj prišel. A Muri je govoril trdo. Še malo je zmerjal in se razburjal.

V mojem stanovanju je treskal z vrati. Ta je pa dobra. Ko sem ga vprašal, s kom govorim, kdo je? Ni odgovoril nič. Bil je tiho.

Morda bi komu drugemu povedal, kdo je.

Torej smo spet tam, kjer smo že bili pred desetletji. Le da so časopisi, tv, radio polni pravic o človekovih pravicah. Vsaka država ima polna usta obljub.

Nek notranji glas me prevzame. Prijateljev ni. Sam si.

Bog je to. Sam bog. Zlodej bi me že povabil na pivo.

Očetu se je nekaj tednov preden je umrl na intenzivni negi v bolnici prikazoval sam vrag! Torej hudič je. In, če je hudič, logično je, da je tudi pekel.

Pekel je že na zemlji. V ustanovah z lepimi bitji v lepih belih haljah. Lepe fasade. Znotraj nič. Sam hudič

Pravic ni. So pa na TV. Vsak večer. In vsi to plačujemo. Vsak mesec.

Že ta tako sem ta večer komaj stal na nogah. da bi me res zadel še infarkt. Raje sem bil tiho in se delal, kot da nisem nič slišal.

Ej Luka, doma si bil, pa so te še tam poniževali. Kje je tvoj angel Gabrijel? Nehaj me gnjavit Gabriel.

Ne vem, ne vem, kje je moj dom.

Nimam doma.

Tu sem sam v sobi. Vsi so odšli.

Tisti me lahko še kje pričaka in me še enkrat nalomi. Tako za hec.

Nisem več mlad in me še kar naprej butajo.

Kavbojka je to, western. Oni tam v gostilni brez pištol, ta dva s pištolami, in malo je manjkalo, da ni pokalo.

Ampak ostal si živ Luka.

Seveda sem ostal živ.

Najraje bi pa umrl.

Ne samo, da so me udarili, zbili na tla, zmerjali, uničili so mi dostojanstvo.

Kaj se potikaš zvečer po gostilnah Luka!? Ej Luka, pejt dam.

Nehaj nadangel Mihael, kje si pa bil, ko so tolkli po meni!

Kdo pa ima pravico starce pretepati?

Ali nismo v pravni državi?

Ali si kdaj slišal za mafijo, Luka?

V filmih sem gledal. To je v Italiji. Tega pri nas ni! He, he, Italija, Slovenija, to je zdaj eno in isto. V Evropi smo.

Istooooooo ...

Jaz sem Luka. Jaz ne morem več.

Še nekaj časa boš živel Luka!

Daj no Gabrijel, daj mi mir!

Še se boš šel.

Še se bom šel?! Kaj se bom šel? Solit se bom šel.

To bo. To bo to.

13. poglavje

Šel sem na sprehod. Do avtobusne postaje. Da preberem vozni red. Dalj ne morem več. Nimam kondicije. Da bi šel na vrh Jelenkamna, bi se sesedel že med potjo.

Umret bo treba. Z delavkami v trgovini se pogovarjam. Če zamudi eno samo samcato minuto, ji šef odtrga eno uro. Nikjer ni tako. Ne na Japonskem, ne v Švici, ne v Nemčiji, ne v Rusiji. Za tristo petdeset evrov morajo cel dan garati. Toliko si privoščijo otroci bogatašev, ko jim oče kupi tenis copate. V sekundi je ta denar zapravljen. Trgovka gara ves mesec za ta denar.

Je potem še veselje živeti v taki deželi? Slabše je samo še v zaporu. A tudi tam ti kdo podari kakšno stvar. Ni lahko živeti, pravijo ženske iz trgovine, a mora se. Mora se.

Soseda iz stolpnice pravi, joj kakšno je stanje, ljudje niso več ljudje, ne poznajo se več, hladni so. Kaj pa če se ti kaj zgodi doma, kadar si sam?

Potem te iz stanovanja potegnejo ven gasilci kot gnilo govedino iz kleti. Nekaj dni v bloku vse smrdi, sladko ogabni, vonj se povsod raztegne, ljudem gre na bruhanje, rad bi kar škripnil, ker so eni tako veseli ...

Umreti bo treba. Saj potem ti je itak vseeno, če pridejo gasilci, policija, patronažna, ki je tako ali tako nikoli ni .

Problemov ni več. Nič. Mir je in pokoj. Za večno.

Sicer pa mi predsedujemo Evropi. Mi moramo delati do sekunde natančno, Francozi so nas na Brdu povozili, kakor, da nas v Evropi sploh ni ... Potem so pa premiki.

Živeti hočem. Hja, vsem sosedom navkljub. Kar naj grizejo kosti. Kar naj grizejo. In naj garajo, garajo.

14. poglavje

Šel sem po ulici. Sonce je rodilo dan.

Kar srečam znanca Štefana.

»O, kako si?« je bil radoveden dobri znanec.

»O, krasno,« sem odvrnil, čeprav me je vse bolelo od sinočnje žurke do poznih jutranjih ur.

Tedaj je Štefan nenadoma zapel, kot iz groba:

»Oj Luka, Luka,
kam krevljaš,
greš v Kurjo vas
po par klobas ...«

In sem mu odpel nazaj:

»Grem v Kurjo vas
po par klobas,
da se izpojem
na ves glas ...«

Pa sva se smejala drug drugemu v nos in sva šla na pivo.

V trenutku je bil ves lokal na vogalu avtobusne poln. Prišli so frizerji, malarji, ključavničarji, zidarji. Vsi so pili in peli na najin račun, še kelnarce, ki sva jih otipala za bedra, ledvice, mehur in dojke ..., če katera slučano nima rada ... Smeh pa do neba.

O, kako lepo je življenje.

O, kako krasno je življenje.

O, kako božansko je življenje.

Ko z mlado deklino preživiš noč in ti šepeta:

»Še ... še ... še ...«

Večer je. Grem po ulici. Od nekod se prikaže ženska postava.

»O Luka živjo!«

»O Polona živjo!«

»Od kod pa ti? A greš k meni na drink?!«

Nisem jo videl že dvajset let. Njega dni je bila stevardesa. Slišal sem, da je že davno razvezana.

»Pri prijateljici sem bila,« reče razposajeno.

»A tako, lepo ...« odklenem vrata.

Spijeva vsak še po eno hladno pivo. Luna je sijala s polno močjo.

Nič ne odlaša, kar zagrabi me in že je na pol gola.

»Rukn me!«

»Kva ...?«

»Dej me, dej me Luka, deej meee ...!«, se je Polona drla od strasti.

»Ahh ... jaa ... pajade ...!«

»A veš, piloti Lufhanse so me hoteli, pa britanski ... ameriški ..., v tebi je pa tako nekaj ...!«

Prijel sem jo okoli pasu.

»Takooo ... dobrega!«

Zelo sva sopla.

Sem bil pa res ves začuden, kako naravnost je želela ..., potem sva zaspala.

Naslednji dan sem se sprehajal po gozdu pod Stolom. Mir. Nikjer nikogar. Grem k potoku. Tam sem jo zagledal. Srno. Kar stala je. Ni se me bala. Gledala sva se le na nekaj metrov. V sebi sem čutil neznanski mir. Tako, kot že dolgo ne. Vse ljubim. Vse imam rad. Objel bi ves svet. Ves svet je božanski. Bog je povsod. Bog je v smrekah, jelkah, grmovju, travi, potoku, jezeru, v oblakih. Bog je v srni, je v meni, je v vseh, še v sosedi, ki se vsak dan dere ... Vesolje in zemlja se stikata. Če bi prenehal dihati v tem trenutku , bi mi bilo še najbolj prav.

15. poglavje

Tako je, če pride Kranjski Luka v Ameriko in uči Američana angleščine. Sredi Washingtona DC sem pa srečal pravega kavboja s klobukom. Žal mi je, da nisem tak klobuk kupil na letališču.

Pod Stolom bi bil med kravami ta glaven.

16. poglavje

Kdo sem? Luka sem. Velik grešnik. Najgrši od najgršega.

V prejšnjem življenju sem bil gusar. Čisto ta pravi gusar. Sekal sem noge, roke, buče kapitanov. Brez enega očesa sem bil in brez ene leve roke ter ene desne noge. Sem pa napodil sovražnike tudi vojaške strahopetne admirale nazaj v Turčijo.

Moji mornarji so bili najboljši bojevniki. Vsak od njih je premagal najmanj petnajst strahljivcev, na kar so jim odbili betice, jih pometali v morje, brez roke, da so samo še grgrali po valovih med morskini psi.

Na hitro smo vse skrinje zlata in srebra pretovorili na našo barko, na kateri je ponosno plapolala črna zastava z belo glavo in prekrižanima belimi kostema.

Našo himno smo vedno peli na vso grlo:

Potem smo spet razpeli jadra in odrinili na morje. Nobena ladja nam ni ušla. Bili smo najhitrejši.

17. poglavje

»Kaj je Luka?« me po rami udari star prijatelj. »Kaj si zamišljen?«

»Gledam.« 

»Kaj gledaš?« 

»V otroštvo.« 

»Abraham, pri petdesetih,« se zareži Štefan.

S čolnom, takim za štiri, bilo nas je pa devet, se vozimo okoli otoka. Med Belo steno. Vozim svojo barko proti soncu. Na krovu imamo tudi eno dekle. Ano. Punca se kar naprej smeji. Zadaj vozita še dva polna čolna. Sami gusarji.

Torej smo flota. Na krovu prvega čolna je moja malenkost, torej sem spet admiral. Kot nekoč. Založili smo se s hrano in najvažnejše, z vinom. Na našem čolnu je velika pletenka. Gusarji še nikoli niso bili žejni.

Vrtimo meso, pečemo ribe, vino teče v strmem kanjonu, kjer bi lahko križarile podmornice. Gledam, če je kaj morskih psov. Včasih so. Danes jih ni. Veselo skačemo iz visokih, prepadnih sten globoko v morje. Potapljamo se, pulimo školjke, velike za laket.

Moj prvi kapitan Pero mi prinaša sveže rake. Ana mi počiva na kolenih, vrč mi daje na usta, sesam njene trde joške, zagrabim jo med noge, veselo zahrope, zagrgra, bedra gredo narazen, že sem ves na njej, v njej. Mornarji okrog naju vpijejo: hura, hura, hura ...

Vse je sladko, vse je gladko, neka prijetna strast me objema, neki lepi angelčki naju odnesejo na sredo vesolja.

Po tretjem vrču zaspim kar tam na skali. Slišim le oddaljeni smeh Ane in tuljenje mojih mornarjev, kako čofotajo v morju in če bi takrat priplaval kak morski pes, bi mu takoj odgriznili gobec.

Ana pa tuli v veter:« Še, še, še ...!«

18. poglavje

»Ej Luka, kva počneš?«

»Štefan, spet ti!« 

Tako sem se lepo zazibal sredi dneva, sredi sonca v sen, da Štefana nisem bil nič kaj vesel.

Ja, dobro se spominjam.

Na vrtu sem bil. Sejal sem meliso, tavžentrožo, s koreninicami sem presadil kamilico. Dopoldne sem molil v kapelici. Iz odprtine se je videlo na otok in jezero. Velik vrt smo imeli za obzidjem. Vse rožice smo sušili na dolgih, štirih deskah. Ni bilo ne vetra, ne dežja. Le sonce je pripekalo.

V štirinajstih dneh so bile rožice že vse suhe. V kleti sem imel pravcati laboratorij.

Kmetje so mi prinašali žganje. Rožice sem namakal v žganje. Poprovo meto, meliso in kamilice, šentjanževko sem dal kar skupaj, ognjič in regrat tudi. Vsega skupaj je bilo veliko tega na policah v temnih stekleničkah. K meni so prihajali vojaki, polni ran, razbolele dvorske dame, nesrečni princi.

Vojakom sem dajal obliže iz arnike. Kmalu so vstali, si nadeli oklepe, opasali sablje in zajahali neznano kam.

Za uboge, potrte dame sem zvaril napitke iz melise in šentjanževke. Hitro so gledale z žarečimi, jasnimi očmi in se napotile do svojih soban, ogledal in rubinov, smaragdov ... S princi je bilo malo težje.

Ko so hitro okrevali, so hoteli brž na dvoboje. Že napitek iz kamilice, šentjanževke, medu in nekaj kapljic žganja, je bilo dovolj. A marsikdo se iz dvoboja ni vrnil živ, pač pa so ga skrajšali za glavo.

Nekaj časa mi je bilo za vsakim plemičem hudo. Kasneje prav nič. Že ko sem jim dajal zdravilo, sem vedel, kdo bo preživel in kdo podlegel v dvoboju. Vse sem videl v mislih kot slike. Usoda je zapisana že ob rojstvu. Pa opletaj po tej zemlji kolikor hočeš.

»Luka, a spiš? Zbudi se!« 

»Kaj je Štefan?« sem otresel z glavo.

»A si zadremal?« 

»Majčkeno, Štefan!« »Štefan, a greva na štefan?« 

»Ja pejva!« se je zadrl na vse grlo Štefan.

Je hotel prav to slišati. In sploh mu ni bilo treba tega dvakrat reči.

19. poglavje

»Ojla Luka!« 

Pogledal sem naokoli. Nikjer nikogar. Potem me je nekaj lopnilo po rami, bolj narahlo.

»Ooooo Maarta,« bila je prijateljica z drugega konca mesta. »O, kako si kaj?« 

Res sem je bil vesel. Postavna ženska, tridesetih, z globokim dekoltejem in kratkim krilom. Bilo je vroče, sredi poletja.

»Greva na sladoled, jaz častim!« je bila vsa radostna rjavooka Marta. Svoja španska usta je našobila v poljub in mi pripopala en cmok.

»Pa pojdiva Marta,« sem bil takoj za to.

Že ko sva hodila v štric in se dotikala z boki in bedri, mi je srce takoj začelo poskakovati, pa tudi med nogami sem začutil rahlo vzhajanje tiste zadeve, na katero so moški najbolj ponosni.

Bolj ko me je stiskala okrog pasu, bolj mi je zadeva v hlačah nagajala.

Lizala sva sladoled in se smejala. Mimoidoči so naju začudeno gledali.

Tu in tam se je sredi ulice slišalo:

»Ta dva sta pa noro ...« 

»Zaljubljena.« 

»Doma ti skuham pravo kavo.« 

»A s smetano?« 

»Seveda!«

Se mi je zdelo nekam zelo, zelo dolgo tistih nekaj metrov do doma. In stopnic je bilo tudi nekam preveč. Sva bila že pošteno oba s telesi skupaj in svoje orodje sem čutil pod popkom kot trdo gmoto.

Iz Marte je kar vse puhtelo, cvetelo, moč, zdravje ...

Vrata se še dobro niso zaprla za nama, Marta mi je že segla z roko med noge, odpela zadrgo in močno zgrabila za že močno nabreklo gmoto.

Moja roka je tudi samodejno šinila za modrc, druga za bedro, Marta je od same strasti hropla, jaz pa tudi.

»Dej, dej, dej ... še, še, še ..., takooo, takooo ... jaaaa ...!«

Že v hodniku sva se znašla na parketu.

Tekstil je od naja letel, kakor perje od kokoši, ki se skubi.

Postalo mi je neznansko vroče.

»Wwwaaauuu ..., še, še, še!«, je tulila Marta od slasti.

Neznansko mi je bilo vroče in vse zvezde sem videl in bil sredi njih.

Prikazalo se mi je celo vesolje. In to pri belem dnevu.

»Waaaa ... ooooo ... aaaauuuuummmmm ...!« , Marto je hotelo raznesti.

»To je to, to je to ..., a to je tooo!«, sem hropel.

»Super si ... super si ... suuupeerr ...!«, me je božala moja Marta.

Nenadoma sem kar obležal. Nič nisem mogel več. Marta mi je šla z roko skozi lase. Ne vem, koliko časa sva bila tako negibna, pri miru a tista reč pod popkom je začela spet rasti.

Spet nama je bilo vroče, kot ob martinovkah ..., od najinih teles bi se grela vsa dvorana hale Tivoli.

Vmes sva skočila pod prho.

Potem sva se potila še vse do večera.

Zvezde so žarele.

In žarelo je sonce v nama.

Šla sva po parku. Nebo je oranžno žarelo. Nikogar ni bilo. Ne otrok, ne babi, ne zaljubljencev. Samo ptice so žgolele. Usedla sva se na klop. Marta me je pokrila s poljubi.

Spet mi je bilo vroče. Vedno bolj. Marta je šla kar za hlače. Povlekla ga je ven, vsega oteklega. Privzdignila je krilo, nič ni imela spodaj. Še hlačk ne. Je kar hitro zlezel vanjo. Me je presneto kuhalo. Sva se divje gugala. Bolj Marta. Sem kar sedel na klopi. Je kar teklo od mene. Mi je bilo, kot da sem v kotlu. Čez Martine rame sem gledal proti jugu v nebo. Tam je žarela ena velika zvezda.

»Ali je to moja zvezda?« sem se spraševal.

V naročju je bila. Ta prava punca. Moja punca. Objemala sva se in bila eno. Misli so šle skozi vse tiste zvezde, skozi Rimsko cesto. Ustvarjala sva novo vesolje, čisto novo.

Najine misli in tisto vroče, ki nima prave besede ali pa jo ima in se velikokrat pove, izreče potiho, zelo potiho, je bilo nenehno v zraku, okoli naju že od vekomaj v večkrat zanihano, zapeto in je tako neznansko prijetno, ugodno, da se enostavno ne da pozabit, tisto enostavno je, je tu in je prisotno, včasih zjutraj, včasih zvečer, sredi noči in celo tu in tam čez dan.

Z roko v roki sva šla k meni domov. Nikogar ni bilo na ulici. Bila sva sama kot Adam in Eva na začetku sveta.

Jaz sem Luka in imam punco.

»Ali prideš med odmorom k meni?« 

Marta si je česala lase v kopalnici.

Sam sem vlekel hlače gor.

»Seveda!« sem ji zavpil kar skozi dnevno sobo.

20. poglavje

Frizerija je bila na robu mesta. Zadaj za gorami so bili vrtovi. Fižol na preklah je obilo zelenel. Sredi vrtov je bila uta s kramo. Vrata so bila polomljena, v notranjosti so bile nekakšne deske, nekaj cunj in ostale ropotije.

»Sredi vrta me počakaj!« je še dejala, ko je odhajala na delo. Za kosilo sem ji skuhal zelenjavno juho, ocvrt krompir, zrezke na pariški način, paradižnikovo solato z nekaj čebule in česna, popila sva vsak čašo terana.

Ko me je zagledala, je stekla k meni, in se usedla name, da sva padla med fižolovke. Potegnila mi je hlače dol in mi je bilo, čeprav v prijetni senci vrtov, takoj tako vroče, da sem sopihal kot meh v bohinjski kovačnici.

Ne vem, koliko časa sva se valjala med fižolom, vem le, da sva na pol oblečena priskakljala v uto in tam polomila vse deske, vrata.

Iz ute se je kadilo kakor iz naše tovarne, iz katere se je valilo noč in dan sivo in rdeče in rumeno že na nekaj kilometrov.

»Hja,« me je zaskrbelo, »zamudila boš na šiht!« 

»Mam dobro šefico, me takoj nadomesti, jaz pa njo!« 

Zasmejala se je tako glasno, da sem se ves prestrašil. Zagledala sva obilno žensko abrahamovih let.

Še dobro se nisva oblekla, ko zaslišiva korake.

Ženski glas je bil močan in ni obetal nič dobrega.

»Jejžešna, jejžešna, ojej, ojej ... Kaj pa delata, za božjo voljooo aaaaa!??« 

»Ooooo, soseda,« sem pohitel. »A veste, lejte, tale vrata. Tale vrata so čisto zanič in sva jih malo popravljala. Poglejte no gospa Maja, zdaj se dajo celo zapreti.« 

Soseda je zelo nejevoljno gledala.

»Luka, vaš vrt je tamle čez!«

»Že, že, a stričev je tu.« 

Midva z Marto pa sva bila že na drugi strani vrta.

Soseda Lucija je nejeverno stala tam in zmajevala z glavo.

Naju to ni več brigalo. Luka sem. Imam dekle Marto in lepo nama je. Zelo lepo.

21. poglavje

Luka sem. Imam žensko. Srečen sem.

»Marta, bom danes naredil nekaj za kosilo.« 

»Oooo, lepo, lepo. Bom pomagala.« 

»Samo solato pripravi Marta:« 

»Bom, zeleno s česnom.« 

»Ja, česen je naravni antibiotik. Selen vsebuje.« 

»Kako znanstveno.« 

»Do pike tako.« 

Sem pripravil juho s korenjem, brokolijem in ohrovtom. Sem kuhal golaž in dal še cimet in kumino noter. Sva potem z Marto jedla in pila zraven teran. Čisto počasi. Me je nato Marta dregnila s kolenom. Me je spet zrajcala, sva bila spet skupaj in se smejala.

Prijel sem jo za rit, nič znanstveno, ampak čisto po domače.

»Ali misliš, da si v gostilni?«, sem se režal.

Marta se je naredila zelo užaljeno.

»Lahko bi igrala Shakespeara: »As you wish?«

Kar hočete.

»Lahko!«, sem rekel, potem pa potožil:

»Neee, se nisem dal, doma sem ... sva, draga moja.« 

Zdaj sem jo prijel kar med noge in začutil špranjo.

»Eeeeehhhhh,« je od zadovoljstva predla Marta.

Tako predejo le pridne muce.

Sva bila že na tleh.

Sem jo poljubljal od kolen navzgor.

»Oooohjaaa,« je godla, ko sem se zadrževal med bedri in sem šel gor do prsi.

Ne vem, ali se je čas ustavil. Meni se je. Marta je kar tulila.

»Vse se sliši,« mi je ropotalo v glavi.

Marti sem dal prsta v usta.

Pa me je ugriznila.

»Oooooohhhh?????«, se je slišalo od Marte.

Bila sva gola.

Vroče nama je bilo. Vroče je bilo tudi zunaj. Od naju je teklo, kakor od potoka.

»Dobro jutro!« 

»Kaj?« 

»Dobro jutro!« 

Oba sva zaslišala zelo znan glas.

»Štefan ... kaj pa ti tukaj?« 

Marta je samodejno potegnila odejo nase.

»Odprto je bilo, pa sem vstopil.« 

Štefan se je delal, kot da ga ljubezenska scena ne zanima.

Kakor, da ga sploh ne moti.

»Marta, ali nisi zaklenila vrat?« 

»Neeee!« Začela se je smejati, vse glasneje in glasneje.

Nase sem potegnil najprej spodnjice. Potem čisto počasi še hlače. Šel sem v kopalnico.

»Boš kavo?« je Marta pokimala proti Štefanu.

»Bom. Gremo jutri na morje? Moja Majda že komaj čaka.« 

»Gremo, seveda gremo!« 

Marta je nalašč močno zatulila proti kopalnici. Luka bo tudi za. Jasno da sem vse slišal.

»Greeeemo!« sem zakričal iz kopalnice.

Luka sem. Luka iz Kurje vasi in imam prijatelje.

22. poglavje

Jaz sem Luka. Imam dekle. S Štefanom stojiva zadaj na kamionu za smeti. Nič drugega. Lepo je. Zjutraj vidiva vse mesto. Vse hiti na delo. Štefana so vrgli s kovinarske šole. Mene pa mlekarske. Še tretjega letnika nisva dokončala.

Briga me. Štefana tudi.

»Štefan, lejga, lejga, kako je nadelan!« 

»Kdo?« je zanimalo prijatelja.

»Naš svetnik.« 

»Pa ja ne.« 

»Na proslavah se pa tako pametno drži.« 

»Kakor svetnik ...« 

»Lej ga, lej ga ... saj tisti znanec je pa tudi nadelan, da komaj hodi.« 

»Kdo je pa to?« 

»Svetnik.« 

»Kakšen svetnik? A Mihael, a Gabrijel?« 

»Ne, ne. Treska z vrati. Pljuva okrog miz ...« 

»Občinski, ga poznam še iz osnovne šole, a ga nisem volil. En sam egoist. Nihče ga ni maral. Žena ga je pustila, zdaj je pa svetnik. Vsem soli pamet! Še nevaren je.« 

»Vse sorte so ...« zamrmram.

»Štefan, samo še eno ulico imamo!« 

»Super, pol pa na malico!« 

Luka sem. Smetar. Vstajam zgodaj, ko vsi drugi še spijo. Rad pobiram tiste smetnjake. Smrdi, pa kaj. Navadiš se. Kakor zdravnik na kri. Že v nekaj urah počistimo mesto.

Rad grem z Marto v kino. In še Štefan pride z Majdo. Gledamo samo dobre filme. Tiste o Spielbergu. Tisti so nam všeč. Da je akcija in se nekaj dogaja.

Včasih gremo na pivo. Tam nad našo vasjo, da imamo mir. Mestnih važičev ne prenesemo. Kar naprej nekaj grgrajo, full, cool, mega, shit ... kaj vem, kaj to pomeni.

Meni nič. Jaz sem Luka iz Kurje vasi.

23. poglavje

Luka sem. S svojo Marto greva v hribe. Nahrbtnik pripravlja Marta. Dve klobasi, štiri jajčka, dva jabolka, steklenica mineralne vode. Dovolj imava.

Hodiva, hodiva. Že štiri ure hodiva.

Malo počijeva. Hlad je. Somrak. Bog tiktaka v pumparicah.

Prima. Jelovica. Pokljuka je daleč tam spodaj. Pred nama je kapelica. V naši deželi jih je na stotine. Tudi janičarjev je bilo na stotine. Tik pod vrhom sva. Jasa. Naprej pa same sive skale. Tam naprej so se ubili. Kar šest gorskih reševalcev. Lahko bi se še midva. Naprej ne greva. Marta razveže nahrbtnik. Čisto počasi jeva.

Nikjer nikogar. Samo petje ptic. Tišina. Ena sama tišina.

Kar ležim. Nič se mi ne da. Marta me boža. Vroče mi je. Slečem srajco, hlače. Dam še Marti dol majico. Sama sleče še krilo. Kakor Adam in Eva sva. Letiva po travniku. Loviva se. Vsa sva upehana. Marta pade name. Potegne me za ud, ki takoj nabrekne. Sopeva, hropeva. Se mi zdi, da vidim vse angele pri belem dnevu. Kakor da mi igra ves nebeški orkester. To glasbo bi rad zapisal. Nimam ne svinčnika ne not. Ne znam pisat not. Ne znam. Slišim pa čudovito glasbo.

Potem ko se upehana uleževa v travo, gledava v nebo. V krošnje smrek. Dan se nagiba k večeru.

»Še, še ...« Marta se sladko smeje.

Spet nama je vroče. Spet angelski orkester.

»Bova vedno skupaj?« mi šepeta Marta.

»Bova, bova,« dahnem. »Vedno bova skupaj.« 

Sončni žarki so pozlateli. Le kot pramen so iskali pot skozi drevje.

Lahkotno se spuščava v dolino. Čez Triglav se spušča oranžno vijolična zavesa. Svetla modrina se umika temni. Do najinega motorja ni več daleč. Nad Stolom se kar na lepem prikaže črn oblak.

Ulije se. Zbeživa med drevje. Pred nama se prikaže lesena koliba. Spraviva se pod ostrešje. Lije kot iz škafa.

Nad potokom se prikaže mavrica.

Marta je lepa kot v pravljici.

Potem vse kar na lepem izgine. Kot privid.

Doma greva takoj pod tuš. In se smejiva, smejiva, smejiva, ker nama je lepo.

24. poglavje

Sem Luka. S Štefanom, Majdo in Marto se peljemo na morje. Gremo kakor veter, v avtu imamo poln prtljažnik zelenjave, konzerv, gorilnik in štefan terana. Zdaj, zdaj bomo na morju. Tudi dva velika šotor imamo.

O, samo da smo že pri morju. Iščemo prost kamp. Na desni piše Autocamp. Šotor že stoji. S Štefanom sva že od malega pri tabornikih. Nič lažjega. Vse je hec. Marta in Majda že kuhata juho, golaž, krompir, solata je že pripravljena. Že poskačemo v valove. Mahamo, kričimo, se polivamo, skačemo v mivko iz mivke ...

Potem v šotorih zaspimo kot ubiti.

Naslednji dan gremo loviti ciple. Paradižnik, čebulo, česen, kupimo na tržnici. Vse je poceni. Popijemo štefan terana in zapojemo:

Usta sem imel odprta.

»Ja seveda Luka. Kupil si boš večje stanovanje, stanovanje z balkonom v mestu. Ne boš se z Marto drenjal v tisti luknji, kjer še poštene kopalnice nimata!« 

»Res je,« sem nemočno priznal.

»Torej!«, je dvignil Štefan roko v pozdrav.

»Velja!«, sem tudi sam dvignil roko v pozdrav.

Udarila sva roki.

»Za šolo!«, , je Štefan radostno naznanil.

»Za šolo!«, sem z veseljem pritrdil.

»Pppsssttt, samo ženskam o tem nič!«, Štefan me je strogo pogledal.

»Nič! Prav nič! Kot grob bova molčala!«

»Kot grob!« Štefan je pokimal trikrat.

Štefan je bil res prijatelj. Velik prijatelj in velik človek. Štefan je imel ideje. Velike ideje. Jaz sem imel samo Marto. Da rad sem imel Marto. Nobeno drugo ne , tako kot Marto. O drugih rečeh nisem razmišljal. In Štefana in njegovo družino imam najraje. Štefan je edini moj prijatelj. Štefana in Majdo imam neizmerno rad. Drugih prijateljev nimam. Drugih ne želim.

25. poglavje

S Štefanom se potepava vse popoldne. Vse popoldne se potapljava v zalivu. Na dnu zaliva so bili same skrivnostne reči. Sami zakladi.

Marta in maja sta kuhali nekaj na ognju.

»Kava!«, je vpila Marta.

»Kavaaa!«, se je čul glas Maje.

Midva pa v en glas:

»Samo še malo ..., samo še malo ...!« 

Potapljava se prosto, kar na vdih. Brez mask in plavuti. Potapljava se nekaj metrov do samega dna. Tam so prelepi korali, rdečkasto vijolični kamni, pa tudi rumeni, zeleni ... Ven vlečeva školjke, rakce, ježke ..., vse dajeva v zaboj, v majhno banjo. Uživava med ribami, majhnimi, velikimi, oranžnimi, pisanimi ... Če bi imela puško, bi ustrelila še kakšno večjo ribo, a te ropotije nisva vzela s seboj.

Vlačila sva tudi vse mogoče lepe kamne: rdeče, oranžne, rumene, zelene, modre, vijolične ..., na površje.

Na dnu pa sama tišina. Sama tišina. V tej tišini je mir. Kakšen mir. Blažen mir. Kakšna lepota med temi krasnimi korali, travami, čudnimi morskimi bitji ... Puncam bi prinesla ribe, kar z roko bi jih zagrabila, tako so bile blizu, a seveda nisva imela tistih modernih hidravličnih samostrelov, ne trnkov ..., školjke pa sva kar z roko pulila z dna in kakšnega rakca tudi butnila kar iz morja v banjo.

Oh, saj smo se šli samo kopat, samo malo smo šli plavat za sprostitev. In uživat v čistem morju. Jaz sem Luka. Imam Marto. Imam prijatelja Štefana in Majo. Drugega ne rabim.

Marta in Maja sta že nestrpno priganjala:

»Kava je že mrzla ...!«

»Kje hodita ...?! Madona!«

»Limonada tudi ...!«

»In sladoled ..., eeej, Luuukkkaaa!«

Prav nič se nama ni dalo iz vode. Nanosila sva še veliko školjk in rakov. Ves večer smo pekli. Jedli in pili dalmatinsko vino. Potem smo še peli:

En hribček bom kupil, Mare moja ...

in podobne. In gledali v zvezde. In se čudili, da je toliko lepih zvezd.

Bil je zadnji večer. Naslednji dan smo morali potovati domov. Še pozno v noč smo gledali roj zvezd in temno nebo. Je pa to vesolje res globoko, globoko in prostrano, vedno se konča tam v neskončnost.

26. poglavje

Jaz sem Luka. Imam prijatelja Štefana. Skupaj prevračava smetnjake, skupaj greva na malico, skupaj se smejiva in se malo hecava.

»Jutri bodo testi!«, me je spomnil Štefan.

»Vem, bom zvečer šel še dvakrat skozi!«, mu pokimam.

Smetnjake sva obračala kot za šalo. Delo nama je teklo z veseljem od rok. Vse je kar samo letelo v kamione.

Pa pride delovodja.

»Vidva!«, se zadere izza kamiona.

»Jaaa, midvaa tuu ...?!«, vprašujoče pogledava nazaj proti delovodju.

»Najboljša sta!«, se smeji delovodja.

»Ohh, neee ...!«, sva oba zelo začudena.

»Oh, ja! Seveda!«, Delovodja Jure je zdaj na moč resen.« Ta mesec dobita dodatek!« Delovodja s ponosom gleda name in Štefana.

»Čisto zares!«, resno vprašam.

»Čisto zares!«, mirno odvrne delovodja.

Štefan se je tudi naredil začudenega. Da oba delava izpit za tovornjake nisva o tem niti črknila.

A, čisto zares!« Še enkrat ponovi šef in odide. Še zamrmra:«Ponosen sem na vaju! Ponosen.« 

»Šef , vi ste en prima možakar!«, še reče Štefan.

Delovodja se je kar topil od zadovoljstva. In še s skrajnim nezadovoljnim glasom dodal:«Druge je treba iskati po mestu in jih opozarjati na nedokončana dela, vidva pa to opravita še pred rokom.« 

»No ja, migava,« je bil skromen Štefan.

»Ja, malo migava,« sem še sam dodal.

Jaz sem Luka. Imam žensko Marto, ki odlično kuha in prijatelja Štefana. Za drugo mi ni mar.

27. poglavje

Ampak pri tistih testih, sem se debelo uro potil. Bilo nas je štirideset v tesni učilnici. Nihče ni odprl oken. Vse je bilo zatesnjeno. Zatohlo.

Jesen je bila zelo lepa. Listje je že padalo z dreves.

Čakali smo v hodniku.

»Samo sedem od štiridesetih!« 

Tajnik je to naznanil zelo slovesno.

Prebral bom imena. Najprej je omenil Štefana, ker se je pisal na črko A. Udaril sem ga po rami.

»Štefan!« sem zakričal iz množice za njim.

Moj priimek pa je bil na zadnjo črko v abecedi. Tiste trenutke sem trpel kot Kristus na križu.

Štefan je imel potrdilo že v rokah.

Tajnik je ob zadnjem prebranem imenu zajel sapo.

Obšla me je omotica. Zaslišal sem svoj priimek in takoj nato krepak udarec po rami. Štefan je bil to.

Sem Luka. Naredil sem teste za tovornjak. Zdaj naju s Štefanom čaka še praktični del.

Še vožnja. Nekaj ur imava že za seboj. Punce so doma navdušene. Marta dela šolo za mojstra. Bo frizerski mojster. Maja dokončuje srednjo gostinsko šolo. Zvečer gremo na večerjo. Na dunajskega. Pa naj se govori.

28. poglavje

Sem Luka. Imam Marto. Imam tudi prijatelja Štefana in Majo. Vozim kamion. Vozim ga po našem mestu. Poznam vsako ulico, vsak parkirni prostor. Zraven mene je inštruktor. Doslej gre vse v redu. Za sabo imam približno petnajst ur. Proti koncu gre. Za drug teden, v četrtek imam že uro za izpitno vožnjo ob šestnajsti uri. Takrat bo ali ne bo. Takrat bo šlo za biti ali ne biti. Inštruktor je zadovoljen z menoj. Vozim vzvratno.

»Pazi!« se zadere inštruktor. Potegne za zavoro. Kamion obtiči kot vkopan.

»Trafiko bi kmalu podrl. Ali ne gledaš v vzvratno ogledalo? Še skozi okno poglej, še vrata odpri. Moraš biti siguren, kaj je zadaj, kaj je levo in desno.«

»Ja,« sem ubogljivo dejal.

»Še enkrat,« je zdaj mirno dejal inštruktor.

Še enkrat sem zapeljal vzvratno. Natančno sem pogledal v ogledalo. Le nekaj centimetrov sem bil oddaljen s cerado od strehe trafike.

»Še enkrat!« je ponovil inštruktor.

Ubogal sem.

»Dobro,« je bil tokrat zadovoljen moj učitelj.

Domov sem prišel prepoten kot cucek. Ni mi bilo ne do jedi ne do pijače. Kot da bi žagal ves dan v gozdu. Vse me je bolelo.

»Čaj pa boš, a ne?« 

Marta. Moja Marta. Ljubezen kot vedno. Angel moj.

»Bom.« 

Spil sem ga, vročega in v trenutku zaspal.

29. poglavje

Dnevi letijo kakor ptice mimo oken. Že je tu četrtek. Vrtim volan kamiona. Na vse strani gledam. Pri vožnji nazaj mi bije srce. V sencih čutim napetost. Pripeljem na cilj. Vse je tiho. Komisija gre v pisarno. Čakam na hodniku.

Slišim svoje ime. Grem v pisarno.

»Uspešno zaključil!« mi naznanijo.

»Izvolite knjižico!« 

In sem dobil v roke knjižico.

Domov pojem:

»Hura Marta! Iz smetarja do šoferja kamiona. Hura!« 

Marta me kar povalja po tleh tam v dnevni sobi. Dolgo sva se valjala, odpne mi srajco, potegne hlače dol, nato spodnjice, loti se lulčka. Vroče nama je. Vse teče. Vse teče.

Marta pograbi mobitel.

»Štefan, Štefan, Luka je naredil ... šofer je, šofer je!« 

»Hura, hura, prideva z Majdo!« se je slišalo iz zvočnika.

»Jutri ima pa Štefan vožnjo.« 

Ni minilo niti en dan, ko se je vse ponovilo.

Tokrat je Majda tulila v mobitel: »Štefan je, Štefan je ...!« 

»Prideva, prideva!« sem vpil v mobi.

In nato smo se tri dni veselili. Jedli smo in pili. Ženske so nosile iz trgovine. Mize so bile polne zrezkov, pršuta, sadja ...

Kar na lepem mi Marta prišepne:

»Še v bazen gremo.« 

Bilo je poletje.

»Ne v bazen Marta, v Bohinj gremo. V jezero. V nedeljo.« 

In smo šli za cel dan. In smo čofotali po jezeru in se vozili s čolnom. In jadrali. Veter je bril čez jezero, mi pa smo peli tisto:

»Mau čez Izaro,

mau čez gmajnico ...« 

Tako smo zaključili najino napredovanje.

In hitro se je zvečerilo.

30. poglavje

Luka sem. S Kurje vasi. Mi gre kar dobro. Zelo dobro. Vozim kamion. Zadaj so drugi. Zdaj drugi nalagajo smeti. Plača je super. Trikrat večja. Vse dam Marti. Marta obrne denar. Še ostane. Za vikend. Za dopust. Malo greva naokrog. Malo po sredi zemlje. Bila sva že v Egiptu, tam do Asuana. V Dolini kraljev. Sva gledala kipe, visoke trideset metrov. Sva se kopala v rokavih Nila. Sva jadrala po Nilu. Je bilo tiho. Sva bila v grobnici Tutankamona

Sarkofag je bil prazen. Tutankamonova posmrtna maska je le v muzeju v Kairu. 36 kg zlata in dragih kamnov. Ob grobnici je le dvanajst poslikav. Dvanajst igrivih opic. Vsaka poslikava predstavlja en mesec v letu. Gledali smo starodavni egipčanski koledar. Bilo je skrivnostno, a želeli smo si čimprej na svetlo, na beli dan.

Tam v Gizah pri Kairu sno občutili pesek puščave. Smo pa tudi jahali kamele in arabske konje tampred Keopsovo piramido. Bi kmalu treščil na nos. Se kamela pobere z zadnjimi tacami ..., greš že na nos ...

Kdo bi to vedel. Lastnik je hotel samo bakšiš!!. Če reče, da stane pet funtov, moraš reči, da imaš samo dva. Malo bo okleval, vendar te bo spustil gor.

Ampak sončni zahod. To pa je nekaj posebnega. Sonce počasi leze v puščavo. V pesek. Tam naokrog je sam pesek. Oranžna svetloba in rumena, in še nekaj bele z vijolično se razlije čez horizont, da ne veš več, ali si še na tem planetu ali čisto nekje drugje.

Kakor da bi se vse zvezde spustile za črto, proti zenitu, ena sama tema. Bog je zdaj šel malo počivat. Ne mara večernega garanja tako kot mi. Skrbi za vse nas in vmes mora počivati. Po moje je tako. Kajti samo ljudje smo taki buteljni da garamo.

31. poglavje

Jaz sem Luka. Imam Marto. Marta ima mene. Imam prijatelja Štefana in on ima Majdo.

Že nekaj let vozim kamion. Zdaj ni več smeti. Vozim pohištvo. Zraven sebe imam dva krepka fanta. Jerneja in Jaka. Omare, kavče, nosita v hiše po stanovanjih.

Štefan je začel kar zidati.

Petnajst nas je. Mešalca ni več treba. Beton kar pripeljejo. Tesarji naredijo vse po načrtu, zidarji tudi. Hiša kar hitro raste.

Pripeljem mu vso opremo. Parket je položen že nekaj mesecev, vse je nared.

Avgusta smo. Večerjamo zunaj na vrtu.

Štefan in Majda imata že naraščaj, Mojco in Frančiška. V vrtu je oreh, češnja, jablana, hruška. Vse imajo sadeže. Polna miza. Štefan je tudi gor in se sladka s hruškami.

Štefan vsem naliva. Pojemo. Veseli smo. Pojemo stoje Zdravljico. Lepo nam je. Z Marto sva kupila trisobno stanovanje. Vse imava. Hladilnik, pralni stroj, globinski sesalec, sesalec robot, kar sam leze po stanovanju, velik televizor, računalnik. Lahko gledava kar hočeva. Tudi stran NASE. če so odkrili kaj vode na Marsu.

32. poglavje

Luka sem. Z Marto se ljubiva.

»Oj Luka!« me veselo poljubi Marta.

»Oče boš!« 

»Kaaaj?« Postane mi vroče. Bilo je čisto nepričakovano.

Oče. Usta se mi razlezejo proti ušesom.

Marta me gleda s toplimi, rjavimi očmi. Moja Marta. Vedno je tako dobra, prijazna.

»Prima,« vzkliknem. »Super!« 

Objamem jo. »Mami si, mami.« 

Bil sem srečen. Dolgo, dolgo sem si na tihem želel prav to.

»Kdaj pa bo privekal na svet?« 

»Marca.« 

»O, fino. Se že veselim.« 

33. poglavje

Zavekal je 21. marca. Na prvi dan pomladi. Ime sva izbrala že prej. Sva rekla, da bo Mirko. V sobo sem ji prinesel košaro cvetja. Pomahal sem jima kar skozi steklo. Naslednji dan sem vzel v naročje malega Mirka.

Čez nekaj dni smo se že vsi igrali z ropotuljico in malo žogico.

Marta pa: »Ne ve se, ne ve se ...« 

»Vse se ve. Vse se ve,« sem tulil od sreče. Marta se je le smejala in smejala.

Saj pravim. Luka sem. Najsrečnejše bitje na vsem planetu. Rodil se mi je sin. Sin Mirko. Vse že ve. Vse že ve.

34. poglavje

Še z večjo vnemo sem vrtel volan kamiona. Bilo me je dosti po vseh krajih in mestih. Jernej in Jaka sta sopihala po stopnicah, da so jima roke molele do tal. Še sam sem jima pomagal.

»Šef »pare«, šef »pare«, denar, denar!?.« 

»Še to fanta, še to.« 

Hotel sem ustreči vsem naročnikom, vsem strankam, še ob sobotah smo vozili.

Potem je pa Jernej nenadoma zbolel.

»Pa kaj je tem fantu?« sem spraševal Jaka.

»Išias šef, išias.« 

Vedel sem, da je to zdaj resno.

Še bolj sem pomagal Jaku, kajti nisem mogel najti takoj zamenjave.

Omare so bile težke. Kavči tudi. Pa hladilniki in pralni stroji.

Ves zbit sem se sesedel vsak dan poleg vožnje.

V petek me je pa v križu stisnilo.

Komaj sem se privlekel do kamiona.

»Pokliči Štefana!« sem velel Jaku.

»Če ima koga, naj ga takoj pošlje!« 

Jaka je vzel v roke telefon.

Starejše otroštvo

35. poglavje

Jaz sem Luka. Z Marto živiva skupaj že petnajst let. Mirko gre že v šolo. Mislil sem, da sem še mlad. Čas pa hiti. Kdo bi si mislil. Marta ima svojo obrt in polno strank vsak dan. Nič nam ne manjka.

Le mene zbada v križu. In dol po levi in desni nogi. Včasih se ne morem niti premaknit. Včasih komaj pridem po stopnicah v tretje nadstropje.

Štefana tudi več ni na spregled in Majde in njegove družine. Samo nekajkrat na leto se še vidimo. Staršev nima nihče več. Niti Marta, niti jaz. Žalost je velika. Za tisto daljno sorodstvo nam pa ni.

36. poglavje

Sem Luka. Rad imam Marto in Mirka. Bdim nad njegovimi zvezki. Da lepo piše črke, da pravilno sešteva in odšteva. To bo najbolj potreboval v življenju. Drugo so drobnarije. In da bo srečen.

Vedno težje sučem volan. Čedalje slabše vidim.

Na cesti nisem tako siguren kot nekoč.

Marta se mi malo privija:

»Ponovno boš očka« 

»Lepo, lepo!« 

Tokrat me kar spustijo k soprogi.

»Deklica je,« je žarela moja Marta.

»Mija bo,« dahnem.

»Sem takoj za to!« je bila vesela Marta.

Ne vem od kod mi je priletelo to ime. Kratko in jedrnato. Aha, neka glasbenica je bila to. Igrala je flavto. Zelo lepo je igrala flavto.

»Mijo imava, Mija, druga naša Marta.« 

Spet me je oblil neznan opoj. Opoj sreče, ki ga ni lahko opisati.

In tako je Mirko dobil sestrico Mijo. V dar. V čuvanje.

Stanovanje smo imeli k sreči že veliko.

37. poglavje

Sem Luka. Zdaj smo štirje. In pri Štefanu štirje. Prišli so k nama. Bilo nas je osem in Mija je praznovala prvi rojstni dan.

Ampak meni ni več ugajalo veseljačenje kot nekoč. Še dve čaši dobrega vina nisem mogel več popiti.

Stiskalo me je v prsih. Bolelo me je okrog pasu. O tem nisem črhnil nobenemu.

Le s Štefanom sva odšla sama na balkon.

»Naveličal sem se kamiona,« sem bleknil.

Pravzaprav mi je kar samo priletelo iz ust.

»Verjamem Luka. Nekaj bo potrebno ukreniti.« 

Štefan je bi res prijatelj, tak kot včasih.

»A kaj?« sem bil že čisto obupan. »Mlad nisem več. Štefan, proti Abrahamu greva.« 

»Res je. Časi so obupni. Iz velikih podjetij mečejo ljudi na cesto kot gnil krompir. Lahko jim garaš trideset, štirideset let, kaj jim to mar. Kaj jim mar, če imaš doma otroke ...« 

Štefan se je zazrl nad vrhove hribov. Sonce je lezlo počasi dol. Vedno je bil na realnih tleh. Štefan ni bil noben sanjač.

»Eh, še polnih deset let imava, pa ...« 

»Bi ti delal v skladišču?« 

Štefan me je pogledal naravnost v oči. Zdelo se je, kot da je ta trenutek našel tisto pravo.

»Bi.« 

Odgovoril sem povsem samodejno in z olajšanjem.

Štefan je izvlekel telefon in povedal:

»Vem za eno podjetje, kjer rabijo nekoga v skladišču, ki je natančen, da bi vodil in naročal ves tisti material.« 

»Franc, a si ti? ... a še iščeš? ... ja ... imam nekoga, ki je zanesljiv, seveda ... čisto zares ... kdaj? ... v ponedeljek ... dogovorjeno.« 

»Kaaaaj?« mi je ušlo.

»Zmenjeno Luka. V ponedeljek se oglasi k šefu podjetja Labod.« 

»Štefan,« sem jecljal, »Štefan.« 

Spila sva vsak svojo čašo terana.

38. poglavje

Sem Luka. Imam novo delovno mesto. Marti sem vse razložil v nedeljo popoldne. Bila je srečna. Za Štefana in Marto je spletla puloverja, z modro podlagi in soncem na sredini.

Spet nam je posijalo sonce. Pa sem mislil, da se bom iztrošil za tistim volanom. Čisto sem bil na koncu. Še Marta ni vedela, kako me je kdaj pa kdaj vse bolelo. Le slutila je. Takrat sem se kar hitro spravil v spalnico. Ali na kavč. In zasmrčal do jutra.

39. poglavje

Sem Luka. Ljubim Marto. Seveda tudi Mirka, ki gre že v sedmi razred in Mija je v tretjem. V skladišču sem se hitro privadil tudi na delo z računalnikom. Nekaj seminarjev sem opravil, pa je šlo. Zdaj v trenutku lahko postrežem stranke. Fantje material naložilo v kombi in vse teče kot po maslu.

A mene nekaj zbada na levi strani prsi. Neka topa bolečina. Nikomur ne črhnem niti besedice.

40. poglavje

Luka sem. Marta je v kuhinji, Mirko se pripravlja na maturo, Mija gre že v devetletko. Sedim na balkonu in sem srečen. Spomini letijo nekam v Grčijo, nekam v Epidaurus, tam je bila prva lekarna v Evropi. Tam so imeli jamo, v kateri so bile strupene kače. A kačam so iz zob pobrali strup. Uboge bolnike so kar metali med kače, da so doživeli grozni smrtni šok, a prav ta šok jih je ozdravil preganjavice, božjasti, epilepsije ... je vneto razlagal mlad vodič, študent zgodovine.

Na kamnitem amfiteatru, tam zgoraj v zadnji vrsti se je slišalo tleskanje palcev, kazalcev, trganje tankega papirja, neka Američanka je od samega navdušenja igrala Shakespeara, vsi smo ploskali.

V Leningradu smo štiri ure hodili skozi Ermitage, malo manj v Londonu, v Narodni galeriji in Narodnem muzeju, bolj nam je bil všeč Muzej voščenih lutk, tam si videl Napoleona, Hitlerja, Stalina, Roosvelta, Churchilla, de Goula ...,, vse v naravni velikosti ...

V Narodni galeriji so študentje slikali kar sredi soban. Za plagiat se ne šteje, če je delo naslikano v nekoliko večjem ali manjšem merilu, so nam rekli vodniki.

Marta me je prišla zaskrbljeno pogledat, kot da bi nekaj slutila. V mnogih deželah sva skupaj občudovala katedrale, gradove, spominske parke, mnoge skulpture ...

»Jetrca bodo in solata!« 

»Super večerja Marta. Povsod je lepo, kajne a najlepše, najlepše je doma.«

Počasi sem vstal in šel proti kuhinji. Bolelo me je v križu, v prsih, imel sem težke noge. A najbolj me je skrbelo moje slabo počutje in to, da nisem imel nobene prave moči. Nič nisem rekel, nekako sem prišel do mize.

41. poglavje

Luka sem. Blizu šest križev imam, a se ne počutim prav dobro.

»K zdravniku boš moral.« 

Marta je bila zelo zaskrbljena. Takšne je še nisem videl. Moja Marta. Ona še najbolj ve, kdo sem, kako sem.

»Eh, Marta, nič mi ni!, se branim!

Bo že minilo, spomladanska utrujenost.« 

Delal sem se brezbrižnega. Še pet let bom moral delati, da bom imel polnih štirideset let delovne dobe. A bom zdaj kar mrknil? Še mi manjkajo leta, mi je razbijalo po životu.

42. poglavje

Včasih sem po šihtu zavil v bližnji bife s Štefanom, da si priveževa dušo. To so bili časi! Ni jih več.

Ni mi bilo do popivanja z vaškimi posebneži, ki so vedno vse znali, vse vedeli in bili jasno vselej in povsod le najboljši.

Neko sredo zagledam Matjaža. Matjaž je bil pa res vedno najboljši, odličen, tudi v športu se je izkazal kot dober smučar, gimnazijo je dokončal z najboljšimi ocenami in mu sploh ni bilo potrebno opravljati mature. Na univerzi je poučeval še druge. Kmalu pa se je izkazal tudi za odličnega smučarja, izvrstno je igral kitaro:

»Matjaž, si spet v domačem kraju?« 

»Spet. Pa ti? Nekam bled si.« 

»Sem z Bleda.« 

»Hja, pojdi k zdravniku na pregled jeter, ledvic!« 

»Če ti tako rečeš ...« 

»Malo pljuča, srce ...« 

»Nismo več tako mladi,« se pohecam.

»Jaz grem še v hribe.« 

»Verjamem.« Vedno je bil športnik.

»Doma tudi še poskočim!« 

»Verjamem. Imaš še mlado ženo ...« 

»Kondicijo je treba ohranjat.« 

»Tako je Matjaž. Kam pa letiš?« 

»Na morje.« 

Vedno se mu je mudilo. Pa kaj bi z Luko. Saj ne zna niti šaha.

43. poglavje

Sem Luka. Sem že popolnoma siv. Marta tudi. Mirko, najin prvi sin, bo pravkar profesor zgodovine. Mija brez težav zaključuje gimnazijo.

Rada ima jezike. Pravi, da bo študirala jezike, francoščino, italijanščino in španščino. Angleški in nemški jezik govori tekoče.

Z Mirkom sva velikokrat občudovala v Grčiji, pri Termopilah, na maratonski tek, v Olimpiji pa olimpijske igre. Tam ženske niso smele prisostvovat igram. Vse vojne so bile prekinjene. Heleni in Perzijci so to spoštovali.

Le med drugo svetovno vojno se ni nič spoštovalo.

Še eno leto mi manjka do upokojitve.

»Nič kaj dobre izvide nimaš!« mi je zadnjič rekel na splošnem pregledu moj zdravnik.

»Nič!« sem ga nejeverno pogledal.«, ti že veš, ti si zdravnik!« 

»Nič Luka, pejt dam!« Pisal mi je recept.

»Bom,« bil sem ubogljiv kot otrok. Predvsem pa utrujen.

»Krvni tlak previsok, pulz previsok ...,« je našteval mož v belem.

»Vem.« 

»Počivat!« 

In sva bila zmenjena.

44. poglavje

Sem Luka. Marta je doma. Mirko že hodi v službo. Mija je absolventka na filozofski. Zadnjič, ko sem dajal šesti križ gor, sem povabil Štefana, Majdo in nekaj sorodstva na skromno zakusko.

Prav dolgo se nismo zadrževali.

»Kaj ti je rekel zadnjič zdravnik?« 

Marta, moja zlata Marta je bila zelo v skrbeh.

»Oh, nič,« sem skromen, »saj veš, samo pritisk.« 

»Ni samo to Luka!« 

Marta se ni dala.

»Samo to je, nič drugega.« 

Delal sem se krepkega, v resnici pa sem komaj stal na nogah.

»Povej mi, po pravici mi povej Luka!« 

»No, ko pridejo izvidi, ti že povem.« 

Obljubljal sem kar tako. Da pomirim Marto, kot že tolikokrat doslej. V sebi sem vedel, da sebi in Marti ne morem lagati.

45. poglavje

Sem Luka. Zdaj sem le v penziji. Ob sebi imam še Marto. Pravzaprav naj je še polna hiša. Mirko ima že nekaj časa dekle, Mija pa fanta. Na koruzi živita skupaj.

Srečen sem, res sem srečen, da le kaj, a tu v prsih me stisne, da komaj še katero rečem.

Na nočni omarici imam ducat zdravil. Za krvni tlak, za izboljšanje krvi, proti kašlju, glavobolu, bolečinam ... kaj vem, kaj še vse.

Zbujam se sredi noči in čudno sanjam.

46. poglavje

Sanjam nekega fanta iz otroštva. Ime mu je bilo Roni.

Z njim so bile same težave. Vlamljal je z nekim kolom v barake, kjer je bilo športno orožje. Požigal je strma pobočja za reko, da so gasilci imeli precej dela. V kinu se je kar ne lepem začel krohotati. Pretepal se je z neznanci. Ljudje so se ga bali.

In kadar sem sanjal tega nesrečnika, ki me je nekoč nabu s kratko paličico pod oko, da bi kmalu ostal brez njega, sem doživel same nevšečnosti.

Ali me je bolel želodec, ali križ ali sem bil pa tako zelo zanič, da tudi na vrt na klop nisem mogel.

Poležaval sem na kavču, Marta mi je pa kuhala čaj.

Tokrat je zazvonil telefon.

Sorodstvo.

Umrla je teta Ivanka.

Sem Luka. Teto Ivanko sem imel najraje. Živela je sredi starega dela mesta v veliki hiši nasproti tovarne.

Kot otrok sem rad brskal po njeni kleti. Tam so bile čudne in strašljive reči. Stara čelada, vojaški škornji, čisto ta prava sablja in velika težka pištola. Rekli so ji raketarica.

Ko je šel nekega dne veliki pihalni mestni orkester mimo tiste velike hiše sem bil ravno v kleti in držal sabljo v rokah. Še v šolo nisem hodil, že sem brž stekel s sabljo v nožnici za pihalnim orkestrom in korakal takoj z njim.

Kmalu se je nabralo veliko ljudi.

Jaz sem pa korakal in korakal s sabljo kot kak stotnik.

Pa pride k meni en večji fant.

»Ali mi jo pokažeš?«, je dejal.

Čista in preprosta, nedolžna duša kot sem bil, sem jo pokazal.

Tisti fant je prejel za nožnico in ročaj sablje, jo gledal in se kar oddaljeval.

Kar na lepem je izginil v množici.

A sem zajokal ali kaj, vem le, da mi je bilo zelo hudo za sabljo.

Takrat sem prvič spoznal, da niso samo dobri ljudje, kot moj oče in moja mati in moja teta Ivanka, ki je prejšnji dan zatisnila oči.

Tako mi je ta nepridiprav Roni napovedal tetino smrt. Osem križev je že dala gor. Stali smo tam ob vežici in spomnil sem se, kako sem si pri njeni knjižnici sposojal knjige, požiral Kekca, Pehto in mnogo drugega čtiva.

O teta Ivanka, tet Ivanka, kako smo te imeli radi, kako smo te imeli radi.

Zdaj te ni več.

Samo popoldan se je nagibal k večeru in sence so vse daljše.

Sem Luka. Rad bi še živel. Imam še Marto, sina in hčer. Obe imata že svojo družino. Svoje ognjišče. Igram se z vnuki na vrtu. Ne nočem umreti, ne.

Počasi nalagam sedmi križ.

»Še ni nobenih izvidov?«

Marta je zelo zaskrbljena.

»Še nič.«

Izgubil sem že vse upanje. Nič ne vedo o moji bolezni. Da je zelo redka pravijo, je nekaj zelo nenavadnega.

47. poglavje

Luka sem. Neke nenadne slike se mi odvijajo pred očmi.

V Galiciji smo. V blatu in brez hrane. Ni vode. Žejni smo in izčrpani. Komaj gledamo. Nič ne spimo. Turki nas kosijo s strojnicami. Nikjer ni več nikogar. Sem so nas pripeljali z velikimi ladjami iz Pule. Dva dni in dve noči smo pluli preko Jadranskega in Egejskega morja. V podpalubju smo bili natlačeni kot sardine v konzervi. A tu ni več nobene konzerve, tu ni ničesar, da bi dal v usta.

Trese me. Pohajajo mi moči. Zadela me je ostra bolečina v srcu. Umiram.

Zdaj vidim svoje telo, kako se še drži ozke srebrne vrvi.

Mnogo je trupel okoli mene. Sploh se jih ne da prešteti. Vsa so negibna.

Iz nasprotne strani pa Turki kot mravlje prodirajo čez ves potok. Poraženi smo. Povsem smo poraženi.

Mlad sem. Zelo mlad.

Le kaj bodo rekli doma.

Iščejo me. Sprašujejo po meni.

Vojaško poveljstvo bo poslalo telegram:

Padel za domovino.

48. poglavje

Sem Luka. Znašel sem se v bolnici.

Sam ne vem kako. Srce. Šel sem malo v hrib. Potem sem začutil ostro bolečino v prsih. Bolj na levo. Morali so me pobrati. Ne vem koliko časa sem ležal tam ob poti. Morda bi me dobili šele čez mesec, dva.

Gledam naokoli.

Ljudje v belem.

Kaj je to? Bolnišnica?

Kaj delam tukaj?

Zakaj sem tu?

Odpro se vrata.

Sestra.

»Pri miru bodite!«

Za njo Marta.

»Marta ...?«, vprašujoče gledam.

Pojma nimam kaj se dogaja.

»Infarkt«.

Marta joče.

Iz torbice jemlje robček.

»Imel si infarkt. Srčni infarkt!«

Dam glavo nazaj.

Naslonim se na blazino.

Misli mi tolčejo po lobanji kot strele.

Zato ni bilo diagnoze.

Venomer so vsi doktorji ponavljali: »Morali se boste paziti ...!«

Paziti! Paziti!

»Paziti ...« sem se spomnil, »ampak ne morem kar naprej ležati in ležati in žreti tiste grenke pilule ...«

Marta je prinesla multi vitaminski sok.

Hlastno sem prijel za steklenico.

49. poglavje

Luka sem. V bolnici ležim. Skozi okno se daljšajo sence. Zlatih sončnih žarkov je vse manj in manj.

Spet neke čudne slike. Hitro se vrstijo. Kot v filmu.

Sem na podmornici. Kapitam sem. Gledam skozi periskop. V sredi križca je velika tovorna ladja. V ceveh so še štiri torpede. Dam komando. Štiri brazde dve proti ladji.

Še kar gledam skozi periskop. Brazde se dotaknejo velike ladje. Močne eksplozije vidim, velik ogenj, veliko ognja. Dam periskop dol.

Nad nami se zaslišijo sirene, zavijajoče sirene rušilcev.

Prvi me osuplo gleda.

Sirene gredo vsem skozi kosti.

»80 m levo!« dam komando.

Istih misli je bil kapitan na rušilcu.

Dal je ukaz 45° levo in izpust dvajsetih globinskih min.

Treskalo je kot na sodni dan.

Z leve in desne.

Priletel sem mimo periskopa v ventil za odpiranje zraka. V glavi mi je vse bobnelo. Hotel sem se vzdigniti. Ni šlo. Hotel sem se premakniti. Šlo je z veliko težavo. Nastala je tema.

Prvi je vpil:

»Zapiraj ventile!«

Ob nogah sem začutil vodo. V podmornico je vdrla voda. Mornarji so vpili, ječali, grgrali.

Vedno več je bilo vode.

Sedaj že do kolen.

Hotel sem nekaj reči.

Nič ni šlo iz ust.

Voda nam je bila že do pasu.

Nekateri so si nadeli maske.

Plavali so proti ventilom na delu, kjer je bila kabina za zasilni izhod.

Voda nam je bila že do prsi.

Nisem se mogel več premakniti.

Vodo sem čutil v grlu.

Potem sem videl le še svoje telo sredi podmornice, ki je tonila proti dnu.

Brez telesa sem bil lahek kot pero in letel nekam v nebo med zvezde.

50. poglavje

Luka sem. Zdaj sem doma.

Pravijo nobenega napora. Nič vzdigovati. Ne naglo po stopnicah. Nič težkega vzdigovati. Nič premikati. Mirovati. Saj mirujem. Sem v vrtu in sedim. Samo ptice poslušam. Petje ptic in nič drugega.

In prav zares nič drugega. To petje ptic je božansko. Res je božansko. Lepo je živeti.

Name se nalaga sedmi križ. Čisto neopazno.

Svojega očeta se spominjam.

Prav tako je bil v jeseni življenja nekajkrat na intenzivni negi v naši bolnici.

Samo po enega so spuščali v sobo.

Ko sva bila sama je utrujen od vsega rekel: »Veš vrag se mi prikazuje!«

Tako mi je rekel moj oče, ki sem ga imel nadvse rad. In rado ga je imelo vse mesto.

51. poglavje

Luka sem. Vsaka stopnica mi je muka.

Marta je že čisto siva. Vnuki se igrajo na vrtu.

Mečem jim žogo. Še imena zamešam svojim vnukom. Pa toliko jih je.

»Dedek, dedek, naš dedek ...«

»Radi te imamo, radi te imamo.«

Zravnam se. Vse me trga do kosti.

Torej bom le srečen umrl!

To sem si želel, samo to.

Sam sebi v brk momljam,

»Pridi že no teta, teta s koso, pridi že in ne čakaj, vzemi me že k sebi.«

Marta prinese skodelo.

»Boš juho kar tu ...!«

»Bom.«

Njene noge niso več prožne kot nekoč. Gre počasi. Počasi se tudi ona premika. Marta. Moja dobra Marta. Imel sem srečo. Veliko srečo.

52. poglavje

Sem Luka. Danes sem imel spet neke čudne privide.

Igral sem na bobne. Pred mano se je zvijala v počasnih gibih plesalka. To je bila ja moja žena. Od otroštva sva nastopala. Nenehno sva nastopala. Od kar pomnim sva nastopala. Jaz sem izvajal vse mogoče ritme zelo počasne, hitre, zelo hitre, Many, tako je bilo ime moji dragi, je izvajala trebušne plese, tudi visoko je dvigala roke, občinstvo je hotelo vedno ponavljanje ...

Povsod sva nastopala. Po vsej naši deželi. Celo kralj in kraljica sta naju povabila. Imela sva tudi glasbenika na glasbilu sitari. Jaz sem pisal pesmi, Zaho, muzikant je napisal muziko. Kar sproti smo se zmišljevali. Naša muzika je šla kot veter po deželi.

Na dvoru smo ves dan jedli in pili. Dvorjanke so se ljubile ... Nikamor nas niso pustili. Ostali smo kar tam.

Dokler.

Dokler se general ni vtaknil v mojo Many. Dvoril ji je, mnogo pil in se sukal okrog Many. Grabil jo je za roke, za prsi, jo stiskal k sebi.

Prijel sem za bodalo. Že sem bil pri njem.

Pri tistem mogočnem generalu. Oklep je imel razprt. Zagledal me je. Povlekel je svoj meč. Jaz sem bil hitrejši. Svoje bodalo sem mu porinil do ročaja v levo stran prsi. Rekel ni nič. Samo močno je zahropel.

Many je od groze zakričala.

Mene so takoj prijeli vojaki.

Vrgli so me v ječo.

Tam sem čisto počasi segnil.

Prej so me še živega pogrizle podgane.

53. poglavje

Luka sem. Že ves siv in bel. A ni čudno, ko si v letih se spomniš podrobnosti iz otroštva.

Ali pa še iz nekih življenj izpred miljon let. Igral sem se tam z majhnimi ladjicami.

Ure in ure sem se igral s tistimi svinčenimi ladjicami.

Vse dneve in dneve sem se igral.

Nikomur nisem hotel nič žalega.

Nikomur nisem želel nič slabega.

Kot miška sem bil pri miru.

In priden. In vse sem ubogal.

Takoj sem priletel na zajtrk.

Takoj sem priskakal na kosilo.

Ves blažen sem pristopical k večerji.

Tak sem bil. In ljudje so me poznali takega.

»Ej Luka ...!« so me spraševali.

»Koga imaš rajši! Ata ali mamo?«

»Oba«, sem vedno odgovoril. »Oba.!«

A spraševali so me kar naprej, kar naprej ...

54. poglavje

Luka sem. Spomini pa lezejo kar vame.

Mama je bila že vsa siva s tisočerimi gubami. Njene rjave oči so bile vedno tople. Zgodaj zjutraj ob sončnem vzhodu, sredi dne in ob sončnem zatonu. Najrajši sem jo imel. Vedno in povsod.

»Glej, da ne boš šel kam ...«

Vedno me je tako opozarjala, ko sem šel skozi vrata na cesto ...

Tisto »kam« je pomenilo mnogo. Pomenil je ves zunanji svet. Vse nevarnosti, ki se lahko človeku pripete. Tisto kam je pomenilo tudi s kom ..., se družim, s kom pijem kavo, pivo ... grem pod večer ... posojam denar, kdaj pridem domov ..., kaj počnem ...

Spomnim se še mladeničev, s katerimi sem se družil v najstniških letih ..., spomnim se Ronija, ker je bil pač sosed in najbližji, imel je špičast nos, dolge prste, preklinjal je kot furman in se vlačil z dekleti, ki niso bile na dobrem glasu. Pravzaprav so se vlačile le z mulci, ki so imeli veliko problemov s šolo.

Naša mama je tudi takim želela vse dobro, da končno zavijejo na pravo pot ..., da naredijo neko šolo da si najdejo delo, službo ...

Naša mama je vsem želela le dobro. Dobro in nič drugega kot to. Naša mati je bila zlata. Zlata vsa do svojega poslednjega diha. O naša mati. Zlata mati.

Najboljša mati na tem planetu.

Oko je bilo vlažno. Tam čez hrib je gledalo. Marta je vzela robček. Malo me je okrog nosa. Bilo mi je bolje. Veliko bolje.

55. poglavje

Luka sem. Prebudil sem se sredi noči. Ves prepoten sem. V sanjah se mi je prikazal Roni. Divjal je sredi ceste. Potem se je potikal ob veliki deroči reki.

Mi je že bilo jasno, da ne bo nič dobrega. Kadar se je ta baraba prikazal nikoli ni bilo nič dobrega.

Odprem radio. Iz aparata se oglasi:

»Ta teden je bilo na cesti že pet smrtnih žrtev, trije motociklisti ..., nenadno prehitevanje ...«

Preklopil sem na postajo z lahko melodijo.

Čez nekaj dni smo se vsi stresli ob radiu.

»Trinajst mrtvih v deroči reki ob elektrarni ...«

Na TV so bili srhljivi prizori: gasilci, službena vozila, potapljači ... razbiti čolni.

Težko diham.

Nacionalna katastrofa. Takšne še ne.

Sprehajam se po vrtu.

Nočem več gledati v ekran, ne poslušati škatle.

Marta mi prinese limonado. Malo bolje mi je.

56. poglavje

Luka sem. Zdaj se veselim vsakega dne. Vsakega jutra. Živ sem. Še sem živ. Stopnice mi pa delajo preglavice.

Vsaka posebej. Na omarici imam kup zdravil. Sploh več ne vem za kaj so katere. Vid mi je zelo opešal. Nič ne vidim prebrat na škatlici kaj piše. Saj je vseeno.

Čisto vseeno mi je. Rad bi se poslovil od tega sveta, pa ne vem kako.

57. poglavje

Luka sem. Zdaj se spominjam lepega sončnega vzhoda. Izza Karavank. Nisem maral v šolo. Že v prvi razred ne. Mati me je vzdignila v naročje in nesla na balkon.

»A vidiš sonce?«

Mežikal sem v sonce. Najraje bi še bil pod odejo in nikamor šel.

Sonce je bilo lepo, zlato rumeno z belino v sredi. Oklenil sem se še bolj mame.

»Neeee ...« sem vekal.

»Sonček je! Lej, kako je lep!«

»Neeee ...« nič se nisem dal ustavit.

»Poglej kako je že visoko.«

Mati me je zibala v naročju.

Počasi sem si nel oči.

Počasi sem dajal hlače gor.

Mati, naša zlata mati me je potrpežljivo gledala.

Z veliko ljubeznijo me je gledala naša mati.

S tako ljubeznijo, ki jo premore le bog.

Bog, ki ga š nihče ni videl.

A ga je tu in tam kdo čutil.

Le čutil.

In ena izmed teh bitij na tej zemlji je bila prav gotovo naša mati. O tem sem prepričan.

Še danes sem prepričan in bom tudi poslednjo uro, da je bila naša mati najlepše in najčudovitejše bitje, kar jih je sploh na tem planetu.

58. poglavje

Luka sem. Z Marto sva gledala kako vzhaja sonce na Akropoli, kako se lesketa v morju, kako zelo se blešči na vrh čebuljic cerkve Vasilja Blaženega, kako gre gor iznad Big Banga, kako se prebuja Temza, kako Hyde Park, kako veliki minaret mošej ob robu Kaira, kjer so vsi na kolenih, kako se priklanja cvetje na Španskih stopnicah Fontane di Trevi ...

Povsod je lepo a najlepše je sonce izza Stola, po vsej dolini ga je dovolj, tja do Tromeje.

Ne vem, koliko časa bom še gledal sonce, ki gre gor, pa tudi dol ..., ne vem ... pojma nimam.

Dnevi beže kot prše kaplje pod Peričnikom.

Mavrica se dela v velikem loku, že navsezgodaj.

Včasih grem celo do potoka za vasjo.

Tam smo otroci delali bazene in se kopali.

Tam se še vedno naredi lepa mavrica.

In malo lažje zadiham.

Kaj vem kaj bo jutri.

59. poglavje

Luka sem. Marta je zbolela. Moja Marta. Leži.

Bila je že pri zdravniku.

»Počivat!«

Zdravnik je bil neizprosen. Napisal je cel kup zdravil. Vse sem privlekel iz lekarne.

Takoj sem šel v trgovino. Nakupil sem banane, jagode, maline, borovnice, robide, marelice, ananas ..., vse kar mi je prišlo pod roke. Nakupil sem rdeče pese, kumarice, zelje, fižola, stročnice ...

V juho sem dal peteršilj, korenje, čebulo, majaron, cimet, kumino ..., vse kar mi je prišlo pod roko ...

Goro krompirja sem skuhal, zelje, napravil sem segedin, kompot od breskev, sliv, jabolk, hrušk ... V lonec sem dal vse kar mi je prišlo pod roke.

Marti sem nosil zjutraj, opoldne, zvečer in mnogokrat vmes k postelji ..., vse je bilo na pladnju, vse na mizi, vsak trenutek ...

Mirko je prišel vsak dan, Mija je prišla, ko sem bil tam po trgovinah, po apotekah ...

Skrbelo me je za Marto. Vsak dan posebej me je skrbelo za našo mamo Marto. Vsako uro posebej.

Šele zdaj sem videl, kako zelo jo imam rad.

Kako zelo jo ljubim.

60. poglavje

Luka sem. Moja Marta pa kar naprej:

»Ne trudite se no toliko!«

Vsi smo bili okrog nje.

»Ne zabijajte zaradi mene toliko časa!«

Nihče je ni poslušal.

Pa se je nekega jutra le premaknila.

Na pol se je dvignila.

Težko sem dihal. Držal sem jo za roke kot takrat, ko sva se spoznala. Ko sva bila še mlada.

»Boš z mano?« , se še spominjam njenih prvih besed.

»Bom« , sem preprosto odgovoril. Vedel sem, da bom.

61. poglavje

Luka sem. Marta je vstala.

Sprehodila se je po sobi. Oddahnil sem se. Zelo sem se oddahnil. Sesedel sem se. Vse je prišlo za mano. Spet se je zavrtel film:

Bilo mi je deset, največ enajst let.

Vsako pomlad je v naše mesto prišel cirkus.

Otroci smo se gnetli, kdo bo prvi sedel na lesen sedež, pritrjen na železne verige. Ko smo že vsi sedeli za svojim konjem, oslom, ovnom in kar je še bilo živalih na sedežih, je obilen možak dal znamenje s sireno, stroj je zaropotal in sedeži so se začeli dvigovati spričo centrifugalne sile vedno hitreje in hitreje in vse bolj v vodoraven položaj. Pokrajina je naglo začela brzeti mimo nas, vrtoglavica je nastopila naglo in nenadni občutek, da letimo kot avioni po zraku, je takoj prežel vse telo, zlasti pa glavo. Ko sem bil prvič na vrtiljaku sem mislil, da me bo konec. Da ne bom preživel niti enega kroga več. Ves sem se tresel, komaj sem stal na tleh. Ni bilo niti očeta, niti matere, niti prijatelja, ne znanca, ne sošolca.

Čisto sam sem bruhal na travniku. Trava je bila vsa rdeča.

Nekoliko starejši pobalini so se mi na ves glas krohotali:

»Lej ga, konec ga bo!«

»Ejga Luka pejt dam!«

»Nič ne more, he, he, he ...«

»To ni zanj.«

»Pilot ne bo!«

»Kaj se pa štuli?!«

»Povsod mora vtakniti svoj nos!«

»Prav mu je!«

»Ejga Luka pejt dam!«

Kar za trebuh so se držali. Dva sta se celo valjala od krohota po travi.

Še vse popoldne so mi odmevale te besede.

Šel sem domov. Ves slaboten. Ves prestrašen.

Cirkus me ni več zanimal. Doma nisem nič povedal kje sem bil.

62. poglavje

Luka sem. Marta je vstala. Vse bolje se počuti. Kar toplo mi je pri srcu. Spet me obliva velika radost. Kar nosi me po dnevni. Hitro ji vsak dan prinesem kakšni jabolčni, borovničev zavitek. Ananas, banane, jagode ..., kar dobim ...

»Ne zapravljaj ..., ne zapravljaj ...!«

Marta me kar naprej ljubeče krcala.

Ne morem skrivati svojega veselja.

Bolj sem vesel kot ona sama.

Zahvaljujem se nebu in zemlji. Za Martino ozdravitev.

Kar nosi me na vrt.

Vse povabim. Vse. Prav vse.

Otroke, vnuke, Štefana in vse njegove. Dvajset nas je na vrtu. Na roštilj dajem meso. Polivam s pivom.

Mame pripravljajo zavitke, sladice.

Sredi poletja smo.

Dan je vroč. V senci smo.

In čisto vsakdanje klepetamo. Čisto preproste reči.

In smo srečni, zelo srečni, da smo skupaj.

63. poglavje

Luka sem. Obkrožen med svojimi.

Pojemo Nocoj pa oh nocoj ...

Nenadoma mi je tesno. Kar na jok mi gre.

Poiščem Štefana.

Štefan mi zaželi:

»Na zdravje!«

Čutim, da iz vsega srca.

Iz dna duše.

»Štefan, če ne bi bilo tebe ...«, oblije me pot, iz oči mi kaplja ... »bi ostal tam pri smeteh! In v majhni luknji ...« .

»Kaj bi tisto! Vedel sem, da boš zmogel!«

Štefan je bil skromen kot vedno. Objel me je čez rame. V resnici je bil pravi prijatelj.

»Veš Štefan! Še več si mi kot brat!«

Moral sem mu to povedati. Moral, dokler lahko še diham, grem po stopnicah.

»Eh, tudi ti si mi velikokrat dobro svetoval! Ravno v pravem trenutku, ravno prave besede!«

»Oh, no!« sem že malo boljše volje.

Odmikava se od druščine, da naju nihče ne sliši.

»Se spomniš tiste Irene?« je nadaljeval Štefan.

»A tiste opravljivke, potepinke. Tiste čedne punce, tiste modrooke, ki je besedičila kot teče voda!«

»Ja prav tiste. Pol šole je strapala in še mene zraven!«

»Uuu, tista je bila nevarna!«

Pri tisti manekenki sem se še sam opekel, a je bolelo. Srce je bolelo in nikakor se nisem mogel spraviti k učenju.

»Ja tiste lepotice!«

Sem skromno pripomnil.

Znala je odlično plesati, peti in tudi v šoli ni bila slaba.

»Na tisto Ireno si me prav ti opozoril!«

Prikimal sem.

»Da je lepa skleda brez juhe!«

Štefan se je grenko zasmejal.

»Luka takrat si mi odprl oči!«

Dvakrat sem šel z sivo glavo dol in gor.

»Zaljubljen si bil vanjo! Kaj zaljubljen, zatreskan!«

»Tako je,« je dodal Štefan

In hvala bogu, ko sem šel stran od nje, ko sem se odtrgal od nje, je prišla Maja. Nič prevzetna, nič domišljava ...

»Vse je bilo drugače.«

»Čez noč, Luka, čez noč!«

Večer se je prevesil v noč.

Vnuki so jeli pospravljati z miz. Nakopičili so se črni oblaki. Ulilo se je. Kot iz škafa se je ulilo.

64. poglavje

Luka sem. Marta je z mano. Zjutraj poslušava petju ptic.

Če bi znal pisati note, če bi znal pisati note, bi napisal simfonijo. Pravo simfonijo za šestdeset instrumentov, za cel orkester.

Življenje je pa res lepo. Lepo in veličastno.

Uživaj in pusti živeti, je večkrat rekla Marta.

Moja Marta. Da si le zdrava, da si le zdrava.

65. poglavje

Luka sem. Kar gre nekako. Marta je kar dobro. V dneh letih smo imeli dve ohceti. Za Mirkota in Mio. Veliko ljudi je bilo. Samo jedli smo. Veliko jedli, tudi kakšno časo vina sem. Pa ne preveč. Še ansamble so poklicali. Veselo so urezali domače viže pozno v noč.

Mene in Marto so kmalu odpeljali domov. Sedmi križ je že bil mimo. Tako je to.

66. poglavje

Mi več ne sledimo mladim. Samo Luka sem. Zdaj so povsod samo še računalniki, mobiji, na cestah je ena sama jeklena kača. Še s kolesom nisi več varen. Vsem se mudi. To je norišnica.

Včasih smo šli na morje za dva tedna.

Gledal sem po morski gladini.

Maestral je lahno pihal čez bele valove.

Jadrnice so tiho brzele po modrini mimo skal, peščenih obal ...

Ljudje so brali na plaži pod borovci, duhali čist zrak, sivko, rožmarin ...!

In tako le gledam.

Me nekaj vrže v čisto drugi čas in prostor. Sem kakor v drugem svetu. Je vse bolj mirno. Bolj v skladju. Počutje je krasno. Nič teže. Neka lahkotnost. Neka blaženost. Bi kar vse objel. Nek zvok slišim. Nek ton. Malo vihrajoč ton. Tako zelo prijeten ton. Tak, da napolnjuje vse telo, do zadnje celice. Do zadnjega vlakna. V srce gre. Sem lahek. Lahek kot pero. Ne čutim nič. Ne nog, ne rok, ne trupa, ne glave. Kakor da bi duša plavala med zvezdami. Tam v neskončnost. Kje je konec? A je sploh kje konec? A je tega vesolja konec? Kje je pravzaprav začetek? In kje je sredina? A je to sploh pomembno? Zakaj bi bilo prav to pomembno?

Kaj je človek?

Je bitje sredi nedokončanega vesolja?

Je smrt dokončna?

Kaj je po smrti?

Črno. Nič.

Vesel sem, da živim. Ja, vesel sem, da sem sploh še živ. Saj bi bil lahko že mrtev. Že zdavnaj. Zadnjič je malo manjkalo, da me ni zbil avto. Lahko bi padel po stopnicah in z glavo priletel v zid. Pravijo, da takoj izkrvaviš.

Pa je res lepo.

Saj je bilo včasih tudi.

Se mi zdi, da sem bil že takrat na svetu, ko so šele izumili tisk. Hodil sem v kavarno tu na otoku v tem ribiškem kraju in bral časopis. Vsak ni smel v to kavarno. Le pismeni.

Brali smo kaj je novega na vsej naši obali.

Za vse smo bili na tekočem. Za vsako faro. Za vsako novo cerkev, kaj šele katedralo. Za vsako novo šolo. Naročili smo kavo ali čaj in brali. Posebej v nedeljah po maši.

Župnik nam je vse povedal, kaj je bilo novega v fari. Kdo je rabutal fige, kdo grozdje ..., kdo je mokril sredi ceste ..., kdo je grdo ogovarjal mlade dame.

Potem sem v ponedeljek šel v šolo. Imel sem dva razreda. Prvi in drugi. Učil sem jih abecede in računanja. Samo pet učiteljev nas je bilo. Učencev pa sto.

Pa smo jih morali naučiti. Nadarjeni so šli v mesta, naprej v šole. En lesen zabojček so vzeli s seboj in nič drugega. Mati je za njim poslala vrečo fig ali mandeljev. Nič drugega. Le nekaj hiš je bilo bogatih, le nekaj ...

Bogati se niso mešali z revnimi.

Tudi kopališča so bila deljena. Za revne in gospodo. Revnim na kraj pameti ni prišlo, da bi si upali priti v gospodove zalive. Iz revnih hiš so matere hodile na delo kot služkinje k bogatim gospem. Da so jim kuhale, pospravljale in varovale otroke.

Tako je bilo takrat, ko so bile še velike ladje na jadra. In je bila kapitanova hiša velika kot cerkev. In je imela veliko obzidje, da ga ni mogel niti najmočnejši mladenič z otoka preskočiti in ne preplezati. V takih hišah se je dobro jedlo, še bolje pa pilo.

67. poglavje

Kar mižal sem. Nič me ni motilo in zbudilo.

Koračil sem po vsem otoku. Čisto na vrh hriba sem priplezal mimo bele kamnite utrdbe. Tej utrdbi so nekoč pravili Thor. Zdaj je ostalo le kup kamenja. A videlo se je, da je bilo delo človeških rok. Da so bila tam starodavna plemena. Branili so srednji del otoka s severne in južne strani. Še v rimskih časih.

Stal sem tam s sulico v roki. Čelada mi je delala senco. Bil sem stotnik. Moji vojaki so bili razporejeni na deset metrov.

Nenadoma smo zagledali sovražno vojsko. Bilo jih je kot listja in borovih iglic. Ladje so jih morale izkrcati v kakšnem majhnem zalivu, da jih naše straže niso opazile.

Dal sem povelje:

»Levi, desni bok!«

Moja dva poveljnika sta takoj skočila na noge. Pripravili smo sulice in meče ter nože.

Možje nekoliko spredaj so se začeli bojevati. Zaslišalo se je treskanje z meči, kriki ranjenih ..., hropenje umirajočih.

Iz ure v uro sem izgubljal moštvo.

Ostalo nas je le še ducat.

Vedel sem za neko jamo.

S pomočnikoma in ostalimi vojščaki smo se umaknili proti tej jami. Pred jamo je bila pa tudi soteska. Le za enega. Ko smo bili ob robu soteske smo jih potolkli enega po enega.

Precej časa je trajalo, da je zadnji izmed njih .

prišel v past. Potem je nenadoma nastala tišina. Grobna tišina. Ostali smo živi.

Ušli smo smrti. Gotovi smrti.

68. poglavje

Bil sem tam ob veliki reki. Za menoj je bil gozd breze. Same breze in nekaj hrastov.

Očeta sem videl bolj malo. Je učil tam v velikem mestu na neki visoki šoli. Bratov in sester nas je bilo še pet. Bil sem najmlajši. Mati je vsak dan hodila k bogatim prat perilo. Nazaj grede nam je prinesla hlebec kruha in ga razrezala na šest delov. Sebi je vedno pustila najmanjši del. Imeli smo njivo. Dopoldne smo šli tja in nabrali nekaj krompirja, solate, čebule. Nekako smo se prebijali.

V šolo nisem maral. Učitelj nas je s šibo po riti. Ali pa po prstih. Ali nas je pa dal v kot klečat. In morali smo zmoliti oče naš in zdravo Marijo. Četudi smo že vse znali, kar nam je bil strogi učitelj znati nas je kljub temu s šibo po riti in smo morali pri njem sekati še drva in jih zlagati zadaj za njegovo kolibo. Ali pred učilnico.

Ko je bil dež učitelja ni bilo. Takrat smo otroci imeli največ veselja. Zbrali smo se v kakšni kolibi in se šli gnilo jajce.

Od nekje sem privlekel črno oglje. Oče mi je prinesel še karton:

»Poglej,« je rekel. Z nekaj potezami je narisal hišo. Potem drevje zadaj, planino in še jezero.

Začuden sem gledal v risbo, ki me je vlekla kot magnet. Prav resnično je bila videti. Vse se je končalo tako nekako v globino. Vsaka črta, vsaka poteza je sestavljala nek predmet, neko smiselno zaključevanje.

»Probaj!« mi je velel oče.

Z narejeno kretnjo sem narisal našo hišo. Okna so bila različnih velikosti, streha je molela čez steno, vrata so bila zverižena.

»Zdaj pa potegni še takole!«

Me je oče spodbujal. Začel je z več potezami, nastala je senca. Več senc. Hiša je postala polna. Lahko bi jo prijel z roko.

Imel sem odprte oči.

Potem sem risal in risal. Risal sem na kartone, deske, škrniceljne ..., karkoli mi je že prišlo pod roke ... Od nekod sem privlekel ilovico. Ni bila smo siva. Bila je tudi XXXX in rumena.

Mešal sem barve in vse skupaj prelival na kartone.

Ko je naslednjič prišel oče domov, si je vse ogledal in zadovoljno zamrmral:

»Fant ni slabo ..., ni slabo!«

Zame je bila to največja pohvala.

Potem me je oče odpeljal k njegovim prijateljem v beneško šolo. Tam smo jedli in pili in spali in poslušalo mojstre, ki so nas učili kako se dela barve, kako se dodja svinec, cink, srebro, zlato ...

Pravili so, da sem bil eden izmed najbolj nadarjenih. Veliko mojih del je bilo razobešenih po samostanih.

Za eno veliko platno, sem se pa trudil leta in leta. Skušal sem portretirati mojo lastno mati. In tisti njen skrivnosti nasmeh. Ne vem koliko mi je uspelo.

Bil sem že star. Z vsemi mogočnimi rečmi sem se ukvarjal. Bil sem že zelo utrujen. In neke noči sem zatisnil oči.

69. poglavje

Luka sem. Tudi po debelem snegu sem gazil. Ure in ure. Spominjam se. Po prvi svetovni je bilo. Nikjer kruha, v nobenih štacunah nisi dobil nič. Kakšen star sir.

Vzel sem risanico od dedka Martina. Z njo si zadel čez most čez Savo. Furman je vozil do tja pol ure.

Šel sem v hrib gazil in gazil do pasu. Tam gor pod Stolom so tekali jeleni, srne, divje koze, še kakšen volk je tulil in renčal nadme.

Doma nas je bilo devet, kašče pa prazne. Sredi januarja je bilo. Sam sneg, led, mraz da je šlo za nohte. Orli so letali sem in tja in iskali hrano za svoja gnezda.

Krokarji in vrane so se predirno drle in v nizkem letu uhajale orlom izpred kljuna.

Na previsu sem obstal. Veter je zapuhal tam izpod vrha in čito malo je manjkalo, da me ni vrglo v prepad. Globini ni bilo videti konca. Krasna hrana za kosilo bi bilo za lisice, volkove, orle, konje in kar leze po gmajni.

Košatega jelena sem opazil še prejšnji teden. Imenoval sem ga Brkač. Zadnjič me je zavohal in takoj zletel proti strmini. Ušel mi je košati Brkač. Bil je že star in dolgo mu ni bilo več lesti po rebri. Prišel sem z vetrom, kaj sem mogel, vrnil sem se domov s praznim nahrbtnikom. Žena Mica me je z obupom pogledala in od nekod privlekla koruzo, da smo jo pekli. Drugega ni bilo. Otroci Tine, Tone, Jana, Sabina in Helena so naju proseče gledali: »Kaj bomo jedli ati, mami ...!?«

Bilo mi je, da bi se skozi sneg udrl v sredo zemlje. Tudi dedek Franc in babica Marija sta grizla le oves.

V naši hiši lakota, v sosedovi hiši lakota, v celi vasi lakota. Samo gospod župnik so imeli bel hlebec kruha in vaški oštir Jaka, njemu so kmetje kar nosili.

Tovarna je dala malo denarja. S tistim pičlim zaslužkom na teden nisem mogel kupiti ne pošten hlebec kruha, ne moke, ne kos slanine ali sira ...

Zima je bila huda. Vse je zmrzovalo, vse je škripalo pod nogami. Prsti so kar otrdeli.

»Brkač,« sem momljal v brk »danes te pa bom! Oprosti, da boš moral umret! Veš pet lačnih malčkov imam doma, pet dušic in še štiri zraven. Devet nas je! Devet. Za ves mesec ali dva nas boš odrešil Brkač! Za dva polna meseca je, potem bo že pomlad.«

Oj, kako že čakam to pomlad. Že celo večnost jo čakam. Potem bodo zajci, lisice ... potem bomo že kako ...

Nenadoma sem ga zagledal.

Stal je tam nepremično.

Veter je vel od njega do mene.

Torej me ni zaznal.

Nič ne ve, da ga opazujem.

Tam v rebru je bil, jaz sem imel pa še nekaj gozda pred seboj! Neslišno sem se mu približeval.

Stal je še kar tam. Čisto pri miru.

»Zdaj si pa moj!« sem si tiho dejal. Prislonil sem risanico k licu! V križcu daljnogleda se mi je jasno prikazal Brkač.

Kot, da je čakal prav na to.

Na svoj konec.

»Oprosti mi,« sem še enkrat rekel, veš jaz sem tudi že star ... a doma ...

Nemeril sem na vrat. Na vratno žilo.

Vem, da je to najhitrejša smrt.

Pritisnil sem na petelina. Brkač je še vedno stal tam. Kar stal je, kot da ne more verjeti kaj se mu je zgodilo. Prišel sem še bliže. Gledala sva se iz oči v oči. Meni se je oko čisto orosilo, ko sem videl debele kaplje pod njegovimi velikimi rjavimi očmi.

Dvakrat je podrsal z nogami sem ter tja. To je bil njegov zadnji pozdrav. Zadnji pozdrav temu svetu.

Potem so se mu kolena upognila. Čisto počasi. Umiral je čisto počasi in dostojanstveno. Umrl je kralj srnjadi. Iz vratu je pricurljalo rdeče in poškropilo sneg.

Pred mano je ležal kralj Karavank.

Z nožem sem izdrl kroglo in jo zalučal daleč stran.

»Oprosti!« sem se še enkrat poslovil.

Naložil sem ga čez nahrbtnik in z utrujenim korakom spešil v dolino.

70. poglavje

Luka sem. Nič mi ni hudega. Marta je še živa. Otroci so dobro. Vnuki skačejo naokrog.

Sprehajam se po vrtu. Duham marjetice, španski bezeg ...

Uhhh, na levi strani.

Bolečine. Globoke.

Kolena so šibka. Na tla grem.

Padam. Padam.

Na tleh sem. Tema.

Ena sama tema.

Vidim tunel. Na koncu tunela je čisto majčkena luč. Čisto majčkena svetloba.

Vse okrog tunela je tema. Potujem proti tisti mali svetlobi. Z veliko hitrostjo. Z zelo veliko hitrostjo, potujem s hitrostjo svetlobe.

Vidim svoje telo. Svoje telo vidim zvito v klobčič. Sredi vrta pod lipo. Nikogar ni. Še vedno potujem s svetlobno hitrostjo skozi neke kalne vode, skozi močvirja, skozi pragozdove, medvedi in volkovi bežijo z menoj vred v isto smer ... nenadoma se znajdem v oceanu med delfini, kiti, hobotnicami, morskimi psi ..., odpirajo velika žrela a mi plavamo v isto smer ... zdaj sem sredi rudnika ..., na koncu rudnika je požar, smrad, plini, vsepovsod ..., vsi tečemo v isto smer, proti izhodu ..., proti majhni lučki ...

Vidim globoko tam doli vnučko Majo, ogleduje me, potem zakriči:

»Dedek, dedek ... moj dedek!«

Objame me z ročicami. Negibno je tudi telo tam doli.

Maja steče proti vratom. Vpije:

»Babi, babi, babi ...!«

Na prag stopi Marta. Hiti proti lipi. Vrže se name.

»Luka, Luka ... moj Luka ...!«

Objema telo. Obrne telo na stran.

Zavpije: »Rešilca ..., rešilca ...!«

Prileti še Mirko.

Objema telo. Obrača telo. Daje uho na prsi.

Hiti v hišo do telefona. Mrzlično išče številke.

»Ja, hitro ... oče ..., da ...!«

Plavam proti svetlobi zdaj se nekako širi. Svetloba se povečuje. Za mano so visoke skalnate gore, oceani.

Občutim blaženost. Nič teže. Nek glas govori:

»Zdaj greš proti domu ...!«

»Kako, zdaj, kje ...?!«

»Ne boj se!«

Glas govori zelo mirno. Gotovo.

V tem glasu ni nič nervoze. Nič živčnosti. Nič strahu.

71. poglavje

Marta joče.

»Infarkt ga je ...!«

Mirko hlipa.

»Srce, srce mi je odpovedalo ...«

Reševalno vozilo je zatulilo pred vrtom s pojemajočo sireno.

Iz rešilca pritečeta dva v belem.

»Sem, sem hitro ...«

Mirko jima kaže pot.

Nosila z negibnim telesom se s treskom zaprejo v rešilni avto.

Marta se vsa strese.

»Gospa izvolite,« spremljevalec rešilca odpre vrata. Žena Luka hitro sede.

Rešilec z vključeno sireno zdivja proti bolnici. Tam so že vsi pripravljeni.

72. poglavje

Meni je pa v svetlobi lepo. Lepo se pogovarjam z nekom, ki ga sploh ne vidim.

Je pa res nevljuden ta človek ali bitje ali angel ..., kaj vem. Ne da se pokazat, prijazen pa je.

»A bom tu ostal. Je krasno?« ga radovedno vprašam.

Nič mi ne odgovori.

Kopljem se v lepih barvah, v modri, zeleni, rumeni. Oh rumena mi daje moč. Super je tu.

»Bil si učitelj ...« zaslišim spet neznanca.

»Ja bil sem. Odkar pomnim. Bil sem učitelj celo, ko sem bil vojak. Učil sem mlajše vojake veščin, bojevanja ...!«

No pa nisem sam tu sredi te lepe svetlobe.

»Bil si tudi umetnik.«

Glas je bil neznansko lep, prijazen, kakor očetov nekoč.

»Tudi kot umetnik, slikar si učil druge ...«

Bilo mi je lepo, da sem se takole pomenkoval. Takole domače. Glas je vse vedel. Nisem mu ostal dolžan.

»Seveda sem poučeval mladino, ko so pa hoteli vedeti to in ono in kako se katera stvar naredi ...«

»Tvoja naloga je bila biti učitelj!«

»Hja, kaj pa misliš!«

Kar tikal sem ga. Meni je bilo to še najbolj všeč. Prav to biti učitelj. Učiti kar naprej učiti.«Ali imaš kakšne učence? Gremo v razred!«

Tišina.

Hm tip nič ne odgovarja.

Ali tu gori že vse znajo in vedo?!

Kar malo sem slabe volje.

»Tu popravljamo ... to pa ...«

Glas je kar ugašal.

»Kaj popravljate ...?«

Zdaj sem bil pa že jezen. Le kaj naj bi tu gori še popravljali, ko je pa že tako lepo. Ni nobenih problemov.

Zdaj se začenja čisto šibek glas:

»Še eno nalogo moraš izvršiti!«

»Le katero nalogo? Le kaj?!«

Sprašujem. »Malo sem že vsega sit!«

»Hej, ne uidi! A zdaj mi boš pa ušel kaj?!«

Tišina. Bila je ena sama tišina.

Pogledam dol.

Moje telo pa v posebni sobi.

»Najbrž je bolnica,« pomislim.

Vsi so bili okrog mene. Marta, zdravniki, Mirko, Mia, otroci, vnuki.

»Pa kaj dela tam tisto telo?« se sprašujem. »Meni je tu gori super!«

73. poglavje

Luka sem. Tu je vse mehko. Trava je mehka, voda je sladka, s palm visijo kokosi, mleko je sladko, žirafe se leno pasejo ...

Prima je. Nikomur se nič ne mudi. Ni avtomobilov, vlakov, sonce ne peče, zvezde migetajo in igrajo lepe melodije.

Sami stari dobri znanci so tu. Pavle, Jakob, Tomaž, noben ni tečen, noben ni jezen, noben ne goljufa, nihče ne krade, no saj na Zemlji tudi niso. To so bili sami dobri tovariši, ki so mi vedno pomagali pri selitvi, v službi, v gorah, na počitnicah, v čolnu ...

Ko pa pogledam dol, hm moje telo je tam na postelji nepremično, povezano je z neštetimi žicami, cevkami, nekakšnimi škatlami ...

»Dol boš šel!«

Spet tisti znani mehki glas.

»Luka dol boš šel!«

Glas se ni dal zmesti.

»Pa zakaj?!«

Bil sem res nejevoljen. Tako lepo mi je tu med starimi dobrimi prijatelji. Cele dneve tarokiramo. Pijemo medico in mlade brhke kelnarce nam strežejo.

»Meni je tu fino!« ugovarjam.

»Še eno nalogo moraš opraviti!«

»Kakšno nalogo?«

Prav začudeno sem gledal okrog sebe.

Jaka je bil že nestrpen: »Luka vrži!«

V rokah sem imel škisa.

Že sem zamahnil z roko.

»Boš že videl ...« sem samo še slišal glas.

74. poglavje

Marta je dan in noč bedela ob Luku. V sobi je bilo vse tiho. Za hip jo je premagal spanec. Kar na stolu je zadremala. Sestra je odšla v svojo sobo. Na oddelku za intenzivno jih je imela dvajset. Vsi so bili bledi kot stena.

Instrumenti so kazali le majhne amplitude. Življenje vseh je viselo na nitki med nebom in zemljo.

Ko je odprla oči, se ji je zazdelo, da so se Lukove trepalnice zganile. Pogledala je še bolj. Res so se še enkrat zganile.

»Luka, Luka ...!« je planila Marta proti postelji.

»Luka, moj Luka, ljubi ...« solze na licu so ji tekle v potokih, živ si, živ si.

Luka, ooo Luka ..., moj Luka ...

Na ekranu je signal začel bolj poskakovati.

Luka je odprl oči.

»Kje sem?!«

Prav začudeno je gledal.

»Tu. Tu pri Marti.«

75. poglavje

Sem Luka. Zbudil sem se v bolnici. Sem mislil, da sem čisto nekje drugje. Tam ni bilo nič slabo. Zbrali smo se in čas je bliskovito minil.

Vse me je bolelo.

Komaj sem premikal roke. Noge sem komaj čutil. Pogledam levo:

»O Marta?« sem bil začuden.

»Luka, Luka ...« Marta je jokala.

»Kaj pa jočeš?«

Sploh mi ni šlo v račun, da toliko joče.

»Ves mesec si bil ..., kakor mrtev ..., čisto negiben!«

Marta je vekala kot dež.

»Veš na Brezjah sem bila. Na Brezjah, pri Brezmadežni, da te priporoči ... ooo. O oče moj, ki si v nebesih ... ooo hvala ti, o tisočkrat, milijonkrat hvala ...!« Marta je kar jokala in jokala.

Ni je bilo za ustavit.

V sobo je prišla še sestra.

»Ooo, našemu Luku gre pa na bolje ...!«

»Sestra, lepo vas prosim sestra, hitro ...«

Marta je bila vsa iz sebe.

»... hitro prosim obvestite vse naše ... vse naše, Mirka, Mijo ... vse prav vse ...«

Marta je hlipala a polna upanja ...

»Mija je pa tu ...« je bila zdaj pozorna sestra.

»Kaj, kako?«

Sestra ji je nekaj zašepetala na uho.

Marti so zažarele oči.

»Bo zdravnik povedal kdaj domov!«

Sestra je bila zdaj narejeno stroga.

»Luka pejt dam!«

»Bo zdravnik povedal ...« se sestra ni dala.

»Luka domov boš šel, domov ...!«

Marta je bila zdaj vsa na nogah.

»Saj bom šel domov,« sem se zdaj oglasil malce utrujen. »Saj sem tu le nekaj minut, a ne!«

»Neee, ne ..., cel teden si tu Luka!«

Nič nisem razumel. Zame je bilo vse to en hip. In en cirkus, vse to okoli mene.

Začela so se odpirati vrata.

Mirko je prvi vstopil:

»O ata, drobo mi zgledaš!«

»No a ne!« , mi je bilo ljubo.

»O Luka, stari, pejt no že dam!«

Bil je Štefan. Moj dragi zvesti prijatelj Štefan.

»Hja, saj bom šel! Veš, da bom šel! Tu pa res nimam kaj iskati.«

In je še prišlo mnogo ljudi. Celo nekdanji direktor firme, pa profesorica za nemški jezik, smučarski učitelj, polna izba ljudi je bila.

Nazadnje so se vsi znanci raztepli.

V sobo je stopila Mija. Moja hčer Mija. Naša Mija. Vedno vedra.

Nekaj je mela v naročju.

Nekaj gibljivega.

»Kaj pa je to?« sem bil radoveden.

»To je pa zate. Ta je pa tvoj. To je pa najmlajši ...«

»Mitja je!«

»Mitja?« še nisem dojel.

»Tvoj najmlajši vnuk Mitja!« pristavi še Marta. In sem že pestoval majhno štručko.

»Še boš imel opravke!« sem se spomnil zdaj tistega glasu od zgoraj. »Aha, to je zdaj tisti opravek! Zelo prijeten, krasen opravek!«

»Dedi, dedi! Kaj pa momljaš, kaj?!«

»Oh, nič, nič, lepo mi je! Lepo med vami in vse, prav vse imam neizmerno rad!«

V sobo je stopil zdravnik.

Naši pa kot eden: »Dober dan gospod doktor ...« 

»Dober dan! Luka jutri greste domov!«

»Domov, domov, hura, hura ...!« je zapel zbor.

In šel sem domov.