Bumerang

Bumerang[1] Arkadij Averčenko

Izdano:	Kres, 2/4 (1923), 80–84
Viri:	dLib 4
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

In ako v resnici želite vedeti, kako lažejo ljudje — vam o tem lahko nekaj povem.

Na primer: Nekdo je razširil vest, da je na ženevski konferenci bila vržena bomba, da je nekdo zletel v zrak in vobče, da je nekdo zginil, kakor da ga nikdar ni bilo.

Kako? Kdo? Kaj? Zakaj?

Nekoč sem si za šalo izmislil neverjetno novico, da vidim, kaj nastane iz nje — pa glejte, kaj je nastalo.

* * *

Pride k meni prijatelj.

Njegov obraz je bil tako obupano mračen, da se mi je srce stisnilo v vroči žalosti.

»Kaj ti je?«

»Nič. Strašne volje sem. Življenje nima za me več nobenega svetlega trenutka. Da bi mi vsaj mogel kdo povedati kaj veselega.«

Pomislil sem. Zakaj bi temu dobremu človeku vendar ne naredil tega veselja? Pri tem pač ničesar ne zgubim, a njemu storim uslugo.

Naredil sem najveselejši izraz lica in mu rekel z glasom, drhtečim od radosti:

»Prosim. Pravkar so mi sporočili izredno novico: V Petrogradu je izbruhnila vstaja.«

Obraz prijatelja je pordel, kakor vrtnica.

»Kdo? Kje? Kako? Kdaj?«

»To je ravno ... hm! Glej, neki človek je zanetil upor. Neki Pljuhankin ... Na Nevi je zavzel transportno ladjo "Moskva", na drugih ladjah pa je s pomočjo svojih pristašev vzel s topov ključavnice in se nekega lepega dne proglasil za branitelja konstituante. In prav nobena ladja ni mogla storiti nič zoper to. Pomisli samo: topovi so odrekli službo, moštvo je demoralizirano. Sedaj se vsa reč razvija naprej.«

Radost mojega prijatelja je bila brezmejna.

»Končano! Začetek! Hvala Bogu! Zamorec je svoje delo st...«

»Dober dan,« nas pozdravi Kljukin, ki je nepričakovano stopil v sobo.

»Ali ste že slišali«, se obrne moj prijatelj k njemu, kakor prerojen — »to so novice!? Človeku se kar vrti!«

»Kaj se je zgodilo?«

»Kaj? Ali zares niste slišali? Znani upornik Pljuhanov je osvojil v Petrogradu minonosec "Moskva", vzel vse ključavnice, demoraliziral moštvo in sedaj sklicuje konstituanto. Dogodki se razvijajo s čudno naglico.«

»Morda pa to ni res,« vpraša neverjetno Kljukin.

»Aj, glej! Zvedel sem to iz prav zanesljivega vira.«

Kljukin se je ogrel, kakor sveča, nato pa je planil, kakor raketa ...

»Dovolite, vaš telefon. Halo! Številka 73—52! Si ti, Marušja? Sporočam ti poslednjo novico: V Petrogradu je znani revolucionar Pljehanov organiziral vstajo. Kaj? On je že mrtev? Kaj govoriš? No, potem je to najbrž kdo od njegovih sorodnikov — kar pa je sicer vseeno. Torej, poslušaj: Moskva je zavzeta in še nekaj ... odvzete so vse ključavnice, tudi ključi, moštvo je dernoralizirano. Na pomlad se zbere parlament. Dogodki se razvijajo z vrtoglavo, divjo naglico. Slišiš?«

Njih lica so tako sijala, da sem sam sebe pohvalil: »Sposoben si dečko, ko tako lahko, s pomočjo nekega Pljuhankina prirejaš tem ljudem pravo srečo.«

* * *

Drugi dan plane v sobo moj znanec Peregrizov.

»Izvrstno! Izborno!« je kričal že v predsobi. »Kaj, ali ste že slišali? Seveda, kdo vam pa naj tudi pove? ... Boljševikom so vzeli Moskvo.«

»Kakšno Moskvo?«

»No, glavno mesto.«

»To ne bo res.«

»Lahko sami govorite s človekom ... Mar ne? Ravnokar je prišel moj prijatelj Čikaljdjejev iz Moskve. Najnovejše vesti! Razumete! Glasoviti "Eser" Pljehanov ie dvignil vstajo.«

»Toda Pljehanov ie vendar umrl.«

»To je ravno, to, da on ni mrtev. Ugotovljeno je, da je mesto njega pokopan neki našemljeni neznanec, a Pljehanov se je iz taktičnih razlogov skril na nekem minonoscu ... Sedaj se je oborožil, dvignil vstajo, zavzel Moskvo in kar je najboljše, zahteval je, da mu prinesejo mestne ključe. Spominjate se — kakor nekoč Napoleon ... 31. septembra sklicuje parlament. Boljševiki beže iz Moskve. — Vse moštvo, vozovi in konji so mobilizirani. — Verjamete li, da plačujejo 30 milijonov za navaden voz? ... Mudi se mi dalje ...«

Ko je odšel, sem demaskiral, umil in očistil senzacijo, ki mi jo je prinesel — in tedaj sem spoznal svojo lastno, skromno otroško šalo: Neki Pljuhankin je zavzel transportno ladjo "Moskva" in z ostalih ladij vzel ključavnice. Mornarji so se spremenili v vozove in konje ...

In tako sem prišel do prepričanja, da je vsaka razširjena vest avstralski bumerang, ki se, vržen v zrak, zopet vrača k svojemu gospodarju. Ako ga vrže zelo spretna roka, on na svojem poletu, predno se vrne, ubije ptico z jasnim perjem.

Največkrat je taka ptica — navadna raca.

Opomba

1. Bumerang je leseno orožje za lov in borbo pri Avstralcih, v obliki 60 cm dolgega, na straneh ploščatega, na koncih zoženega, v sredini pa zvitega kija. Ko se vrže kvišku, v kotu 30 do 45 stopinj, leti, vrteč se z veliko naglico, nato pa se naglo obrne in se vrača nazaj k tistemu, ki ga je vrgel. Ta pojav je osnovan na zakonu o vijaku.