Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve (Prešernove poezije)
← Med otroki si igrala, draga, lani. Čas hiti. | Al bo kál pognalo seme, kdor ga seje, sám ne ve. Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc. Dr. Prešérin. |
Kdor jih bere, vsak drugače pesmi moje sodi. → |
|
6.
Al bo kál pognalo seme, kdor ga seje, sám ne ve.
Kdor sadi drevo, al bode zred’lo veje, sám ne ve.
Se pod stropam néba trudi let’ in dan nomád,
al pa konec leta bode kaj prireje, sám ne ve.
In kupèc po svetu hodi, al pa kaj dobička bo,
za blago, kadàr gotove dnarje šteje, sam ne ve.
In vojščak, ki ga trobenta vabi med kanonov grom,
kaj plačilo bo vročine, ran in žeje, sám ne ve. —
Lej, tak pevec teh gazelic, al jih bereš ti al ne,
al pri njih srce ledeno se ogreje, sám ne ve.
In al veš, da ti ga vnemaš, ti mu pevski ogenj daš,
al se smel bo razodeti vsaj pozneje, sam ne ve.