Štirje akti

Štirje akti (Manica)
Manica Koman

Izdano:	Ženski svet 1/11 (1923), 253–54
Viri:	dLib 14–15
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Poglavja

I. II. III. IV. • dno

I.

O Evlalija ...!

Krst. Elegantna soba. Na mizi in po posteljah dragocena pregrinjala, ob stenah temnordeče tapete, od stropa doli blesteč lestenec. Oprava moderna, iz temnega lesa, pokrita z raznovrstnimi nastavki.

V lični posteljici spava pravkar iz cerkve prineseno detece, pokrito z belo čipkasto odejico, prepleteno s svilenimi modrimi trakovi. Iz sosedne sobe, kjer je čuti žvenket kozarcev, se prikaže srečni papa in se po prstih bliža posteljici. Poljubček, lahen kakor dih, pritisne na otrokovo čelo.

»Bog te čuvaj, ti moja mala princezinja!«

II.

Poroka. Iz cerkve prihaja novoporočeni par. Nevesta mlada, lepa in ljubka. Pravi angel! Ženin debel in prileten, na prsih zlata verižica s težkim obeskom; na zabreklih prstih dijamanti. Pred cerkvijo čaka dvovprežna, s cvetjem okrašena kočija.

Med gledalci se začuje šepet:

»Kako je lepa!«

»On pa je grd in starikav.«

»Pa je sila bogat. Ona je od imenitnih, toda zadnje čase popolnoma obubožanih starišev.«

»Bog jima daj srečo!«

III.

Sodba. Porotna dvorana natlačeno polna. Na zatožni ktopi sedi mlada bleda gospa. Sodnik bere obtožnico:

»Obtoženi ste, da ste zastrupili svojega moža. Vzeli ste ga baje radi njegovega bogastva. Ljubili ga niste nikdar. Priče pravijo, da ste imeli razmerje z drugim, zato vam je bil mož napoti. Se li čutite krivo?«

Vse se obrne vanjo. Obtoženka mehanično prikima.

Sodnik in porotniki se odstranijo, a se kmalu zopet vrnejo.

»Obsojeni na osem let težke ječe!«

IV.

Samomor. Ob bregu kalne reke leži truplo razcapane utopljenke. Med množico, ki vedno bolj narašča, je deček, ki pripoveduje z usti in rokami, da je dobro videl to žensko, ko je stala na mostu, nato pa se naenkrat vrgla v valove.

Gledalci ugibljejo to in ono in mrmrajo polglasno:

»Bog ji daj večni mir in pokoj!«

* * * O Evlalija ... in tvoji štirje akti ...!