Število dvajseto
| Število dvajseto Mara Tavčar |
| |||||||||||
„V šopku majaron
je vreden dvajset kron.
naj bo zelen al' suh.
ma vedno lep duh.”
(Narodna)
Fletno število dvajset! Recimo,
dvajset kron, svetlih in novih! Ah,
kako lepo žvenketajo, nekako tako,
kakor božični zvončki pri „Te Deum,”
ali vsaj tako, kakor zvončki pri saneh!
Blaženo število dvajset! Ej, marsikatera
Evina hčerka komaj čaka, da
spolni dvajseto leto starosti! — Dvajseto
leto je mejnik med naivno in
resnejšo dobo vseh polj in kategorij.
Lepo število dvajset! Koliko mlečnozobih
fantov se veseli dvajsetega
leta, veselje, da postanejo pravi fantovski
fantje z vsem ponosom bujnih,
težko pričakovanih brk.
Dvajset!
Ej, absolventi prvega
razreda ljudske šole poznajo vse skrivnosti
številnega kroga od 1—20 in se
kar nič več ne blamirajo, kot kandidati
drugega razreda, s prejšnjo običajno
„desetnajatico.”
Težko število dvajset! „Dvajset
let poročen! Dolga doba za težaven
zakonski jarem in posel!” Treba je
skoro skrbeti za srebrno poroko in,
in, in za že skoro dvajsetletne hčere,
da pridejo še pravočasno pod klobuk!
Dvajseti dan meseca!
No, do polovice meseca se že še
prebije in pretolče! Za sine pa
dvajseti dan, up, veselje ž njim! Še
par dni in dan plačila, dan dvanajste
ure je tu! No, ali, saj je dvajseti
dan lahko dan predujma, češ, v zadregi
sem! Pred pust je, veselice, plesi,
koncerti in potrebujem!
Prijazen šef že riskira, saj je vendar
dvajseti dan!
Kar je dvajset, je vse lepo in
udobno, no, ali vsaj za silo, a najlepše
je seveda „dvajset tisoč kron!
Hej! Ej, dun! Lepa dota to!“
Jaz npr. nimam dvajset tisoč in
zato se je moj fant poročil z vdovico,
ki je imela poleg vseh vdovskih sitnosti
in grimas, vse polno svetlih krono
in dukatov, ogromno balo, sive lase,
našminkane ustne in lica, na nosu
fletno piko!
Za denar se pika na nosu tudi
prezre!
Saj denar podaljša, eventualno
podloži kračjo nogo, napravi grbav
hrbet vitek in raven in tako dalje brez
kraja in konca! Za denar vse, vse.
Za to malo, okroglo stvarco se riskira
marsikaj, makari pol duše! Pa
tako je majčkena, da smešno mičkena!
Zatrklja se ti pod postelj, ali omaro
in moraš jo iskati z — metlo! „Ej!“
Pri marsikaterem v življenju igra
število 20 imenitno vlogo, bodisi pri
moškem ali ženski.
Koliko deklet plaka za dvajsetim
letom starosti! Ej, koliko! Mlada biti
je vedno lepo, ali to je vrag, ko čas
hiti in beži! Izgine mladost, izginejo
leta, ženina ni, samica otožna sedi!
Vara se seveda lahko! Leta se
enostavno subtrahirajo in bati se je,
da marsikatera ne praznuje po vrsti
let opetni svoj rojstveni dan!
Moški pa, ki ljubijo deklice za
kratek čas, preštevajo sedaj, kdaj vendar
pride na vrsto dvajseta ljubica!
Šmentano kratka ljubav treh tednov.
Ali vendar jako dolga! „V
enem letu preljubi se jih sedemnajst!“
Pred pustom v nameček tri, pa je
blaženo število dvajset, čisto z zadnjo
„z dvajseto“ hajd pred altar!
Tako je napravil Janko v svoje
razočaranje! Z dekleti je bil izbirčen,
inače pa z vsem zadovoljen! Zasoljena
juha mu je tako teknila, kakor
prismojena pečenka ali neslan kruh!
Ljubil je izza mladih nog: pse,
mačke, ptiče in take zveri, pozneje
knjige, zatem palice, kravate in klobuke,
pozneje pesnike, a za tem
mične gospice!
Njegovo življenje je bila nepretrgana
vrsta ljubezni, podarjena nepoetičnim
in poetičnim bitjem!
Prva ljubica, pohlevna Anica! Za
dovoljila se je s pismi in oglednicami!
Janko pa je sovražil poštni davek „hm“
slovo je dal Anici in klel onega,
ki je izumil znamke! Druga je bila
Pavla! Tretja Helena itd., da je
preljubi Erne, Minke, Francke, Slavice
in Metke, do petnajste ljubice
Julije! To vam je bilo veselo, korajžno
dekle!
Klepetava, kakor tržaška branjevka
in razposajena, kakor tržaški
fakin!
In nekoč sta se sprehajala po drevoredu
„Vzdihov in poljubov.“
Drevesa so bila obložena s snegom!
Julija je v svoji porednosti
potresla drevo, sneg se je usul na
Janka.
„O, ti moj ljubi sneženi mož! O
o, Janko , kakšen si pa,“
je gostolelo
iz ustec mične Julije! Janko že ni
prenašal kapric svoje petnajste ljubice.
„Hm,“
si je mislil, „kot moža me
oblije z vodo, adijo, pa zdrava ostani“
in šel je.
Petnajst ljubic! Šment, preveč,
preveč! Janko pa se je privadil
ljubezni, geslo mu je bil Petrarke verz:
„I ho amai sempre
Et amo forte aneora.“
Prav je imel!
Ljubil je še štiri, a dvajseto je
zasnubil!
Število dvajset! Juh!
Dvajseta, no, osemnajstletna Gizela,
to je bila umetna krasica!
Janko je ljubil naravo, a Gizanažival
jo je zbog nežnosti tako je
znala posnemati naravo v polnem obsegu!
Ej, kosmetika ta je le na razpolago
in, da ni zbog cenzure, pa
poste restante.
Giza in Janko sta se zaročila na
Sveti večer. Obljubila sta si neomajno
zvestobo in večno ljubezen, a Gizina
mati ustmen mestni dnevnik je
delila radostne duše svoj blagoslov.
Lija, sestra Gizele, pa je nalivala čaj
s citrono!
Domenili so se o dnevu poroke itd. (Jaz sem lajik, ne vem, kako to gre, to pa vem, da je treba hiteti, hiteti!)
Gizelina mati je obljubila resno
in svečano „dvajset tisoč dote in balo.“
Janko ni vpraševal, ni hotel biti
indiskreten ali so tisoči krone, forinti,
petaki ali celo desetaki.
„Dvajset tisoč,“ ah saj že to fino
doni! Janko je bil ves blažen in
srečen! Ženin!
Dan poroke je prišel!
Radovedno ženstvo je hitelo v
stolnico, da si ogleda hrepenečo osemnajstletno
nevesto, ženina in, da sliši
oni sveti in resni ter važni „da“ obeh
polovic.
Ženstvo je kritikovalo, grajalo,
hvalilo, zavidalo in tako naprej, kakor
nanese običaj pri predpustnih porokah.
Saj veste, dragi, kako je, no! „Eh!“
Pri vsej gneči ni bilo posebnih
nesreč! Pohodili niso nobenega
otroka, denarja ni nihče iskal v tujem
žepu. Ah, pardon, neki črevljaski vajenec
je iz ljube vajeniške razposajenosti
stopil neki ženski na kurje oko.
Ceremonija je torej minula brez
posebnih posledic, ali vsaj takih, da
bi jih ovekovečili dnevniki!
Po poroki običajen obed, eventualno banket, sledile so napitnice itd.
Janko ni dobil dopusta za ženitninsko
potovanje, ostala sta doma!
Gizela se je bavila s kosmetiko
pri toaletni mizici, a Janko je ogledoval
šatuljo na mizo, z napisom:
„Dota“
Svečano je odprl šatuljo!
Na karti so stale besede: „Dvajset tisoč.“
Da, da, da, dvajset tisoč kron,
ali dvajset tisoč vinarjev, to je pač
velika razlika, neskončno razočaranje
za fanta, eventualno, ki je preljubil
devetnajst deklet, dvajseto poročil z
vso kosmetično ropotijo in dvajsetimi
tisoči dote brez subjekta, a z dvema
atributoma. Gizela se je šminkala itd.,
a Janko je napisal v notes:
„Devetnajst deklic sem ljubil,
devetnajstim dal sem slovo,
a dvajseto sem le zasnubil
zlat prstan ji dal na roko.
Ah, to je hudo!
Mati je rekla: „Dvajset tisoč,“
ah, žalostna moja poročna je noč,
dvajset kronic sem z ženo dobil
Za drugimi kronicami bom se solzil.
Prevara je grozna, ni kronic tisoč
žalostna moja poročna je noč!
Dvajset tisoč!“