Šaljivec in Harun al Rašid

Šaljivec in Harun al Rašid.

Izdano:	Ilustrirani glasnik 4/12 (1917)
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nekega dne je bil kalif Harun al Rašid zelo slabe volje. Spati ni mogel in njegov veliki vezir Giafar se je jako trudil, da ga razvedri. Tudi njegovemu prvemu dvorjanu Mesrurju se ni posrečilo, razvedriti ga. Naenkrat se je začel Mesrur glasno smejati, kar je čemernost in jezo kalifovo še povečalo.

»Zdi se, da se norčujejo iz mene!« je zavpil nad Mesrurjem.

»O vladar pravovernih, senca Boga na zemlji, kako bi se neki mogel tako vesti ? Moral sem se nehote smejati, ko sem se spomnil na moža, ki sem ga videl včeraj na sprehodu ob obrežju Tigrisa med množico ljudi in je uganjal take burke, da se je moral smejati vsak. Zato se smeha nisem mogel ubraniti.«

»No, dobro, zatisnil bom eno oko, toda samo če mi pripraviš sem tistega šaljivca.«

Seveda je šel Mesrur k njemu, imenoval se je Ibn Alfarbi, in mu zapovedal, takoj iti h kalifu in ga razvedriti. Gotovo bo dobil lepa darila, ker pa je kalifa nanj opozoril Mesrur, mora dopiti tudi on del daril, in sicer je zahteval tri četrtine, Alfarbi pa da se mora z eno zadovoljiti.

»Vi sami ste šaljivec, da mi dajete take ponudbe. Pojdite in delajte sami burke! Midva sva opravila,« je govoril Ibn Alfarbi.

Po dolgem prerekanju sta se pobotala, da obdrži Ibn tretjino, Mesrur pa dobi drugi dve tretjini.

Ko je prišel šaljivec pred vladarja, mu je ta rekel: »Če se ti posreči razvedriti me, te bom kraljevsko nagradil; če pa ne, dobiš s tem usnjenim jermenom tri udarce na najobčutljivejšem mestu.«

Šaljivec se je trudil na vse pretege, da bi pregaal čemernost kalifovo in ga pri- pravil v smeh, toda danes je njegov talent odrekel, kajti Harun al Rašid se ni nasmejal in njegovo razpoloženje je bilo vse drugo kot dobro. Končno je rekel: »No, sedaj sem sit tvojih iger. Ne razumem, kako so včeraj tvoje burke ugajale Mesrurju. Zaslužil si svoje tri udarce. Držal bom besedo.«

Ko je dobil Ibn Alfarbi prvi udarec, je bolestno kričal in prosil, spominjajoč se pogodbe z Mesrurjem, ponižno; »O gospod pravovernih! Ne me sedaj tepsti, prosim samo za eno besedo.«

»No, tepec, kaj imaš povedati?«

»Vedite, Veličanstvo, da sem se z Mesrurjem pobotal, da mu odstopim dve tretjini vaših darov, in sicer me je stalo mnogo truda, da sem si vsaj eno tretjino pridržal. En udarec je sedaj zame zadosti, tukaj je Mesrur, dajte mu dva njemu pripadajoča udarca.«

Harun al Rašid se je smejal na ves glas in je dal pretepsti Mesrurja. Že pri prvem udarcu je kričal: »Zadosti, zadosti imam! Prepustim Ibn Alfarbu dve tretjini.«

Kalifu je ta dogodek ugajal. Njegova mračnost je izginia in postal je veder in vesel. Da pa odškoduje oba za bolečine in pokaže svojo hvaležnost, je podaril vsakemu petsto cekinov.