Zvonovi domači

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zvonovi domači
V. Loški
Izdano: Slovenec 43/297 (29. 12. 1915), 1.
Viri: dLib 43
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Le doni zvon iz temnih lin
in vzbujaj mi na dom spomin!


Kje so zlati časi, ko me je mati učila to krasno pesem! Kje so srečni časi, kje je ljuba mati! Zginili, minuli so časi nedolžnega veselja v vesoljnem morju večnosti, mati spi večno spanje v tihem grobu. Prišli so drugi časi, časi resnega življenja, dnevi trpljenja in težav. Usoda me je iztrgala iz brezskrbnega življenja, pahnila me je v nevarne vrtince sveta. Tavam kot tujec po tujem svetu. Marsikdaj si v tolažbo zapojem pesmico, ki sem jo podedoval od matere. Le doni zvon iz temnih lin!... Kdor zna to pesem, ve, kako krasna je njena vsebina in v srce segajoča njena melodija. Čast možu, ki jo je napisal. Živel bo večno v spominu čistega ljudstva, ki je večno. Takšne može potrebuje naš narod, ki jih bodo bodrili do ljubezni do rodne domovine in do bratov.

Spominjaj me, zvon v tujini, na dom, kamor hrepeni moja duša, kamor si želi milijon src. Kje si večna poezija, ki si mi poživljala dušo pod domačim nebom? Poezija, brez tebe ni idealov, brez idealov ni življenja. Poezija, ti daješ življenju vsebino, ti narediš življenje vredno življenja. Šel sem med svet, postavil blaženo zemljo, na kateri kraljuješ ti, kraljica večne lepote. Kako hvaležen sem zvonovom, ki me spominjajo na dom, kraljestvo poezije.

Jutro... Lahka jutranja zarja oznanjuje prihod zlatega sonca. Iz temnih lin se oglasi zvon. Poje jutranjo pesem v čast Vsemogočnega. Njegov srebrni glas se razlega po domači votlini, domačih grobov. Sonce prihaja, narava, vstani! In sleherna stvarca vstane ter se poda na svoje vsakdanje delo. Uho sliši, oči vidijo poezijo, katere lepota je nepopisna.

Večer... Sonce zahaja na domače gore, zadnje žarke pošilja zemljanom v slovo. Po dolini se spušča večerni mrak, krilati oznanjevalec noči. Iz zvonika večerni zvon zapoje krasno melodijo. Ave Maria, ave Maria! Narava leže k počitku, vesoljno stvarstvo uspava mila, tiha melodija večernega zvona. Poezija...

Sveta so čustva, ki napolnjujejo čisto dušo milih glasov zvonov, ko oznanjajo Gospodov dan. Duša se veseli, narava se veseli, smehlja se ti od veselja sleherno naravno bitje. Resna, otožna je melodija zvonov, ko spremljajo trpljenje na njegovi zadnji poti. Življenje je boj in brez boja ni življenja. Kaj je namen življenja, povejte nam zvonovi! »Delo, delo, delo.« To je njihov odgovor. Delo je naša zemeljska naloga. Delo je boj poezije duha s prozo vsakdanjega življenja. Posvetiti se delu, se ne omadeževati, z rokami delati od jutra do večera v potu svojega obraza, a dušo in misli obračati proti nebu, to je naša sveta naloga.

Domači zvonovi prav milo pojo! Kdaj vas bom zopet slišal peti, kdaj se bom zopet veselil ob vaših mislih glasovih. Kje je moj ljubi dom, tam za devetimi gorami, v deveti dolini! Tako daleč, daleč, da ne slišim vas, zvonovi domači. In ker vas ne slišim, sem žalosten, ker me ne tolažite, sem otožen.

Življenje je postalo žalostno, svet se je spremenil v dolino žalosti. Sonce ne sije več jasno, ptičice ne pojejo več veselo, rožice ne cvetijo več tako ljubo kot v zlati dobi miru. Utihnile so krasne pesmi med našim ljudstvom, umolknile so milo doneče strune pevcev. Vse žaluje, žaluje. Človeštvo je zadela nesreča, kakršne se zgodovina še ne spomni. Tavamo po zemlji kot slepci brez upanja, da še kdaj vidimo svetlo luč zlatega sonca. Luč miru in sprave, o luč ljubezni, si zašla za večno za črne gore spora in sovraštva?! Pridi zopet, vrni se, svetla luč zvezde vodnice, prepodi z zemeljskega površja temo žalosti! Zasveti zopet, da spregledajo ljudstva, da se vrnejo narodi k edinosti in večni ljubezni! S teboj se bodo vrnili dnevi življenja, radosti na zemlji bo zavladal mir med narodi, sloga in sprava med ljudstvi, ljubezen med ljudmi. Rožice bodo razvile svojo prejšnjo krasoto in ptičice bodo zopet pele svoje prejšnje ljubke melodije. Med ljudstvom bodo vstali pevci, ki bodo opevali tvojo blagodejno moč, moč vsemogočnosti.

O sonce, po tebi koprni, koprni duša vesoljnega ljudstva, duša, ki mora brez tebe usahniti. Pridi, pridi! Ko boš ti vzšlo izza gora pogube, žalosti, tedaj bodo zapeli zvonovi domače melodije, kakršne vesoljstvo še ni slišalo. Rosno bo oko od veselja, duša polna radostnih, blaženih čustev. Ljudstva bodo peli onemu, ki te bo poslal, da kažeš narodom pota, ki so jih zgrešili, pola, ti vodijo do napredka, do poezije življenja. A sonce, ti ne boš vzbudilo k življenju samo ljudske duše, pod blagodejnim vplivom tvoje nebeške moči bo vstalo celo vesoljstvo in sleherna stvarca bo obhajala veselo alelujo.

Ko boste vi, zvonovi domači, zadoneli oznanjujoč vzhod sonca sonce sonc, tedaj se bodo vračale na blažena domača tla milijonske trume hrabrih sinov svete domovine. Domovina, zate bo nastopila zlata doba, ko bo vzljubil brat brata in človek človeka.