Zvonovi (Slovenske večernice)
| Zvonovi |
| |||||||||||||
Zdaj žalo zdaj milo, zadaj tužno zdaj vesel se glasijo zvonovi iz belega turna line, da se razlega po ravnicah in goricah. Zvonovi so tako rekoč trobente svete cerkve na zemlji. Na vse zgode, o poldne in na večer nas kličejo in opominjajo, da povzdignemo v zahvalni molitvi svoje misli in serca k nebeškemu Očetu; ob nedeljah in praznikih nas vabijo z jasnim, veličastnim glasom, da se zberemo v domači cerkvi, kjer se opravlja daritev sv. maše in oznanuje beseda božja, ki nam kaže pot v večno življenje. Pa tudí tužno se včasi glasijo, da ti reže v dušo in serce. Čuj! kako žalostno brenčijo glasovi, če kličejo na pomagájo, kedar žuga kak sovražen element pokončati mirne in srečne prebivaljša človeške; kako tužno spet klenkajo, kedar spremljajo Adamovega sina na poslednji poti v dolgo večnost! Žegnanih zvonov glas tudi preganja hude duhove, napolnuje s strahom vojskine trume sovražnikov in odvrača božjo jezo — hudo uro, ki nam žuga vgonobiti, kar je vsejala ali vsadila roka človeška. Zató so pa zvonovi v resnici trobente božje cerkve na zemlji.
Svoje dni pa niso imeli zvonov, kakor jih imamo današnje dni. Še v 4. in 5. stoletju so sklicovali verne kristjane po poslancih ali s trompetami k svetim opravilom; včasi pa so ropotali na deske in še le poznej so začeli cingljati tudi z majhnimi zvončiči, ki so bili podobni našim kreguljam. Perve sledí cerkovnih zvonov pa najdemo šele v 7. stoletju in scer v kampanskem mestu Nola na Laškem, odkodar so se razširili najprej po samostanih (kloštrih) in kmalo tudi po večih mestih. Začetek pervega zvona si pa ljudstvo takole pripoveduje: V petem stoletju je bila huda huda stiska po laških deželah. Iz Afrike prilomasti s svojimi divjimi trumami kralj Genserih in ropa in požiga vasi in mesta. Ravno je požgal mesto Nolo na Neapolitanskem in veliko število mladenčev in mož sebo v sužnost odpeljal. Med njimi je bil tudi Paul, edini sin nesrečne matere, ki je v tej vojski zgubila svojega moža. Bil je pa oče kovač in tudi sin se je naučil od očeta, iz železa in brona posebno umetno orodje kovati. Mati mora zdaj gledati, kakó se sin v sužnost odpeljuje, se joka in prosi, pa vse zastonj. Njene prošnje ne omečijo kamenitnega serca neusmiljenega trinoga; le toliko ji obljubi, da jej hoče sina pustiti, če si ga s težkim denarjem odkupi. Pa kje hoče reva toliko denarja spraviti, ker so njo in njeno žlahto Vandali popolnama oropali! V tej bridkosti se poda k sv. škofu Paulinu, ki, oče ubogih, je od hiše do hiše za revne in zapuščene darí pobiral in jih tolažil. Rad bi jej bil sveti mož pomagal, pa vse, kar je premogel in nabral, je bil že potrošil. Ker pa vidi njeno veliko žalost, jej reče: Potolaži se, moja hči! Nimam ti scer dati nobenega darú v denarjih, pa vzemi mene samega; reci, da sem tvoj suženj, in da svojega Paula sužnosti rešiš, daj mene mesto njega v sužnošt.“ Žena ostermí, pa sveti škot ne odjenja in se podá iz ljubezni do svojih ovčic v sužnost, da oprosti sina zapuščene udove. Čeravno je imel veliko veliko zaničevanja in britkosti prestati, vendar tolaži in podučuje nesrečne sužnje, da jim britki stan vsaj nekoliko olajša.
Mladeneč, ki je bil po svetem škofa sužnosti rešen, zdaj misli in misli, kako bi se rokodelstva svojega očeta še umniše lotil, da bi svojo mater lože preživil, pa tudi usmiljenemu Bogu svojo hvaležnost skazal. On naredí veliko bronasto posodo, kelihu podobno, znotraj uterdi železno kladvo in celo posodo tako obesi, da se bo, kakor hitro se majati začne in kladvo stran keliha zadene, daleč krog glasilo in vernim znanje k božji službi dajalo. On razodene te svoje misli namestniku sv. Paulina, ki ga v njegovem naprejvzetju poterdi in mu še toliko priloži, da more mladeneč prav ličen zvon narediti. Mašnik potem zvon posvetijo in ga verh novo zidane cerkve obesijo. Vsi meščani so se veselili in radovali in radi hiteli v cerkev, kedar jih je zaklical mili glas iz belega turna line.
Kmalo se je razširila ta nova iznajdba po drugih mestih na Laškem, na Francoskem in pozneje tudi po drugih deželah v Evropi. Vendar so bili v 7. stoletju še tako malo znani, da so l. 659 vojšaki, ki so oblegali Orleansko mesto na Francoskem, po nenavadnem bobnenju zvonov tako prestrašeni, da so zapustili mesto in se stihoma v beg spustili. Leta 908 so bili v Rimu pervi zvonovi kerščeni; na tó se je ohranilo kerščevanje novih zvonov za vedne čase v katoliški cerkvi.
Duhovni in neduhovni oblastniki so si prizadevali, da so kmalo oskerbeli cerkvam zvonov; zató je današnje dni ni cerkvice, da bi bila brez zvona. Nar veči zvonovi v našem cesarstvu so: Zvon sv. Štefana na Dunaju, ki vaga 354 centov. Ravno tako težek je tudi zvon v Olomucu na Moravskem. Zvon v Krakovi, „Zigmund“ imenovan, je tako srep, da je vselej treba osem močnih Ijudí, da ga morejo zmajati. Posebno veliki zvonovi se najdejo tudi po Laškem, Francoskem, po Španskem in po nemških deželah. Nar imenitniši izmed vsih in največi na celem svetu je pa zvon „Ivan Veliki“ v Moskvi na Rusovskem, ki je težek 4800 centov. Na Slovenskem bo blizo največi zvon v Gospisveti na Koroškem, ki vaga blizo 100 centov.
Siovenci! skerbite tudi vi, da bote vedno imeli lepo ubrane zvonove.