Zvonovi (Ivan Malavašič)
| Zvonovi Ivan Malavašič |
| |||||||||||
Slovenski materi[uredi]
Komu komu najlepša pesem, ki v srcu se rodila je, doni veselo in ljubeče, pozdrave trosi in želje?
Slovenski materi v zahvalo, najlepša pesem se glasi; in vanjo vtkano je, vpleteno, kar lepega srce želi!
Oj hvala ti, slovenska mati, za vse skrbi, odpovedi in ker vsa dolga že stoletja, za dom in rod skrbela si!
Saj tvoje hčere in sinovi branili so naš lepi svet, ker ti si jim v srce vsadila ljubezni zveste blagi cvet.
Dokler še kaj bo takih mater, živel bo naš ponosni rod, zastava naša plapolala, po morju plul slovenski brod!
To zemljo, z znojem prepojeno, tvoj sin, o mati, bo oral, v pozdrav ji hčere vence pletle - Triglav bo naš simbol ostal!
Mamin kruh[uredi]
Ko mama kruh je zamesila, smo zbrali se okoli nje; z besedo blago je mirila veselje naše in želje.
Potem, smo drva ji prinesli, da je ogrela staro peč; ves blag se vonj povsod je širil, da vsak obraz je bil žareč.
Ko mama hleb je vzela v roke, spoštljivo ga pokrižala; prav v vsakem koščku se nahajal je delček njenega srca.
Če nehote kak droben košček ji kruha padel je na tla, spoštljivo ga je poljubila – le kdo še to dandanes zna?
Le redko mama kruh je pekla in nam žarele so oči; tedaj bili so težki časi – sedaj pa kruh povsod leži ...
Le tisti zna ga spoštovati, ki ve, kako brez njega je! Le ta, ki mamo je izgubil- dobrote njene se zave!
Letos, o mama, pa je drugam[uredi]
Ko je pomlad okrasila dolino in prikipele so rože na plan, mama, pri tebi smo skupaj se zbrali: god si slavila in svoj rojstni dan.
Vsak ti prinesel je skromno darilo, sleherni dal ti je košček srca in ti za praznik izrekel voščilo ter zaželel vse dobrote neba!
Vigredi cvetje je v sobi dehtelo: rože ljubezni, cvetovi srca; v sreči, veselju oči so blestele – v tvojih očeh pa je solza bila.
Srečni bili smo, ker radost prinesli v tvoje srce smo in v tvoje oči; z njo smo ti skromno zahvalo izrekli, za topel dom, za vse tvoje skrbi.
Letos, o mama, pa je drugače, ob tvojem grobu mi zbrali smo se, rože in sveče smo v dar ti prinesli– tebi v zahvalo, v spomin naj žare.
V zemljo slovensko smo te položili, v njej zdaj počiva ljubeče srce! Mama, iskrena je naša molitev- večnosti zvezde naj tebi žare!
Slepa deklica[uredi]
Mami, povej mi, kakšno je sonce, kakšna je luna in zvezdic sijaj, kakšna je lipa sredi dobrave, rože dehteče, ki vzdrami jih maj?
Glasno in živo je okrog mene, slišim, da ptice veselo pojo, a še nikoli jih videla nisem – temo le sluti moje oko!
Čutim toploto nežne pomladi, ki prek dežele veselo hiti, slutim lepoto trate cvetoče, slišim potoček kako žubori.
Bolj kot vse drugo čutim ljubezen, ki v tvojem srcu, o mama, cvete; lepe so rože v vrtu cvetoče – roža vseh rož pa je tvoje srce!
Hčerka predraga, prišla bo zima, ko bodo rože sklonile glave, nič več ti ptice ne bodo pele, sonce zakrile nam sive megle.
Moja ljubezen pa bo ostala, v maminem srcu prebivala bo; topla kot sonce, nežna kot vigred - da sredi zime bo tebi toplo!
Kmečka mati[uredi]
Prej kot sonce ona vstane in za delom pohiti, neutrudna je ko mravlja – tisoč spremlja jo skrbi.
Sredi zime mrzel veter brazda, guba njen obraz, a srce pa ji šepeče: dragocen je vsaki čas.
Ko pomlad cvetoča pride, sredi polja že gara: mladi veter zdaj je priča, da počitka ne pozna.
Na pekočem soncu dela sredi leta dan na dan: grabi, pleve, okopava in dopust ji je neznan.
A največ ljubezni nežne pa otrokom podari; sreča ji srce poboža, ko zazre se jim v oči.
To je naša kmečka mati, žena blagega srca, ki dobroto in ljubezen prav za vsakega ima!
Mamica boš ti postala[uredi]
Mamica boš ti postala, s tabo veselimo se; kaj je lepšega na svetu kakor malo detece?
Morda kdo se posmehuje, za neumno te ima, ker ljubezni ne razume, kakor mama jo pozna.
Marsikaj boš žrtvovala, da svoj cilj dosegla boš; tudi trnja boš deležna, več kot nežno belih rož..
Mamica boš ti postala, ker si blagega srca in ljubezen v srcu nosiš do rodu slovenskega.
Pozabljeno bo vse trpljenje, naporni dnevi in noči, ti se srečna boš zazrla v otroške žametne oči.
V njih videla boš cvet življenja, odsev slovenskega neba in nemo bodo govorile: za vse ti hvala, mamica!
Svetonočni zvonovi[uredi]
Zakaj nocoj tako lepo pojo zvonovi? Tako skrivnostno lep je njihov glas, nežno in mehko prek streh in polj odmeva, kot da nevidna roka boža nas!
Zato nocoj tako lepo pojo zvonovi, ker se rodil je naš Odrešenik! Njegovo sporočilo je v napevu vedrem, svetilnik dušam - je nocoj zvonik!
Le pojte, pojte nam zvonovi svetonočni, do vseh ljudi naj seže topli glas; vsem, ki so blage volje, naj glasno oznanja, da je Gospod prišel odrešit nas!
Božični zvonovi[uredi]
Spet nežno, kot mamina pesem, božični, zvonovi pojo in k jaslicam vabijo ljudstva, tam rože ljubezni cveto.
Dva tisoč je let že minilo od prve presvete noči, ko angelska pesem o miru je nežno dramila ljudi.
Premnogi jo niso sprejeli, zato pa brat brata mori; brezčutna so njihova srca, sovraštvo v očeh jim žari.
A Jezus oznanja dobroto, za vse se je on daroval in molil za svoje je rablje, da Kanj bi kot Abel postal!
Zvonijo božični zvonovi in trkajo nam na srce: Ubogajte sestre in bratje, kar angelske pesmi vele!
Saj vse je na svetu minljivo, sovraštvo se v prah spremeni – le božja beseda je večna – in misel božične noči!
Naj jagnje tudi vas obišče[uredi]
Pomlad prišla je sem od morja, prijazna kot človeška dlan in vsepovsod je razprostrla nežnozeleni pajčolan.
Na Stvarnikov ukaz vzcvetelo na tisoče je rož povsod; očistil, na njegovo željo, je svoje duše verni rod.
Zvonovi vabijo k vstajenju, bandero v vetru plapola, glasno odmeva Aleluja – vsem, ki so blagega srca.
Res, vstal je, vero nam potrdil in v srcih upanje prižgal, ljubezni cvet na svet prinesel – višav nebeških blag pozdrav.
Med hiše Vstali se napoti in polja nam blagoslovi, pomaga križ ljudem nositi ter naše delo posveti!
Naj Jagnje tudi vas obišče, napolni srca z milostjo, stoterno pomnoži dobroto, da v sreči zablesti oko!
Pojte zvonovi[uredi]
Ko daleč v tujem kraju po domu hrepenim, napev slovenske pesmi si slišati želim.
Narahlo jo zapojem, srce mi zadrhti, a na uvelem licu se solza zablesti.
Saj pesem mi pričara v srce prelep spomin, da v duhu vidim cvetje zasanjanih planin.
In v senci stare lipe poslušam glas zvonov, kot ga pred mano mnogo slovenskih je rodov.
Oj pojte zvonovi, oj pojte glasno, tam v tihi vasici pod belo goro: vaš glas naj poboža zelene rebri in skromno gomilo, kjer mama mi spi!
Oj pojte zvonovi, tam, kjer je moj dom, čeprav tu na tujem vas slišal ne bom; le v srcu odmeval vaš mili bo glas, dokler ne izteče življenja se čas!
Kdo molil bo zanje[uredi]
Sama sva ostala v tej hiši stoletni, tu v hribih, sred polja in tihih gozdov, kjer zemljo oralo in žito sejalo že mnogo je trdnih in klenih rodov
Vse krepke sinove in hčere postavne zvabila so mesta in tuje pasti; odšli so, da našli bi sreče cvetove, a tam bo tujina izpila jim kri ...
Vse tiho je, mirno... Ni vriska ne pesmi, le vzdih pohiti še pod sinje nebo; a njive plevel in osat je prerastel, na starem, dvorišču koprive cveto.
Le zvon iz doline pozdrav še prinaša, ker dan se je nagnil in Ave zvoni¬: le v dvoje molitev se tiha oglaša in prosi za tiste, ki v svet so odšli...
Kdo molil bo zanje, ko dan bo ugasnil in nama zvonovi v slovo zapojo? Kdo nama posadil bo rož na gomilo, kdo ljubil bo pesmi in rodno zemljo?
Znani zvonovi[uredi]
Tam pod gorami je mala vasica, vsa tiha in skromna med polji leži; le sanjal o njej sem tam daleč na tujem, kjer sivo nebo se nad mestom blesti.
V srcu domači se zvon je oglašal in vabil in prosil njegov me je glas: vrni domov se, ti sin domovine, kjer v soncu svobodnem žari tvoja vas!
Sonce je vzhajalo tam nad gorami in jutranji zvon mi zapel je v pozdrav, ko sem se vrnil v objem domovine in hodil med rožami sredi dobrav.
Znani zvonovi mi tukaj donijo, mi fantje slovenski veselo pojo, pesem dekliška me nežno pozdravlja - nikjer ni bolj milo in sinje nebo!
Zvon želja[uredi]
Poročila bi se rada, brhka, mlada deklica, pa ne ve, kako dobila bi poštenega moža.
Na sredo jezera, na otok, kjer pozvanja zvon želja, v lepem, mladem, sončnem jutru jo je zvabil glas srca.
In zato je v čolnič sedla, mlad čolnarje zaveslal, se prijazno ji nasmehnil in pokimal ji v pozdrav:
»Dolgo že poznam, dekle, te, zate zvon želja je pel, kadarkoli s svojim čolnom sem na otok prihitel.«
Lepše zarje kot to jutro še ni videlo dekle: zdaj je vedela, kdo v sanjah ji je trkal na srce.
Glej, še prej kot se oglasil v sončen dan je zvon želja, se izpolni misel nežna – sen dekliškega srca!
Vsak dan čakam[uredi]
Na vozičku dan za dnevom v Domu sključena sedim, prav ničesar več ne morem, tiho, vdano le trpim. Vsak dan čakam, vsak dan upam, da kdo mojih prišel bo, vsaj besedo mi podaril, nežno stisnil mi roko.
Saj ničesar mi ne manjka, zvesto zame tu skrbe; če le morejo, prav radi spolnijo mi vse želje. Tu zabave nam ne manjka, pesmi smeh odmevajo; trna iz srca globine izdreti mi ne morejo.
Kadar spomnim se na svoje, v srcu bol se prebudi, mnogo zanje sem storila – mar vse to nič vredno ni?! Oh, saj ne zahtevam mnogo, skromne moje so želje; cvet hvaležnosti pomiril, moje staro bi srce!
Vsak dan čakam, vsak dan upam, morda tisti prišel bo, ki nekoč, kot jaz, bo tu tukaj – in spoznal hvaležnost bo...
Skriti kotiček[uredi]
Rad našel bi skriti kotiček, kjer rože ljubezni cveto, ki seme dobrote rodijo, kjer ptice o sreči pojo.
Nabral bi semena nešteto, da z njim zasejal bi ves svet, da sleherni človek na zemlji imel svoj ljubezni bi cvet.
In rože ljubezni prekrile bi širno, prostrano zemljo, pregnale zavist in sovraštvo tja daleč v brezkončno temo.
Da v miru ljudje bi živeli, kot bratje in dobre sestre, drug drugemu srečo želeli, jim tuje bilo bi gorje.
Zdaj vem za ta skriti kotiček, kjer rože ljubezni žare; le v srcih iskrenih, poštenih sadovi dobrote zore!
Trpečim[uredi]
Pesem topla, pesem nežna je privrela iz srca; nesebična in iskrena, ki dobrote čar pozna.
V skromen dar sem jo namenil, starim, bolnim, ki trpe, invalidom in nesrečnim, ki osamljeni žive.
V dalj gredo naj misli blage, v vsako sobico hite, tja v bolnišnice, domove, kjer trpeči so ljudje!
Na vsa okna naj potrka, stopi k vsaki postelji, sleherno srce poboža in poljubi vse oči!
Nečesa pa ne more vzeti[uredi]
Skoraj nič mi ni ostalo, kar na svetu sem imel, kar je upanje budilo in za kar sem jaz živel.
Stanovanje sem izgubil, s čim naj bi ga plačeval? Za gospodo zdaj sem klošar – v službi višek sem postal...
Ni ljubezen spoštovana, cvetka toplega srca; razumevanja, dobrote marsikdo več ne pozna.
Le sebičnost se razrašča, ta človeških src plevel: za vrednoto ga razglaša ta, ki srečo mi je vzel!
Nečesa pa ne more vzeti mi ta kruti, trdi svet, v mojem srcu, v moji duši še žari najlepši cvet!
V njem ljubezen še prebiva, s pesmijo na dan privre, ki najlepše v svet odmeva – če pošteno je srce!
Obisk[uredi]
Nagajivo sončni žarek se je s cvetjem poigral, z roko v roki z mladim vetrom na potep se je podal.
Preko polja sta hitela, kjer je rdeči mak žarel, mlado žito pozibala, ko škrjanček je zapel.
Tiho vas sta obiskala, prek gozdov zajadrala, bel oblaček razcefrala sredi sinjega neba.
Na obisk sta se spustila k revni koči kraj vasi, kjer pred njo, na revni klopci, stara mamica sedi.
Sončni žarek ji pregnal je tiho žalost iz oči, vetrc ji hladil je čelo in razpokane dlani.
Potlej srečna odvihrata čez zelene travnike, saj pravkar razveselila – sta osamljeno srce!
A v srcu je nosil ljubezen[uredi]
Sonca ni nikoli videl in ne lune, zvezd sijaja, ne oblakov na modrini, videl ni lepote maja.
Poslušal je morja valove, videl belih ni planin, trat zelenih, vinske trte, ne vasice sred dolin.
Le z dlanmi lahko pobožal kodre svojih je otrok, le poslušal ptic napeve, temne reke tihi tok.
Videl ni ljubezni blage v modrih ženinih očeh, slutil le svetlobo dneva, v tihih žalostnih nočeh.
A v srcu je nosil ljubezen, čistejšo kot drugi ljudje in pel je o soncu in zvezdah, čeprav je jokalo srce.
In s pesmijo nežno, drhtečo, ljubezen je trosil med svet; pričaral z njo večjo lepoto – kot vigredi sončne je cvet!
Biser v srcu[uredi]
Po dolgih letih seje vrnil, da zopet vidi rojstno vas in rad bi gledal zopet takšno, kot da se je ustavil čas.
A tukaj zdaj je vse drugače, so nove hiše in ljudje, prijateljev je le še malo, dekle že stara žena je.
Ni hiše več, kjer bil je rojen, očeta, matere več ni, iz vaškega zvonika glasno mu novi zvon v pozdrav doni.
In ni več bistrega potočka, kjer včasih ribe je lovil, ne stare hruške in mostička – razteza gozd se preko njiv.
A v srcu še podobo nosi, podobo ljubljene vasi; vso tako, kot bila je včasih, ko bil še poln je moči.
Minile so mladostne sanje in trudne, težke so roke; a slika v mislih ni zbledela – kakor biser v srcu je!
Glas piščali[uredi]
Za vasjo je žuborel potoček in ves bister preko skal hitel, a ob njem pastirček je posedal, piskal na piščal in pesmi pel.
Mladi veter božal je drevesa, rože sonce je poljubljalo, čreda se je v mehki travi pasla, petje ptic je tu odmevalo.
Mož postal nekdanji je pastirček in odložil svojo je piščal, zdaj volan drži že s krepko roko, s traktorjem ravan je preoral.
A potoček ni več tak kot včasih, tiho teče, kot da ga je sram: vso nekdanjo je lepoto zgubil – zdaj je ves umazan in kalan.
Ko zazre se vanj mož ostareli, tožen starih časov spomni se; ob spominu na pretekle čase, žalost se prikrade mu v srce.
Glas piščali v srcu mu odmeva, o mladosti davni govori, o potočku bistrem, soncu, rožah, o lepoti, ki jo tu več ni!
To je še vedno moja vas[uredi]
Med drevjem skrita vas leži in potok skozi njo šumi, kot nekdaj strehe se bleste, na oknih rože še žare.
Beseda naša tu zveni in zvon iz lin glasno doni, na vrtu jabolka zore, na polju mak šopiri se.
Saj vendar vse je kot nekoč, šepeče tiho vrt cvetoč, gozdovi mi v pozdrav šume in rojstni dom pozdravlja me.
Nad njim še sinje je nebo, po njem oblaki plavajo; v daljavi sivi se zgube – kot so premnogi se ljudje.
Res, marsikaj je kot nekoč, kot včasih lep je vrt cvetoč, potoka šum in glas zvona, napev ljubečega srca.
A koscev vrisk utihnil je in ni več pesmi fantovske! In kje je smeh grabljic, žanjic, kje vrbove piščali klic?
Res, marsikaj drugače je, na polju stroji zdaj brne! Čeprav prišel je novi čas, je to še vedno moja vas.
Še v prsih dragih mi ljudi ljubezen kot nekoč živi! Vsak ljubi svojo rojstno vas – kako ne bi jo tudi jaz!
Zgodba o zemlji[uredi]
Na pomlad smo seme posejali, kakor so ga dedje tisočkrat, ko so le motike še poznali in z volički zemljo šli orat.
Ko poletno sonce njive greje, s strahom se oziramo v nebo; prosimo, naj Bog nam prizanese, da pridelek naš dozorel bo.
Ko jesen nam pozlati gozdove in v dolinah megla se zgosti, mi že s polja vozimo darove, ki jih naša zemlja nam deli.
Ko pa bo minila zima, spet povrne se pomlad, tisoč rož bo v dar prinesla, jih natresla prek livad.
Spet bo zemlja zadehtela sredi lepih, sončnih dni; seme vase bo sprejela – da se zgodba ponovi!
Stari mlin[uredi]
Tam pod bregom stari mlin sameva in le potok mu v pozdrav šumlja, mah prekril je streho in kolesa, stara stopa je polomljena.
Prah pokriva deske in korita, saj že dolgo ni se mlin vrtel; kje so časi, ko tu stari mlinar je veselo žvižgal in zapel.
Stari mlinar zdaj nič več ne poje, saj za vedno tiho je zaspal; a otroci so odšli po svetu – nihče v starem mlinu ni ostal.
Ko zaveje veter preko strehe, le nemočna tožba sliši se, kot da bi objokoval krivico, kot da v trhlih deskah je srce.
Ko nam nemo stari mlin potoži, na nekdanje čase spomni nas, ko je ropotal glasno, prešerno in so stope tolkle na ves glas.
Tiha žalost se v srce prikrade, prebudi otožen se spomin, da žalujemo za časom daljnim – kot žaluje nemo stari mlin.
Moja pomlad[uredi]
Tujini svojo moč sem dal, mladostni žar oči; od domovine daleč proč zapravljal sem moči.
Po tujih krajih blodil sem in sreče cvet iskal; da v mojem srcu je jesen, sem neki dan spoznal.
Srce pa me vabilo je v vasico pod goro, kjer mati me rodila je in čaka me težko.
Saj mi pisala je tako, da mi pomlad vzcvete, ko v rojstnem kraju spet objel bom brate in sestre.
Poslušal sem vabila glas in tih šepet srca, odšel spet v skromno, tiho vas, kjer sreča je doma.
Res našel svojo sem pomlad, oči mi spet bleste; na tuje kraje le spomin grenak – ostal mi je!
Tvoja dlan[uredi]
Ko v srce jesen prihaja, riše gube mi v obraz, spomnim sončnega se maja, na mladosti srečne čas.
Kakor lepe, blage sanje, hitro vse minilo je, le podobe tvoje, mama, vedno polno je srce.
Tvojo dlan na čelu čutim, vidim topli sij oči in besedo blago slišim, v duši tvoj napev doni.
Še dehti mi kruh domači, delo tvojih pridnih rok; v duhu gledam tvoje rože, srečni domek nas otrok.
O, ko le enkrat začutil bi še, blagi dotik teh dlani, roko, ki nekdaj me zibala je, božala moje oči!
V zemlji slovenski ta roka trohni, v mislih pa topla je še! Kdo bi pozabil ljubezen, skrbi – mamino zlato srce!
Rože umirajo molče[uredi]
Če ves nekoč zeleni svet puščava bo postal, usahnil še poslednji cvet tam sredi suhih trav, če siv oblak bo sonce skril in zvezdnato nebo in kalne reke mrtvi tek – kdo kriv bo za vse to?
Nevihta ne in ne vihar, ne veter, mraz leden! Sebičnost tega kriva bo, malik sveta, jeklen! Korist trenutno vidi le nespametni naš svet; zato usiha gozd zelen, suši se nežni cvet.
Potoži človek, zapuščen in ptica krikne v noč; a tožbe ni in ne glasu – ko hira vrt cvetoč. Saj rože umirajo molče suši se gozd stoje... A človek kriv je za vse to – ker zgubil je srce!
Planinska roža[uredi]
Hladen veter se zaganja preko skal, planinskih trat, dež leden ter sneg in sodra gostje gorskih so livad.
Če pa skoz oblake sive sonce spet se prismehlja, razcvete so roža nežna, hčerka gorskega sveta.
Skromno, iz razpoke skalne, k nebu dviga beli cvet; ne uniči jo neurje in ne trdi gorski svet.
Vse viharje gorska roža tam v planini preživi, a v dolini topli, sončni – pa nesrečna oveni.
Lepa kot planinska roža je dekle izpod gora; v njenem srcu je veselje, ker ostala je doma.
Le v planini gorska roža v vsej lepoti zacvete; le v vasici pod planino – deklici oči žare!
Zarasle stezice[uredi]
Po žametnih stezah hodila sva tiste davne, srečne dni, ko vigred je v očeh blestela in moja si bila še ti;
ko ob stezah pomladne rože ljubezni žar so lepšale in ko srce je še verjelo, da se izpolnijo želje.
Zagrnil siv oblak je sonce, vihar uničil nežni cvet, usahnila mlada je ljubezen – prenežna za hudobni svet.
Odšla sva vsak po svoji poti, nikoli več se srečala; a v dnu srca, v kotičku skritem, spomin še vedno dom ima.
Zaraščene so zdaj stezice, po belih cestah vse hiti; prišli so vse drugačni časi, kot sva jih poznala jaz in ti.
V spominih le stezice vidim, ob njih še rdeči cvet žari; le kar nekoč srce je grelo – se nikdar več ne prebudi!
Prijatelji si vsi bodimo[uredi]
Vsak človek išče srečo, po njej vsak hrepeni, prijatelje iskrene imeti si želi.
Kdor išče jo po svetu, jo le težko dobi, saj sreča biva v srcu, med dobrimi ljudmi.
Kdor drugim jo privošči, ponudi iz srca, vse bolj ko jo razdaja, vse več jo sam ima.
Saj sreča pomnoži se, če z brati jo deliš; prijatelje iskrene z dobroto pridobiš.
Prijatelji si vsi bodimo, naj mir objame vse ljudi; ljubezen medse povabimo, da v toplih srcih zažari.
Dobrota naj bo naša sestra, da k sreči pot kazala bo; kdor nje nasvete bo poslušal – mu vedno v srcu bo toplo!
Tam nad goro zvezda sveti[uredi]
Tam nad goro zvezda sveti, trepeta v njegov spomin, ki je trgal bele rože sredi skalnatih strmin.
Ga ljubezen je vodila prek prepadov in čeri, saj bel šopek je obljubil svoji dragi deklici.
Drugi so ga ji prinesli, o rošenega s krvjo; njega, ki ga je ljubila, nikdar več nazaj ne bo!
Tam nad goro zvezda sveti, trepeta v njegov spomin, neizpolnjeni ljubezni, vzdihu nemih bolečin.
Večno v njenem tožnem srcu nanj bo blag spomin ostal; v mislih le, v nočeh brez spanja, bo pri njej še vasoval...
Tam nad goro zvezda sveti, v njenem srcu pa je noč; da se ji oči rosijo in veni obraz cvetoč!
In sreče ni...[uredi]
Res, vse imam, kar si želeti morem, prav vse, po kar na tuje sem odšel, denar in delo ter brezskrbno življenje – zakaj ne bi veselo si zapel?
Saj izpolnile so se meni želje, ki sem še v mladih letih jih gojil! Zamenjal dom sem za denar in delo, ko daleč v tuje kraje sem zavil.
Zdaj vse imam, kar si želeti morem, le pesmi ne, ki iz srca privro, ki so doma tam v moji domovini ki moji dragi jih ljudje pojo.
In tihe sreče ni, ki misli boža, ki uro vsako razvedri srce... V domačem kraju ona le prebiva – tam, kjer nekoč mi zibel tekla je.
Prav vse kar tu imam, bi rad zamenjal za tisto radost, ki je tam doma, za pesem, ki pojo jo sestre, bratje, ki kot studenec vre jim iz srca.
Zdaj vem, da spet odšel bom pod planine – tako veli mi tihi glas srca – zamenjal bom denar, sveta dobrine – za tisto srečo, ki je tam doma!
Mami, zakaj[uredi]
Oj, mamica moja, povej mi kako zlato sonce žari, povej mi, kako luna vzhaja in jutranja zvezda blesti!
Povej mi za rože stobarvne, ki tam na poljanah cveto, za ptice pod nebom hiteče, ki pesmi prelepe pojo!
Oj, mamica moja, povej mi, zakaj mi boš vzela vse to? Zakaj vsega tega nikoli ne bo mi uzrlo oko?
Povej mi, zakaj ko boš stara, ne bom jaz skrbela za te? Oj, mami, povej mi iskreno, kaj to je: človeško srce!
Oj mami, zakaj moje sonce zbledelo je, preden je vzšlo; da v tvojem je srcu praznina, otožno in motno oko?
Veš, rada bi, rada živela, tako kakor drugi žive! In rada bi tebe imela – če ti bi imela – srce!
Kakor v zibelki leži[uredi]
Tam med hribi je dolina, okrašena z rožami, sredi nje vasica tiha kakor v zibelki leži.
Nežno ji šume gozdovi, v soncu polja se bleste, pesmi ji v pozdrav donijo – tukaj dobri so ljudje.
In četudi pot vodila mnoge je med širni svet, blag spomin na vas domačo v srcih jim žari kot cvet.
Vsak v dolino rad se vrača, v rojstno hišo sred vasi, da prijatelje objame in spomine obudi.
Tam med hribi je dolina, okrašena z rožami, sredi nje pa vas podlipska kakor v zibelki leži.
Naj ji radost bo družica, sreča naj ji sestra bo, skromna, tiha naj ostane, da v dolini bo lepo!
Moj rod[uredi]
Po hribih, bregovih, ravninah, ob morju stojijo domovi slovenskih ljudi; prestali so vojne, viharje, sovraštvo – drugačna nesreča sedaj jim grozi.
Grmovje prerašča zdaj travnike, njive, utihnil po hišah otroški je jok; skozi prazen kozolec se veter sprehaja, le starcev poslednji odmeva še stok.
Kako preživeti, če bivaš v samoti, če star si in šibke so tvoje moči, če sin se za delom je moral podati in v mestu izginila kmečka je hči.
In roke žena, ki tu kruh so mesile, postale so trudne, a mladih ni več, oči se rosijo ob starih spominih – mar res ni nobenega upanja več?
Oj rod moj, kaj vse si že moral prestati, a ti preživel si gorje in vihar, ker vedno si ljubil to zemljo slovensko – mar klonil boš zdaj, ko si svoj gospodar?
Poglej! Iz doline mladenič se vrača in sonce in vigred žari mu v očeh! Spet v dedov dom novo življenje prinaša in novega upanja vedri nasmeh!
Zdravica domovini[uredi]
Nalijmo si čase in pesem zapojmo, zdravica vesela naj glasno doni; njen glas naj napolni prijazne domove, potrka na srca slovenskih ljudi!
Prav vsakemu košček naj sreče prinese, pričara naj radost v slovenske oči, prebuja spomine, ljubezen potrdi in last naj postane vseh dobrih ljudi!
Vse mlade naj pesem prijazno pozdravi, ki jutro za jutrom tja v šole hite, pozdravi naj fante in brhka dekleta, ki še jim prešerno utriplje srce.
Naj mame, očete zdravica pozdravi, ki zvesto za svoje otroke skrbe in vse ostarele in vse onemogle, ki tam po Domovih počitka žive.
Najlepše zdravica pa v čast domovini, pod nebom svobodnim naj glasno doni! Do vseh, ki ljubezen jim srca ogreva, znanilka naj naše pomladi, hiti!
Čez meje mogočno naj pesem odmeva, naznanja sosedom, da prišel je čas, ko hlapci nekdanji so spon se rešili in tukaj le njihov veljal bo zdaj glas!
Moja domovina[uredi]
Imel sem domovino – a sva se razšla... Razšla, ker jo nisem znal dovolj ceniti, ker jo tudi drugi, po katerih sem se zgledoval niso dovolj cenili!
In nekoč sem jo zapustil: brez bolečine v srcu in brez solze v očeh!
Toda, glej, tja daleč na tuje je prišla za menoj! Kar nenadoma in nepričakovano sem jo zaznal!
Zazdelo se mi je, kakor da mi je stara znanka položila roko na ramo in zašepetala: »Prijatelj! Mar me ne poznaš več?!«
In tedaj se mi je v srcu oglasila čudovito lepa in znana melodija; melodija, za katero sem mislil, da jo ni več – vsaj ne zame...
Zazdelo se mi je, kakor da se je veter sprehodil skozi pomladno zelenje in zašepetal pesem o ljubezni in so ji ptice zažvrgolele v pozdrav!
Nekje iz daljave se je oglasil domači zvon, oblaki so zažareli nad belimi planinami in morje je pljusknilo ob obalo, smreke v temnih gozdovih so se nemo priklonile pred vso to lepoto in nageljni na dekliških oknih so žareli...
Tedaj sem se nenadoma zavedel, da tam pod belimi gorami, na sončni obali in za z rožami ozaljšanimi okni prebivajo ljudje mojega rodu...
Tedaj sem jo prepoznal! In vedel sem: To je moja domovina! Sredi tujega sveta me je obiskala, zakaj v svojem srcu sem jo nosil s seboj – nosil, ne da bi se tega zavedal!
Res sem za trenutek pozabil nanjo – toda ona name ni pozabila! Le kako naj bi mati pozabila na svojega sina!? In zakaj se sin ne bi vrnil k materi?!
Ljubljani[uredi]
Pod gradom, na širni ravnini živahno se mesto blesti in to je prestolnica naša – ponos vseh slovenskih ljudi.
Neštete lepote krose jo, umetniška dela žare; življenje med hišami, drevjem utriplje kot mlado srce.
Nekoč, še tam v sivi davnini, Emono je zgradil Rimljan, da se je, za trdnim obzidjem, postavil sovražnikom v bran.
Ljubljana za vse je odprta in vabi vse dobre ljudi; prijazna kot dobra je mati in v soncu svobodnem žari.
Ljubljana naša draga, ponosni smo na te, zato najlepše pesmi v pozdrav naj ti done! Naj Bog deli ti srečo, naj ti tuje bo gorje! Vse to želi iskreno slovensko ti srce!
Nekoč je jezero blestelo[uredi]
Kjer valovi pšenično klasje, kjer tisoč rož ravan krasi in glas zvona pozdravlja kmeta, škrjanček pod nebo hiti;
nekoč je jezero blestelo, sukljal se iz mostišč je dim in Ostrorogi iz drevaka, zagledal seje v temni Krim.
Priplul iz daljnih tujih krajev je Jazon z Argom v tistih dneh, pripeljal vino je in pesem, naznanega sveta nasmeh!
Nemir v koliščih je zavladal, saj tujec zdrahe je sejal – in Ostrorogi v varstvo gozda se je s prijatelji podal.
Nesrečen rod je, če mu tujec vlada, če tuja pesem v domu mu zveni; ne more peti, kar srce ne čuti, ki le po svoji pesmi hrepeni!
Najlepši biser[uredi]
Ne za denar ne za bogastvo, še manj za slavo, čast svet; le iz ljubezni je privrela ta skromna pesem iz srca.
Tebi, moja domovina, v slavo, čast naj zadoni; majhna si, med hribi skrita, a tisoč le lepot krasi.
Od Prekmurja vse do morja je nešteto biserov; tu med njimi, rod slovenski zgradil si je topli krov.
Do neba kipe planine, gorske rože jih krase, spodaj sanjajo doline, bistre reke v dalj hite.
Čriček poje v vinogradih, veter ziblje žitni klas, bela mesta se blestijo in v zelenju skrita vas.
Najlepši biser pa se skriva na sredi toplega srca in tam žari, v sijaju čistem, za tebe le, Slovenija.
Ta biser v pesem prekoval sem, ljudem, odmeva naj v pozdrav, ki so stoletja te branili, da tukaj je naš rod obstal!
Ljubljanica[uredi]
Hladna reka, tiha reka, sto izvirov jo krepi, Notranjska je njena mati, tam skrivnostno se rodi.
Voda zbira se v potoke, rečice in jezera; v ponikalnice in brezna razigrano odskaklja.
Tiha voda dolbe stene, kapniki njen tek krase, kdor obišče jo v podzemlju, razvedri se mu srce.
A te vode vedno znova prikipe na beli dan, saj prek skal, brzic, tolmunov, njihov tek je neugnan.
Skrivnostno reka se sprehaja, le ona ve za vse poti, na Vrhniki rodi se zadnjič, Ljubljanica ime dobi.
Na dolgo pot se zdaj odpravi, vse bolj nje vode se kale; a vendar v njej šumljajo nežno – pozdravi notranjske zemlje.
Valovi Save[uredi]
Lepa kakor gorska roža ti v dolino priskakljaš; slap Savice ti je zibel, vsa se v soncu lesketaš.
Vsa deviška, bistra, čista v jezero se potopiš, da goram si za zrcalo, da oči razveseliš.
Ko iz jezera pritečeš in se v širni svet podaš, se skali podoba tvoja, žalosten obraz imaš.
Mesta tebi čar so vzela, kje lepota je gora? Zdaj nič več v valovih tvojih ne odseva svit neba.
Valovi Save šepetajo nam o nekdanjih, davnih dneh; ko so se, kot solza čisti, še penili ob čereh.
Zdaj pa tiho v dalj hitijo, kot bi sramovali se; a vendar oni niso krivi – tega krivi smo ljudje!
Triglavu[uredi]
Do neba kipe planine bele, a najvišji je očak Triglav, kot da bi pošiljal v daljave vsem ljudem mogočni svoj pozdrav.
Kakor kralj nad vsemi je gorami, naš simbol je, nanj ponosni smo; ideal je vseh ljudi slovenskih, pesmi znane mu v pozdrav pojo.
Včasih v sivo se meglo ovije – kot da bi z našim rodom žaloval – ko pa sončni žarek nanj posije, kakor brat prijazen je postal.
Nad deželo našo on kraljuje, izpod njega reke v dalj hite; šepetajo nam skrivnosti davne – kot da bije sredi njih srce!
Dokler bo stal Triglav ponosni, pod njim prebiva naj naš rod, ki gospodar dolin je sončnih in delo spremlja ga povsod.
Naj vrh Triglava vrisk odmeva, v dolini glas zvona doni, poboža vsa slovenska srca, v prihodnost upanje budi!
Slovenec bom ostal[uredi]
Sončni žarki božajo planine, v jezerih odseva žar neba, veter nežno kodra naše morje, gozd skrivnostno pesmi šepeta.
Včasih pa vihar divja prek polja, siv oblak, zakriva nam nebo, butajo valovi ob obalo, da nam v strahu potemni oko.
Stresal je vihar nam domovino in grozil, da zniči dela sad, da bo led prekril cvetoča polja, da nikoli več ne bo pomlad.
A kol eden vstali so sinovi, dvignili se domovini v bran, da svobode zdaj bleste cvetovi in vihar – sovrag – je bil pregnan!
Slovenec sem bil rojen in Slovenec bom ostal, vse dokler srce bo bilo, bom viharjem kljuboval!
Trdna kol triglavska stena moja odločitev je, saj ljubezen zvesta vodi moje misli in želje!
Dehte zelene trate[uredi]
Lepo dehte zelene trate, cvetov na tisoče žari; škrjanček moj veselo poje in kvišku pod nebo hiti.
Mar kliče delavce na polja, po vrisku, pesmi hrepeni, ki nekdaj spremljala sta delo in tople, jasne sončne dni?
Zamenjal stroj je nežno pesem in vrisk vesel sirene glas; na polju še cvetejo rože, med drevjem še se skriva vas.
A praznijo se stare hiše, vse manj se sliši vrišč otrok; ko zrastejo, gredo po svetu in smeh gre z njimi, z njimi jok.
Kdo vriskal bo in pel na polju – ko nova zarja se rodi? Ne more starka pesmi peti, iz starih ust vrisk ne doni.
Obstal bo stroj v rokah drhtečih, utihnil nove pesmi glas... Pregnal bo dim strupen škrjančka – le veter vel bo skozi vas...!
Slovenska pesem[uredi]
Jesenske misli v srcih deževen dan budi; oj kje si sončna vigred, srce si le želi.
Ko pa slovenska pesem se milo oglasi, se vrne sončna vigred in spet bleste oči.
Kdo na jesen bi mislil, če v srcih je pomlad i n ko ponese pesem nas prek cvetočih trat.
Spomini prebude se na lepe majske dni, na rožice dehteče, ki vigred jih rodi.
Spet v srcih nam odmeva očetov vedri smeh, poboža mati nežno po mehkih nas laseh!
Sredi polja križ stoji[uredi]
Tam sredi polja križ stoji, ves od dežja izpran, na njem pa Križani visi, od sonca obsijan.
In deklica prek polja gre, kjer tisoč rož žari, na Križanega se ozre z nedolžnimi očmi.
V srce se smili ji trpin, iz cvetk mu venček stke; namesto krone trnjeve naj glavo mu krose.
Čez polja Križani strmi in blagoslavlja svet; v očeh otroških videl je – vseh rož najlepši cvet!
Ko harmonika zapoje[uredi]
Mnogo let po širnem svetu sem prepeval in igral, med ljudi sem trosil pesmi, kot sem pač najbolje znal.
Materam v zahvalo pel sem, ki slovensko govore, naši dragi domovini – ki naj sreča ji cvete.
O dobroti in ljubezni pesmi govorile so; sto želja povil sem v šopek, daje vsem bilo lepo.
Zdaj sem se izpel, postaral in ostal na svetu sam; kadar je srce otožno, le sam sebi še igram.
Ko harmonika zapoje se srce mi pomladi, da prešerno še zavriskam in mi zableste oči.
Tih večer odmeva pesem, v njej oglaša se srce; v njem ni več želja mladostnih – le spomini v njem drhte!!
Kmečka snubitev[uredi]
Nikar, dekle, mi ne zameri, če zdaj odkril ti bom srce; že dolgo na skrivaj te ljubim, pri tebi moje so želje.
Glej, sam sem s starši na kmetiji, šli v svet so bratje in sestre, vsak dan nas mnogo dela čaka – a trudne njune so roke.
Ne morem jaz ti obljubiti, da boš živela brez skrbi, na morje in v gore hodila, se veselila prostih dni.
Veš, trdo delo naju čaka, odrekanje in kup težav; ni kmetu z rožami postlano – vse to že davno sem spoznal.
A vendar rad bi, da postala življenjska mi družica bi! Saj ni vsak dan teman in mračen, je dosti tudi sončnih dni.
Ljubezen moja te bo grela, v očeh otrok boš našla maj; molili bomo skupaj, peli... Naš kmečki dom bo mali raj!
Plačal boš[uredi]
Tam na vasi vrisk odmeva in harmonika zveni, mlaji zibljejo se v vetru, pesem prek polja doni.
Svatje so se skupaj zbrali, v soncu nageljni žare, saj se ženi brhka Minka, ki najlepše je dekle.
Fantje cesto zagradijo: »Dragi ženin! plačal boš, ker tako si se odločil, da postal bi Minkin mož.
Skrbno mi smo varovali ta najlepši cvet vasi; zdaj pa nam jo boš odpeljal – saj nas kar srce boli!«
"Kaj pa morem, dragi fantje, plačal bom, čeprav težko, saj brez nje mi ni živeti, z njo pa meni bo lepo.
Hvala vam za varstvo, fantje, hvala vam za vse skrbi! Zdaj pa cesto odgradite – nam k poroki se mudi!«
Pika poka[uredi]
Pika poka pika pok, je odmevalo na glas, skozi našo tiho vas; pika poka pika pok!
Pika poka pika pok, slišal seje cepcev glas, lakoto pregnal od nas; pika poka pika pok!
Pika poka pika pok, pesem cepcev v dalj hiti, da se kmetic veseli; pika poka pika pok!
Pika poka pika pok, vse od zore do noči, so mlatili tiste dni; pika poka pika pok!
Kjer odmevali so cepci, zdaj mlatilnice brne; kjer nekoč so peli fantje, tam kombajni zdaj hrume.
Le škrjanček še prepeva tam nad poljem kot nekoč; žetev, mlatev nam naznanja, pod nebo se dvigajoč.
Čipkarica[uredi]
Celo zimo, dan za dnevom in še velik del noči, čipkarica za zapečkom tam ob punkeljnu sedi.
Klekeljni ji v spretnih rokah ropotajo svoj napev; čipka raste, kot bi čaral škrat poreden in vesel.
A da čas hitreje mine, pa ob delu poje si; pesem njenih dedov, babic, nežno v tih večer doni.
Zvesto ljubi svoje delo, a zaslužek majhen je, vendar ne jezi zato se – skromne njene so želje.
Le včasih resno se zamisli, ko v srcu skrb se prebudi, da ko bo ona onemogla, počivali bi klekeljni.
A vnukinja, ki poleg nje je, ji tiho upanje budi, saj večkrat so že njene roke se poigrale s klekeljni.
Šofer Pepi[uredi]
Da že skoraj vsak šofer je, Pepi je premišljeval; na tečaj se je odpravil, da bo tudi on postal.
In napenjal je možgane, ko se je pravil učil, »več je znakov kot Kitajcev« se na tihem je jezil.
Brisal si je znoj inštruktor, Pepi ur si je nabral, šestkrat padel na izpitu – sedmič pa je le obstal.
Zdaj pa zbral je vse prihranke in še posojilo vzel, se zadolžil preko glave – avto pa je le imel!
Ga na zob je dal za likof in nabasan v avto šel, na ovinku, tam pod klancem, pa je v jarek poletel.
Roko v mavcu zdaj pestuje, avto na odpad je dal, mu prometnik vzel izpit je – njemu pa je – dolg ostal!
Koledniki[uredi]
Odprite, mali, vrata! Saj k vam prišli smo v vas, da bi vas razvedrili, zapeli vam na glas.
Koledniki smo vedri, povsod smo mi doma in srečo vam želimo iz toplega srca:
Naj bo pomlad brez slane, ko drevje zacvete, naj toča prizanese, to naše so želje.
Naj leto bo veselo, ko žito rumeni, naj na jesen vam zemlja bogato obrodi!
Odprite, mati, vrata! Koledniki smo mi! Vse dobro vam želimo in mnogo sončnih dni!
Če z majhnim, skromnim darom poplačate želje, ne bo vam. žal nikoli – veselo bo srce!
Zimske radosti[uredi]
Ko pride zima v svate, se mladi vesele, tja v breg in na poljane veselo odhite.
A Jaka preko praga z lopato se poda, ko smučarje zagleda – na glas se krohota!
Ko ga zazebe v roke, se strašno razjezi, lopato brž odvrže, na peč se zavali.
»Zakaj naj sneg bi kidal, saj vedno sam skopni; nikoli še dočakal ni vročih pasjih dni!«
Zdaj čez kup snega se koplje, ko v gostilno se poda, da preganja mraz in gripo, spije brinovček ali dva.
Zdaj pa smeje se mladina, ko čez kup se zavali: »Jaka, kje je še poletje – a učiš se plavati!«
Bezeg[uredi]
Križe trije že nosila, a bila je brez moža; teta ji je govorila: »Bezeg strašno moč ima.
Ko zahajalo bo sonce, na vso moč potresi ga, preden leto bo okoli, ti boš ženka ljubljena!«
Slišal Franc je te besede, ki skrivaj je ljubil jo, le preveč je bil neroden, da bi ji povedal to!
Ko zahajalo je sonce, se na bezeg je povzpel; tam je na deklino čakal – v mislih jo je že objel!
Ko se sonce dotaknilo daljnih, belih je gora, je v zakonski stan želeča tja pod bezeg že prišla.
Na vso moč gaje potresla, Franc pa skočil je pred njo... »Oh, saj to je pa prehitro!« je zastokala glasno.
Tam pred pustom sta se vzela – zdaj imela je moža! Ampak že čez dobro leto – bezeg je posekala!
Urška[uredi]
Mlada Urška je živela sredi mesta belega, zvita je bila in lepa – a nezvestega srca.
Neki dan to brhko Urško je povodni mož pobral in plešoč se z njo v vrtinec med valove je podal.
Zdaj Ljubljanica je kalna, v njej živeti se ne da; davno že, v vrtincu motnem, ni povodnega moža.
Ali tam pod sivim gradom, deklic je na tisoče: bolj od Urške so poredne, bolj nezvesto njih srce!
Če dandanes še v tolmunu bi povodni mož živel, mnogo Uršk je zdaj pod gradom, ki v vrtinec bi jih vzel!