Zvonimir kosem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Zvonimir Kosem: Biser (Ženski svet, 1923, letnik 1, številka 6, str. 127-131)

                                          I.

Ko je bil Milenko še otrok, je sedel najrajši na gladki pečini v zalivu pod selom in strmel po cele ure na morje. Valovi, solnce in galebi - so bili njegovi prijatelji. Z valovi se je smehlja, s solncem se je pogovarjal, z galebi pa je pošiljal pozdrave belim jadrnicam, ki so se svetile tam daleč v migljajoči solnčni luči - nad morjem mirno krožeči albatrosi. Včasih se je domislil z žalostjo, da je še majhen in da samo zaradi tega se ne sme z očetom na morje na ribji lov, in zahotelo se mu je, da bi smel na morje tudi on: pod razpetimi jadri bi sedel, tam poleg starega Jakova, ki mu smejó iz oči pravljice in povesti, spuščal bi v morje mreže in prepeval, kakor prepevajo ribiči, kadar se vračajo proti jutru na zibajočih se barkah z morja. In solnce je sijalo pri teh njegovih željah še lepše, morje - zlata nebesa - pa je šumelo pred njim tako vabljivo, da je od hrepenenja vriskalo mlado srce. Samo smeh sosedove Made, ki se je prišla vsako popoldne v zaliv kopat, je mogel potisniti njegove sanje v ozadje. "Ajd v morje še ti, Milenko!" In tako lepa Milenkova jadra so se umaknila pred rdečo, z obale utrinjajočo se čepico. Včasih je prifrčal na pečino lik njega kamenček ali pa se je odbila od njegovih nog žoga, ki jo je nosila Made s seboj, da se je ž njo igrala. In Milenko je pljusnil vselej veselo v vodo in plaval tja, kjer je iz valov migljala rdeča čepica. "Da ne utoneš, Made!" "Ča ti misliš?" Izginila mu je izpred oči, pod vodo. Šele čez čas se je posvetila iz valov rdeča čepica in proti Milenku je znova zazvončkljal smeh, kakor se znajo smejati edinole otroci morja. "Riba, ribica!" je prskal za njo Milenko. "Pa me ulovi, če moreš!" je zvončkljalo pred njim iz valov. "Ulovil te bom!" Pa se je kmalu utrudil - dohitel je ni nikoli. "Rajši se vrniva, Made, in se pojdiva igrat!" Iz kolobarja belih pen so zažarela njena lica. "Pol ure lahko plavam, Milenko, in nič ne bom trudna ... " In preko žarečih lic so zopet brizgnile pene, in še širši in daljši so bili pred njo kolobarji. "Ajd, ajd - dovolj imam za enkrat ... " je zamahnil Milenko po vodi, ko se je naveličal plavali, in je čofotal z rokama upehan nazaj proti bregu. Potem sta počivala na peščenem produ in lovila žogo. In kakor je švigala z Madine vihteče roke proti Milenku žoga, tako so se srečevali njuni pogledi, Madini polni bleska in veselja do igre, Milenkovi pod smehom nepokojni, v daljavo sanjajoči.

                                          II.

Nekoč je rekla Made: "Poglej, Milenko, tisto skalo na morju! Tolikokrat sem že mislila, da bi plavala tja. Skakljala bi na skali, vriskala in prepevala do večera. Lepo mora biti tam ... Plavajva tja skupaj, MIlenko!" Za streljaj od obale je štrlela iz morja skala, podobna velikemu belemu gnezdu, kadar so se penili okrog nje valovi. "Daleč je ... " je meril Milenko z očmi razdaljo od brega do obale; in je premeril od nog do glave še Made. "Pa se nič ne bojiš, Made?" eril od nog do glave še Made. „Pa se nič ne bojiš, Made?" Vzblisnila je z rokama iz širjave v višino lok in se povzpela na prste, da ji je segala Milenkova glava komaj do ramen. „Poglej me, Milenko — višja sem od tebe! Samo da ne omagaš ti —" In od solnca ogorelo, kakor bronasto telesce je čomfnilo v morje in roke so vsekale prvi širok kolobar. »Pojdiva!" Za Made Milenko. Dvoje svetlih brazd se je začrtalo na drhteči prostrani vodi. Bleščoba valov, bleščoba neba, bleščoba solnca — — V tej bleščobi vriščeči galebi, zdaj nizko nad valovi zdaj visoko pod solncem — — Daleč tam zadaj so vzžarevala jadra, in Milenko je nehote zavriskal, kakor da ne plava proti skali, marveč svojim zlatim sanjam naravnost v naročje. Tam - ribiči se peljejo na široko morje. Pa se bo dvignil iz valov Milenko in stari Jakov mu bo stisnil roko in vsi se bodo začudili: ne več majhen in šibek - velik in močan bo stal med njimi Milenko in nad njegovo glavo bodo vihrala v vetru jadra - - "Made!" Za seženj pred njim je plavala, z vztrajnostjo odrasle plavalke in ne otroka. "Počakaj, Made!" Iznova je pohitel za njo klic, a zdaj ne več vriskajoč kakor prej. Samo napol je obrnila glavo. "Kaj ti je, Milenko! ... Blizu sva že - tam je skala ... " "Na pomoč, Made, na pomoč — —!" Omahoval je - potapljal se je. Samo roka mu je še molela iz valov. Vzkrik prestrašen, kakor vzkrik na smrt ranjene ptice, se je razlegal nad morjem in Made je izginila pod vodo, proti omahujočemu. Milenko je začutila pod seboj gladka ramena in hrbet in oprijel se je krčevito rešilnega vratu — — Ko se je zdramil Milenko iz sanj in strahu, je videl, da leži na skali. Pred njim je klečala Made, mu gladila z dlanjo črne kodre in se mu smehljala v odpirajoče oči.

                                          III.

Še je sijalo solnce in vozilo s svojo zlato roko pred Milenkovo srce jadra iz daljave. Pa se je zgodilo kakor čez noč, da je to solnce obledelo, da ni šumelo morje nič več tako vabljivo kakor nekoč — Milenko pa je sedel pod razpetimi širokimi tudi sam, spuščal v morje mreže in se oziral proti obali. In kakor čez noč se je zgodilo, da je stala pred Milenkom Made, kipeča in svetla, kakot je Milenko še ni videl. "Kako si zrastel, Milenko!" Povezoval je jadra, zaslišal njen glas in dvignil glavo. "In ti, Made — —!" Stopil je z barke in oči so mu plamtele. "Ti, Made, ti si zrastla, a ne jaz — —!" Kakor sladak pozdrav iz davnine, iz mladih dni, je blestela pred njim v solncu devojka. "Danes ste lahko prodali ribe, ne?" je vprašala, in roka, v kateri je držala košarico s smokvami, se ji je nemirno gibala. "Vihar nam je nagajal ponoči. Mogoče bo jutri kaj bolje ... " Dvignila je proti njemu košarico. "Ná, jej smokve, Milenko! ... I mene je zbudil ponoči vihar ... in do zore nisem zatisnila oči ... " Milenku je padla smokev iz roke na tla. "Kako, da nisi mogla zaspati, Made?" Urno se je sklonila, da je pobrala smokev ona; in on ni videl njenih prebledelih ustnic. „Samo jej, Milenko I Nikoličevi Barici jih nesem, (te smokve. Pa sem zapazila, da si na barki ti, in sem stopila doli. Včasih si imel rad smokve ..." Segal je z roko v košarico in jedel. „Ti se bojiš viharja, če ga slišiš iz postelje, Made .... Nas ribičev in mornarjev pa ne sme biti strah, če nas zaloti vihar v še tako temni noči, še tako daleč, sredi morja. Stari Jakov bi spal, če bi treskalo tik nad njim in bi pljuskali valovi tik nad njegovo glavo." Se enkrat je segel v košarico, potem se je obrnil. „Po vino stopim na barko. Nisem pil ponoči — pil bom zdaj. Se ti boš pila, Made ..." Vrnil se je s čutaro, a Made ni bilo nikjer več. Med oljkami' in smo­kvami po bregu navzgor hiteči devojki je pahljal v vroča lica veter in se ji vil okrog bosih nog.

                                         IV.

Tisto popoldne je sedel Milenko po dolgem času zopet enkrat na pečini v zalivu in gledal na morje, ko se je izza ovinka prikazala rdeča čepica. „Ti tukaj, Milenko ? Ali danes ne pojdete na morje V „GIedam in čakam, kdaj se povrnejo iz mesta, pa ni tistega žoltega jadra od nikoder... A ti, Made?" Zjutraj ji je igral smeh na licih in prsih. Zdaj se je zdel Milenku njen obraz resen in zamišljen. „Kopat sem se prišla. Ali pravzaprav: školjke iščem. Nikoličeva Barica je našla zadnjič eno z biserno matico. In tudi jaz jo hočem dobiti, školjko z biserno matico." Črta odločnosti ji je segla iz glasu v lica. „Moram jo dobiti.... moram dobiti biser ...." „Tako sem vzklikal jaz, ko sem bil še otrok: moram na morje!" se je nasmehnil Milenko. „Ej, lepi časi, ki so minili... Se veš, Made, kako sva se včasih po cele popoldneve kopala in igrala z žogo ?" Njemu so se bleščala lica v solncu, na njenih pa je ležal mrak. „Kakor da je bilo vse to včeraj, Milenko, tako dobro pomnim še vse." „In na skalo, pred katero bi bil jaz kmalu utonil, še greš kdaj, Made ?" Poigravala se je s kamenčkom, da bi ne odkril njegov pogled njene žalosti. „£>e včeraj sem bila tam, Milenko ... do večera ... in sem jokala ..." Planil je s pečine. „Ti si jokala, Made ? Povej, zakaj si jokala ?" Kakor da bi bile presekale njegove izprašujoče oči njeno žatost in jo zdrobile, se ji je usul iz ust smeh. „To se pravi-------žalostna sem bila, ker nisem našla školjke ... Se enkrat bom poskusila svojo srečo!" In zasvetila se je pred njim iz vode, iz pen, kakor da se odvija in zavija v prosojen, z dragulji posejan pajčolan. „Greš z menoj še ti, Milenko?" „Da še enkrat utonem!" se je posmejal in skočil za njo v valove. „In da me boš še enkret rešila ti, Made!" „Zdaj si močan!" „Močnejši ne od tebe, Made!" Daleč od obale se je zaobrnila in iz brizgajočih pen je zakipela pred njim njena polna grud. „Tu, Milenko — — še pomniš ?" Ljubeč pogled je zdrknil za njo, za njenimi oblimi rameni. „Tu sem takrat omagal in ti, Made, si me rešila .... ti moja največja dobrotnica . .. ." Ni ga cula. »Počakaj me na skali, Milenko!" je še zazvenel iz pen njen glas in nad belimi lakimi in rdečo čepico so se zgrnili valovi. Plezal je po skali navzgor, in ga je dohitel vesel vrisk. »Milenko!" Iz morja se je smehljala rdeča čepica, pred njo iztegnjena desnica. „SkoIjko sem dobila, Milenko!" Svetla in vriskajoča je priplezala do Milenka na vrh skale. Na laseh« na ramenih in na lakteh so se ji utrinjali solnčni žarki. „Zdaj pa poglejva, če je v školjki biser!" Sedela sta na skali, kakor dva otroka, drug kraj drugega, in preiskavala školjko. Pa se je nenadoma zaiskrilo na njeni dlani. "Školjka z biserno matico, školjka z biserom! Milenko!" Njen obraz je bil kakor izpremenjen, iz zlatih plamenov dehteč. Milenku pa so vzdrhtele roke. "Made!" Pred njegovimi prsi se je lesketala njena dlan, na njej školjka in biser. "Barica je dala biser Darku, jaz ga dajem tebi! Tvoja je školjka, Milenko, tvoj je biser!" Dvoje rok se je iztegnilo proti njej. "Made! In ti si moja ... ti si najlepši moj biser!" In dvoje rok jo je objelo, njegovega obraza pa so se dotaknile njene ustnice.