Zvon želja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zvon želja
Bogdan Novak
Spisano: Pretipkala iz Zvon želja 1998, Monika Lužnik.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Zvon želja

ZVON ŽELJA[uredi]

»Ne hodita predolgo in pazita nase!« je zavpila Laurina mama za otrokoma, ki pa sta že hitela po drevoredu proti grajskemu hribu.

Laura in Marko sta se namenila v hrib, vrhu katerega je stal blejski grad. Več dni so bili že na obisku pri znancih Hočevarjevih. Po kosilu so starši s Hočevarjevi klepetali ob kozarčku domače kapljice. Otrokoma pa je bilo dolgčas.

Prava morija! Ti starci se ne znajo pametno pogovarjati. Pojma nimajo o sodobni glasbi, računalniških igricah, zato pa bluzijo o operah, nekem Mozartu, o avtomobilih in o politiki. Samo smetje!

Tako sta se Laura in Marko odločila popoldan preživeti po svoje. Že več dni sta namreč z jezerske strani opazovala razkošen grad. V davnih časih so ga sezidali na vrhu kvišku kipeče, navpične skale, ki se je mogočno bohotila nad jezerom. Bil je videti kot orlovsko gnezdo in je močno buril njuno domišljijo. Z druge strani hriba pa grad ni bil tako zelo nedostopen. Do vrha je v zavojih vodila čisto spodobna cesta.

Otroka sta večje ovinke kar prečkala po krajšnicah in prišla na vrh vsa zasopihana. Ustavila sta se pred grajskim obzidjem, ki je imelo ob vratih strelne line. Čez dvižni most, ki so ga v starih časih vzdigovali in spuščali z verigo in vitlom, sta prečkala obrambni jarek in se po pešpoti povzpela do gradu.

»Kakšen lep grb, poglej!« je vzkliknila Laura in se zastrmela nad polkrožni vhod. »najbrž je bil to grb kakšnega škofa,« je važno menil Marko. »Poglej, nad grbom sta škofovska palica in pokrivalo na dva roglja.« »Oho, ti pa bistro opazuješ, fantič!« je zadonel zvonek glas za njunima hrbtoma.

Prestrašeno sta se obrnila, vendar sta se pomirila, ko sta zagledala za seboj gospoda krepke postave. Prijazno se jima je smejal. Pri tem so se mu še posebej iskrile oči, okoli katerih so se mu nabirale drobne šegave gubice. »A se zanimata za grad?« ju je spraševal gospod. »Čisto pravilno sta ugotovila, da gre za škofovski grb. Včasih so bili lastniki blejskega gradu briksenski škofje. A vidita tam spodaj letnico 1519? Tistega leta so obnovili grad, ki ga je osem let prej hudo poškodoval močan potres. Tole je renesančni portal. Pojdimo noter, vama bom razkazal grad.« 

»A ste vi vodič po gradu?« je zanimalo Lauro. »Posebej za vaju,« se je nasmejal gospod. »Drugače sem profesor umetnostne zgodovine Ivan Stopar, strokovnjak za slovenske gradove.« »Vau! Zdaj se vas spominjam!« je zaklical marko. »Nekoč sem vas videl na televiziji, kjer ste imeli oddajo o slovenskih gradovih. Toliko zanimivih zgodb ste pripovedovali.« 

»Mene veseli, da ti je bila oddaja všeč,« je skromno dejal profesor in ju peljal skozi obokano vežo stolpa. »Stolp je iz romanskih časov, kar se vidi po polkrožnem oboku,« je razlagal spotoma. »Oglejta si ploščo, ki je vzidana v steno!« »Piše, da so grad obnovili v letih 1951 do 1961,« je razbrala Laura. »Kar deset let so ga obnavljali!« »Prejle ste pa rekli, da so grad obnovili leta 1519,« je Marko zmajal z glavo. »Kaj je zdaj res?« 

»Resnica je takšna, in to je zapisano tudi v zgodovinskih virih, da so grad obnavljali večkrat,« je razložil profesor Stopar. »Kot sem že omenil so ga obnavljali po potresu že pred stoletji. Tale plošča pa govori o tem, da je bil grad po drugi svetovni vojni hudo poškodovan, tako rekoč v ruševinah, pa so ga postavili skoraj na novo. Celih deset let je trajala obnova, ki jo je vodil arhitekt Tone Bitenc.« 

Prek kamnitih stopnic so prišli na spodnje dvorišče. »Tukaj je bil gospodarski del gradu,« je rekel profesor. »Včasih so semkaj vozili živila, tu so bili hlevi, stanovanja za hlapce in drugo služničad. Verjetno so v tistih časih bile tod lesene stavbe. Tamle je v obzidju obrambni stolp, ki je nekoč varoval dostop do gradu. Tudi tega so prizidali v renesančnem slogu. A vidita, tamle je pa vodni zbiralnik, v katerega se je stekala deževnica, da so imeli skozi vse leto dovolj vode.« Medtem ko ju je profesor opozarjal na zanimivosti, so prispeli na zgornjo grajsko ploščad. Na eni strani je bil v imenitnejši stavbi muzej. Nekoč so v njem stanovali plemeniti gospodje. Zraven je bila kapela v poznanem gotskem slogu. Nad vhodom je imela grb biksenskega škofa. Znotraj jima je profesor Stopar pokazal podobo cesarja Henrika II. v naravni velikosti. »Ta cesar je ustanovil blejsko gospostvo, ki ga je potem podeljeval v uživanje zavestnim plemenitašem,« je pripovedoval. »Leta 1004 je podaril Bled z ozemljem med obema Savama briksenskemu škofu Albuinu, leta 1011 pa še blejski grad. Seveda škofje niso prebivali tukaj, temveč so prepustili upravljanje gradu in posestva svojim podložnim vitezom. Na nasprotni steni pa je njegova soproga Kunigunda.« »Včasih so imeli pa res čudna imena,« je vzdihnila Laura. »Matilda, Kunigunda in takšna.«

»Pri izbiri imen so ljudje vedno podlegali okusu svojega časa,« je rekel profesor Stopar. »Kako pa je vama ime?« »Jaz sem Marko, ona je Laura,« je povedal Marko. »No vidita, starši so vama dali mednarodno razumljivi imeni,« je dejal profesor. »Takšen je zdaj običaj. Nekaj časa pa so bila v modi starinska slovenska imena kot Blaž, Matevž, Anže in podobno. Drugi si spet izmišljajo čisto nova imena: Srna, Travica, Dan in še kakšnega podobnega. Vsaka doba ima svoja najljubša imena. Seveda pa je najbolj pomembno to, kakšen človek si, ne kakšno ime imaš.« 

Vrnili so se na teraso, kjer se jim je odprl čudovit razgled na jezersko gladino. Sredi terase je bil paviljon, v katerem je nekoč zagotovo posedala gospoda za bogato obloženo mizo in se razgledovala po okolici. Saj je bilo kaj videti.

»Kako majhen je otok od tu zgoraj!« je vzkliknila Laura. »Seveda, saj smo na nadmorski višini 599 metrov,« se je posmejal profesor Stopar. »Ko so ljudje v starih časih prihajali sem gor in opazovali jezero z otokom, so ga začeli v ljudskih pesmih opevati kot otok blejski, kinč nebeški. Saj je zares videti kot dragulj na prstanu. Prešeren pa je zapisal o njem v Krstu pri Savici: Dežela Kranjska nima lepšega kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja.« Strmeli so v jezero, ki so ga obdajale visoke gore z zelenimi gradovi, medtem ko se je zadaj venec hribovja spremenil v visoke bele Alpe.

»Te dni moram še na otok, da bom pozvonil z zvončkom želja,« je vzdihnil Marko. »Gotovo imaš kakšno skrivno željo,« ga je zbodla Laura. »Da bi dobil kakšno novo računalniško igrico.« Marko ji je resno odvrnil: »Svojih želja ne smeš nikoli izdati, ker se ti potem ne uresničijo. Zato punce v življenju tudi nikoli ne dosežete kaj zares velikega kot fantje, ker vse že vnaprej izblebetate.« Laura mu je užaljeno pokazala jezik in se obrnila proč. Uh, kakšni tepci so fantje!

Profesor Stopar se jima je sladko smejal. »A vesta, od kod zvon želja v Marijini cerkvici na otoku?« ju je vprašal. Ko sta odkimala, je nadaljeval: »Okoli leta 1500 je bil zakupnik Bleda gospod Hartmann Kreigh, ki je tako grdo upravljal posestvo, da so se mu kmetje puntali. Pritoževali so se škofu in cesarju. Morda so celo sami posegli po pravici, ko so videli, da pritožbe nič ne pomagajo. Kajti lepega dne je gospod Hartmann izginil in videli ga niso nikoli več. Govorili so, da so ga umorili razbojniki in njegovo truplo vrgli ribam v jezero. Za njim je ostala lepa vdova Poliksena, ki ni bila nič bolj usmiljena od svojega moža. Trdo je vladala kmetom in žalovala za možem. Zadnji vinar je znala iztisniti iz podložnikov. Ko ji je izginil soprog, je izbrala vse zlato in srebro, kar ga je hranila v svojih skrinjah. Iz tega dragocenega zaklada je naročila, da so ji vlili zvonček za kapelico, ki je tedaj stala na blejskem otoku. Zvon naj bi zvonil v slavo božjo in v spomin na Hartmanna. Njegovo zvonjenje naj bi izprosilo večni mir in pokoj Hartmannovi duši. Očitno pa to ni bilo čisto po božji volji. Ko so s čolnom peljali zvon na otok, se je dvignil hud vihar in ladjica je v neurju potonila sredi jezera. Nihče od brodarjev se ni rešil. Zvon, narejen iz kmečkega znoja in žuljev, pa je potonil na dno jezera in se pogreznil v blato. Ob viharnih nočeh se še zdaj sliši iz jezerskih globin njegovo zamolklo zvonjenje.« 

»Toda na otoku imajo vseeno zvon želja,«  mu je zaskrbljeno ugovarjal Marko. »Ja, ker se zgodba še nadaljuje,« je prikimal profesor Stopar. »Ko je mlada grajska gospa Poliksena izvedela, kaj se je zgodilo, se je še bridkeje zjokala. Prodala je v silni žalosti vse svoje imetje in izkupiček podarila za gradnjo cerkvice na otoku. Sama je odšla v Rim, kjer je v samostanu počakala, da jo smrti odreši žalosti. Ko je umrla, je bila cerkvica na otoku že dograjena. Sam papež je posvetil nov zvon in ga poslal na otok v spomin na gospo Polikseno. Kdor s tem zvonom pozvoni, se mu izpolni vsaka želja, ki jo med zvonjenjem priporočil Mariji v cerkev.« »Pa je to res?« je zanimalo Lauro. »Tako pravi legenda,« je resno dejal profesor. »Res pa je tudi, da če si kaj močno zaželiš, se ti tisti pogosto uresniči.

V resnici pa je zgodba o zvonu drugačna . Leta 1511 je potres porušil cerkvico na otoku, pa so sezidali novo. Zvon so pripeljali iz Padove leta 1534. Gospa Poliksena , ki ji je zares izginil mož Hartmann, pa ni odšla v Rim, ampak se je znova poročila z Jurijem Puchheimom.« »Meni je ljudska legenda bolj všeč od zgodovinske resnice,« je zamrmrala Laura. Potem je zamišljeno pristavila:« Tako zelo romantična je .« »Punce!« je Marko zaničljivo puhnil skozi nos. Toda Laura se ni zmenila za Markotovo zbadanje. Sklenila je , da bo njegove otročarije prenašala dostojanstveno kot kakšna plemenita grajska gospodična. »Mogoče se pa zgodovina moti,« je dejala polglasno.

»Kaj, če bi šli pogledat, kaj se je zgodilo pred skoraj petstotimi leti?« »Pogledat ?« se je začudil profesor Stopar. » To bo pa malo težje. Zgodovina še ni tako napredovala.« » Mogoče je pa že,« se je nasmehnila Laura. » Marko! A gremo?« je proseče vprašala. » No prav, primimo se za roke,« je rekel Marko in segel v žep. Profesor Stopar ju je dobrodušno pogledal. Misleč, da se bodo igrali kakšno zanimivo igrico, je podal vsakemu eno roko. Marko je vzel iz žepa čarobni jantar in z njim nekajkrat podrgnil po svoji obleki.

» Kaj se bomo pa igrali?« je radovedno vprašal profesor, ki sploh ni opazil, kaj počne Marko. » To ni igra ampak resničnost,« mu je zaupno rekla Laura. » Doživeli boste…« Tedaj ju je profesor izpustil in skoraj okamnel z odprtimi usti. Zmajal je z glavo in si z rokami pomel oči. » Grad!« je vzklikal in se oziral naokoli. » Grad! Kam je izginil grad?«

Stali so na vrhu močno poraščenega hriba. Nikjer ni bilo več gradu in sploh nobene stavbe. Profesor se ni mogel načuditi. Povsod je bil sam gozd, le ozka kozja steza je vodila navzdol med grmovjem. Med drevjem se je videla jezerska voda, toda na zaraščenem otoku ni bilo cerkvice in tudi Bled je izginil. Daleč naokoli ni bilo videti nobene stavbe. Le na otočku se je kvišku sukljal tenek stebriček dima in se razblinjal v zraku.

» Da nisi malo pretiraval?« je Laura zaskrbljeno vprašala Marka. » Ničesar več ne razumem,« je zastokal profesor Stopar in se držal za glavo. » Vem, da smo še vedno na grajskem hribu, a vsa okoli nas je izginilo, okolica se je spremenila. Kaj sta naredila? Kakšne vražje igrice pa so to?« » V zgodovini smo,« mu je povedal Marko. » S pomočjo čarobnega jantarja smo se vrnili nekaj sto let nazaj. Nič se ne bojte, saj se bomo vrnili v naš čas.« »Pojdimo pogledat v dolino,« je predlagala Laura, še preden je utegnil profesor kaj več spraševati o čarobnem jantarju. »Na otočku se vidi dim. Gotovo so tam ljudje.« Po kozji stezici so se spuščali navzdol po hribu. » Več kot tisoč let smo se morali premakniti nazaj, ko na hribu še ni bilo gradu,« je spotoma godrnjal profesor Stopar. »Sem ti rekla, da si pretiraval,« je Laura očitala Marku. »Ampak mogoče bomo vseeno doživeli kaj zanimivega.« 

Ko so prišli po stezi do jezerskega brega, so naleteli na sivolasega, zgrbljenega starca. Nosil je reševinasto srajco do kolen. Prepasan je bil z debelo vrvjo. Ko jih je zagledal, se je globoko priklonil. » Naj vas vse Živa sprimi in vam nakloni dolgo žitje, » je rekel v čudni zastareli slovenščini. » Živa ? » je hlastnil Stopar. Mislite na boginjo Živo?« » Njo, ki gralwa žitja je in zaščitnica ljubezni,« je prikimal starec. » A vi ste širitelji tiste nove vere?« » Popotniki smo,« je rekel Marko. »Radi bi prišli na otok.« » Otok?«  se je začudil starec. » Kje je ta dežela?« » Tjale, na otok,« je Marko pokazal z roko na jezero. Starec je sledil njegovi roki in potem so se mu oči razjasnile. » Seveda , na osredek,« je ugotovil. » Morate biti res od daleč, ko tako drugače govorite in tudi noše niste naše. Lahko vas prepeljem na osredek. Staroslav mi je ime. S hčerko Bogomilo skrbiva za Živin kip.« »

Ljubi bog, več kot tisoč in dvesto let smo se vrnili nazaj,« je zastokal Stopar, medtem ko je starec iz grmovja na bregu vlekel čoln, iztesan iz enega smega debla. » V čase druidov in prvega pokristjanjevanja smo padli.« Prisedli so v drevak in starec je počasi z enakomernimi gibi odveslal proti otoku, ki mu je rekel osredek.

Na bregu otoka jih je že zaskrbljena čakala Staroslavova hčerka Bogomila. Kakšnih sedemnajst let je imela. Oblečena je bila v belo platneno srajčko, ki si jo je prepasala z ozkim lanenim pasom. » Goste sem pripeljal, draga hčerka,« ji je polglasno rekel Staroslav in izvlekel čoln na suho. » Menda ne zalezujejo Črtomira?« je plaho vprašala Bogomila. Popotniki so iz tujih krajev, ne širijo nove vere,« je odvrnil Staroslav.

Stopar z otrokoma jima je sledil po uhojeni stezi. Prišli so do votline, kjer je stal kip boginje Žive v naravni velikosti. Pred njim je gorel ogenjček, za katerega sta noč in dan skrbela Staroslav in Bogomila, da ni ugasnil. Staroslav se je sklonil in segel v posodico ob ognju. Pokadilo se je in dim se je zasukal okoli boginje. Starec je mrmral neko molitev. Zadišalo je po borovnicah.

Takoj nato so odšli do kolibe, ki je bila med drevjem v bližini. Za za mizo v edini sobi je sedel mladenič kakšnih petindvajsetih let. Za mizo v edini sobi je sedel mladenič kakšnih petindvajsetih let. Bil je visok in postaven. Videlo se je , da je plemenitega rodu in vajen orožja. Ko je zagledal tujca z otrokom, je naglo segel z roko po bodalu, pripravljen takoj planiti pokonci. »Ne vznemirjaj se, Črtomir,« mu je rekel Staroslav. » Gostje so in v miru prihajajo.« 

Profesor Stopar je bil vedno bolj navdušen. Grizljal je podpepeljnak, trd ploščat kruh brez kvasa, zraven je pil kozje mleko. Bogomila je isto postregla tudi otrokoma. »Torej ste vi Črtomir iz Ajdovega Gradca?« je profesor ogovoril mladeniča. » Zadnji bojevnik za staro vero in boginjo Živo?« » Gospod nisva še imela čast, da bi se srečala,«je radovedno dajal Črtomir. »Vsaj pomnim ne:« » Neka pesem poje o vas;« se je nasmejal profeso. » O tem , kako sta izgubila bitko Karantanca Avrelij in Droh. Samo še vi ste ostali s peščico prevržencev. Valjhun vas išče po deželi in na koncu vas bo premagal v bitki sredi Bistriške doli e. Žal je tako zapisano.« » Ste videc , gospod?« je ostrmel Črtomir. » Da sta Avrelij in Droh premagana? Potem bo Valjhun prav gotovo pridrl semkaj. Znate napovedovati dogodke?« » Eh, lahko je biti videc za nazaj,«je vzdihnil profesor. » Vse to se je pravzaprav zgodilo že pred davnimi leti. Dvanajst stoletij je že minilo.« » Ne razumem vas. Kaj se je zgodilo že davno?« je vprašal Črtomir. » Nič ne de ,« je profesor Stopar odmahnil z roko. »Kip božice Žive bodo vrgli v vodo. Bogomila in Staroslav bosta sprejela novo vero in na koncu boste tudi vi odšli v Oglej, kjer boste postali krščanski duhovnik. Tako je zapisano v knjigah. » Nikoli!« je vzkipel Črtomir. Ves zardel je bil v obraz od jeze. »Rajši poginem, kot da bi zatajil Živo, Svaroga in boga v nebesih.« »Kaj ni Svarog vaš najvišji bog?« se je začudil Stopar. » Ne , nad vsemi bogovije še en bog, ki nima imena in živi zgoraj na nebu,« mu je pojasnil Staroslav in pomignil Črtomiru, naj sede. » Svargo in Strelbog sta mu podložna.« Tedaj so zaslišali oddaljeno vpitje.

Pohiteli so na breg otoka. Na drugi strani, ob robu jezera, je bil jezdec na nemirnem konju. Vpil je in mahal z rokami, da je odmevalo čez jezersko gladino. »To bo človek , ki ga čakam,« je rekel Črtomir. »Pojdi ponj, Staroslav.« Starec je brez besed sedel v drevak in odveslal z otoka na jezerski breg.

Dolgo so morali čakati, da se je vrnil z jezdecem. Videli so, kako sta skrila konja v goščavi, potem sta preveslala vodo. Jezdec je bil res Črtomirov vohun. Takoj je skočil iz čolna, pokleknil na eno nogo in ponižno sklonil glavo. »Govoti!« je revsknil Črtomir. »Moj gospod, kakšna nesreča!« je dejal. »Valjhun, sin Kajtimara, je z veliko trumo krščanskih vojakov porazil Avrelija in Droha, zdaj pa je z vojaki prečkal Dravo in se je po dolinah Kokre, Save namenil nad nas. Čas je, gospodar, da zgrabimo za orožje. Kar nas je stare vere, se bomo zbrali na tvojem gradu in se postavili v bran devetkrat močnejšemu sovražniku.« Bogomila je zahlipala in si z rokami pokrila obraz. Črtomir jo je objel v slovo. »Boj me čaka, po zmagi se spet vidiva,« je rekel. Pri tem je mrko ošinil s pogledom profesorja, ki mu je bil malo prej napovedoval poraz. »Vrni se k meni, četudi boš premagan,« ga je prosila Bogomila.

Črtomir, njegov sel in Staroslav so odveslali breg. »Zdaj gre svoji usodi naproti!« je vzkliknil profesor. »Pomislita, otroka, žive priče zgodovini smo.« Deklici pa je rekel v tolažbo: »Nikar ne joči, Bogomila, saj se bo vrnil. Premagan bo, vendar živ in zdrav pride spet k tebi na otok.« Bogomila ga je nejeverno pogledala.

Vrnili so se v kočo. »Joj, meč!« je vzkliknila deklica. »Črtomir je pozabil svoj meč!« Na steni je res visel skoraj poldrugi meter dolg in za otroško dlan širok meč. Profesor Stopar se mu je s spoštovanjem približal in ga snel s stene. »Saj ima še kakšnega v svojem gradu,« je rekel. Potežkal ga je v roki. »Je pa težak. Tale Črtomir je junak in pol, da ga lahko vihti po zraku.« Ogledoval si je okraske na mečnici in naročaju meča. Malce ga je izvlekel iz toka in videl, da je z risi okrašeno tudi rezilo.

»Morali bomo oditi,« je rekel Marko. »Pozni smo že.« Z Lauro sta vsak na eni strani prijela profesorja. Marko je segel v žep po čarobni jantar. »Počakajta, no, da si vsaj pošteno ogledam orožje!« je kriknil profesor. »Ne držim vsak dan v roki Črtomirovega meča.« »Kar v miru si ga oglejte,« mu je rekel Marko.

»Mami! Lej ga! Ta je pa tak kot iz filma o Highlanderju!« se je zaslišal otroški glasek. Profesor Stopar je presenečeno pogledal. Bili so še vedno na otoku, toda zdaj so stali na ploščadi, kjer so pristajale jezerske ladjice pletne. Pravkar so iz ene izstopali turisti in strmeli v postavnega profesorja, ki je držal v roki orjaški meč. Izvlekel ga je iz mečnice in poskušal zamahniti z njim, ne da bi se zavedal, da so se že vrnili v svoj čas. Trije japonski turisti so skakali okoli presenečenega profesorja in ga vneto fotografirali, pri čemer so spuščali zamolkle glasove odobravanja. »Kaj smo že nazaj?« se je začudil profesor Stopar. »Jojme, zdaj sem pa odnesel Črtomirov meč!« »Prava reč!« je menila Laura. »Si bo pa Črtomir našel drugega. Saj stanuje na gradu in gradovi so polni takšne stare šare.« »Misliš?« se je zasmejal profesor. »Ta meč je velikanska relikvija.« 

Marko je medtem stekel, kar so mu noge dale. Prehitel je skupino turistov in bil prvi pri zvonu želja. Ozrl se je kvišku, potem pa potegnil za vrv in parkrat pozvonil z zvončkom. Potem se je vrnil k Lauri in profesorju. »Pa pojdimo domov,« je predlagal. »Pletna nam bo ušla izpred nosa, če se bomo še dolgo obirali.« Stopil je z Lauro v čoln. »Bo oče plačal,« je pokazal na profesorja, ki je prihajal zadnji. Profesor Stopar je majal z glavo, brskal po žepih in k sreči našel dovolj denarja, da je plačal vozovnice.

Pletnar je s sumljivim pogledom ošinil meč, ki ga je držal v roki profesor in sitno priporočil: »Le previdno s tem, da mi ne boste preluknjali ladje!« Lauri se je zdel zelo podoben Črtomiru. Na bregu so se poslovili. »Hvala za družbo,« je Laura rekla profesorju. Pa nikomur niti besedice o čarobnem jantarju!« mu je zabičal Marko. »Seveda, seveda!« je kimal profesor Stopar in pestoval orožje. »Črtomirov meč imam! Saj mi nihče ne bo verjel!« Marko in Laura sta se vrnila domov ravno zadnji čas za večerjo.

»Ja, kje sta se pa spet klatila?« je rekla Laurina mama, ko ju je zagledala. »Oh, igrala sva se na gradu,« je rekla Laura. »Bili smo tudi na otoku in smo se pogovarjali s Črtomirom in Bogomilo. Marko je zvonil z zvonom želja. In profesor Stopar je odnesel Črtomirov meč in … in …« »Oh, nehaj že, ljubica!« jo je prekinila mama. »Česa vsega si ne izmisliš!« »Bog se te usmili, deklica!« je rekel stari gospod Hočevar. »Tako mlada si pa že tako opletaš z jezikom!« »Oh, zakaj mi nikoli nihče ne verjame!« je jezno vzdihnila Laura. »Jaz ti verjamem!« ji je zagotovil Marko. Pomežiknil ji je in se režal kot pečen maček. »Oh ti!« se je Laura namrdnila in mu pokazala jezik. Bil je skoraj tako dolg kot Črtomirov meč.