Zvitorepka na kraljevem dvoru
| Zvitorepka na kraljevem dvoru Josip Brinar |
| |||||||||||||||
13- Zvitorepka na kraljevem dvoru
Kjer se stikata gozd in pustopoljina, moli iz zemlje na malem griču ogromna skala, obsenčena s stoletnimi bukvami; Matjaževa peč jo imenujejo ljudje. Svoje dni jc namreč na tem mestu počival kralj Matjaž, krcpčajoč se s hladno studenenico iz bližnjega vira; zaradi tega se še dan¬danes imenuje Matjažev vrelec. Hežeč pred ljutimi sovragi, pred krvoločnimi Turki, se je kralj silno utrudil ter je raz-jahal baš pred to skalo, da bi malo zadremal. A počival je jedva nekaj hipov, ko že zadonč bojne trombc njegovih zvestih spremljevalcev, naznanjajoč, da se bliža sovražnik. Divji sovragi so kakor kobilice vršclisem prek pustopoljine; da bi jo kralj krenil okrog griča, pa je žc bilo prepozno: preganjalci bi ga gotovo dobili v pest. Zdirjal je torej naravnost proti ogromni pečini: izpodbodel jc z zlatimi ostrogami svojega čilega vranca in iskri konjič je švignil prek skale. Toda pri silnem skoku je zadel z jeklenimi podkovami ob kamen ter tako ukresal sled v trdo skalo. Kralj Matjaž pa je zamahnil s krutim mečem ter zasekal tri globoke precepe v sivo peč. Tako si pripoveduje narod o Matjaževi peči, kar se je baje svoje dni tudi res dogodilo. A prav gotova resnica pa je, da je bil ta kraj ob veliki skali kralju vseh živalij, Miroljubu, najljubše prebivališče, Tukaj je polegal v prvih letih svojega vladanja, ko jc bil še Čil in zdrav, kopajoč se v zlatih solnenih žarkih in zadovoljno motreč širno oko¬lico. Kakor daleč mu je neslo oko. povsod se je razpro¬stiralo njegovo kraljestvo: zakaj človeška oblast se je pri¬čenjala še le onstran pustopoljine, tam. kjer se je v zasinjeli daljini svetlikalo pozlačeno jabolko vaškega zvonika; in še ondi jc bilo vse puščobno in tiho, kakor v kraju, ki je Bogu za hrbtom. Nekega dne zgodnje jeseni je ležal kralj Miroljub pod Matjaževo pečjo ter se grel ob toplih žarkih, ki jih je sipala žareča obla raz ncbosklon. Pustopoljina je bila videti, kakor da je nadela svatovsko oblačilo: šarovito vresje je valovalo v rahlem hlidu kakor pisana haljina, orumenela praprot je pihljala vonjivi jesenski vzduh, a brinovi šopi so zeleneli kakor nakit iz mirtovih mladik: ptice so žvrgolelc na vse pretege; veselje je vladalo krog in krog. Toda kralj je gledal otožno in čemerno predse; puščobno je mrmral nerazumljive besede v gosto svojo grivo. Bolezen mu je legla kakor mora na mlado srce; niti Kruno-slava, njegova blaga žena, niti kdo drug izmed dvorjanov ni mogel razvedriti čemernega lica bolniku. Ne daleč v stran od kraljeve dvojice je bil medved Miško, bratran Miroljubov, raztegnil svoje lenive ude po gorkem solncu, zaspano ždeč tja v božji dan. „Glejte no,« pravi kraljica, „tamkajle po pustopoljini gre v cene naša znanka Zvitorepka in poleg krevlja njen prijatelj, črnožolčni jazbec Dremuh! Ali Miroljub se ne gane, kakor da ni slišal izgovorjenih besed. „Prav semkaj proti nam sta jo krenila, a zapazila nas še nista,u nadaljuje Krunoslava: „naj li pokličem Zvito¬repko? Ona zna kramljati in besede postavljati, kakor malokdo, a vrh tega je polna burk in šal: kar iz rokava jih iztresava. Ne bilo bi napačno, ako bi nam povedala katero za smeh; nam bo vsaj kratek čas, in tudi vi, milostni gospod kralj, bodete laže prenašali svoje bolečine. Ali jo naj pozovem?" Miroljub je prikimal s trudno glavo ter zamrmral nekaj nerazumljivega v brado. Iz tega je kraljica Kruno¬slava sklepala, da je njen nasvet visokemu soprogu povšeči. Namignila je torej Zvitorepki, naj pride bliže. Zvito¬repki in njenemu stričniku samotarju ni bilo to posebno po godu; rajši bi bila šla svojim potem, kamor sta bila namenjena: ali klicu kraljičinemu sta se morala vsekakor odzvati. Ponižno sta torej pristopicala bliže, poklonivši se do črne zemlje kralju in soprogi njegovi. In kraljica izpregovori: »Zvitorepka, o tebi gre sloves, da umeš pripovedovati kakor malokdo; glej, sam kralj te hoče poslušati! Povej nam torej kako burko, pa smešna mora biti in tudi resnična!" »Ko so si bile pred davnim, davnim časom žabe izbrale dolgonogo čapljo za svojega kralja, tudi perotnina ni hotela zaostati. Zbrala se je od vseh koncev in krajev na po¬svetovanje. Toda nihče se ni hotel ukloniti drugemu, ker bi bil rad sleherni prvi. Posebno petelini so se repenčili in bojevali za prvenstvo; tako silno so kiju vali drug dru¬gega, da so jim bili grebeni vsi s krvjo obli ti in je perje frčalo na vse strani. Konci je nasvetoval neki prav star kokot, da bi bilo pač najbolje, če si postavijo dihurja na kraljevi prestol. Ta nasvet je vsem ugajal in odposlali so torej poslance k dihurju. Dihur jih je sprejel z velikim veseljem in jim obljubil, da hoče varovati svoje nove pod-ložnike vseh jastrebov, ki jim pobirajo piščeta, krvoželjnih kun, ki jim izpijajo jajca, in vsiljivih vrabičev, ki jim izpred nosu kradejo pičo. Dihur je sedel na prestol, a petelini, kure in piščeta so se zgrnili okrog njega, veseleč se. da imajo tako mo¬gočnega in dobrega kralja. Za nekaj časa pa se je zlju-bilo dihurju sladke kurje krvi. Ker ni hotel razburjati svojih podanikov, si je izmislil zvijačo, s katero bi mu bilo mogoče obsojati na smrt Poklical je najtolstejšega pete¬lina pred se ter ga vprašal: »Ali vohaš kakšen smrad?" Petelin je bil odkritosrčna dušica, pa je dejal »Oprosti, milostni kralj, prav hud smrad se mi kadf pod nos!" Ovohal je bil namreč znani neprijetni duh, ki dehti iz dihurja. »Brbljež ti predrzni!" je zakričal dihur, »ti se osmeliš kaj takega svojemu vladarju zabrusiti v lice?" Ham! — in odgriznil je petelinu glavo ter posrkal iz njega sladko kri. Kmalu nato je velel poklicati drugega petelina ter ga je vprašal isto, kar njegovega nesrečnega prednika. Zagledavši mrtvega tovariša in okrvavljeni gobec dihurjev, je siromak strepetal silnega strahu ter ni mogel izpre-govoriti niti besedice. „Kai se obotavljaš in treseš?" je vprašal dihur strogo; »najbrž nimaš Čiste vesti; takoj mi odgovori!« Petelin je zbral vse svoje sile ter odgovoril s po nižnim, sladkim glasom: „Vaše kraljevo veličanstvo, meni se zdi, da tukaj prav prijetno diši!" »Pretkani lažnik!" je vzrojil dihur srdito, »potuhniti se hočeš ter prikriti svojo zlobnost!" Ham! — je čapnil po petelinu ter mu izsesal kri. Za tem je bil pozvan tretji petelin. A ta je bil star prebrisanec ter je na vprašanje dihurjevo odgovoril: »Oprosti, mili kralj; ker je vreme tako mežavo in pusto, imam že več dnij nahod ter prav ničesar ne ovoham!" Dihur, videč, kako pametno se je navihanec izvil iz nastavljene mu zanke, se je nasmejal iz vsega grla ter sprejel umnega petelina v posebno milost.< »Tako se je torej godilo svoje dni, ko je Še caplja zapovedovala žabam in dihur vladal kuretini!" je še enkrat potrdila Zvitorepka ter dostavila: »Pa nikar ne mislite, visoki moj kralj, da je ta povest zrastla na mojem zelniku; to se je vse prav gotovo pripetilo v tistem Času, ko je bilo žito v stročju in bob v klasju!" Kralj Miroljub se je že med pripovedovanjem lisi¬činim ves čas potihoma kihal in nasmiha val; ko pa je Zvito¬repka tako resno zaključila svojo povest, tedaj se ni mogel več premagovati ter je prasnil v glasen grohot. „Borme, Zvitorepka, tebe je pa res veselje poslušati," jo je pohvalil lev, »le še večkrat se oglasi na mojem dvoru; ti in tvoje šaljive povesti nam bodete vedno ljube in drage tovarišice!" Tudi kraljica se je zadovoljno nasmejala, rekoč: »Ti prebrisana norčevalka ti; nikomur drugemu se še ni po¬srečilo razvedrili bolnega kralja, a ti si ga pripravila v smeh! Zvitorepka, morebiti veš celo za kako zdravilo, ki bi za vselej pregnalo mojemu milemu soprogu tugo in čemernost?" »Visoka gospa kraljica," odgovori lisica, »bolezen našega kralja je prav tako dolga, kakor občni mir, ki ga je zapovedal, in meni se sanja, da presvetli kralj hira na tem splošnem miru!" »Le ne metljaj mi veliko in povej mi resnico na¬ravnost v brk!" zagodrnja lev, ki se ga je že zopet lotila navadna otožnost »Mili moj gospod, ker sami želite slišati resnico, vam povem brez ovinkov: vašemu želodcu ne ugaja toliko so-čivja, zakaj vi ste ustvarjeni za boljši prigrizek, kakor je ta večna rastlinska hrana!« »Zvitorepka" vzroji Miroljub, »ti meniš torej, da naj jaz sam prelomim obljubo občnega mini in- da naj po¬teptam svečano prisego v prah?" ..Kjer se gre za blaginjo vašega častitega telesa in za vaše neprecenljivo zdravje, visoki moj kralj," odgovori Zvitorepka, ,,tam vam bodi prisega deveta briga; zakaj vaše zdravje je stokrat več vredno kakor vse postave in zapri¬seženi mir!" »Nikoli nikdar," zamrmra Miroljub ter dostavi treso¬čega glasu: „Molči o tem. rjavka, če ne ... . " Toda kraljica Krunoslava je molče prikimata lisici, češ, prav iz srca si mi govorila. In tedaj je vstal kraljev bratran in tajni svetnik Miško ter je izpregovoril: „ Visoki moj bratran in kralj, dovolite, da črhnem še jaz besedico! Strina Zvitorepka ni govorila napačno: ne rečem, da bi ne bila strd tudi prav okusna sla¬ščica" — in Miško se je željčno obliznil — „toda dan za dnem i samo strd in nič drugega, to je vendarle predolgočasno. i Kaka jelenova bedra, to bi se vse drugače prilegalo, verujte mi, visoki kralj!" Tako je govoril Miško ter zopet raz¬tegnil svoje ude po solncu, a kralj Miroljub se je globoko zamislil.