Zviti krojač
| Zviti krojač Narodne pravljice in legende Manica Koman |
| |||||||||
Svoje dni je živel jako bogat graščak. Imel je več sto oralov gozda, njiv in travnikov, pet parov najlepših konj, štirideset glav goveje živine in poln svinjak lepo rejenih prešičev. Ker ni imel ne žene ne otrok, mu je gospodinjila stara kuharica, ki pa je bila za posle jako skopa ter jih je za vsako malenkost tožila graščaku. V bližini grada je v napol podrti kočici prebival ubog krojač, ki ni imel nič drugega kakor kopico nedoraslih otrok. Dostikrat ni po cele dneve nič drugega pokusil kakor suhi kruhek. Pa to bi bil še vse prebil, le pogled na lačne otročičke ga je vselej užalostil v dno srca. Ko se je nekoč zopet tako poglobil v svoje uboštvo, je rekel sam pri sebi: »Na svetu je pač krivično urejeno. Sosed graščak, ki je brez otrok, ima vsega v izobilju, jaz pa, ki imam cel kup otročajev, dostikrat nimam beliča v žepu, da bi lačnim črvičem vsaj potrebnega kruha kupil. To ni po pravici in ni! Že vem. kaj bom napravil: splazil se bom v graščakov svinjak in bom zadavil enega prešiča. Graščakovi bodo mislili, da je prešič sam od sebe poginil in ga bodo meni podarili!« Sklenil je takoj isti večer izvesti svojo nakano. Šel jc pred grad in se skril ondi v gosto vrbovje. Ko se je prepričal, da so že vsi grajski ljudje odšli k počitku, je zlezel iz vrbovja, preplezal dvoriščni zid in ker mu je bilo v gradu vse dobro znano, je bil kar brž v svinjaku. Le nekoliko trenutkov — in najlepši prešič je bil zadavljen. Tiho kakor je prišel, je poredni krojač zopet odšel. Ko drugo jutro grajska kuharica zagleda v svinja« ku mrtvega prešiča. hiti vsa prestrašena h graščaku in zajavka: »Joj, joj, milostni gospod, najlepši pujsek nam je poginil!« »Škoda živali,« pravi graščak. »Pa ker je sam od sebe poginil, ga še pojesti ne moremo. Veš kaj, našemu sosedu, ubogemu krojaču, ga dajmo! Zanj bo pa vse eno dober!« Kuharici je graščakov nasvet všeč. Takoj pošlje po krojača in mu pravi: »Slišite, krojač, ponoči nam je poginil najlepši pujsek. Ker ni bil včeraj še prav nič bolan, bo njegovo meso gotovo prav tako užitno, kakor če bi živega zaklali. Če ga hočete, ga lahko vzamete!«* »O, z veseljem,« vzklikne krojač radostno. »To bo zame in za otroke najboljša pečenka!« To rekši, gre krojač domov in se vrne s samokolnico po mrtvega prešička. Ko je krojač pujska že odpeljal, je začela kuharica nekaj sumiti. Čudno se ji je zdelo, da se more krojač, četudi je ubog, te crknjetine tako veseliti. Krojačeva prebrisanost ji je bila dobro znana in vedno bolj se ji je začelo svitati v glavi. Takoj gre h graščaku in pravi: »Milostni gospod, čim bolj premišljam, tem bolj se mi zdi nemogoče, da bi najlepši prešič, ki je bil vedno zdrav ko riba, tako hitro sam od sebe poginil. Glavo stavim, da je tu krojačeva roka vmes!« »Vse mogoče, ali meni se zdi. da ti krojača nekoliko preostro sodiš,« ugovarja graščak. »Sicer pa, če te ravno veseli, lahko vso to stvar na tihem zasleduješ!« »Da, zasledovati hočem, a zvito.« pravi kuharica. »Izmislila sem si tale načrt, ki ga razkrijem samo vam. Skrila se bom v lesen, preluknjan zaboj, na katerega vi dobro pritrdite pokrov. Potem pokličite krojača in mu zapovejte, naj odpelje ta zaboj domov in ga naj v sobici hrani do jutri. Kaj je v zaboju, tega krojač seveda ne sme vedeti! Jutri pa zopet po zaboj pošljite!« Graščaku je bila kuharičina nakana jako všeč. Takoj je preskrbel star, lesen zaboj. Kuharica je, vzemši veliko štruco belega kruha s seboj, zlezla v zaboj, na kar je graščak pokrov dobro pritrdil. Na straneh je zvrtal dve veliki luknji, da bi kuharica lahko dihala in vun kukala. Ko je hil graščak z delom gotov, pošlje po krojača z naročilom, naj pripelje samokolnico s seboj. Ko krojač priropota s samokolnico pred grad. mu reče graščak: »Pelji mi ta zaboj v svojo kočico in mi ga skrbno hrani do jutri. V zaboju imam namreč posebno blago, pa ne maram, da bi ga kuharica videla. Jutri pa mi ga zapelješ na kolodvor. Za tvoj trud te bom že pošteno nagradil!« Krojač je molče z veliko težavo naložil težki zaboj na samokolnico ter ga v poru svojega obraza pripeljal do svoje kočice. 2e je sklenil zaboj zunaj pustiti, toda začel je. misliti: »Lahko mi ga ponoči kdo ukrade, a potem se bom lepo obrisal za plačilo.« Začel je prekopicevati zaboj čez prag v vežo, iz veže v sobo in ko ga je slednjič grdo zvalil v kot, se mu je zazdelo, da je čul v bližini neko stokanje. Pa ker je bilo potem vse tiho, je mislil, da se je premotil in se ni več dalje zanimal za zaboj. Ko je krojačeva družina posedla okrog mize k večerji, je po vsej sobi in še celo v zaboj vabljivo zadišalo po pečeni svinjini. Krojač je pa vzkliknil veselo: »Otroci, le jejte pujska le, saj jih ima graščak še dovolj v svinjaku. Ko tega pojemo, pojdem pa drugega zadavit.« »Aha, aha, sedaj te pa imam,« se je nekaj oglasilo iz zaboja. Krojač spozna ta glas, skoči po sekiro, odbije pokrov, in kuharici ono štruco kruha, ki jo je imela s seboj, kar celo v usta potlači, in sicer tako globoko, da se kuharica zadavi. Nato pokrov zopet nazaj zabije in pravi: »Tu imaš zdaj svoje plačilo. Ti si meni jamo kopala, pa si sama padla vanjo!« Drugo jutro pošlje graščak svojega slugo h krojaču z naročilom, da se je premislil odposlari zaboj naprej, naj ga torej krojač zopet nazaj v grad pripelje. Krojač je zaboj na samokolnico naložil in ga peljal nazaj v grad. Graščak je že čakal na pragu in krojač, ki je bil zaradi trudapolne vožnje že pošteno jezen, je zaboj prevrnil s tako silo čez prag, da je odletel pokrov in — o, groza! — mrtva kuharica se je s štruco v ustih zvalila po veži. Ko zagleda graščak mrtvo kuharico in štruco v njenih ustih, se silno prestraši. Zatrdno je mislil, da se je kuharica po nesreči sama zadavila, ker je prehitro jedla kruh. »Ljubi krojač,« zastoka s tresočim se glasom, »koliko vam dam, da boste kuharico stran spravili in o vsem tem molčali?« »Dajte mi tristo svetlih kronic, pa jo bom tako skril, da bo Se na sodni dan komaj na svetlo prišla,« odgovori krojač in se skrivaj muza. Graščak mu takoj odšteje tristo kronic in še tri po vrhu. Krojač pa hitro kuharico v rjuho zavije ter odkuri z njo v gozd in tam počaka večera. Ko se stemni, se prikaže krojač s svojim bremenom zopet iz gozda, gre v vas in zavije na dvorišče bogatega kmeta. Idoč mimo hiše, pogleda skozi okno in videč, da pri kmetu ravno večerjajo, gre urno na pod (skedenj), odvije rjuho in prisloni mrtvo kuharico v kot poleg velikega kupa pšenice. Ko se prepriča, da kuharica trdno pokonci stoji, ji spodtakne predpasnik ter nasuje vanj pšenice. On sam pa urno beži s poda ter za drvarnico skrit opazuje, kaj se bo zgodilo. Kar primaha iz hiše gospodar, nesoč v roki težak cepec, ki ga je pravkar popravil. Ko pride do poda, zagleda ob svitu mesečine pri pšeničnem kupu čudno žensko postavo. Videč njen polni predpasnik, misli, da je to gotovo ciganka, ki krade njegovo žito. Ves raztogoten skoči proti njej in jo s težkim cepcem tako telebi, da se dozdevna ciganka pri priči zvrne po tleh. Kmet se nato bliže k njej skloni in z grozo opazi, da je — mrtva. Zdajci pa zleze krojač iz svojega skrivališča ter se začne vesti, kakor bi le slučajno tod mimo prišel. Zvižgaje gre proti podu in malomarno pogleda vanj. Kmet ugleda krojača, plane hitro k njemu in ga začne milo prositi: »Dobri krojač, lepo te prosim, pomagaj mi! Glej, neka babura mi je pšenico kradla. Jaz sem jo ravno pri tatvini zasačil, pa sem jo s cepcem tako silno udaril, da sem jo ubil. Krojač, koliko ti dam, da mi jo spraviš s pota in vse to zamolčiš?« »Ljubi sosed,« reče krojač, ki le težko prikriva smeh. »daj mi tristo svetlih kronic in babure ne boš več videl.« Kmet mu rad odšteje tristo kron in še šest po vrhu, krojač pa vzame izpred svisli naramni koš in vanj kuharico pobaše, nato pa hiti s košem globoko v gozd. na kraj. kjer so se navadno zbirali razbojniki. Ko prehodi po gozdu že dolgi dve uri, pride do košatega hrasta, okrog katerega je bilo postavljenih dvanajst polnih vreč. Krojač je takoj uganil, da so te vreče last razbojnikov, ki sedaj prejkone v bližini kje sladko počivajo, utrujeni od nočnega dela. Hitro odveze eno vrečo, jo vzdigne in obrne. In glej, iz nje začne padati denar, svinjske gnjati. slanina, predivo in še več drugih stvari. Zdaj potegne krojač iz koša kuharico in jo pobaše v izpraznjeno vrečo, ki jo potem zopet lepo zaveže ter prisloni nazaj k drugim vrečam. Meso, predivo in vse, kar je iztresel iz vreče, pa pobere v koš in beži domov, kakor bi ga veter nesel. Ko so se razbojniki naspali, so prišli k hrastu in zadeli vsak svojo vrečo na ramo. Vreča z mrličem jc bila last mladega razbojnika, ki jo je — ne da bi opazil kako premembo — zadel na ramo in odšel z njo domov k svoji materi.
»No, mati,« reče razbojnik, »danes sem vam pa prinesel obilo lepega plena.« »Bomo videli,« pravi mati, ki takoj odveze vrečo in seže vanjo. »Sinko, v vreči tipljem človeške lase.« »Ali, mati, to je predivo, le vun z njim!« »Ne, ne, sinko, tipljem tudi človeško glavo.« »Ha, ha, ha, ženske ste res kratke pameti,« vzklikne mladi razbojnik in prime za vrečo, jo obrne in — o, strah in groza! — iz vreče pade na tla mrtva ženska. Dasiravno mladič ni poznal strahu, vendar je ta prizor tako vplival nanj, da se je tresel kakor šiba na vodi. Bil jc trdno prepričan, da je to naravnost kazen božja. Ko se je nekoliko opomogel, jc zadel mrliča na ramo ter ga nesel na dve uri oddaljeno pokopališče. Tam ga je položil v ravnokar izkopano jamo. Vrnivši se domov, je rekel materi: »Mati moja, sedaj bova pričela drugačno življenje. Še je čas!« In res je postal razbojnik odslej pošten človek.