Zvijača za zvijačo
| Zvijača za zvijačo. A. F-i |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. • dno |
I.[uredi]
Nedaleč od prijaznega mesteca Marysville, kakih petdeset angleških milj proti severo-zahodu od Kolumbusa, glavnega mesta države Ohio, bila je pred nekimi leti v samotnem, hrastovem, javorovem, bukovem in kostanjevem gozdu kovačnica.
Posestnik bil jej je mlad, okoli petindvajset let star Slovenec z imenom Vekoslav. Bil je orjaške postave in moči, lepega in zdravo-rudečega obraza. Iz njegovih svetlih in nagajivih oči zrla mu je prirodna moč, krepkost in pogum.
Sicer z malim premoženjem, a z dvema krepkima rokama in mlado osemnajstletno ženo prišel je pred par leti čez atlantiško morje, da bi si tù v Ameriki koval s kladivom srečo.
V Novem Jorku čul je veliko praviti o blagoslovljeni deželi Ohio, kjer je mnogo bogatih naselnikov in malo kovačnic. Ko je prišel tje, našel je res vse tako, a v bogato obdelanih okrajih bilo je žalibog vse polno kovačnic, torej za mladega kovača malo zaslužka. Od Kolumbusa šel je proti severu ter naselil se v romantičnem in samotnem gozdu, ki se je raztezal od Marysville do reke Skioto. Mesto, koje si je izvolil, ni bilo posebno dobro, to razvidel je kmalu ; a menil je, da tù, kjer se križajo ceste, bode mnogo zaslužka. Toda naselniki so ubogi ter komaj z najpotrebnejšim orodjem preskrbljeni. Konj bilo je treba podkovati malo, še manj pa okovati voz; zatorej je sklenil ostati tù le do zime, potem hotel si je iskati dela v kaki tovarni; a nenavaden dogodek premenil je njegove namere.
Nekega dné stal je v kovačnici ter popravljal strto kolo; mej delom je prepeval ter tako močno udrihal s kladivom, da ni čul konjskih kopit, ko sta dva jezdeca od vzhoda sem po cesti dirjala.
„Alo, mož, videti je, da ste zelo veseli“, zavpil je jeden jezdecev, mej tem ko je ustavil svojega konja tik vrat kovačnice. „Imate za trenotek časa?“
Osupneno gledal je kovač moža dolgih brad in zagorelih lic v vojaških opravah.
„Dovolj“, odgovoril je jima ter vrgel v staan kladivo in kolo in pozdravil ju uljudno. „S čim Vam morem ustreči?“
„Moj konj je zgubil podkev, kakor vidite...“
„Resnično, uboga žival hromi.“
„Dobro ste si izmislili, da ste napravili tù v gozdu kovačnico, kjer se lehko poravna škoda. Imate narejene podkve?“
„Da, gospod.“
„Koliko velja jedna?“
„Petindvajset novčičev s kovanjem vred.“
„Dobro, vi delate po ceni“, rekel je žandar, mej tem ko je razjahal. „Težavno ježo imava in veliko bodeva morala še prestati, zatorej hočeva si tù malo odpočili ter nakrmiti konja.“
„Pojdite v hišo, gospod.“
„Hvala, saj je vreme lepo, pravo indijansko poletje, zato ostala bodeva raje zunaj ter popila še malo žganja, kar ga je nama ostalo; v Marysville bodeva lehko zopet napolnila steklenici, razven tega paziti morava po cesti.“
„Gotovo iščete kakega malopridneža.“
„Da, jednega morilca loviva, ki je bil obsojen radi ropnega umora na smrt; a je pobegnil; upam pa, da ga bodeva dobila.“
„Iz srca Vam želim. Kakor sem čul od potnikov, ni nič kaj varna ta okolica; zgodilo se je v kratkem več ropnih umorov, tako so našli v kratkem nekega bogatega kupca iz Marysville gori na severu mrtvega sredi ceste.“
„Da, da, bil je oni bogataš; pravijo, da jo imel devet tisoč tolarjev seboj, in našli so ga dvajset milj od Marysville, kjer se cesta vije skozi oni ozek jarek, popolnoma oropanega z razbito čepinjo sredi ceste. Konja z vžganima črkama so našli, ker ga ni hotel vzeti seboj prekanjeni ropar radi znamenja. Družina ranjcega obljubila je onemu, ki ulovi morilca, tisoč petsto tolarjev, koje bi jaz presneto rad zaslužil.“
„Tudi jaz“, menil je kovač; „torej ni še nič gotovega, kdo bi moral biti morilec?“
„Zdi se mi, da mora biti ravno oni, kojemu smo za petami; isto meni tudi sodnik v Kolumbusu.“
„Prej ste pravili, da je ušel komaj iz ječe.“
„Imeli smo ga še-le tri tedne; sumili smo ga radi mnogih druzih umorov. Dobili smo ga na obalih reke Skioto, ko je ravno hotel čez vodo. Pri izpraševanji lagal je zelo trdovratno, da on ni umoril onega kupca, kojega truplo smo našli tri dni prej.“
„Niste našli nič denarja pri njem?“
„Prav nič, zvit je preveč; bankovce je gotovo dobro skril. Sicer gotovo ni, da ga je on umoril, a obešen bil bi vsejedno radi mnogih druzih umorov.“
„Ako ni že čez hribe, kako se pa imenuje?“
„Pravo ime mu je Tomaž Parker, a daje si mnoga druga imena.“
„Prosim, popišite mi ga malo.“
„Postave jo srednje, širokopleč, star mora biti kakih štirideset let, bledoličen, sivih mačjih oči, črnih las in čez levo sence ima rudečo progo.“
„Kako je pa oblečen?“
„Nosi navadno jetuiško obleko, jopič je progast in hlače volnate, izven tega ima na pravi nogi zakovan oklep, na kojem visi petnajst funtna kroglja, a gotovo se je iznebil železja ter ukradel si kako drugo obleko. Ste morda videli enacega moža tù memo iti?“
„Ne, nisem ga videl, ako ni šel po noči, ker po dnevu vidim vsakega, ki pokuka radovedno v kovačnico.“
„Da, nič kaj prijazno ne more biti tù v tej v samoti; kako pa je kaj z delom?“
„Slabo, na zimo pojdem v Pittsburg, kmetje v gozdu so vsi revni, nikdo nima denarja. Ako jim kaj delam, plačajo mi s turšico, krompirjem, in slanino; ti novčiči, koje mi bodete Vi dali, so prvi denar v štirinajstih dneh. Da, ako bi ujel onega drazega morilca, ki je vreden tisoč petsto tolarjev, potem bi si že pomagal. Revež, kakor sem jaz, nima sreče na svetu.“
„Lehko da pride“, rekel je žandar smeje se.
„Sicer bili ste dovolj veseli prej, čulo bi se bilo vas lehko miljo daleč v gozd.“
„Da“, pristavil je kovač šaljivo, „zakaj bi ne bil vesel, ker je življenje polno težav in muk; vse nadloge in težave izpojem si iz glave, to je moja navada. Sedaj pa treba na delo.“
Brzo in pripravno podkoval je prvo nogo konju ter shranil plačilo, potem je legel k žandarjema v travo.
Ko sta se odpravila, gledal je kovač za njima, dokler nista izginila med gostim drevjem. Potem je šel v kuhinjo k svoji ženi.
„Danes je posebno srečen dan, Marta“, vpil je veselo žvenkajoč z denarjem, „ravno sem zaslužil petindvajset novčičev gotovega denarja!“
II.[uredi]
Uro pozneje stal je Vekoslav zopet v kovačnici ter nadaljeval delo. Glasno doneli so udarci veselega kovača, a sedaj ni pel, temveč premišljeval je, kaj bi počel z denarjem; bi si li kupil žganja ali kave za onih petindvajset novčičev. Slednjič bilo je kolo končano, postavil je je v kot, ugasnil ogenj ter stopil na prag koče.
Temua noč razprostirala se je čez tihi gozd, in zvezde so se jele prikazovati. Zdajci je ugledal Vekoslav temno senco onkraj ceste ravno nasproti svoji kovačnici. Postava bližala se je zmiraj bolj, slednjič spoznal je kovač človeka. Sredi ceste postal je tujec, potem se je čul globok vzdih in bolestno ječanje.
Kovač napenjal je svoje očesi, da bi spoznal človeka. Videi je moža, srednje postave, smrtno bledega lica, neprijazno bliskajočih se oči, razmršenih las in brade, in na levem sencu imel je znamenje kakor Kajn. Obleka bila je jednega naselnika, a spoznalo se je, da ni narejena njemu; večinoma bila je raztrgana. Pod levo roko nosil je tujec nekaj, ki je bilo zavito v rudeč robec.
Divje veselje prešinilo je Vekoslavu srce, ko je spoznal morilca ter mislil na srečo, na onih tisoč petsto tolarjev. A sedaj veljala je previdnost.
„Tujec, kaj stojite tam v nočnem zraku“, je zavpil. „Pojte malo bližje, ako imate kaj na srcu, znabiti vam lahko kaj pomagam!“
Neprijazni razcapani človek prilezel je par korakov bližje.
„Vi ste kovač?“ šepetal jo ozirajoč se okolu.
„Seveda sem“, odvrnil mu je Vekoslav.
„Ste sami?“
„Prav sam, žena je v hiši in ravno pripravlja večerjo.“
„Druzega ni v obližji?“
„Nikogar.“
„Menim, da ni veliko zaslužka v tej samoti?“
„Lebko bi bilo bolje; pred dobro uro zaslužil sem petindvajset kebrov, edine v štirinajstih dneh; podkoval sem namreč jednega žandarskega konja.“
Ubežnik se je prestrašil.
„Žandarji, pravite, bili so tù; kam so jahali?“
„Gori po cesti v Marysville.“
„Žandarji so reveži, ki nimajo denarja“, renčal je neprijazni mož, smeje se hripavo. „Nu, mož, hočete li v naglici zaslužiti pet tolarjev?“
„Srčno rad“, odgovoril mu je Vekoslav.
„Prodajte mi jedno kladivo in pilo, toda hitro, hitro.“
„Prav rad, toda pojdite noter ter poiščite si sami.“
Vekoslav je šel v kovačnico ter prižgal luč; ubežni morilec sledil mu je bojazljivo, a previdno.
„Sedite!“ rekel je kovač; potem je vzel kladivo in pili. „Kaj hočete s tem orodjem?“
„To vas malo briga“, renčal je gost. „Zadovoljni bodite, da dobite pet tolarjev za to malenkost. Imate kaj mazila za rane?“
„Da, imam nekaj tacega, a povejte Tomaž Parker..... “
Neprijazni mož skočil je kvišku ter naglo izvlekel nož.
„Stojte, Tomaž Parker!“ rekel je kovač mirno ter zgrabil ga s svojo železno pestjo, da se ni mogel oni ganiti. „Kaj vam je padlo v glavo? Da vas poznam, ni čudo, žandarja sta vas prej popolnoma popisala. Sramujte se! Shranite nož in govoriva mirno med seboj“.
„Pri mojej veri, imam vzrokov dovolj biti previden“, mrmral je lupež mej tem, ko je stranski gledal kovača, ki ga je tako lehko premagal. „Ako me zopet vjamejo, ni mi več življenja na svetu.“
„Kako ste ubežali iz ječe v Kolumbušu?“
„No, predrl sem zidovje; verjemite, grozovito težavno je bilo delo, toda kaj ne stori človek, ako velja za življenje.“
„Vi ste v veliki nevarnosti, ker po vseh cestah so žandarji, in tudi ljudje so gotovo poučeni o vas.“
„Vem dobro, da; daleč sem zabredel v past. Od včeraj lazim po trnjevem grmovji in nisem še jedel druzega, kakor nekaj jagod; skušati moram, da pridem na sever.“
„Brez pomoči bode težavno; imate kaj denarja?“
„Denarja imam dovolj ter lahko živim kakor gospod gori v Kanadi; sicer nimam ga v žepu, a shranjen je dobro.“
„Gotovo ste ga zakopali, ker bi bil gotovo izdal vaš rop.“
„Kateri rop?“
„Kaj niste umorili onega kupca, ki je tudi mene osleparil za to peščico zemlje?“
„Tako, tako, ste tudi posestnik; menil sem, da ste samo kovač.“
„To povem le bedakom, ker nočem, da me imajo za novinca; sramujem se, da sem tako ociganjen. Ne ostane mi druzega, kakor da vse tukaj zapustim in se preselim v Pittsburg. Da, da, prav ste storili, da ste ga popraskali malo čez mero po čepinji.“
„Ako je temu tako,“ pridejal je Tomaž, kojemu se je pričel pogum vračati, „tedaj me veseli, da sem vam ustregel. Dolgo sem premišljeval, kako bi dobil kaj denarja od onega bogataša. Pred tedni ležal sem za skalo v jarku skrit, ko prijaha po cesti ravno on; sedaj ali nikdar, sem si mislil. Zgrabil sem kamen ter vrgel mu ga tako ročno v čepinjo, da se je koj mrtev zgrudil raz konja.“
„Devettisoč tolarjev ste našli pri njem?“
„Blizo toliko; da, tedaj vidite, kako lahko bi živel gosposki, ko bi bil v varnosti; mesto tega nositi moram to raztrgano obleko, kojo sem našel v nekej praznej koči v gozdu.“
„In vašo jetniško vrgli ste proč?“
„Da, in jo zakopal.“
„A teh verig niste se mogli iznebiti; kakor vidim, prikovane so vam še zdaj k nogi, to je presneto težavno breme na dolgem potovanji.“
„Veliko sem se trudil, da bi se jih oprostil, a delo narejeno je trdno, seveda s kladvom in pilo bi šlo. Veliko trpljenja mi je provzročilo, ker mi je odrgnilo člene do krvi; ko bi imel malo mazila, bilo bi dobro.“
„Ničeša vam ne bode manjkalo,“ rekel je Vekoslav ter vzel težko kladivo in dleto. „Ne smete se več mučiti, denite nogo tu gori, v malo trenotkih bodete prosti“.
Ni mu trebalo dvakrat ukazati, brzo je odvezal rudečo ruto ter dejal verigo na nakovalo. Vekoslav je nastavil dleto na oklep ter parkrat krepko mahnil po dletu, po tretjem udarcu bil je Tomaž prost.
„Tako, sedaj ste prosti, a dolžni ste mi tudi nekaj zahvale“, menil je Vekoslav. „Sedaj vam bodem še nogo namazal.“
„Da, hvaležen sem vam,“ rekel je Tomaž z zvitim smehom.
„Menim, da sedaj bote ložje hodili?“
„Zdi se mi, da bi zletel kakor ptič.“
„Ha, seveda, potem bi bili že iz vse nevarnosti,“ smejal se jo kovač ter pobral oklep.
„Kam naj vržem to stvar?“
„Vrzite jo k v....; v vaš vodnjak!“
„Vodnjaka nimam, a skril jo bodem pod omaro, morda pride sčasoma prav.“
„Čujte!“ zavpil je lupež razdražen. „Pomagali ste mi v tej stiski, spremiti me morate še do reke Skiota. Lahko bi si dobil drugjo pomoči, a ti ljudje tù so brezvestni, moral bi jim mnogo plačati; tirjali bi morda polovico tega, kar sem si s trudom in nevarnostjo pridobil. Vi bodete pa zadovoljni s primernim plačilom, s petsto tolarji.“
„Seveda“, odvrnil je Vekoslav. „Ako dobim petsto tolarjav, ne pojdem v Pittsburg, ampak dalje proti zahodu. Dobro vam hočem služiti Tomaž!“
„Veseli me!“ dostavil je ropar, s krivim pogledom, „tukaj je desnica, udarite!“
„Kovač je udaril s tako močjo, da bi se bil lupež kmalo prevrnil.“
„Pasja dlaka, vi imate medvedovo moč!“ mrmral je, in strah se ga je zopet polotil.
„Udaril sem z veseljem,“ rekel je Vekoslav.
„Hočete še nocoj na pot?“
„Da, najbolje bi bilo; do omenjenega mesta je le pet milj.“
„A prej morava se okrepčati; pojdite z menoj v hišo, predstaviti vas hočem ženi kot dobrega tovariša.“
Ko sta prišla v izbo, pripravljala je ravno Marta večerjo.
Vekoslav jej je povedal, da hoče oditi za štiriindvajset ur s tujcem po nekem opravilu in da bode zaslužil nekaj tolarjev. Nič ni slutila Marta, še sumljiv se ji ni zdel razcapan tujec, ker naselniki bili so večinoma le slabo oblečeni.
Po večerji vzel je kovač vrečo, dejal vanjo nekaj živeža ter skrivno vtaknil v žep samokres; potem je odšel s svojim neprijaznim gostom.
Kake pol ure daleč hodila sta po cesti, potem zavila proti zahodni strani v divjino. V dveh urah prišla sta v skalnato dolino. Moralo je biti okolu polunoči.
„Tukaj je skrit denar“, rekel je Tomaž, „mislim, da ga ni nikdo našel v tej divjini.“ S temi besedami segel je v staro, votlo vrbovo deblo ter izvlekel usnjato listnico, zavito v volneni robec.
„Tù notri je denar, sedaj pa velja kar mogoče hitro priti v varnost; hočete precej vaš del?“
„Ne, Tomaž“, rekel je mirno kovač, „sedaj hočem zadovoljiti družino kupca, kojega ste umorili.“
Nato skoči na lupeža, vrže ga na tla ter zveže mu roki in nogi z vrvjo na hrbet.
„Prokletstvo čez vas!“ ječal je nesrečnež. „Je-li to vaša gostoljubnost, tako držite svojo besedo?“
„Malopridnežu, kakor si ti, ni treba držati besede“, odgovoril je Vekoslav. „Porabiti moral sem vse pripomočke, da te prekanim ter storim neškodljivega človeški družbi. Ha, mislil si v svoji neumnosti, da sem tudi jaz hudobnež, a sedaj pretresa te groza, ker si izprevidel, da sem poštenjak.“
„Kako sem vas hotel sumničiti, ker ste bili tako zadovoljni....“
„Ha, to bila je le zvijača! Najprvo hotel sem vam odvzeti rop, potem pa za gotovo izvedeti, ste li vi umorili onega kupca. Sedaj pa hočem zaslužiti onih tisoč petsto tolarjev, ki so določeni za vašo glavo; sedaj vas imam.“
Vekoslav je pobral listnico, pregledal jo skrbno ter vtaknil v žep.
„Vzemite polovico denarja in pustite me moji usodi!“ prosil je Tomaž.
„Ne!“
„Torej vzemite vse, in izpustite me!“
„Tudi ne, pripravil te bodem v Kolumbus ter oddal tam pravici, drugo ne briga me nič. Ko se bode pričelo daniti, bodeva se vzdignila. Tomaž, do takrat lahko prav sladko spiš.“ Nato legel je poleg vjetnika na mahova tla, naslonil glavo na dlan ter tako stražil.
Dolgo je mislil morilec, da bode Vekoslav zaspal, da si bo potem razrezal vezi in ubežal; a vselej, ko ga je pogledal, srečal se je njegov pogled z resnimi, odprtimi očmi mladega Slovenca, koji se ni dal premagati spancu.
Tomaž je bil truden ter je zaspal slednjič trdno in sanjal, da stoji pod vislicami pokrit z belo nočno kapico.
III.[uredi]
Ko se je pričelo daniti, stresel je Vekoslav svojega vjetnika ter opomnil ga, da se vzdigne, a Tomaž ni hotel na noge. Ker Vekoslav ni bil še vajen divjemu gozdu, tudi ni vedel, kam bi se obrnil; tega ni mogel upati, da mu bode vjetnik kaj povedal.
Po velikem trudu spravil ga je slednjič na noge.
Vekoslav obrnil se je proti zahodu, ker je mislil, da bode prišel todi na državno cesto, a prešle so ure in še zmiraj sta bila v gozdu. Počasi sta koračila naprej po gozdu.
Po dolgem poludnevnem počitku šla sta zopet naprej, a nista prišla na cesto; brez dvoma šla sta zmiraj globokeje v divjino.
Zdajci je postal. „Biti morava blizu kake naselbine“, rekel je Tomaž, „ker je toliko človeških in konjskih stopinj tukaj.“
Ko je videl Vekoslav, da ima vjetnik prav, šla sta na bližnji grič, da bi si od tam ogledala okolico. Bližal se je večer in solnce jelo se je na zahodu pogrezovati, nedaleč proti severni strani vzdigoval se je redek dim izmed drevja.
„Tu je hiša naselnikova“, zavpil je kovač. „Tomaž, sedaj sva na koncu svojega potovanja.“
„Vi, da“, mrmral je lupež. „Vi imate le nakovalo v svojih prsih mesto srca. Izpustite me, še je čas.“
„Žal mi je, Tomaž“, pristavil je Vekoslav. „Vest mi ne pripušča, da bi izpustil tacega grdina zopet med svet.“
Tomaž mrmral je nerazumljive besede ter gledal porogljivo se smeje kovača. V četrt ure prišla sta do naselbine.
Koča bila je siromašna, a še precej prostorna; debla, na kojih je bila postavljena, bila so le za silo obtesana. Okolu hiše raztezalo se je majhnopolje; nedaieč pasli so se rujava krava in dva prašiča.
Naselnik bil je starikov, rudečeličen, navidezno prijazen možiček. V priprosti zakrpani obleki slonel je na vratih ter pušil iz male pipice.
Začudeno je gledal dva moža, ki sta prihajala proti njegovi koči.
„Blagoslovi mi oči!“ je zavpil. „Tovariš, kje ste vjeli tega ptička?“, ter je kazal na zvezanega Tomaža.
„Pripovest je dolga“, pristavil je Vekoslav, „ali bi naju lahko prenočili?“
„Seveda“, menil je naselnik s šaljivim, zvitim smehom. „Toda čujte, tovariš, zdite se mi nekoliko sumljivi; najprej izvedeti moram vaše ime in stan, in kdo jo ono zvezano človeče. Jaz sem Ivan Horizon ter bivam čisto sam tukaj, odkar mi je stara umrla.“
„Veseli me“, rekel je Vekoslav. „Jaz sem kovač z Razkrižja; vjel sem tega lupeža, kojega po celi državi pridno iščejo; ime mu je Tomaž Parker, ki je umoril onega bogatega kupca iz Kolumbusa.“
„Vrlo dobro!“ zavpil je naselnik. „Ta je oni malopridnež, o kojem sem toliko grozovitega čul! Oh, po vseh udih se tresem, še nikdar nisem videl morilca, zatorej bi si rad tega grozovitega moža natančneje ogledal.“
Stopil je pred Tomaža ter gledal mu v oči. A Vekoslav ni zapazil, kako sporazumljivo si ta dva moža menjujeta poglede.
„Tedaj takovi so morilci?“ rekel je naselnik. „O, ti hudoba, kako ti bode pri srcu, ko te bodo vlekli v zrak!“
„Pojte se solit, stari bedak!“ mrmral je Tomaž z umetno jezo. „Ako bodem visel, naj bode, več kakor umoriti me ne morejo, a v kletki nočem dolgo tičati, to si ne dopušča pošten malopridnež.“
„Koliko je od tu do deželne ceste?“ vprašal je Vekoslav.
„Pol dobre ure; a iti morate proti jugu, potem pridete naravnost na cesto, ki pelje v Marysville“, odvrnil je Ivan.
„Lehko ostanem tedaj pri vas čez noč?“
„Ravno prijetno mi ni, imeti krvavega Tomaža pod streho, a vam moram biti priljuden.“
„Ako mi bote pomagali stražiti po noči, dobili bodete nekaj tolarjev; menim, da rabite tako stvar?“
„Seveda!“
„Dobro tedaj“, rekel je Vekoslav. „Naprej Tomaž!“
Brez upora stopil je vjetnik v borno kočo ter vrgel se na konjsko plahto v kot.
„Stoj!“ zavpil je starec razsrjen, „dokler ti ne pokažem sam ležišča; ta postelja je moja, na njej ne sme ležati krvav morilec!“ Potem je sunil Tomaža raz plahto na gola tla.
Mej tem čulo je ostro uho Vekoslavovo skrivno šepetanje. Zakaj je šepetal naselnik tako skrito z morilcem? Mladi kovač pričel je sumiti, da morata biti ta dva sporazumljena. Delal se je, kakor bi ne bil ničesa čul, a sklenil je z zvijačo izvedeti vse.
Naselnik prinesel mu je nekaj večerje, kojo je se svojo zalogo pomnožil, potem je dal še vjetniku.
„Nisem lačen“, rekel je Tomaž. „Tudi nočem biti pitan, kakor mali otrok, dajte mi raje požirek žganja.“
Želja bila mu je dopolnjena. Gospodar je prinesel steklenico žganja, kojo je popolnoma izpila nenavadna trojica.
„Sedaj bodem spal“, rekel je vjeti morilec. „Morda bodem sanjal kaj o vislicah, ker zdi se mi zelo šaljivo.“
„Zdi se mi, da ne more biti prav šaljivo,“ pristavil je Vekoslav. „Sicer lehko spiš do jutri, moj fantič. Najprej pa moram preskrbeti potrebno. Imate kaj vrvi?“
„Vrvi imam dovolj, da se lahko vsi trije nanjo obesimo,“ mrmral je starec ter delal se pijanega. Ivan prinesel je nekaj vrvi, potem je zvezal Vekoslav vjetniku nogi, priklenil ga k brunu ob steni ter legel poleg Tomaža na plahto.
„Sinoči nisem prav nič spal,“ rekel je kovač.
„Oči lezejo mi skupaj; Ivan, zato prosim vas, stražite do jutra. Čez teden pridite k meni v kovačnico, dal vam bodem deset tolarjev.“
„Dobro,“ menil je stari ter sedel na staro klop.
„Čuvati hočem kakor Indijanec; za deset tolarjev ne zaspi stari Ivan Harizon.“
Čez četrt ure je že smrčal mladi kovač.
V resnici pa ni spal nobeden. Tomaž ni sanjal o vislicah, temveč mislil je na umor, in Vekoslav je tudi pričakoval kaj tacega.
Dvomljivi naselnik sedel je mirno pri gostih ter pušil resno iz pipe.
Bližala se je polunoč. Vekoslav smrčal je tako umetno, kakor bi trdno spal.
Sedaj čul je za seboj lehek šum; bil je vklenjen Tomaž, ki je vzdignil glavo ter gledal stražnika.
„Peter“, vzdihnil je tiho.
Naselnik je vstal ter zlezel k vjetniku.
„Meniš, da je čas, Tomaž?“ vprašal je šepetajoč.
„Vzemi svoj dolgi nož in porini mu ga med rebra.“
„To bi bil umor.“
„Ne obotavljaj se.“
„Ne, Tomaž, tega ne storim; do sedaj pečal sem se le s tatvino konj in krav ter živel zadovoljno, umor pa je proti moji vesti, narava mi je tako čudna, da ne morem videti krvi.“
„Peter, ti si zelo strahopeten. Ako se zbudi, zgubljen sem jaz — zgubljeni smo vsi, ker izdal bom vse. Kje so drugi?“
„Na severu so s konji.“
„Torej jaz in ti bodeva sama srečna. Onih devet tisoč ima v torbi, radi kojih sem umoril kupca. Grom in strela, z velikim trudom spravil sem tega kovaškega bedaka semkaj, ker ni vedel poti; torej urno Peter! Vzemi nož in porini mu ga v srce! Ko bode mrtev, bodeva ušla in živela kakor gospoda gori v Kanadi.“
„Ne, Tomaž, resnično ne morem, umor je proti moji naravi, rad bi ti pomagal, toda...“
„Torej razreži mi vezi in daj mi nož; ko bodem imel proste roke, spravil bodem tega Goljata s pravim kanibalskim veseljem v pekel.“
„To že gre“, mrmral je naselnik.
„A varuj se, da se ga ne dotakneš, ker močan je, kakor sivi medved.“
„Ne skrbi, bom že...“
Nato sta utihnila. Ravno ko je hotel starec prerezati vezi morilcu, udaril ga je Vekoslav s pestjo tako močno po senci, da se je zgrudil brezzavesten na tla; v drugem trenutku bil je kovač po konci.
„Do sedaj ni še nič s kanibalskim veseljem, Tomaž“, rekel je kovač mirno. „Torej imenoval si me kovaškega bedaka ter pripeljal me do te naselbine. Zahvaljujem se ti za zvijačo! To je roparska naselbina; mislim, da me bode država dobro plačala, ker sem vjel glavnega lupeža in našel to roparsko gnezdo.“
Tomaž ni odgovoril ničesa. Zadnje upanje šlo je po vodi; sedaj je bil izgubljen.
Ko se je pričelo daniti, prerezal mu je Vekoslav vezi na nogah ter šel ž njim proti jugu. Drugega lopova pustil je v koči zvezanega. Po trudapolni dolgi hoji prišla sta na cesto, in od tod v dveh urah v Marysville. V krčmi našel je ona dva žandarja, ki sta se po brezvspešnem iskanji vrnila v mesto.
Z začudenjem poslušala sta junaška dela kovačeva; jeden jahal je precej k roparski koči po Petra Harizona. Potem najeli so voz ter odpeljali roparska glavarja v Kolumbus.
V Kolumbusu bil je Vekoslav pohvaljen, Tomaž Parker obešen in Peter Harizon obsojen na deset let težke ječe. Še isti teden vjeli so druge ude roparske družbe.
Slovenski kovač dobil je od družine umorjenega kupca tisoč petsto tolarjev, znatno darilo od države in službo ključarja državne jetnišnice s tisoč tolarji letne plače. Na ta način našel je Vekoslav srečo v Ameriki.