Zvezdoslovje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zvezdoslovje
Matija Vertovec
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 5, št. 21 (26.05.1847), št. št. 22 (2.6.1847), št. 23 (9.6.1847), št. 24 (16.6.1847), št. 25 (23.6.1847), št. 26 (30.6.1847), št. 27 (7.7.1847), št. 28 (14.7.1847), št. 29 (21.7.1847), št. 30 (28.7.1847), št. 32 (11.8.1847), št. 34 (25.08.1847), št. 36 (8.9.1847), št. 38 (22.9.1847), št. 40 (6.10.1847), št. 41 (13.10.1847)
Viri: [1], [2], [3], [4], [5], [6], [7], [8], [9], [10], [11], [12], [13], [14], [15], [16]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pisano od M. Vertovca.

Namen naših „Novic“ ni le samo Slovence k bolj umnimu kmetijstvu buditi, ampak jih tudi po visokejim spoznanji k Stvarniku povzdigovati in v duhu poveseljevati. Nič pa ne zamore človeka bolj povzdigniti in mu visokejih in vredniših zapopadkov od Božje neskončne mogočnosti, modrosti in dobrote dati, kakor na tanjko prepričane resnice zvezdoslovja ali zvezdoznanstva. Od tacih resnic bomo od časa do časa kak kratek sostávk radovednim bravcam „Novic“ spisali.

Akoravno je zemlja ena nar manjših zvezd zmed téh, ki jih na nezmerljivim nebu vidimo in ne vidimo, in ki so bile z besedo „sgódi se“ vstvarjene, vender bi moglo človeku nar bolj mar biti, zemljo poznati, iz ktere prahú in pervín njegovo teló obstojí, od ktere jo obdelovaje živí, in na kteri se on prikaže, nekoliko časa popotva ‒ in pogíne. Kdor zemlje ne pozná, ne bo mogel tudi zvezd, ali od visokejíga stvarjenja vrednih zapopadkov imeti.

1. Zemlja je krogla.[uredi]

Od nekdaj so menili in menijo še vsi prosti ljudjé, de zemlja je neka velika gerbasta ploša; pa vender so nekteri modrijani med Gerki že čez 400 lét pred Kristusam sodili, de je krogla, brez de bi bili zamogli od tega prepričati se. V poslednjih stoletjih so se pa vsi učeni te resnice takó popolnama prepričali, kakor drugi ljudjé, de je 3 in 4 = 7. ‒

Iz vsake visokejih gor se ne vidi čez 20 milj dalječ; ‒ vidi se sicer neka okrogla, nekoliko gerbasta, od plaviga neba obméjana planjava. Že tó nam pravi, de zemlja mora krogla biti. Na morji se pa ne vidi čez 15 milj dalječ. Kar je od visokejih gor čez 20 milj, in na morji čez 15 milj oddaljeno, se že za okrožem našim očem skrije. Ko bi bila zemlja neka ploša ne pa krogla, bi se iz nar visokejih gor, saj z okrepčanimi očmí vse dežele, in iz ene dežele čez morje v drugo viditi moglo; sonce bi v vseh deželah in po celim svetu ob enakim času gori, in tudi za gnado božjo šlo, kar se pa takó ne godí.

Kadar se barka iz daljniga morja kaki deželi ali mestu perbližuje, se zagledajo narpred nar viši, potem nižji gore in griči; na tó se vidijo cerkveni turni, kasneje mestne strehe, hiše, zadnjič ljudjé, ki se na tergih prek morja sprehajajo; ‒ po primeri, kakor se barka iz okroža vzdiguje in bolj na ravno pride, se zmirej več vidi.

Kdor bi se na daljno pot proti severju podal, bi nizko na nebi čedalje več novih zvezd zagledal, kterih ni na svojim domu še nikoli vidil; nasproti pa mu bodo na nebu proti jugu nizke, znane zvezde zginovale; vse tó po primeri kakor bi bolj za okrož šle. Vsi tisti, ki se peljejo po morji v daljne južne dežele, zgubijo počasi vse naše severne zvezde, ne vidijo več ne veliciga ne maliga vozá; zvezde, ki ležé našim očem na sončni poti, jim postanejo severne, in prek juga vidijo čedalje več kar lepih zvezd, ki jih niso popred vidili, in ki jih tudi mi ne bomo nikoli vidili, če tje ne pridemo. Vse tó bi pa ne moglo takó biti, ko bi zemlja krogla ne bila.

Vse zvezde na nebu so okrogle; kér je naša zemlja tudi zvezda, je misliti, de mora tudi ona krogla biti. Če pride zemlja v svojim teku med sonce in luno, ne more več sončna svetloba na luno pasti; ‒ nanjo pa pade senca naše zemlje, ‒ in mi pravimo: de luna mračí ali mrakne. Kér je pa zemeljna senca na luni okrogla, mora tudi sama zemlja okrogla biti. ‒

Kér je zemlja resnično krogla, je lahko po tem takim razumeti, de vsako mesto, vsaka vas, grad, hiša, človek, drevó, travna bilka i. t. d. se znajde ravno srèd svetá.

2. Težna moč zemlje.[uredi]

Akoravno sonca, lune in druzih zvezd nič ne podpira, vender nikamor ne padejo; takó je tudi naša zemlja okoli in okoli čisto prosta, in brez vse podpore. Nej kako reč na vse kraje z enomerno močjo in tudi gori in doli vlečejo, za las se ne bo premaknila. Božja modrost je zvezde takó vstvarila, in jim tako moč dala, de ena drugo enakomerno vlečejo ali podpirajo; takó so vse uterjene, nobena se ne more nikamor zavaliti, in vsaka ostane, kamor jo je Bog postavil.

Veliko je skritih, nevidnih, pa vender dobro znanih močí; mi vidimo železo proti kalamiti pomikati se; kalamične močí (Magnetismus) pa, ki jo na-se vleče, ne vidimo; nebeški oginj ali eléktro je v vsih rečeh pričijoč, brez de bi ga vidili; en pogled, ena besedica vžge mladenča sercé, de je kaj; ali ni to po neki čisto skriti moči? ‒ Zvezdno moč imenujejo učeni: težno moč. Če deneš v eno vagno kúpo 5 funtov svinca, v drugo tudi ravno toliko funtov, vaga bo stala, kakor de bi v nje kúpah nič nič teže ne bilo; nej bo v eni kúpi tavžent, ali sto milijonov centov, in v drugi ravno toliko, bo vaga tudi stala; ‒ poglej! taka je pri zvezdah; vsaka zmed njih ima svojo težo proti vsim drugim; torej ostane vsaka, kjer mora po svoji teži biti.

Vsaka zvezda in tedaj tudi zemlja vleče po svoji težni moči vse bližnje rečí na-se; torej nemore nič iz nje in nikamor pasti. Če vagaš 150 funtov in če hočeš poskočivši od zemlje odtergati se, berž te bo z močjo 150 funtov nazaj na-se potegnila. Vsa teža je le zemljina moč, s ktero vse rečí na-se vleče. Kakor vleče zemlja tebe na-se, vleče ravno takó na unim kraji svetá, v Ameriki in povsod vse rečí na-se, de nihče se ne more od nje odtergati, nič iz nje pasti.

Vse zapopadke od gori in doli od više in niže, si le mi samo po svojih merah delamo; v Božjim lepim stvarjenji ni clo nič gori ne doli, ne više ne niže; kamor kažemo o poldne gori, ravno tje kažemo z roko o polnoči doli; zakaj zemlja se v slednjih 24 urah po enkrat okoli in okoli oberne; kar je tedej o poldne ravno gori na verhu pod soncam, pride čez 12 ur, tedaj o polnoči ravno od spodej nasproti sonca.

3. Noč in dan.[uredi]

Kér je zemlja krogla, in kér je le eno sonce ‒ saj od dveh neste mende še slišali? ‒ ‒ ni mogoče drugači, kakor de jo sončna svetloba le od ene straní in sicer polovico krogle razsvetljuje; polovica krogle ali zemlje je tedej vselej svetla in polovica tamna; kér se pa v 24 urah okoli oberne takó, de pride vselej enaki kraj sveta in ob enakim času ravno pod sonce, kar poldan imenujemo, je očitno, de imamo na zemlji v 24 urah vselej enkrat dan in enkrat noč.

Zemljokrogla se vertí od večera proti jutru; sonce se nam prikaže zjutrej od izhóda; zemlja se berž naprej vertí, dokler ne pridemo s svojim krajem naravnost ali navpik pod-nje; takrat je poldan; zemlja se vertí naprej in na večer zgubivamo sonce iz svojih očí, kér se naprej v tamo pomaknemo. Vsi kraji, ki ležé od nas naravnost proti severju in jugu, imajo ob enakim času z nami poldan in polnoč. Vsi kraji, kteri ležé od nas bolj proti izhódu, imajo pred od nas jutru, poldne, večer in polnoč; vsi kraji in dežele, ki ležé od nas bolj proti zahodu, imajo kasneje od nas jutro, poldne, večer i. t. d. V Radgóni je pred poldne kot v Celji; v Celji pred ko v Celovcu; v Celovcu pred ko v Milanu. V Petroburgu, kjer ruski car stanuje, je za celo uro ‒ tedej za 24 del okroža svetá pred jutro ali poldne, kot v Parizu, kjer francoski kralj svoj sedež imá.

Mislimo si, ako bi kdo šel od nas naravnost proti sončnimu izhodu, in de bi peš in počasi četertino okrožleja svetá do 15. kimovca 1851. leta dokončal; bo na ta dan ‒ kadar bi pri nas poldan bil ‒ pri njem in v tistih jutrovih deželah, kjer bi se znešel, ravno šest po poldne ‒ ali večer; ‒ če bi pa bil berže popotoval, de bi bil do 15. kimovca 1851. léta že dve četertini okrožleja sveta prešel; takó bi bila na enaki 15. kimovca 1851 ‒ kadar bi bil pri nas poldan ‒ pri njem in v njegovih novih krajih ravno polnoč med 15. in 16. dnévam kimovca; postavimo zdaj, de bi se bil v barki berž vozil, in de bi bil do imenovaniga dne tri četertine okroža svetá za sabo imel, takó, kadar bi bil pri nas poldan 15. kimovca, bi pri njem ‒ to je v Ameriki, ali blizo nje ‒ šesta ura v jutro 16. kimovca 1851 bila, in ko bi se še hitreje vozil, de bi prišel nazaj do nas in sicer do 15. kimovca 1851 o poldne, bi njemu bil 16. kimovca 1851; on ima tedej en dan več v številu od nas, ki je proti izhodu okoli svetá šel; tisti pa, ki bi se bil na pot okoli svetá proti večeru obernil, in od jutra nazaj prišel, bi iz enacih vzrokov na 15. kimovca 1851 le 14. kimovca, tedej en dan menj od nas v številu imel.

Te gole resnice, in de je svet res krogla, spričujejo tudi vsi tisti, ki so v barkah že okoli in okoli te krogle prišli. Mágelan je bil pervi, ki se je bil 1519. léta na tako pot podal, in jo v tréh letih srečno dokončal. Nastopnikov je imel že veliko, takó, de današnji dan ni to nič več posebniga. Angleži so od 80 lét doli slavniga Kooka trikrat na tako pot okoli svetá poslali; vselej je k temu potreboval po 3 léta; na poslednji poti so ga divjaki unikraj Amerike na nekim otoku ubili in berž snedli. Ruski car je po dokončani francoski vojski že dvakrat barke na tako pot poslal. Po tacih potih se je za vse dežele in otoke po morjih zvedlo tako, de ga nimajo več upanja kakih novih dežel sred morja najti.

Misliti si moramo ‒ pa le misliti ‒ kakor de bi zemlja na podvózi med dvema tečajama od večera do jutra vertela se; ta podvoz je nekoliko nagnjena, tó je proti severju malo vzdignjena, proti jugu pa ponižana. Severni tečaj naše zemlje je obernjen na pervo zvezdo ojesu maliga vozá; torej se ta zvezda nič ne premika, vidil jo boš na večer in v jutru, pozimi in poleti, in vselej na enakim mestu; vse druge se verté, ta pa clo nič ne. Počutki nas večkrat goljufajo; kakor se enimu zdí, ki se v čolniču sedé po neki tihi reki pelje, ‒ de hiše, drevje, trava plešejo in proč od njega bežé, med tem, ki vse to na mestu ostane, in le on s čolničem beží: ravno takó mislimo tudi mi, de sonce in zvezde naprej tekó in zad gredó, kér vse na svojih mestih ostajajo, in le mi se s svojo zemljo vertimo; zmirej na mestu obstoječa zvezda v ojésu maliga vozá nam to resnico popolnama spričuje. ‒

4. Eno léto.[uredi]

Naša zemlja se ne oberne samo v vsacih 24 urah po enkrat, de je takó noč in dan, ampak ona ima tudi svoj tek okoli sonca v grozno velikim kolobárji ali krogu. Od nas do sonca je 20 milijonov milj, in od sonca na uni kraj do kolobarja tudi 20 milijonov, tedej je srednja in skozna méra kolabarja 40 milijonov milj. Zemlja potrebuje svoj tek v tem kolobárji dokončati 365 dni, pa tudi še 5 ur, 49 minut in nekaj sekund; to je eno léto. Tistih 5 ur, in 49 minut veržejo od štirih lét vkup in pripišejo v pratiko en dan več, in to je, kar prestopno léto imenujemo. Kér pa takó preveč v rajtingo vzamejo, zakaj štirikrat po 6 ur bi bilo še le cel dan, inpusté vsacih 400 lét po enkrat prestopno léto.

Ako bi se o sv. Jožefu ali o sv. Matevžu zemlja od izhoda do zahoda čez sredo prerezala, bi dobili dve enako veliki polkrogli, eno severno in eno južno; ob tacih časih gré sonce gori in doli ravno čez sredo zemlje, torej sta tačas po celim svetu noč in dan enako velika. Naj se potegne ob takim času od izhoda do zahoda čez sredo zemlje in okoli nje kolobár, kakor ga učeni pa le v mislih na zemlji in na nebu potegnejo, pravijo tacimu kolobárju: vravnovár, (Aequator). Učeni ga razdelé v 360 grádov ali stopov, en grad v 60 minut, in minuto v 60 sekund; cel grád ima 15 milj dolgosti.

Ko bi se od severniga tečaja na južniga čez našo glavo kolobár potegnil, bi tudi razplatil zemljo v dve enaki polkrogli, in sicer v juterno in večerno; tak kolobár se imenuje poldanik (Meridian); zakaj vsi, ki se proti severju ali proti jugu pod njim znajdejo, imajo z nami ob enacim času poldan in polnoč. Kolobár vravnovár je le eden, poldanikov se pa lahko na tavžente potegne, zakaj vsak kraj proti jutru in večeru ima svojga lastniga. Tudi poldanik razdelé, kakor vsak drugi kolobár, v 360 grádov. i. t. d.

Kolobár zemeljniga téka pa, v kteriga sredi sonce stojí, je imenovan: kolobár dvanajsterih nebeških znaminj, ‒ ni pokônčen, ampak tudi nekoliko nagnjen, in sicer tako, de polovica ga je nekoliko nagnjena od srede sonca, ali od vravnovárja proti severju, druga polovica pa proti jugu; torej imamo sonce pol leta takraj, in pol leta unikraj vravnovárja. Tisti ljudjé, ki prebivajo pod vravnovárjem ali blizo njega, imajo skorej okoli léta noč in dan enako velik. Ko bi kolobár zemeljniga teka okoli sonca nič nagnjen ne bil, bi imeli zmirej in po vsi zemlji enako dolgo noč in dan; kér je pa nagnjen, nanese to, de, kadar nam takraj vravnovárja dan rase, jim v enaki méri unikraj vravnovárja pojemlje, in po primeri, kakor so dežele bolj oddaljene od srede sveta ali od vravnovárja, jim tudi poleti dan bolj rase, in noč se jim pokrajša. Pri nas je nar daljši dan 16 ur, bolj proti severju 18 ‒ 20 ‒ 24 ur, dokler je pri severnim tečaji celih šest mescov dolg dan, pa tudi tako dolga noč. Kadar je pri nas nar daljši dan, je unikraj vravnovárja enaki daljavi nar daljši noč, pa tudi nar daljši zima. Kakor vidimo mi v svojih daljavah o poldne sonce vselej proti jugu, ga vidijo unikraj vravnovárja vselej za 6 mescov kasneje proti severu tudi enako visoko.

Vse dežele pod vravnovárjem, in 23 in pol grádov, ali 352 milj takraj, in ravno toliko unikraj so nar bolj gorke, in imajo po 11 do 13 ur dolg dan, pa tudi tako dolgo noč; en pas svetá bolj sèm od 43 grádov ali 645 milj širok, in ravno en tak bolj tjè proti jugu, da srednje gorke dežele, take so naše; v letéh je dan od 1 do 24 ur dolg, pa tudi ravno takó dolga noč, po razločku veči daljave od ravnovárja; proti tečajem pa, in naprej do tečajev je še 23 in pol gradov; to ste dve ledéni kapi na tečajama; če sije sonce tam tudi po 2, 4, do 6 mescov, padajo njegovi žarki preveč postransko in je nimajo nobene močí, tiste kraje razgreti. V tistih krajih so vse morja zamerznjene, in kakor so pri nas griči iz zemlje ali kamnja, so ondi zgolj iz samiga ledú.

Vsi učeni grozno želé, de bi vender kdo takó srečen bil, na eniga iz obeh tečajev zemlje priti; ko bi blizo tečaja prišel ob več mescov dolgim dnevu, bi se mu sonce v nekim majhnim kolobárju na nebu vertelo; ko bi pa pràv na tečaji bil, bi mu zmirej na enakim mestu stalo. Ko bi bil tam o dolgi noči, in ko bi sam na tečaji stal, bi se mu nobena zvezda nič ne vertela, vsaka bi na svojim mestu stala. V tako dolgi noči ni pa tam černe tame; neka velika in pogostna žarečnost na nebu ‒ kakor jo še clo mi pa zlo poredkama proti severju vidimo ‒ jim noč dobro razsvetljuje.

Angleži so si zlo prizadevali in mende čez 200,000 goldinarjev srebra izdajáli, de bi bili njih k temu zvoljeni mornarji na severni tečaj prišli; pa take zaderžke od ledenic in ledú so našli, de so se vselej, brez de bi bili svoj namen dosegli, vernili, in domú prišli. Blizo 200 milj tjè, in 200 milj nazaj po zgolj ledenih hropatah, namešanih z ledenico, ‒ in vès živež in vso drugo pripravo za prebleko in prespavanje, v veči družbi ljudí, seboj vzeti, ni ravno lahka in pripravna reč. ‒ Ni davnej kar smo brali, de Angleži sanjajo, nekiga serčniga in učeniga kapitána, ki je že dvakrat brez de bi bil kaj opravil, nazaj prišel, v tretje tjè poslati, pa zavoljo zlo nadležnih snežnic ali ledenic, ne več poleti in čez dan, ampak pozimi in tedej ponoči, in takó upajo s kapitánam vred, de se bo dalo tjè priti. Bog jim daj srečo, saj že zavoljo večiga spoznanja in učenosti! ‒

5. Velikost zemlje.[uredi]

Kolobárji vravnovár, poldanik in zemeljniga téka, ali dvanajsterih nebeških znaminj so že učenim čez 4000 lét znani, ‒ s tem razločkam, de so mislili kakor še zmirej prosti ljudjé mislijo, de sonce in zvezde okoli zemlje tekó; zemeljno pot okoli sonca so deržali za sončno okoli zemlje, kakor nas še dan današnji v temle očí goljufajo.

Vsak kolobár se da čez sredo v dva enako velika dela razdeliti; če méri tedej celi 360 gradov ali stopov, ga je polovica 180 gradov. O sv. Jožefu in sv. Matevžu je vravnovárja 180 gradov svetliga in 180 gradov tamniga, noč in dan sta enako velika; tačas vidimo sonce celi dan v vravnovárji. Od svoje sredíne se da tudi vsak kolobár v 4 enako velike dele razdeliti; ti so štirje pravi koti. Če ima polovica kolobárja 180 gradov, mora imeti četert ali pravi kot 90 gradov. Sonce je vselej opoldne v 90. gradu ali stopu, ob devetih pa zjutrej in ob treh popoldne v 45. gradu, ali v sredi praviga kota. Tudi na poldaniku je od severniga, pa tudi od južniga tečaja do vravnovárja po 90 gradov.

S pomočjo imenovanih kolobárjev, posébno vravnovárja in poldanika, njih pot in grádov, si zamorejo učeni na tanjko dopovedati: kje de ta ali una zvezda na nebu stojí, kak otok sréd morjá, ali kaka gora, mesto, grad i. t. d. na zemlji leží; zakaj vsaki piki na verh zemlje, ki kaže naravnost na nje sredíno, je tudi na nebu ena pika ravno nasproti postavljena. Kar tedej učeni možje od pike do pike na nebu zmerijo, veljá tudi od nasprotnih pik na zemlji; kar hočejo tedej na zemlji zmeriti, zmerijo vselej na nebu na grade, minute i. t. d. De je pa en grad 15 milj, so se učeni že večkrat z zmerjenjem na zemlji prepričali.

Pri tacih merjenjih je pa na tem ležeče, de se vé, od kod de začnejo grade šteti. Poldanikov se lahko na tavžente potegne, zakaj vsak kraj proti jutru ali večeru ima svojiga; za perviga imajo učeni tistiga, ki je čez otok Féro pod večerno Afriko potegnjen; Francozje ga imajo čez mesto Pariz, Angleži čez zvezdoglediše Grenvih. Od perviga poldanika štejejo grade na vravnovárji proti jutru, in to imenujejo: dolgost; na poldaniku štejejo pa grade proti severju ali proti jugu, in temu pravijo: širokost. Takó je na priliko Idrija 31 gradov, 48 minut in 50 sekund dolga, tó je, toliko oddaljena od perviga poldanika čez otok Fêro; ‒ 46 gradov in 48 sekund severno široka, to je toliko gradov od vravnovárja proti severju.

Nej pride učeni mornár z barko do kakiga še neznaniga otoka sred morja; on bo berž na nebu zmeril njegovo dolgost od perviga poldanika, in širokost od vravnovárja, in če domú pridši to oznani, bo po taki oznanjeni méri vsak drug učen imenovani otok ‒ in ko bi bil 9 mescov po morji daleč ‒ lahko našel.

Učenim je čisto prepričana reč, de vravnovár ima 5400 milj mére; od verh zemlje pa čez njeno sredíno do uniga kraja je 1719 milj. To tudi dobro vedó, de zemlja je od izhoda do zahoda, tedej prek srede, ali pod vravnovárjem nekoliko napeta ali vampasta, pri obeh tečajih pa nekoliko vdana; to pa pride od tega ‒ kakor vsi učeni z enim glasom terdijo ‒ de je bila od začetka bolj mehka; vertivši se pa berž okoli, je je nekoliko od tečajev proti sredi zlezlo, de je prek srede bolj vampasta. Od jutra do večera skozi nje sredíno ima tedej enajsti del več mére, kakor od severniga do južniga tečaja; je tedej bolj pomoranči, ko čisti krogli podobna.

Z vsim rudokopanjem niso še nikjer za miljo globoko prisli; po tem takim ne more biti še lupina ali škorja zemlje učenim znana; iz česar pa de nje znotranji bolj globoki deli obstojé, tega clo nič ne vedó. Od pràv starih časov so menili in še menijo, de je globoko v zemlji strašno velika vročína, ko ne iz druziga, saj že iz tega, kér eno drugo neizrečeno tlači. ‒

Planjave je okoli po vsim svetu nekaj čez 9 milijonov štirjaških milj; od letéh pride na suho zemljo 3 milijone, in na morje nekaj več od 6 milijonov; dvakrat več je tedej morja kot suhiga na zemlji. De je tolikanj morja pride zlo na hvalo suhimu svetu; zakaj puh iz morske vôde, zlasti pod soncam, se kviško v zlo velicih mérah vzdiguje, čez dežele razlezuje, v oblake spremenuje in jih s potrebnim dežjem previdva, de zemlja sad dopernaša in de studenci stanovitne vode dajajo. Veliko morje objame in veže vse dežele, de se vsi narodi bolj soznanovajo, in velike kupčije med seboj odpirajo. Ko bi ne bilo morja, bi mende še v 10000 letih za celi svet ne zvedili. ‒

6. Kratek zemljopis.[uredi]

Kar je suhiga na zemlji, razpade v pet poglavnih delov, ki so Evrópa, Azija, Afrika, Amerika in Avstralija. Na tavžente je večih in manjih otokov po morjih, štejejo jih sploh k tistimu poglavnimu delu, kterimu so nar bliže. Evrópa, v kteri mi stanujemo, je nar manjši tih delov; Azija je šestkrat, Afrika štirikrat in Amerika petkrat veči od nje; Avstralija je na velikosti skorej Evropi enaka.

Proti izhodu leží Azija in se na Turškim in Ruskim z našo Evrópo veže; nam na poldan leží unikraj srednjiga morja Afrika, ravno zató pravijo temu morju: srednje morje. Afrika se v severnojutrovim voglu pri Egiptu malo z Azijo veže, sicer je okoli in okoli z morjem obdana. Amerika ‒ najdena od Kolumba kimovca 1492 ‒ leži unikraj svetá, kakor pravimo, skorej pod nami, in je vsa z morjem obdana. Avstralija, nekoliko že od Magelana 6. sušca 1521, vsa pa še le 300 let kasneje najdena, leží jutrovi Azíi čez morje proti jugu, in obstoji iz eniga veliciga in veliko manjih otokov.

Vsi poglavni deli so z morjem obdani. Morja globokosti niso še, in je mende ne bodo nikoli popolnama zmerili; zakaj v zlo velicih globočinah se voda samo sebe takó tlači, de bi je nobeno vtonilo ne prederlo. Suha zemlja je več ali manj gerbasta; najdejo se nanji doli, doline, večkrat zlo velike planjave, kakšenkrat peskaste, griči, hribi, goré, dostikrat zlo visoke. Nar viši gori, ki je v jutrovih Indijah, pravijo: Himalája; ta je nad morjem čez 26,340 čevljev visoka; nar visokeji na Krajnskim, ki je tudi ena višjih nemških, pravijo: Triglav, ta je komej 10,000 čevljev visoka.

Najde se na svetu čez 50,000 živalnih, in čez 100,000 rastljinskih med seboj popolnama razločenih plemén, ktere razpadajo še v svoje ravenpleména; tako razpade hruška v več kot 1000, in vinska terta mende v več milijonov ravenplemén.

Tù se začnejo za take, ki jim je to mar, razvijati učenosti nezmerljivih obsežkov. Dežele poznati celiga sveta, kakor so same na sebi, po njih legah, velikostih, gorkotah, vremenih, gorah, rekah i. t. d., in jih poznati po njih prebivavcih, potem kakor so jih ljudjé gojsde zrečovaje in jih obdelovaje spremenili, je učenost grozno velicih obsežkov. Taki učenosti pravijo: zemljopis. ‒ Drugi se pečajo s soznanjenjem vsih živalskih, zopet drugi s soznanjenjem rastljinskih plemén; to so učenosti, kterih nobeniga človeka umnost pri njegovim kratkim živlenji popolnama obseči ne more. Imamo ga, tudi po druzih deželah zlo slovečiga naravoslovca med nami: gosp. Ferd. Šmida, kteriga mika vse kebre, metulje in polže spoznati; na tavžente plemén jih je že spravil, jih čedalje spravlja, in si prizadeva, njih lastnosti spoznati, de bi se vedlo, kteri so človeštvu sploh in kteri posebno kmetijstvu k pridu, in kteri k škodi i. t. d.1

Na celim svetu cenó blizo tavžent milijonov ljudí; ti odmerjejo vsacih 33 let, de jih umerje po tim takim v slednji minuti po 60, ali pri vsacim bitku človeške žilice ali serca po eden. ‒

Naše cesarstvo leží skorej srèd Evrópe; proti jutru se veže z njim Rusko; proti severju Borusko; proti večeru vunanje nemške dežele in Talijansko, in proti jugu Turčija, morje in Talijansko. Nemškimu proti večeru leží Francosko, proti severju pa čez morje Dansko in Švedsko. S Francoskim se veže proti jugu Špansko, in s Španskim Portogaljsko. Unikraj Francoskiga čez morje leží nekoliko bolj proti severju Angleško. Pod rimsko deželo, ki leží nam čez morje na poldan, je Napolitansko. Te so poglavniši dežele v Evrópi. Vse te dežele so več ali menj z morjem obdane; Angleško, Dansko, Švedsko in Sicilijansko, ki tiče k Napolitanskimu, so čisto v morji, tedej otoki.

V našim cesarstvu je 37 milijonov duš; na evropejskim Ruskim blizo 40 mil., na Boruskim 16 mil., v druzih nemških vunanjih deželah okoli 15 mil., na Francoskim 36 mil., na Angleškim 28 mil., na Španskim 12 mil. i. t. d. Dunaj je pervo mesto našiga cesarstva in ima okoli 400,000 duš; Praga na Češkim, Milan in Benetke na našim Laškim imajo po 120 do 130,000 duš. Nar poglavniši mesto na Ogerskim Buda takraj, Pešt unikraj Donave imate do 110,000 duš; nar veči mesto na Slovenskim je Terst, kjer štejejo 80,000 prebivavcov.

Kraljevo Angleško mesto London šteje bližo dveh milijonov duš; Pariz, kjer Francoski kralj stanuje 900,000, Petrograd, sedež ruskiga Cara, Lizabon, sedež portugaljskiga, in Napoli, sedež napolitanskega kralja imajo po 400,000 duš; kraljevo borusko mesto Berlin ima 300,000, in Rim sedež sv. Očeta 175,000 duš i. t. d.

Evrópa, akoravno po velikosti nar manjši, je pa po sv. véri (v Evropi živí okoli 211 milijonov kristijanov), po umnosti svojih prebivavcov, po njih učeností, velikih umetnostih i. t. d. pervi del svetá; s svojo dušno premožnostjo premaguje celi drugi svet.

7. Luna.[uredi]

Ako bi se dali naši radovedni bravci za nekoliko časa od vsiga pozemeljskiga odtergati, bi jih hotli z radostjo v višji stvarjenje ‒ pa le v mislih ‒ povzdigniti, jim nar lepši dela Božje pokazati, in jim jih ‒ pa le s človeško besedo ‒ dopovedati. Pervo, nar bližji in stanovitno, kar so naši spredniki že pred več tavžent leti na nebu vidili, in kar tudi mi vidimo, je luna. Luna je 50 krat manjši od zemlje, to je, če bi se zemlja dala na 50 enacih kosov razkrojiti, bi se dobilo iz nje blaga ravno za 50 lun. Luna je 51000 milj ‒ včasi malo več ali malo menj ‒ od zemlje oddaljena. Kar to in vse druge nebne daljave vtiče, moramo svojim dragim bravcam enkrat za vselej povedati, de so tó učenim popolnama prepričane resnice; ako bi tó ne bilo, bi ne mogli nikakor dneva, ure in minute oznaniti, kdaj de bo luna pred sonce prišla, in ga nam zakrila, de bi mraknilo, ali kdaj, de bo zemeljna senca na luno padla, de bi ta mraknila, in kakó dolgo, de bo to terpelo.

Luna je sama na sebi tamna; dobí svojo svitlobo kot zemlja le od sonca, je je tedaj tudi, kér je krogla, vselej le polovica svitle. V daljavi 51000 milj teče luna v od dveh straní nekoliko stisnjenim kolobárji ‒ v elipsi ‒ okoli zemlje in dokončá svoj ték v 27 dneh in 8 urah.

Če imamo tedej sonce za herbtam in luno nasproti pred očmí, jo bomo vidili vso svitlo, in tù ji pravimo: polna luna ali šip; če je sonce pred očmí, luna pa tudi, jo bomo vidili od zadej, tedej tamno, in ji rečemo: mlaj; naj bo sonce pred očmí, luna pa na levi, ji pravimo: pervi krajic; če bi pa bila na desni, ji rečemo: zadnji krajic. Kakor gré luna v okrogu okoli zemlje, de jo več ali menj svitle vidimo, po tem ji tudi mnoge imena dajemo. Vsih tih prikazkov bi ne bilo, če bi sonce polovice lune ne razsvitlovalo, in če bi se luna v kolobárji okoli zemlje ne vertéla. Kakor nam sveti luna ponoči, razsvetljuje tudi zemlja nekoliko luno na nje tamni strani, de, akoravno od sonca nerazsvetljene, je vender nekoliko viditi zamoremo.

Kér je luna v svojim teku zmirej z enako stranjo proti zemlji obernjena, ni bilo še človeku dano viditi, kakošna de je od druge straní. Ko takó svoj ték okoli zemlje dokončá, se vender enkrat v 27 dneh in 8 urah osuče ali okoli sebe oberne; zakaj tudi tí, ko bi zmirej proti enimu človeku obernjen okoli in okoli njega postransko prišel, bi se med tem enkrat overtil. Kér se luna v 27 dneh in 8 urah le enkrat okoli in okoli oberne, je dan na nji malo de ne za 15 naših dni dolg; ravno takó tudi noč. Luna ima tedej trojni ték, narpred se vertí okoli svoje podvózi počasi, de se v 27 dneh in 8 urah po enkrat osuče; drugič teče v kolobárji okoli zemlje, in dokonča vselej tá svoj ték v 27 dneh in 8 urah; in tretjič teče z zemljo vred okoli sonca in dopernese z njo vred ta ték v enim našim létu, ali v 365 dneh in 5 minutah.

Luna je domá, je naša, in ima z zemljo vred le eno težo v primeri s soncam in z vsimi druzimi zvezdami na nebu; ‒ je z zemljo v velicih, mende ne še čisto razumljenih zavezah. Kakor zemlja luno, vleče tudi luna, pa z veliko manji močjo zemljo na-se; torej se morje naravnost pod luno nekoliko v kópo vzdiguje. Kér se pa zemlja berž vertí, luna tudi v svojim téku naprej hití, je očitno, de se taka kópa morja hip na hip na drugim kraji sveta nareja, in de morje od enih krajev vkup léze se pod luno vzdigniti, in de v kópo vzdignjeno zopet saksebi léze, de ni tedej nikoli pri miru, de zmirej rase in vpada, kar se na vsih morskih bregóvih dobro pozná, in de, kér se zmirej giblje, se ne more nikdar vsmeraditi.

Kakor morje, se tudi podnebni zrak ‒ in kér je 800 krat ložji od vode ‒ še v višji kópo kot morje naravnost pod luno vzdiguje, in potem tudi razlezuje; torej pričakujejo zlasti ob mlajih in krajcih vremenskih prememb; dostikrat se ob tacih časih vreme spremení, velikrat pa tudi ne; zakaj večkrat je po 6 ali še več tednov mokro, ali pa tudi suho, brez vse premembe. Takó je tudi dobro znano, de luna ob mlajih mnogim ljudém kri bolj v možgane vzdiguje v njih veliko zabávo. De bi se pa setev, košnja ali druge kmetijske dela ob enih lunah bolj ko ob druzih sponašale, tega ni v več tavžent letih še nihče na tanjko prepričati mogel; umni kmetovavci gledajo pri svojih delih le na létni čas, na vreme, sílo in potrebo dela, in se drugim, ki za take rečí na luno pazijo, posmehujejo.

Že s prostimi očmí se vidi luna gerbasta, z okrepčanimi pa razločijo učeni na nji pràv na tanjko gore, hribe, dolíne, planjave i. t. d. Na luni se najdejo višji gore kot na zemlji; na tavžente imajo že učeni razločenih in imenovanih gor, hribov, dolín i. t. d. na luni. Gosp. Gruithuisen, sloveči učenik zvezdoslovja na visokim učilišu v Minihih, pravi v svojih knjigah (Naturgeschichte des gestirnten Himmels), de vso svojo skerb in pazljivost ima že čez 40 lét na luno obernjeno in de je z vsimi kraji, gorami in deželami na luni veliko bolj soznanjen, kot na zemlji. De bi na luni umne stvarí in druge živali ‒ pa vse primerjene luninim okolistavam ‒ lahko živele, in se svojiga stvarnika, in svojiga življenja veselile, nad tem, kar so že nekteri Greki pred Kristusam mislili, ni ne nar manjši dvombe.

8. Sonce.[uredi]

Nar častitljivši in dobrotljivši zvezda na nebu za nas pozemeljske stvarí je sonce. Brez gorkote pa tudi brez svitlobe ga ni in ga ne more biti nobeniga življenja, nobeniga pridelka; še clo vse rastljine si vpodobujejo svoj živež in spuhté nepotrebni kislic le čezdan in nikoli ponoči. Nedopovedljivo velike so tedej dobrote, ktere nam stvarnik po sončni moči delí; ni čuda po tem takim ne, de stara ljudstva, zgubivši pravo véro, so sonce Bogá imele; še krési, ki jih Slovenci ob nar daljšin dnevu žgó, spričujejo, de so stari Slovani soncu Božjo čast skazovali.

Kolikor dlè je kaka reč od nas, toliko manji jo vidimo; človeka, kteriga za lučaj deleč dobro poznamo, bi ga v daljavi dveh ur čisto iz očí zgubili. Sonce je od zemlje 19 do 21, tedej v srednje 20 milijonov milj deleč; kolobár zemeljniga téka okoli sonca ni popolnama okrogel, ampak kot vsi taki kolobárji od dveh strani nekoliko stisnjen ‒ je elipsa ‒ pa tudi sonce ni ravno v njega sredi, zatorej smo včasi malo bliže, včasi malo dlè od sonca. Krogla, ktera bi iz topa ali kanóna zmirej z enako hitrostjo naprej letéla, bi potrebovala, svojo pot od semlje do sonca dokončati, celih 26 lét! ‒

Kér je tedej sonce čez 400krat dlè od nas kot luna, in se še vender takó veliko kot luna vidi, in kér je pri vsim tem še takó močno v svoji svetlobi in s svojim zbujenjem gorkote, je očitno, de mora tudi grozno veliko biti. Zvezdoznanci so prepričani, in jo z enim glasam terdijo, de je blizo poldrugi milijonkrat veči od naše zemlje; nje skozna méra je 112krat, nje poveršnji prostor ali poveršina pa 12700krat veči ko naše zemlje; če primériš gráhovo zerne s poldrugim ali dvema mernikama v kako kroglo zlimaniga graha, imaš priméro naše zemlje s soncam. ‒ ‒ Sonce je takó veliko, de, če bi bilo votlo, bi lahko naša zemlja v sredi njega stala, in luna bi se še lahko v navadni daljavi od 51,000 milj okoli njega vertila, brez de bi se pri tem sončna skorja od znotrej kej odergnila.

Navadno pravijo: čisto in brez madeža kot sonce; ‒ res je, de se sonce s prostimi očmí čisto vidi; z okrepčanimi vidijo pa zvezdogledi velike in černe madeže na njem, in sicer nektere bolj stanovitne, na prostor veči od Evrope, druge pa hitreje preidejoče. Po tacih bolj stanovitnih madežih so se zvezdogledi prepričali, de se sonce okoli svoje podvóze v 25 dnéh in pol po enkrat oberne ali osuče; zvezdogledi menijo, de v dobrih žitnih letinah je po več tacih černih pa preidejočih madežev na soncu viditi.

Od nekdaj so mnogi učeni menili, de sonce zmiram gorí, brez de bi pri tem kake posebne zgube terpelo; drugi mende bolj umno mislijo, de, kér je sonce takó veliko, iz Božjiga stvarjenja dosti dosti svetlobe na-se vleče; de je z grozno velicimi svetlobnimi oblaki obdano, kteri se na vse kraje lesketajo; mislijo, de madeži so le taki pretergani oblaki, de pod tacimi svetlobnimi oblaki so gôre, dolíne, planjave i. t. d. clo pripravne v stanovanje in življenje umnih in druzih stvarí. Tega se mende ne bo nikoli pràv na tanjko vedlo; toliko je pa gotoviga, de svitloba preteče v 1 sekundi, ki je 60. del minute, čez 40,000 milj; de pride tedej od sonca do nas v 8 minutah, de vidimo po tem takim še 8 minut sonce potem, ko je že zad zašlo, pa tudi še le 8 minut potem, ko je že iz-za gore prišlo.

Sončni žarki clo nič ne grejejo; ko bi greli, bi moglo na naj viših gorah nar bolj toplo biti; take so pa z večnim lédam in snégam pokrite. Sončni žarki zamorejo le po svoji lastnosti v zemlji zvezano ali spijočo gorkoto, kakor z nekim šegetanjem ali dergnjenjem zbuditi, de takó zdramljena in razvezana nas greje; ‒ bolj ko se žarki kam vpirajo, kakor, postavimo, v gorice, tudi več gorkote zbujajo.

O človek! kadar koli vidiš sonce izhajati, ali za Bôžjo gnado iti, ali kadar se koli na-nj ozreš, povzdigni svoje sercé s hvaležnostjo do stvarnika, ki ga je dal; sonce ti oznanuje Gospodovo vsigamogočnost, modrost in dobrotljivnost, ‒ ti oznanuje Božjo čast! ‒ Tudi Očeta, od kteriga vse dobro pride, imenuje Zveličar: Očeta svitlobe!

9. Planéti.[uredi]

Planéte imenujejo tamne zvezde, ki se kot zemlja v večih ali manjih kolobárjih ‒ elipsah ‒ in v do minute in sekunde stanovitnih časih okoli sonca verté, in od njega svitlobo in gorkoto dobivajo. Stari so poznali 5 planétov, ki se dajo s prostimi očmí viditi; kér so pa menili, de zemlja stojí, in de se sonce, luna, planéti in vse druge zvezde okoli nje verté, so še sonce in luno k planétam prištevali, de so imeli 7 planétov, od kterih so menili, de vsaki po eno léto čez zemljo, nje vremena in létne gospoduje; take zmote se še najdejo v starih, takó imenovanih večnih ali stolétnih pratikah. Kópernik, kórar, rojen 19. Svečana 1473 v Tórnu, nekim Boruškim mestu, možák prebistriga uma, glava, de jih je še malo tacih na svetu bilo, je pervi spoznal, sebe in počasi tudi vse učene celiga svetá prepričal, de sonce ‒ to mogočno ‒ stojí, in de zemlja z vsimi druzimi planéti vred se okoli njega vertí ali suče; in ni ga več izobraženiga človeka na svetu, ki bi od te resnice popolnama prepričan ne bil.

Od kar so si učeni svoje orodje popravili in si ga veliko popolniši naredili, se jim nebó zmirej bolj globoko odpíra; čedalje bolj globoko in vse bolj na tanjko vidijo. V poslednjih stolétjih je zvezdoznanstvo k visoko častiti vednosti zraslo, in čedalje oznanuje bolj veličanstvo Bôžje. Vse zvezde, ki h soncu tičejo, to je, ki se ali same, ali s svojimi lúnami vred okoli njega sučejo, vse take zvezde vidijo z dobro okrepčanimi očmí, ki se teleškópi imenujejo ‒ kot krogle, veči ali manji, kakor vidimo mi lúno s prostimi očmí; vse druge terdne zvezde pa na bolj globocim nebu se ne vidijo s tacim orodjem za lás veči ‒ so grozno deleč od sonca. Vsi planéti, ki so tamne zvezde in le od sonca razsvetljeni, se kot lúna malo svetijo; terdne zvezde pa na globokim nebu, ki imajo kot sonce lastno svitlobo, se lesketajo tudi ko sonce. S tacimi teleškópi so našli na nebu več planétov, za ktere niso stari nič vedli, in so jim dali, kot stari svojim petérim, iména ájdovskih bogóv in boginj.

I. Merkúri je pervi plánet, le 8 milijonov milj proč od sonca, dokončá svoj ték okoli njega v 88 dnéh; je blizo 7krat manji od zemlje; kér se večkrat v sončne žarke zaríne, ga ni vselej s prostimi očmí viditi.

II. Vénera, Slovenci ji pravijo „Danica,“ je drugi planét, 15 milijonov milj od sonca oddaljen, dokončá svojo pot okoli njega v 225 dnéh; osuče se pa okoli svoje podvósi v 23 urah in 22 minutah; je malo de ne takó velika kot naša zemlja, in ima take in še više gôre od nje. Kér je za 5 milijonov milj bliže sonca ko mi, jo moramo vselej viditi tudi blizo sonca; vidi se kot lepa zvezda ali malo pred sončnim izhodam ali malo za zahodam; ravno zató, kér je bliže sonca od nas, jo vidimo tudi z okrepčanimi očmí kot luno, včasi vso, včasi na pol, ali le na krajcu svitlo. Mnogi ajdje so jo molili. Lune niso še zvezdogledi pri nji zagledali.

Za Danico nastopi

III. Zemlja, ki je proč od sonca 20 milijonov milj, od ktere smo pa že v pervih razdelkih kakor tudi od nje lune povedali, kar je bilo potrebniga.

IV. Mars je četerti planét; od njega je do sonca 31 milijonov in pol milj; dokončá svoj ték okoli njega blizo v dveh létih, in se osuče okoli svoje podvósi v 24 urah in poldrugi minuti, je nekoliko čez polovico od naše zemlje veči, tudi brez lune.

V. Vésta, najdena 29. sušca 1807, nar manjši od planétov, 49 milijonov milj od sonca, dokončá svoj ték okoli njega v 3 létih in pol.

VI. Juno, zagledana pervikrat 1. kimovca 1804, je 55 milijonov milj deleč od sonca.

VII. Čérero je pervi vidil Pijáci 1. prosenca 1801; je za dva milijona milj dlè od sonca kot Juno.

VIII. Palado je pervi našel Olbers 28. sušca 1802. Vsi ti 4 planéti so majhni, vsi vkup še manjši od naše zemlje. Že pred 80 léti so zvezdoslovci sodili, de v ti daljávi od sonca bi se mogel velik planét okoli sonca verteti, pa namest eniga veliciga so našli za poredama 4 majhne, kteri pa zavolj njih majhnosti in veči daljáve niso še skozi in skozi spoznani.

IX. Jupitar nastopi zdaj versto, ki je 107 milijonov milj deleč od sonca, in ki doprinese svoj ték okoli njega toliko de ne v 12 létih; on se osuče sam okoli sebe v 9 urah in 56 minutah. Ta je čez 1400krat veči od naše zemlje, in pod vravnovárjem v priméri še bolj od zemlje napét. Júpitar ima 4 lune, ktere, vsaka malo veči od druge, se zmirej, z enako stranjó proti njemu obernjene, se vsaka v svoji nekoliko veči daljávi okoli njega vertí, brez de bi si kaj v svojih tékih zabavljale; njegove in vse druge lune mraknejo ravno takó po večkrat kot naša luna.

X. Satúrn, ki je bil starim peti in poslednji planét, je zdaj deseti; ta je oddaljen od sonca 190 milijonov milj, dokončá svoj ték okoli njega v 29 létih in pol, osuče se pa sam okoli sebe v 10 urah in 16 minutah, in je skorej velik kot Jupitar. Nar čudniši in edini prikazik na celim nebu je tó, de ima Satúrn v neki primérjeni daljávi terden in stanoviten obroč okoli sebe, kakor de bi se bilo zlo veliko lun v tak obroč sprijelo; ta je čez 37 milj debel in čez 4500 milj širok, v sredi njegove votljave prosto plava Satúrn. Viditi ga v sredi obroča, mora biti zvezdogledam pogled, de ga ni čez-nj; to se pa vidi le vsacih 15 lét, kadar je namreč obroč pràv po čez naši zemlji obernjen. Razun obroča ma še Satúrn 7 lastnih lun, ki se v svojih lastnih daljávah brez motanja okoli njega sučejo, in večkrat mraknejo.

XI. Slavni Heršel I. je v veliko začudenje in razveseljenje vsih zvezdogledov 13 sušca 1781 Urana, lep planét, našel; ta je 380 milijonov milj od sonca, dokončá svoj tek okoli njega v 84 létih, in je blizo 88krat veči od zemlje. De se okoli svoje podvosi suče, vsi resnično vérjejo, pa vender še dopričano ni. Uran ima tudi 6 lastnih lun, ki se okoli njega v svojih lastnih okrogih in odločenih časih vertijo.

XII. Francoski zvezdogled Leveríer, je lani pervi nov planét zagledal, ki so mu Neptún rekli.

XIII. V letašnjih Novicah smo brali, de je gosp. Henke drug nov planét našel, in mu imé Astréja dal. Ako sta to res dva nova planéta, še veliko dlè od sonca ko Uran, ki je 380 milijonov milj proč od njega, bodo učeni še le v več létih, nju daljáve, ték in natoro, pa zmiram z veči težavo spoznali. Júpitar je v priméri od nju ‒ domá.

10. Občinski zapopadki od planêtov.[uredi]

Vsi planêti in njih lune so veči ali manji tamne krogle, ki dobivajo svojo svitlobo in gorkoto od sonca; Jupitar, Saturn in Uran se nekoliko, pa clo malo tudi samí od sebe svetijo. Vsi planêti so na svojih tečajih nekoliko vdani in prek srede pod svojimi vravnovárji nekoliko napeti; Jupitar je v priméri od vsih drugih nar bolj vampast; že tó spričuje, de so bili od začetka bolj mehki in de okoli svoje podvósi verteč je več blagá ‒ materije ‒ proti njih sredi zlezlo. Saj od večih se gotovo vé, v koliko časa se okoli sebe in sicer vsi od večera proti jutru osučejo. Po tacim osukanji okoli sebe postaja tedej tudi na njih noč in dan, in sicer na enih krajši na druzih daljši.

Vsi planêti, spremljeni tí, ki jih imajo, od svojih lun, se tudi verté kot zemlja od zahoda proti izhodu v svojih ‒ slednji v večim ‒ kolobárjih ali elípsah in v stanovitnih časih okoli sonca takó, de je sonce blizo srede vsih teh okrogov. Takó imajo na vsacim planêtu svoje lastno leto, pa po daljavi na vsacim daljši; če terpí na Merkurji léto le 88, na Danici 225 in na naši zemlji 365 dní, se vleče na Jupitarji léto na 12, na Saturnu na 29 in pol in na Uranu na 84 naših lét. Kdor bi tedej na Uranu 20 lét preživil, in potem k nam prišel, bi pri nas starost Matuzaléma imel.

Kér so vse podvósi in tudi kolobárji planêtov malo več ali menj kakor naše zemlje nagnjeni, je iz tega tudi očitno, de so na njih po štirje létni časi kakor na našem planêtu. Vse planête gré tedej iskati prek 12 nebeških znaminj, tó je prek poti, po kteri se zemlja okoli sonca vertí in ktera se sploh, pa ne po resnici, sončna pot imenuje; Jupitarja boš na nji večkrat pràv lepo razločil.

Od naše lune in od Danice smo že povedali, de imate take in še veči goré ko naša zemlja. De so na planêtih in njih lunah goré, hribi, dolíne, planjave i. t. d., de imá vsak planêt svoje zračno in tudi vodeno morje, tó so resnice, kterih se zvezdogledi nikakor znebiti ne zamorejo.

Ako je naša zemlja s svojimi gorámi, dolínami in planjavami, s svojim morjem, s svojim dnevam in nočjo, s svojimi létnimi časi i. t. d. vstvarjena za človeka, de se na-nji svojiga stvarnika in svojiga življenja veselí; ako je stvarjena v prebivališe več ko 50,000 živalskih, in več ko 100,000 rastljinskih plemén: kakó bi môgli misliti, de bi na planêtih, ki so, kot Uran 88krat, ali kot Jupitar in Saturn čez 1400krat veči od naše zemlje, in na njih lunah večna tihota in pustota bila? ‒ de bi na njih clo nič življenja ne bilo? ‒ nobene stvarí, de bi svojiga Bogá hvalila in molila? ‒ Nihče ne more rêči, de bi na planêtih tudi ljudjé bili; pozemeljski človek bi morde tudi na nobenim druzim planêtu živeti ne mogel. Za vsaki planêt, za vsako luno bi mende mogel drugo natoro, druge lastnosti imeti. Če sončni žarki ne grejejo, ampak le gorkoto zbujajo, bi se ne bilo treba bati, de bi sonce vse stvarí na bližnjim Merkurji sožgalo, ali de bi vse žive stvarí na daljnim Uranu mogle od mraza poginiti; na vsacim planêtu ali na vsaki luni, kjer se po sončnih žarkih ravno po toliko gorkote zbuja, kolikor jo je tam potreba, bi lahko stvarí s tacimi lastnostimi živele, ki bi bile ravno natori in okolišinam tistiga planéta ali lune primerjene.

Kér je Bog vsigamogočni stvarnik nebes in zemlje, bi tudi nemogoče ne bilo, na sto tavžente ali milijone plemén druzih umnih bitij vstvariti, in vsaktero plême na drugo zvezdo postaviti, kjer stvarí menj ali bolj umne kakor človek po svoje Stvarnika spoznajo, in mu hvalo prepevajoč se Njega in svojiga življenja z druzimi sostvarmí vred radujejo.

Ako si ravno ti, o človek! ljubčik Božji, vender si le en čèrviček na zemlji. Tebi ni dano Gospoda soditi, ali mu prepovedovati druzih od tebe menj ali več umnih bitij v življenje poklicati. Gospod je Oče vsih! Ne, kar je tebi ali tvojimu napuhu, o revni človek! ampak kar je Bogu častitljiviši, tó imaš misliti! ‒ Bôžji mogočnosti, modrosti in dobrotljivnosti, tudi človeka umnosti in ponižnosti je pa bolj primerjeno soditi, de so tudi planêti in njih lune z živimi mende tudi umnimi stvarmí napolnjene, kakor de bi taki veliki svetovi čisto prazni in tihi bili.

11. Komêti ali zvezde z répam.[uredi]

Ni ga mende med našimi bolj odrašenimi bravci, de bi ne bil še zvezde z répam vidil. Take zvezde so clo mnogoverstne: enim pravijo brádaste, ki so spredej proti soncu v bele, madlo svitle megle zavite; druge, ki so od zad bolj s tacimi meglami dobro previdene, imenujejo lásaste; če imajo pa proč od sonca dolg blesk za sabo, jim pravijo repaste. Velikóst tacih zvezd je zlo težko zmeriti zató, kér so zavite v imenovane megle, in se zató ne dá njih ojster rob na tanjko viditi; vender sodijo zvezdogledi, de le maloktera je takó velika ali še veči ko naša zemlja; dosti jih je, ki so majhne kot naša luna; nar več jih je pa, ki so še veliko manji kot one.

Tudi komêti se verté kot planêti okoli sonca pa v zlo zlo stisnjenih elípsah, podobnih obroču na dolgi in vozki, leseni kopelnici; sonce pa ni na sredi taciga kolobárja, temoč veliko bliže eniga konca. Kadar pride taka zvezda po svoji stanovitni poti iz globociga globociga nebá v naše kraje, to je, blizo sonca, de bi okoli njega svoj ték storila, takrat se da viditi, potem pa zopet zgine podavši se nazaj v globoko nebó. De imajo komêti svoje stanovitne poti okoli sonca, se da že iz tega prepričati, kér je pot 4 komêtov že takó do lasú zmerjena, de vselej gotovo véjo, kdaj de bodo nazaj prišli. V létu 1835 se je bila taka zvezda prikazala, od ktere je že popred prerajtano bilo, de bo v 75 do 76 letih nazaj prišla. Zdaj imajo že zvezdogledi saj od 80 komêtov zmerjene poti, ktere bodo ob svojih časih nazaj pričakovali. Kadar se taka zvezda z nekoliko večim répam prikaže, to je veselje za zvezdoglede; na vsih zvezdoglediših ‒ ki so večidel le pri cesarskih in kraljevih sedežih ‒ je gibanja in pazljivosti, de je kaj; vsi bi radi iz kratkiga kosa nje vidne poti celo nje pot v globoko nebó premérili ali prerajtali, de bi prihodnjim narodam oznanili, čez koliko let, mescov in tednov jo bodo na tem ali onem kraji ali prostoru neba zopet vidili.

Število komêtov, ki se okoli sonca verté, ceníjo učeni čez dva ali tri milijone; veliko se jih vsako léto okoli sonca overtí, brez de bi jih vidili; ali so pa za naše očí premajhni, ali pa predêleč od nas; tudi zvezdogledi niso vselej takó srečni, svoje orodje pri neizmerljivim nebu ravno na-nje oberniti. Komêti ne tekó kot planêti samo od večera proti jutru okoli sonca, ampak tudi od izhoda proti zahodu, od severja proti jugu in od juga proti severju, z eno besedo, komêti pridejo od vsih krajev svetá svoj ték okoli sonca storit. Njih poti ali kolobárji gredó med kolobárji vsih planêtov; eni tekó med soncam in Merkúrjem, drugi med Merkúrjem in Daníco; zopet drugi med Daníco in zemljo i. t. d. in še tó od vsih straní, pa brez de bi si take zvezde na svojih potih ena drugi kaj veliko zabavljale. Od nekterih komêtov sodijo učeni zvezdogledi, de potrebujejo svoj ték okoli sonca dokončati po več tavžent lét.

Zvezdo- in natoroslovci sódijo, de komêti imajo svojo lastno gorkoto in svitlobo; de po lastni gorkoti, ki da tudi svitlobo, se njih morja in druge rečí v puh spremenjujejo in kot madlo svitle megle prikazujejo; de tudi njih od sonca obernjeni rép obstojí iz tacih drobtinic, ki so se morde bliže sonca, po njegovih žarkih, v veči mérah od njih odtergale, ktere pa potem, kadar od sonca proč bežé, nazaj na-nje padejo. Ni ga med zvezdoznanci nobeniga, kteri bi mislil ali terdil, de pod tacimi svitlimi in gorkimi meglami bi se ne dalo prijetno in veselo življenje živéti; tudi komêti so tedej po sodbah učenih polni življenja ‒ polni živih stvarí! ‒

Že Séneka, glasoviti rimski modriján, je spoznal komête za tó, kar so; v pretečenih stolétjih so pa prosti ljudjé in učeni menili, de komêti oznanujejo slabe létine, draginje, moríje, vojske, kuge, lakote i. t. d. V poslednjih časih so jim Rajnčanje lepši pomenik podvergli; do léta 1811 so bile vse njih vina, od kar se je pomnilo, kisljate; v tem létu se je bil komêt z dolgim, lepim répam prikazal, in vino se je bilo tudi na Rajnu v veliko začudenje vsih vinorednikov brez kislíne pridelalo, de so ga čez 30 lét, morde za silo še dan današnji ‒ tó je, druge vina pod tem imenam ‒ prodajali; od tačas pravijo Nemci, de komêti prinesó dosti in dobriga vina. Ali ni to smešno?!

12. Goreče krogle.[uredi]

Narávoslovci menijo, de se v neizmerljivih daljavah, v obsežku sončne močí ali teže, sprijemljejo in narejajo iz na nebu raztopljenih pervín manji ali veči krogle ali kugle, ktere potem proti soncu, ki jih na se vleče, čedalje z veči hitrostjo, med tem, ko morde še počasi veči prihajajo, leté, ‒ de je tacih krogel na nebu brez števila, in de jo, če pride ktera v svojim teku blizo zemlje ‒ v obsežik nje težne močí ‒ ta na se potegne.

Vse pretečene stolétja spričujejo, de so take krogle pogostama na zemljo padale; kér je pa na svetu dvakrat več morjá kot suhiga, jih mora nar več v morje pasti. Čez dan ali tudi pri lunni svitlobi jih ni takó viditi; tudi se naméri, de padajo v krajih, kjer ljudjé ne stanujejo, ali že terdno spé. Če priletí taka krogla v naše zračno podnebje, kjer se ob naš zrak omolsa ali odergne, ki obstojí med drugim tudi iz kislogáza, se vname, z nedopevedljivo hitrostjo goreča naprej beží, se zadnjič razpoči in na zemljo pade. Ko se tó pred našimi očmí v veči daljavi priméri, pravijo temu: de se je zvezda potočila ali uternila. Na večer ali po nôči sv. Lovrenca, tudi sv. Martina, en ali dva večera kasneje, se vidi nar več zvezd potočevati ali utrinjati se. Učeni menijo, de jih je brez števila tacih tamnih krogel, ki se tudi kakor planêti okoli sonca vertijo; če pa pridejo ob imenovanih večerih blizo naše zemlje, de se ob nje zrak dergnejo, se vnamejo, goré, razpočijo in na zemljo padejo.

V vsih pretečenih časih so vidili že po večkrat, de se je velika goreča krogla na nebu naglama prikazala, po več milj v hipcu malo nad zemljo naprej letela, černo noč v beli dan spremeníla, in se zadnjič s strašnim gromenjem in stresenjem zemlje razpočila, doli padla, de je nje černo osmojeno kamnje pèrst razrílo in se globoko v zemljo zarinilo. Na Talijánskim so enkrat od take razpočene krogle najdli 1200 kamnov, kteri eni so do 120 funtov težili. Natóroznanci vsih dežel s posebno radostjo in skerbjo tako kamnje išejo, izkopujejo in v muzêume spravljajo, prepričati se, de ravno iz tacih kemíjskih pervín obstojé, kot naše rude. Kar kmetje pravijo, de vidijo večkrat nebó odperto, ni mende nič druziga, kot prikazki tacih gorečih krogel.

Od 100 lét doli so vidili učeni v Evropi in popisali blizo 30 tacih krogel, ki so se v černi noči prikazale; koliko jih je pa neki pádlo čez dan, ali kásno po noči ali v tacih krajih, de jih noben natóroznanec ni vidil? ‒ Ene so vidili skorej po vsim Talijánskim, druge po Francoskim; ena je bila priletela iz Angležkiga, kjer so jo skorej povsod vidili, na Francosko, in se je bila blizo Pariza razpočila; tudi na Nemškim in po mnozih druzih deželah so jih že po večkrat vidili. Iz vsaciga kraja vidijo tako kroglo ob enacim času na drugim mestu nebá; po tem razsodijo in preceníjo učeni visokost take kroge in najdejo, de se po 4 do 10 milj visoko prikazujejo, pa z nedopovedljivo hitrostjo ‒ v eni sekundi po 3 do 4 milje naprej leté. Po razločku, kakor se v tacih visokostih na videz velike prikažejo, prerajtajo njih debelost ali skozno méro na 500 do 5000 čevljev. Velikrat se je že taka krogla po večkrat razpočila; narpred v veči kóse, potem pa taki zmirej v manji, de je gromelo in de se je zemlja tresla, de je grôza bilo.

Vse, kar se najde raztànjiviga ali zvarljiviga železa verh zemlje, v večih, tudi po več 100 centov težkih kosih ‒ ki niso človeški izdelki ‒ je iz tacih krogel z neba doli padlo; zakaj v zemlji ga niso še našli taciga zvarljiviga železa, kakor se najde večkrat zlató in srebró, ampak združeno je z žeplam ali druzimi pervinami ali rudninami; tù ga morajo še le žgati, ločiti, topiti ali cajnati, in po tem še le pod bàtam mesiti ali mladiti, de postane raztanljivo in zvarljivo.

13. Téžna moč sonca.[uredi]

Sonce, ki je skorej poldrugi milijonkrat veči od naše zemlje, ima tudi in mora imeti več blagá v sebi, in tedej veči téžo, ko vsi planêti s svojimi lunami vred in komêti, ki se okoli njega verté, de jih na-se vleče. Vsi planêti in komêti bi tudi v resnici na sonce padli, ako bi jih neka velika moč, od kar so vstvarjeni, zmirej naprej ne gnala; takó se pa morajo v krogih ‒ elípsah ‒ okoli njega vertéti. Ko bi jih pa sonce na-se več ne vleklo, bi proč od njega v globoko nebó letéli, in, ali naravnost na kako drugo zvezdo ‒ pa le še po veliko milijonov létih ‒ pádli, ali bi se pa jeli postransko okoli njega vertéti. Kako téžo ima neki grahovo zerno mémo mernika graha? ‒ kako téžo zemlja ali drugi planêti ali komêti mémo sonca? ‒ tekó okoli njega, kakor de bi skorej nobene téže ne imeli ‒ s hitrostjo, ktera preseže vse naše navadne zapopadke, v eni sekundi po tri ali še več milj! ‒

Vsim učenim je prepričana resnica, de vsaka pahnjena ali veržena reč bi večno naprej têkla ali letéla, ko bi je clo nič ne zaderževalo; kamen, kteriga z rokó veržeš, iz puše izstreljeno kroglico, prideržuje nekoliko zrak, nekoliko ju tudi zemlja s svojo veči močjó ali téžo na-se vleče, de zmirej, bolj počasi in niže letita, dokler doli ne padeta, sicer bi zmirej naprej letéla. Če v sredi ravne in gladke mize klin zabiješ, in na-nj za vervičico z mehkimi zanjkicami kroglico privežeš in jo zatočiš, bi večno okoli klina tekla in sicer, ako si to pràv naredil, v krogu, če bi se s svojimi robmí ‒ če jih ravno ne vidimo ‒ z robmí mize ne dergnila, ki jo zmiram bolj zaderžujejo; pa tudi moč ali téža zemlje jo kar močno na-se vleče in takó prideržuje, de se mora takó persiljena počasi vstaviti. Kakor vleče klin na mizi z vervičico kroglico, takó vleče planêt luno, ‒ takó vleče sonce s svojo veliko močjó in téžo vse planête in komête na-se, kteri pa od začetka čudno in nerazumljivo pahnjeni ali verženi se morajo stanovitno okoli sonca v kolobárjih vertéti. Globoko nebó ni popolnama prazno in čisto, ampak napolnjeno z nedopovedljivo tanjkimi gázi. Taki gázi tudi nekoliko pa vender zlo malo lune v njih téku okoli planêtov, in planête v njih téku okoli sonca zaderžujejo, de bodo s časam ‒ pa ne še takó naglo ‒ vse lune na svoje planête, in planêti na sonce pádli. Zvezdogledi pravijo, de še dobrih 25,000 lét se ni treba clo nič bati, de bi luna na zemljo padla; tudi bo pretéklo kakih 100 tavžent ali milijon lét, predin bo Merkúri, sonca nar bližji planêt, na-nj padel.

Če stopiš poléti z eno nogo v gnjijočo lužo, boš ob enim zatèrl, pomoril in pokončal morde čez 60 milijonov živih stvaric, ki so se tudi po svoje svojiga življenja veselile; tó je bilo za-nje strašna prigodba, je bilo končanje in razdjanje življenja eniga celiga svetá, in vender to je čisto nič v priméri z življenjem, kar ga je na celi zemlji; ravno takó, ko bi vsi planêti ob enim na sonce padli, bi bilo to grozovitin primérljaj za vse na-njih žive stvarí, ali vender nič v priméri z življenjem v celim stvarjenji Bôžjim! ‒

Sonce z vsimi svojimi planêti, njih lunami in komêti ima v priméri z druzimi zvezdami v globocim nebu le eno téžo, kakor de bi čisto samo bilo, kakor de bi vsi planêti in komêti z njim v eno teló zvezani in združeni bili. To je treba razumeti zavolj druzih zapopadkov, ki jih bomo od globokiga nebá dali.

Ako povzdigneš, o pozemeljski človek! ‒ svoje očí na mogočno sonce, in se spomniš, kakó v sredi svojih planêtov, njih lún in komêtov kraljuje, jim vsim v imenu Gospodovim svitlobo, gorkoto in življenje delí; ako premisliš, kakó so se že lune okoli svojih planêtov, planêti in komêti okoli sonca ‒ in se bodo še na tavžente lét ‒ dokler bo Gospódu dopadlo ‒ v svojih stanovitnih kolobárjih in časih vertili; ako prevdariš stanovitne postave, po kterih, in lep red, v kterim se vse to speljuje; saj vender ne bo drugače mogoče, kakor de s premilim sercam zdihneš in zavpiješ rekoč: o velik, o mogočen je Bog! kteri je vse to osnoval! ‒ ‒ njemu bodi čast in hvala od veka do veka! ‒

Tak zdihljej povzdigne in počastí tvoj um, je mogočnosti in modrosti Božji primerjen. Zvezdoslovci prečujejo cele nočí na visokih zvezdoglediših in imajo vedno svoje očí na nebeške primérljeje obernjene, oní pazijo ‒ damo za pripodobo ‒ pazijo na mračenje tretje lune Júpitarja, med tem, ko ti sladko spiš; oní so tedej, ki velike dela Božje vedno pregledujejo, tudi veliki spoštovavci stvárnika.

14. Stavne zvezde.[uredi]

Vse zvezde, ki se okoli našega sonca verté, so le od njega razsvetljene, tedej madlo svetle, se premikvajo, se dajo viditi v vsacim času na drugim kraji neba, z okrepčanimi očmí kot okrogle plošice, ali kot krogle, veči ali manji od lune, kakor jo vidimo s prostimi očmí. Kér je pa druzih zvezd v globocim nebu, ako jih tudi s teleškópi, ki so po 20 do 40 čevljev dolgi, gledajo, clo nič veči ne vidijo, kot mi s prostimi očmí, je to spričik njih nezapopadljive daljave; ‒ tudi jih vidijo vselej na enacim mestu v priméri ene proti drugi, torej jim pravijo: stavne zvezde ali stavnice, to je, nepremikavne zvezde (Fixsterne); takó, postavimo, vsih 7 zvezd veliciga ali maliga vozá so vidili pred 4000 léti na enacih mestih neba, kakor dan današnji; ravno takó vse druge stavne zvezde. Nobena téh se ni še potočila. ‒ ‒ ‒

Hindostáni, v jutrovih Indijah, so v časih, v kterih so bili Kaldejci, Babilonci, Egipčani in vsi drugi narodi na zemlji še v tamni divjoti in nevednosti zakopáni, vedno na zvezde pazili; od njih je šlo posvetno izobraženje pa pràv počasi na druge ljudstva; ‒ ‒ oní so pervi preksončne ‒ zemeljne póti ‒ 12 kúpov zvezd odločili, vsacimu kupu posebno imé kake živali ali druge posvetne rečí dali. Takó je bilo odločenih téh takó imenovanih dvanajsterih nebeških znaminj, ki so še do današnjiga dné svoje iména obderžale, pod kteriga slehernim je pa po več zvezd zapopadenih. Sčasama so stári učeni, pa tudi učeni poslednjih časov ‒ kar je bilo stárim še ostalo ‒ vse druge zvezde na severnim nebu v take kupe ali trume odločili, in jim posebne iména dali.

De bi se učeni pri stavnih zvezdah lože med seboj zastopili, so dali dalje vsaki zvezdi ene podobe ali kúpa še svoje posebno imé; takó ‒ damo pa le za pripodobo ‒ pravijo pervi zvezdi v ojésu veliciga ali maliga vozá: a, drugi b, tretji c; sprednjimu kolesu na desni d, na levi e; zadnjimu kolesu na desni f, na levi g in takó dalje. Vse take podobe, njih iména in zvezd iména se vidijo nar bolj na zrisanim nebu. De bi si učeni še lože kaj od zvezd dopovedali, so tudi vse s prostimi očmí vidljive stavne zvezde v 6 redov ali klasov zverstili; v pervi red so jih spravili 15 na očí perve velikosti; med temi imajo nektere še svoje posebne, lastne imena; takó pravijo na videz nar veči in lepši stavni zvezdi proti jugu Síri; v drugi versti so zvezde nekoliko manji velikosti, v tretji še manji i. t. d. Nekteri učeni so tudi vse stavne zvezde, ki se dajo s prostimi očmí na nebu viditi, v knjigah popisali.

S prostimi očmí ne vidimo tavžentine stavnih zvezd od teh, kar jih je v neizmerljivi globokosti nebá. Kolikor bolj zvezdogledi svoje očí z goršim orodjem, z bolj dolzimi in popolniši teleškópi okrepčajo, ravno toliko več zvezd v bolj globokim nebu vidijo. Tudi take stavne zvezde, ki se le s teleškópi in nikakor drugači viditi ne zamorejo, so v 7 razredov zverstili; takó so teleškópne zvezde tudi perve, druge, tretje velikosti i. t. d. S tacim orodjem vidijo nar več belo kot demante se blesketajočih zvezd; vidijo pa vender tudi rumene, rudeče, teránaste, zelene, plave in sivkaste. Kjer vidimo na černim nebu kako belo meglico, vidijo uni s svojim orodjem cele kupce ali trumice nepreštevilnih, se kar lepo blesketajočih zvezdic. Take bele meglice se raztečejo pred tacim orodjem večkrat v dolgljate majhne rimske poti brezštevilnih zvezdic, in kjer mi nič ne vidimo, ali tudi v sredi tacih trumic vidijo uni s svojim orodjem nove ne še v zvezdice raztečene meglice. Ne ga med vsimi zvezdoznanci, de bi se bil že preblaznil, le eno, kakoršno si koli bodi, cenitev od števila stavnih zvezd storiti, raji molčé, ko de bi jo zarobili ali prazno rekli. ‒ ‒

Naše sonce, do kteriga je le 20 milijonov milj, je domá, je v naših krajih; stavne zvezde so pa kar deleč od njega, ali od nas; njih daljave presežejo vse zapopadke pozemeljskiga človeka, ne dajo se nikakor razumljivo dopovedati. Ako bi ti na ravnim polji pri lípi stoječ, četertin ure deleč, vasni zvonik pogledal, bi ga na nasprotni gôri pri beli skali vidil; če bi pa šel 600 korakov deleč na stran k pílu ‒ kapelici ‒ bi ga ne vidil več pri beli skali, temuč pri velicim hrastu na nasprotni gôri; bolj oddaljene rečí postavijo naše očí vselej na konec. Po tacih razločkih bi zemljomér lahko do koraka ali čevlja prerajtal ali zvedil, koliko korakov ali čevljev de je od lípe ali píla do zvonika. Če vidimo luno nècoj ob polnoči tikama pri kaki zvezdi, jo bodo vidili ob enacim času v Belimgradu, na Dunaji, v Milani i. t. d. na drugim kraji ali pri kaki drugi zvezdi nebá; po tem takim se da nje daljava od zemlje na tanjko zmériti; ravno takó, pa vender z veči težavo daljava od sonca.

Če smo pa danes 20 milijonov milj deleč takraj sonca, bomo čez 6 mescov ravno za toliko deleč unikraj njega; v 6 mescih smo se tedej na nebu premaknili za 40 milijonov milj daljave, in vender na enacim mestu, kjer danes vidimo stavne zvezde, jih bomo tudi čez 6 mescov v daljavi 40 milijonov milj vidili; za las se nam niso na nebu premaknile, de bi jih drugej vidili. Kakó deleč morajo tedej biti!

Ako bi krogla iz kanóna od nas do sonca v 26 létih priletéla, bi potrebovala po sklepih naj glasovitniših zvezdoznancov za tako pot od nas ali od našiga sonca do naj bližnje stavne zvezde čez 8 milijonov lét! ‒ Svetloba pride od sonca do nas v 8 minutah; od nar bližnje stavne zvezde potrebuje pa do nas po 3 léta in pol, po 6 ali morde še po več lét, od naj daljnih teleškópnih pa čez 611,000 lét. Do nar bližnjih stavnih zvezd bi bilo 16 do 20 bilijonov milj. Od dveh lét sèm terdijo zvezdogledi, de so od 3 ali 4 nar bližnjih daljavo na 14 do 20 bilijonov milj zmerili. De stavne zvezde, ktere na kupih vidimo, so takó deleč saksebi, kakor je v eni priméri, od našiga sonca do nar bližji, je po tem takim lahko verjeti. Kakó veliko je nebó! ‒ ‒ Koliko veči je pa ta, ki ga je vstvaril! ‒ ‒

15. Natora stavnih zvezd.[uredi]

Star pregóvor med našimi kmeti je, de, če bi zvezda na zemljo padla, bi vesolni svet pokrila. V tem pregovóru je veliko resnice; zakaj, kakor bi dva mernika žita na zerno graha stresena, ga dobro zasula, takó bi tudi sonce padši na zemljo, jo kar dobro pokrilo. Vsi nar imenitniši zvezdoznanci jo terdijo z enim glasam, de vse stavne zvezde so sonca, de imajo tedej svojo lastno svitlobo, de niso samo velike kot naše sonce, ampak večidel nezapopadljivo veči od njega.

Od 50 lét doli so najdli na nebu čez 2000 dvojnatih zvezd ‒ od kterih niso popred clo nič sanjali ‒ tó je tacih, kterih se ena okoli druge vertí; večkrat se vidi med njima komej za noht prostora, in taka zvezda potrebuje 500 ali še več lét, de se okoli druge po enkrat osuče. Kakó bistre očí morajo imeti zvezdogledi, de take rečí vidijo, razločijo in prevdarijo!

Kér se vse naše domače zvezde s soncam vred okoli svoje podvozi sučejo ali obračajo, mislijo in sodijo učeni, de se tó tudi pri vsih stavnih zvezdah godí, in tó tolikanj več, kér mnogotere poznajo, ki so se prikazale, potem pa skrile, in čez več časa zopet prikazale; ‒ oni menijo, de take so od ene straní bolj svitle, od druge pa bolj z madeži zakrite in tamne. Kakor se okoli našiga sonca veliko planêtov in komêtov vertí, sodijo zvezdogledi, de ravno takó je pri vsih stavnih zvezdah, ktere tudi svojim planêtam, njih lunam, ali tudi komêtam svitlobo, gorkoto in življenje delé. Že iz tega, de okoli nekterih, ki so mende grozno veči od našiga sonca, se druge svitle, tedej manji sonca z lastno svitlobo verté, sodijo, de tolikanj več se okoli slednje tudi tamne zvezde ‒ planêti, morde tudi z lunami in še komêti vertijo. Če že ni izreči števila stavnih zvezd, ki so sonca, za koliko veči je pa še število njih nevidnih planêtov! ‒ Kakó neizmerljivo je stvarjenje Bôžje! ‒ ‒

Kakor naše sonce z vsimi svojimi planêti in komêti, ima tudi vsaka stavna zvezda v globocim nebu, z vsimi svitlimi ali tamnimi zvezdami, ko bi jih tudi na milijone bilo, ki se okoli nje verté, le eno težo proti vsim drugim stavnim zvezdam na nebu.

Rekli smo, de naše sonce stojí; de vse stavne zvezde ostanejo tudi na svojih mestih; ‒ zvezdoznanski možaki pravijo pa, de rimska pót (Milchstrasse), podobna plošnjati krogli ali lečnimu zernu, h kteri štejejo tudi naše sonce in vse veči zvezde, ki jih na nebu raztresene vidimo, je po težni moči vsih stavnih zvezd, iz kterih obstojí, v eno teló zvezana in združena; pravijo, de ta rimska pot, tedej z vsimi njenimi zvezdami se okoli suče, brez de bi pa zvezde med sabo svojih primér ali daljáv kaj zgubile; pravijo, de naše sonce z vsim, kar je po težni moči z njim zvezaniga, se v 24 urah le za 834,000 milj na taki poti naprej pomakne. Naše lune bi se po tem takim čveterno sukale, okoli sebe, okoli planêta, s planêtam okoli sonca, in še s soncam na rimski poti.

Na globocim nebu vidijo zvezdogledi veliko trumic lepih zvezdic obdanih ali zavitih večkrat v bele meglice; ali niso tó druge daljne rimske poti, ktere imajo svojo težo ali vago z našo rimsko potjo, de je tako celo vidno in nevidno stvarjenje v eno teló zvezano? ‒ Komu se ne bo tukej misel vstavila? ‒ Od začudenja in milogrôze mora človek tukaj ostermeti!

16. Pogled v zvezde.[uredi]

O predragi slovenski bratec! z živo rádostjo, s kratko pa umljivo besedo smo ti poglavitniši resnice zvezdoznanstva, kakor so jih modrijáni vsih, zlasti pa poslednjih časov premerili, spoznali in razumeli, v domačim jeziku oznanili in razložili. Ni je natorne vednosti, de bi v veči slavo Stvarniku, v veči čast človeškimu umu služila, ko zvezdoznanstvo. Človek, ki take resnice s svojim umam spozná in se takó visoko do Stvarnika povzdigne, je v resnici Božje žlahte!

Daj se nam tedej zdaj v tamnočerno, pa jasno noč prijazno peljati; ‒ bodi umniši od jazbica, ki po tléh hruške pobira in se jih nasiti, brez de bi očí na drevó obernil, ki jih je zredilo. Sonce je šlo za Bôžjo gnado; ‒ luna mora te dni le Amerikancam svetiti; ‒ černa tama zakriva vse, de ne vidiš nič več pozemeljskiga; ‒ tudi ti se odtergaj za malo časa od zemlje, na kteri le popotvaš; ‒ znebi se še clo za neke hipe svojiga telesa, in zamakni se s prostim duham v nebó! ‒ Kaj vidiš tukaj? ‒ Na tavžente véčih in manjših zvezd ktere z nepreídejočo svitlobo migljaje in se blisketaje ti oznanujejo mogočnost Bôžjo! ‒ ‒

Ali so neki stvarjene, de bi ti, preširni in le pozemeljsko mislijoči človek! svoje očí na njih pasel? ‒ de bi le tebi černo noč razsvetovale? Saj greš ponoči večidel k počitku in zvezde clo malo pogleduješ; za koliko tamniši bi neki noč postala, ko bi jih 300 na enkrat ugasnilo? ‒ Čimu bi bili pa milijoni teleškópnih zvezd, kterih še nisi, in jih tudi nikoli ne boš brez taciga orodja vidil? ‒ Kadar je Bog stavne zvezde osnoval, uterdil in nakermil v njih ték, je mende veliko visočeji in žlahneji namene imel, kakor mu jih, ti prevzetni in umerjoči človek! pripisuješ. ‒ Ali boš ti Njemu branil v daljnih teleškópnih meglicah iz kemijskih pervín nove sonca z njih planêti vred osnovati in uterdovati? ‒ ali v drugih meglicah sonca, ki so že svoj tek dokončale s planêti vred na kup vreči, de iz njih nove in še častitljivši zrasejo? Kdo je neki misel Gospodovo vganil, ali Mu pri njegovih delih svetovavec bil? ‒

Veliko častitljivši v slavo Stvarnika, v ponižbo napuhnjeniga človeka, pa tudi v povišek človeškiga uma je misliti, kakor vsi zvezdoznanci od kraja mislijo, de stavne zvezde so velike sonca, ktere v sred svojih planêtov sedé kraljujejo, in jim kot naše sonce, svitlobo, gorkoto in življenje delé.

Na naši zemlji ga ni prostorčka, de bi pèrst na-nj položil, na kterim, ko je mogoče, bi na tavžente živih stvaric ne živelo in se po svoje ne veselilo. Učeni poznajo čez 200 plemén živalic, kterih nobene ni z prostimi očmí viditi; take živalice so še večkrat ušive, in njih uší zopet ušive. Zgolj iz hišic in oklepov tacih nevidljivih živalic, ki so davnej poginile, se najdejo na svetu celi grički; s tacimi živimi živalicami, s hišicami ali brez hišic, je vsa poveršna pèrst, večkrat še clo sneg in léd, je vse zračje, so vse morja in druge vode, so mende tudi vse veči živali na svetu napolnjene. De je na naši zemlji čez 50,000 živaljskih in čez 100,000 rastljinskih različnih plemén, je že rečeno bilo. Cvet in venec vsiga stvarjena pri nas je pa človek, previden z umam, s kterim se k Bogu povzdigne, izvoljen tudi enkrat pred Njegovo obličje priti.

Kakor je na naši zemlji ‒ ki je ena nar manjših tamnih zvezdic ‒ povsod kamor se ozrêmo, življenje, smo primorani misliti in soditi, de na vsih druzih manjših ali milijonkrat večih zvezdah je tudi pa le njim primerjeno življenje; de so tudi z rastljinami in živálmi, od nar manjših do nar večih ‒ kjer je koli za-nje prostor ‒ nanizane, pa tudi z umnimi stvarmí, ki so na nižjih ali mende večkrat visočejih stopnjah uma od človeka, bogato previdene. Takó zamore celo stvarjenje se svojiga Stvarnika in svojiga življenja razveseljevati. Pri tacim pogledu v zvezde, pri tacih mislih, ti bo milogrôza sercé obšla, solzíce se ti bodo vdèrle, nogé tresle in všibile, na kolena boš padel, roke proti nebu povzdignil, in z milim glasom savpil: O sláva, zahvala in češenje Bogu našimu, kteri na trónu sedí! ‒ ‒ Pràv so peli že stari stari Slovenci:

„Jéden, jéden je Bog sam,
Kteri živí, kraljuje sam
V nebesih in na zemlji,
V nebesih in na zemlji!“

In ta Bog je, kteri te hoče enkrat ‒ ako njega podobe nad sabo ne zbrišeš ‒ v svoje svete stanovanja, in pred svoje obličje vzeti! ‒ On je, ki zamore z besedico milijone svetov vstvariti, ali jih na milijone pokončati ali vničiti; ponižaj se pred Njim, in daj Mu čast! ‒ Kdo si neki ti, o človek! ki se takó napihuješ in prešerno obnašaš? ‒ Ali nisi rôsa na veji, meglica na nebu? Kdo si v priméri vojvoda, na kteriga besedo 100,000 vojakov nad sovražnika plane? ‒ kaj je ta vojvoda v priméri svojiga kralja, ki mu je to službo dal, in bo od nje odgovor terjal? ‒ kaj je kralj, kaj so vsi kralji v priméri zemeljne močí? ‒ kaj je zemlja v priméri sonca? ‒ kaj pa sonce v priméri proti celimu stvarjenju? ‒ Ali ne kot kančik vode v priméri z morjem, ali kot proseno zernice v priméri s celo našo zemljo? ‒ kaj je pa celo stvarjenje v priméri s Stvarnikam? ‒ Ali ne ‒ kakor nič?! Kdo si tedej ti, o človek, de bi si upal prederzno Bogá soditi, z njim prepirati se, ali čez njegovo previdnost godernjati? ‒ kdo si ti, de bi tega zadovoljin ne bil, kar On ‒ in vselej le pràv storí? ‒ Ponižaj se pred njim, zasadi ponižnost, ‒ deblo vsih žlahnih čednost ‒ v svoje sercé! Takó bo v jasni noči pogled v zvezdje tvoje sercé mečil, ‒ ti divjačnost slekel, in Bogoljubnost oblekel! ‒ ‒

Slovenci, o dragi Slovenci! nadjamo se, de bote te zvezdoslovske pervíne z radostjo brali, svoje očí in svoj duh v jasnih nočéh pogostama kviško povzdigovali, in mogočniga vedno molili ‒ Bogá! ‒ ‒

V Šent-Vidu nad Ipava na sv. Vida dan 1847. M. Vertovc.

1) S popolnim slovenskim popisam kmetijstvu koristnih in škodljivih kebrov in metuljev bi se učeni gosp. Šmid Slovencam posebno prikupili. Vredništvo.