Zvesti Ivo
| Zvesti Ivo |
| |||||||||||||
Bila sva si dobra prijatelja v velikem mestu. Jorgij, tako je bilo ime mojemu prijatelju, bil je imovit trgovec. Njegovi predniki preselili so se le-sem iz Grškega. Oče njegov kupil je lepo hišo blizu mojega bivališča. Večkrat sva se z Jorgijem srečavala na ulici, a poznala se nisva, naposled pa sva se sprijaznila, sam ne vem ob kakej priliki. Mene je vedno zanimalo govoriti s kakim ptujcem o njegovej domovini, o jeziku, šegah itd. zato sem Jorgija rad imel, a prikupil sem se tudi jaz njemu, če tudi po svojem mišljenju drugačen.
Nekoč me Jorgij dobi na ulici ter mi pravi: »Pridi popoludne k meni na čašo črno kave, pogovoriti se hočeva kaj; saj na prosto iti danes ni mogoče, ko tako burja piha.«
Obljubil sem mu, da pridem.
Postregel mi je dobro; najprvo prinesel je vina, zatem črne kave, in, če hočete, še finega turškega tabaka.
Jorgij je znal, da rad slišim kaj o njegovej domovini, zato mi je tudi najraje o tem pravil. Nad nama visele so na steni tri slike; mož v najlepši dobi, žena še čvrsta, ter starec prosteje opravljen.
»Glejte tu«, mi reče, »tri sliko iz naše preteklosti. Oni mož je moj ded, žena moja babica, a tale starec je zvesti sluga Ivo. Čudno se Ti pač zdi, da je poleg slik gospodarja in gospodinje tudi slika sluge, a povedati ti hočem zakaj.«
Začel je praviti takole:
»Ded moj, kojega vidiš tu na sliki, bil je doma iz Italije, doli v Kalabriji mu je tekla zibel. Imel je pa ded brata, ki je bil bogat trgovec v mestecu Z. na Grškem ; ta pa je umrl ter premoženje pustil mojemu dedu. Ded je tedaj doma vse poprodal ter se preselil v pomorsko mestece Z. Dobro mu je šlo, denarja je imel obilo, ker morska trgovina je bila včasih dokaj boljša kakor danes. Z vsem je bil zadovoljen moj ded, le verskih obredov grških razkolnikov se ni mogel privaditi. Od doma navajen je bil živeti strogo po pravilih, svoje katoliške vere videl je v duhovnikih prave poslance božje, vnete za razširjanje večnih resnic. Na grškem pa je bilo drugače, vse mlačno brez prave gorečnosti Ko se je imel ded poročiti, ni si iskal bogate neveste na Grškem, temveč šel je na dom po ubožno, a pošteno dekle; seveda so ga zato ljudje nekako čudno gledali, toda dedu je bila vera nad vse drugo in ni se zmenil, kaj klevetajo ljudje.
Tik morja imel je ded krasno vilo z lepim vrtom, ki se je , razprostiral do brega; v tej vili stanovala je babica so svojim jedinim sinom, mojim očetom, ki pa je bil takrat še otrok. Zvečer je prihajal ded iz prodajalnice in večerjali so navadno skupaj na vrtu. Po večerji zabavali so se vsak po svoje; ded je bral kako knjigo, babica pa se je sprehajala po vrtu in se radovala so svojim sinom. Za družbo niso marali, saj so znali, da so ptujci, katere drugi več ali manj zavidajo in po strani gledajo.
Neki večer pa je bil osodepoln za vso družino. Po navadi bili so zopet na vrtu. Tiho in mirno je bilo naokoli, nihče bi se ne bil nadejal slabega, ali glej! Na tistem kraju, kjer je bil oče, počila je puška, bridek glas zaslišal se je za tem kakor glas zadetega človeka, potem je bilo vse tiho. Babica sprva ni znala kaj se je zgodilo, toda stari Ivo je, urno uganil, kaj mora biti. Hitro zagrabi otroka in potegne tudi babico za seboj v hišo ter zapahne vežna vrata. Oni so bili rešeni, ali kaj je z dedom? Gledati za njim bi ne pomagalo, zgodilo bi se še kaj hujšega. In res, komaj so bili v varnem zavetju, zagledajo, kako neznani ljudje, morski roparji, po vrtu stikajo in nekaj iščejo. Hoteli so najbrže vjeti otroka, ter zanj potem zahtevati veliko odkupnine. Gotovo bi ga bili tudi dobili, da ga ni stari Ivo o pravem času spravil v varno zavetje.
Oče je gotovo mrtev, pravi Ivo, čul sem puškin pok, za njim bridek vzdih. Roparjem pa zanj ni bilo toliko, temveč iskali so dobiti otroka v svoje roke. Znam, gospa, da Vam britkost trga srce, ali zaupajte v Boga, ki v dobro obrne tudi najhujšo nesrečo.
»Lahko si misliš« pravi Jorgij, koliko je trpela takrat uboga babica! Nepopisljive bolesti je morala pretrpeti tisto noč, najhujša pa je bila negotovost kaj je z možem, jeli morda še živi v strašnih bolečinah, ali pa mrtev v goščavi kraj morja.
Očes tisto noč ni zatisnila; rada bi bila videla moža vsaj mrtvega pred seboj, toda nihče se ni upal iti ponj, saj si je lahko mislil, da ga za tem ali onim grmom čaka nabita roparska puška.
Tu pa se je zopet pokazal junaka stari zvesti Ivo. Bila je polnočna ura, temno je bilo kakor v rogu, ali Ivo se splazi na tihem po vrvi raz okno; hotel je na vsak način izvedeti, kaj se je zgodilo z gospodarjem. Šel je po samotnem, skrivnem potu proti kraju, kjer je popred čul pok strela; plazil se je po trebuhu, da bi se ne izdal. Srečno je prilezel do deda in z grozo se prepriča, da ga ni goljufala slutnja – bil je mrtev. Tu pa je starca premagal čut ljubezni do svojega gospodarja, pal je nanj, ter se britko zjokal. V tem trenotku pa poči puška in krogla zazvenči Ivu nad glavo. Ivo pa ne pomišlja dolgo, ločiti se ne more od gospodarja, zato ga zvleče seboj do morja, skoči v vodo in plava z mrtvim gospodarjem od kraja. Hoo-lum! se oglasi zdajci glas iz goščave, potem se čujejo urni koraki in puške pokajo za plavalcem. Toda Ivo je bil že predaleč, nobena kroglja ga ni zadela.
Ko to roparji vidijo, skočijo urno v čoln, kateri so imeli pri kraji, ter hite za plavalcem. Ivo jih je opazil, se hitro obrnil ter s truplom plaval zopet proti bregu nazaj in tako ušel gotovej smrti. Kmalu je bil zopet pri kraju; z veliko težavo izvleče mrtvega gospodarja iz vode ter ga položi na travo; potem pa gre mirno v hišo povedat, kaj se je zgodilo.
Kar se je dalje godilo, si lahko sam misliš, de mi Jorgij.
»Žalostna je tvoja povest« pravim mu, toda »povej mi še do konca, ali se je kedaj izvedelo kaj o roparjih?
»Nikoli« pravi mi Jorgij; naši ljudje jih niso mogli zasledovati, pravica pa jih ni hotela, saj znaš, da se katoličanom ne gre rado na roko. Naši pa so bili katoliške vere, skoraj ptujci v mestu Z. kedo se-li bo potegnil zanje?
Ko je bilo vse zastonj, sklenila je babica posestvo prodati, trgovino oddati drugim, ter preseliti se v Ameriko. Vendar pa so jej odsvetovali sorodniki, ki so bili tu v našem mestu, rekši, naj se preseli rajše semkaj. Babica jih je ubogala ter prišla le-sem, in njen sin – moj oče – začel je veliko trgovino. Kmalu potem je babica umrla pustivši premoženje mojemu očetu.
»In kaj je bilo z Ivom?« prašam jaz. »Ivo,« pravi mi Jorgij, ostal je pri dedu. Mesec dni po onem dogodku zbolel je ter po kratki bolezni umrl. Zakopali so ga poleg deda; tako leži združen ž njim, kateremu je toliko let služil. Pač zasluži stari Ivo, da se ga spominja ves naš rod; v življenji verni sluga dedov, počiva sedaj kot varuh poleg njega daleč od nas sorodnikov. Mir in pokoj dušama obeh!