Zrakoplov

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zrakoplov.
France Bevk
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/18 (1917)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Trrrrr ...

Zrakoplov, zrakoplov! Nešteto so jih videli, vendar jih je streslo še vedno, ko so začuli tenko brenčanje, ki je prihajalo od bogsigavedi, kodi iz tanke meglice nad obzorjem — iz neskončnosti, da ga ni mogoče zazreti ... Ljudje so planili iz hiš, zagrnili poti, zasenčili pogled.

»Kaj je? Kje je?«

Trrrrr ... Podvojil, potrojil se je ta glas na moči ... ki ni jenjal. Pesem komarja, ki je ni mogoče odpoditi, na noben način ne. Nekateri ljudje so trepetali in vzklikali, drugim se je zdela to zabava, imenitna zabava.

»Ali ga vidiš?« — »Kje? Kje?«

Kot majhna, črna pikica, silno majhna črna pikica ... tam ... tam ...«

»Tam gori za meglo — že ima obliko ptiča ...« — »Ah! Ah!«

»Bombo bo vrgel — pojmo!«

»Oh! V kaki nevarnosti smo ... Jaz bežim!« — »Ne, čakaj! Še malo! Še malo! Kaj naredi?«

»Glej, glej ...«

»Vedno večji je, vedno bolj brenči. Pojmo!«

Gruče so se stiskale. Človek bi mislil, da nastane vsak trenutek panika, da bodo bežali drug čez drugega iz strahu ... Pa ostanejo, ostanejo trdovratno na mestu in zro, zro.

»Čakaj, čakaj! Ali ne bo vrgel? ...«

»Zasuknil se je.«

»Za božjo voljo.«

»Pričel se je vračati, glejte, glejte.«

»Ni vrgel bombe. Čemu pa je prišel?«

»Oh! Oh!«

Slišal sem pogovore:

»Bežal sem pred njim, a on ravno nad menoj, ravno nad menoj, natančno za mano je tekel ...«

»Ni res! Ti se lažeš! Tistikrat je bežal nad mano, a kje sem bil jaz daleč od tebe? Ko sem se ustavil pod drevjem, je oprezoval tudi on.«

»Nad njivo me je iskal, kjer sem plela. Pritisnila sem se k tlom, da bi me ne ugledal.«

»Nalašč tako brenči in gode, da bi ga šli gledat, da bi se mu nastavili ...«

Ljudje so od nekdaj — ljudje.