Zračne in vodne igre
| Trst v žepu Zračne in vodne igre Marko Kravos |
| |||||||||
V Vali in vse do grebena Griže je potreba po drvih pobrala tako rekoč vse drevje. A kako naj otrok zdravo rase brez gugalnice? Gor - dol, vdih - izdih, zemlja - nebo. Kam bi jo obesili? O otroških igriščih namreč še slišali nismo.
Oče nam napravi gugalnico kar na domačem dvorišču. Obesi jo na latnik, pa je!
Če se potem ves latnik maje sem in tja, prava reč! Saj tudi trte s svojim vinskim sokom opletajo z ljudmi, da Bog pomagaj!
Pravzaprav pravimo pri nas doma tej peklenski napravi cingelca, drugi pa altalena. Najmanj, kar se ob cingelci zgodi, je prepir: kdo je kdaj na vrsti in kdo čepi predolgo na njej. Vedno se najde tudi razbojnik, ki te tako močno poriva, da se bojiš, da te bo zavrtelo okrog in okrog. ln v trebuhu me žgečka, mi jemlje moč v rokah in mi je na smrt slabo. Sosedovemu Klaudjotu, ki hodi naokrog vedno lepo opravljen, je priletela naša cingelca naravnost v usta. Tako je imel pet zob naenkrat zunaj. Zato so mu novi zrasli hitro in lepo poravnani.
Očetu, ki ima naš ravs in kavs in jok prav pred oknom delavnice, je tega kmalu zadosti. Sname cingelco z latnika in na terasi nad krojaško
delavnico napravi manjšo, samo za nas tri domače.
Seveda zganjam tam vse mogoče mojstrovine: ne samo guncanje stoje, kleče, brez rok; tudi sveder in bogve kaj še, kar si človek izmisli, ko
je sam in se nima s kom prepirat. Nekoč se skušam skupaj s sedalom obrnit okrog osi. Vaja mi do polovice odlično uspe, potem pa – čof! z gla-
vo navzdol. Priletim na cement in v hipu se mi ukresne morje nebeških lučk. Zatem črna tema.
Oče, ki ima tenek posluh, je spodaj očitno slišal votli udarec in prišel pogledat. Takrat po malem že migam in se skušam pobrat. Obenem se
čudim, kako da ljudje, ki so se zbrali okrog mene, ne kričijo name. Med seboj se mirno pogovarjajo, kaj da je treba: obkladke z vodo in oc'tom, pravi eden, drugi z vodo in jes'kom, tretji vodo z ožedom. Potem so mi čez glavo dali mokro brisačo, ki je dišala po kisu.
Takšen je bil moj prvi stik z zvezdoslovjem, z meškolanco narečij v našem koncu in z akrobatiko.
Koles na našem koncu Sv. Ivana skoraj ni. Pri nas je vse preveč v klanec. Tudi je ta naprava predragocena za čisti otroški luksuz. Nekoč je od
nekod prišel k hiši skiro, molopatino, a se po makadamu in kockasti cesti ni obnesel. Veliko bolj so v modi doma narejeni vozički iz navadne
deske in s kolesci na kroglične ležaje. Z njimi se je lepo drčalo po cementu, ki je robil cesto na gornjem koncu Brandežije.
…
Velikansko veselje imamo z vodo. O potoku, ki teče mimo hiše, ni, da bi govoril. Je bolj smetišče kot kaj drugega, čeprav je pod Fogotovimi še videti perilnik in kotanje, kjer so ženske do nedavna prale. Pri vsaki hiši imajo zdaj že órnico in lesen perilnik. Veliko pa jih še nima vode v hiši in si jo hodijo z vedri točit k fontani. Voda priteče, ko stopiš na železen klin.
Koliko se lahko človek ob fontani naigra in našprica! Samo staro kozičko rabiš, da z njo napolniš svoja jezera in morja, ki jih prej izgrebeš v
ilovnato podlago Klanca.
Najbolj imenitno je dražit ženice, ki hodijo po vodo. S kamnom zabijemo v cev zamašek in potem izza zidka kukamo, katero bo doletelo. Nič
hudega sluteča žrtev podstavi štanják in stopi na žebelj. V cevi se nabere pritisk, dokler – buum! – ne poči in zamašek trešči ob dno vedra. Babnica poskoči tri metre visoko - pravzaprav so nekatere tudi počenile; ali pa se katera prime za srce in drobno jecne. Šele čez kako minuto se začne vik: »Prekljeta mularija brez kreance! … Bom poklicala guardie … Vas tako učijo v šuli?! S'm te vidla, usranc nasramni … bom ben povedla toji mami … V kaštitut, v poboljševalnico vas je treba peljat!«
Ne vem kako, ampak razkurjene ženske vidijo samo mene. Druga mularija se bolje skrije in bolj hitro zbeži, ko je treba.
Ženske se hodijo tožit k moji mami, tako, na splošno: »Kakšne jih dela, mularija … Saj bi lahko tudi umrla, če bi imela bolj šibko srce ...!«
Hujših posledic za nas, lumpace, ni, tudi zato ne, ker se babe pravih mulonov, kakršen je recimo Pino, po malem bojijo. Meni pa tudi niso
mogle pripisat, da sem tisti štarpuon tako močno zabil v cev: »Morbit špine niti ne doseže, bužec, ko je tako micen,« je rekla ena.
»In tudi šibek je,« prikima moja mama. »Še na cvek ne more pritisnit, da bi kalal vodo.«
Ha! Mislijo, da ne morem nagajat, ker sem majčken in suhcen. Malo sem užaljen. Kot da se do korita ne bi dalo zlesti čez zidek nad fontano!
Na cvek tudi lahko pritisnem, da priteče voda: nanj prej zložim dva, tri ploščate kamne, pa je!
»Če te ni dosti V hlačah, si moraš drugače pomagat ...« pravi naš oče. Potem znova in znova razlaga, da je bil tudi on, takrat, še pred prvo vojsko, kot peresce. Ma da je hodil skrivaj cizat mleko pod kravo, ker mu niso dali jejst. Bil je tako mičken, da si je podstavil stolček, da bi z usti prišel do vimena. Enajst mesecev je imel, ko si je tako pomagal!
»Ma kdo ti bo verjel!« ga pogleda mama, kot da se ji smili … Je pa res malo – tako! če misli, da mu bomo verjeli.
Kar se zamaškov v fontani tiče, mi lahko verjamete: kak dan jih nastavim tudi po sedemkrat.
…
Očetu se gotovo zelo toži po vodi. Ob njegovi rojstni Kozji pari teče potok Vrnivec in nedaleč še Vipava. Pri Fakučevih tam zraven stoji celo
mogočen mlin. Zato natančno ve, kako deluje: »Pokazal ti bom,« reče nekoč in se loti rezljanja. – To je v Beli peči blizu Trbiža. Ko mi je šest let, sem tam dolge mesece v reji pri šolskih sestrah. Baje bi brez gorskega zraka moja pljuča ne ozdravela. Oče mi dela družbo za kak teden.
Njegov mlinček je imeniten in kar podoben pravemu mlinu. Kolo ima pet dolgih lopat, v katere se upira voda in prek zobčenika vrti lesene kamne za mletje žita. Obenem dviguje stope: lesena kladiva ob padanju lepo šklopotajo in phejo ječmen, ajdo. Vse to, s vsemi čudnimi izrazi vred,
mi oče razlaga. Pravi, da je zelo važno, da vem: brez mlina ni ne moke ne kruha!
Mlinček mi je zelo všeč, ker se pod curkom vode vse vrti in miga. Na žalost se z njim ne smem po mili volji igrat, ker je oče nanj preveč ponosen. Kaj bi ne bil, ko pa ga je izrezljal samo z navadno britvijo.
Doma pri Sv. Ivanu mi ga nekoč le uspe zmaknit z omare, kjer je bil spravljen. Nesem ga preizkušat k naši fontani. Nekaj časa veselo klopota. Potem so mi, mulci usrani, nastavili štrpon: čista nevoščljivost. Počilo je, in se prav pokadilo. Ena od lopatic je šla v trske in tudi zobčeniku se je odlomilo par zob.
Oče nima potem nikoli več časa, da bi mlinček popravil. Pa kaj, saj se jaz z njim tako ali tako ne bi smel igrat.
…
Če v našem potoku ni spodobne vode, pa na Brandežiji ne manjka vetra in burje. Naslednje leto, ko si zračim pljuča v Martuljku, pride oče
spet za nekaj dni na obisk. Tokrat mi izrezlja letalo. Kar brihtno, ne?! Je dvomotorno, ker ima na krilih leseni frli. Pobarvano je v srebrno, na rep pa je oče naslikal slovensko zastavo z rdečo zvezdo.
Letalo sva doma nastavila na teraso. Na železni cevi se vrti in lovi veter v svoje propelerje. Cele noči brni. Čeprav gre očetu vsak hrup na živce, pa to brenčanje lepo prenaša: zelo je ponosen na svoje ročno delo.
Prva večja burja potem poščipa letalu končke lopatic na propelerjih in tako nauči Titovo letalstvo bolj tihega obnašanja.
Tudi letalo torej ni igrača, s katero bi lahko letal po Sv. Ivanu, nalagal nanj bombe in z njimi zasul kako ladjo ali Nemce in Italijane. Pravzaprav čepi kot čuk na svoji palici in ga lahko samo gledam. Zato sem se posvetil padalstvu.
Z dežniki se spuščamo z dva metra visokega zida pod Pahorjevimi. To ni kar tako: veliko padal se pri tem obrne, potrga ali polomi. Mene, ki
sem v klapi najlažji, kar lepo nosi, in obšla me je prava strast do letenja.
Nekoč po kosilu, poleti, ko vesoljni Sv. Ivan počiva, se spravim na domačo teraso: za to priložnost mi je Boris posodil velik dežnik svojega nonota. Zlezem čez ograjo ga odprem in se odženem. Nese me malo postrani, tako da pristanem na pomidorih. Od paradižniko sem prav junaško krvav. Tudi nogo sem si zvil.
Potem so ljudje pred nami poskrili vse dežnike: »Lahko bi mulcem padlo na pamet in bi se spustili z roba nad kamnolomom Facanoni.«
Sto metrov visoko! Kot Janez Polda.
Bem, korajže imamo zadosti, neumni pa nismo. Tam pokajo mine, in delavci v javi zganjajo hudiča, če se slučajno klatiš tam okrog …
Oc't, jes'k, ožed - narečni izrazi za kis
meškolanca - mešanica
ormca - pločevinast čeber
fontana - občinska vodna pipa
štanjak - vedro
brez kreance - nevzgojen
guardie - mestni stražniki
kaštitut - popravni zavod
mulon, lumpac - pobalin
štarpuon, štrpon - zamašek
špina - pipa
cvek - žebelj, klin, kr odpira vodo, ko stopiš nanj
kalati - točiti
Brandežrja - predel Sv. Ivana pri Trstu
frla - propeler
java - kamnolom