Zofka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zofka
Milan Pregelj
Izdano: Slovenski narod 9.-10. december 1907 (40/285-286), 1_2
Viri: 285, 286
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Poletje je bilo, ko je zapustila dom in je šla za kruhom v tujino. Ime ji je bilo Zofka, stara je bila šestnajst let, majhna je bila in drobna, večinoma vesela in živahna, samo včasih – kadar je bila morda sama v poznem večeru – je postala hipoma otožna. Skozi odprto okno je strmela tja nekam daleč v poletno noč, tja v bore in smreke tuintam, ki so pošumevale z nekako čarobnim šumom, kadar se je budil rahel veter poletne noči ali kadar se je oblačilo nebo in se bližala nevihta. Nekaj mehkega se je razlilo ob takem času po njeni notranjosti, zdelo se je, kakor da se hoče nekaj izluščiti iz prsi, iztrgati se iz srca in se dvigniti in dvigati kakor ptica nekam visoko v neznano ali od sveta dosti lepšo daljo.

Službovala je v krčmi zunaj velikega mesta. Meščani so prihajali tja danzadnem zlasti popoldne in proti večeru, sedali zadaj za hišo pod košatimi in senčnatimi kostanji za mize in potem pili, smejali se in bili veseli. Semtertja so prišli mladi gosposki in visokovzrastli fantje, sedli so tja v čisto skrajni konec, kjer je prehajal vrt že skoro v hosto, smejali so se, drug drugemu šaljivo oporekali in naposled tudi peli. In, Bože moj, kakršne so bile tiste pesmi, takih ni čula Zofka še nikoli prej doma na deželi. Silno mehko so se topili glasovi drug v drugega, melodija se je prelivala kakor zlata voda, hrepenela kvišku in padala zopet kakor v sanjah. In ob taki priliki je bila Zofka tuintam skoro omamljiva. Mislila je na tihem in želela, da bi kam sedla, naslonila v roke glavo, zamislila se nekam daleč in na nekaj lepega. Na dom morda, na domače livade, na domače gaje in gozde in na mater, ki je revna, a polna ljubezni. Postala je včasih za hip, a nemudoma so jo klicali in zvali od vseh miz. Tam so hoteli vina, tam piva, tam smotk, tam večerje, in Zofka je tekala na desno in levo. Ali pozno zvečer včasih, ko so odšli že zadnji gostje, je sedla izmučena in trudna za mizo, podprla glavo z rokami in gledala v smreke in bore, ki so rastli vse daleč naokoli. In ob takih slučajih se ji je zdelo, da čuje silno mehko in silno lepo pesem. Prav tako kakor jo pojo visokozrastli mestni fantje, prav tako se zibajočo v mehkih in toplih melodijah, in gubečo se tako v to nemirno, s šumenjem smrek in borov in s petjem čričkov in skovikanjem sov pomešano poletno noč. In ob taki pozni uri nekoč, ko so se ji od trudnosti že zapirale same od sebe oči, se ji je zdelo, da sede resnično prav ob tistem času fantje na vrtu, rujno vino pijo in baš o njej pojo v svojih lepih in blagoglasnih pesmih. Njene črne lase hvalijo njihove pesmi, njene oči, njene vroče ustne in njena mlada in rdeča lica. V enem samem hipu je živela v čisto drugem svetu. Mestna gospodična je bila, na glavi je nosila mehek bel slamnik s širokimi in z rdečimi rožami posutimi krajci, na sebi je imela belo svileno obleko, na mladih grudih rumeno, težko in opojno dehtečo rožo, a okrog vratu zlato drobno verižico in na njej zlato srce z belim in iskrečim biserom. Mehke, gladke, bele in lepe so bile njene roke, na klavir je igrala z njimi, na violino včasih, samo rože je trgala z njimi ali božala morda svoje skrbne matere veli obraz.

Pesmi tistih visokih mestnih fantov so jo čestokrat globoko omamljale. Nekoč, nekega dne v tednu je bilo, vreme je bilo skoro deževno, gostov je bilo malo, fantje so prišli in niso peli, je stopila k njim in jih prosila, naj zapojo. Kar hočejo, naj zapojo, ker ona tako silno rada posluša njihove pesmi. In niso zapeli, ampak smejali so se. Eden jo je prijel za desno roko, eden za levo, eden jo je prijel krog pasa in jo privil k sebi, eden je stisnil nerodno in sirovo njena lica in se smejal odurno in skoro ostudno.

Komaj se je odtrgala od njihovih rok in od tistikrat ni mislila nanje nikoli več. Nikdar več ji niso hodile na pamet njihove pesmi, in kadar jih je čula, so se ji zdele tuje, neumljive in nelepe.

A ob poznih večerih je še sedela sama na vrtu in strmela v noč. Bore je poslušala in smreke, ki so se menile med seboj v skrivnostnem šumu. In dozdevalo se ji je včasih, da pripovedujejo o domu, o domačih dragah in tratah, o koči, ki stoji samotna kraj vasi in sanja kakor zapuščena starka. In nekega poznega večera, ko je že pol sanjala, se ji je zdelo, da so to tiste domače smreke, tisti domači bori da so, ki rasto v bližini samotne rodne koče. Ko je odšla od doma, se jim je stožilo po njej in na kresno noč, ko se gode čuda, so se dvignila iz tal orjaška in visoka debla, splavala visoko v zrak in za njo, postavila se zopet v zemljo okoli in okoli nje in zdaj stoje zopet tam v njeni bližini kot stari in dobri znanci. Na kresno noč je bilo vse to. Kresovi so goreli po hribih in gorah, po gričih in holmih, in ko je bila ura polnoči, so se zamajale tam v daljnem domačem kraju smreke in bori, na široko so se zamajali, od leve na desno, od desne na levo, zašumeli in zabučali in se dvignili od silnega tajnega hrepenenja visoko v zrak. In plavali so nad dolinami in holmi kakor ogromne ribe, v kačastih črtah so vili svoje šumeče vrhove, dosegli daljo in Zofko in se spustili krog njenega bivališča v zemljo. Zdaj rasto tam, zdaj jo čuvajo tam in ob poznih večernih urah ji šume spomine o domu. O livadi, ki je zdaj vsa v cvetju, o koči, ki jo je zdaj že vso prerastla divja trta in stoji zdaj tam ob robu vasi ne kot starka, ampak kot mlada in zala nevesta.

In počasi so se ji resnično priljubili tisti bori in tiste smreke. Vsi ljudje krog nje so ji bili tuji, a gozd okrog je bil domač, uspaval je s svojim poltihim šumenjem, vabil je s svojimi hladnimi sencami, tako resen je bil in nekako prisrčen obenem. Ptice so letale po njem od jutra do mraka, oglašale so se vsevprek, iskale živeža, sedale po mahovitih tleh in se skrivale po visokih in košatih vrhovih. In tuintam se je čulo, kakor bi jo klicale: Zofka, Zofka, Zofka ... Zdaj tam, tam visoko kje, drugič nižje nekje v gošči, tretjič čisto blizu, da človek skoro stegne roko in se nasmeje. In rože so cvetele med nizkimi, še mladimi smrekami, ob mahovitih mejah in med obrobnim grmičevjem. Ciklamni so rastli tuintam, skoro nekako samotni in žalostni, za­puščeni nekako, s povešenimi glava­mi, zamišljeni in dehteči s svojim težkim in omamnim vonjem. In druge gozdne rože so se skrivale raztresene in skrite za črnimi debli. Vse to cve­tje je bilo motno, komaj podobno one­mu, ki se žari sredi polja v svojih ži­vih barvah. Nekakšne tihe sanje so ležale pod drevjem, po cvetju, po ma­hu in po zelenju. In če je kdo veselo zaklical sredi gozda, je bil odmev že ves otožen, menda že ves prepojen s tistimi skrivnostnimi sanjami, s ti­sto tišino, ki se je širila nekako sladkotrudna po gozdu.

In v tisto tišino si je želela Zof­ka. Včasih, ko je bila vsa trudna v gneči ljudi, si je želela tiste tišine in tistih tihih in skrivnostnih sanj. Glo­boko dol v gozd bi bila šla, na čisto samotnem in polmračnem kraju bi bila legla na gozdni mah, vznak bi le­gla, zaprla oči in zasanjala. Rahle sanje bi sanjala, kakor jih sanjajo bori v čisto rahlem in polnočnem ve­tru. Morda bi videla pred sabo bodočnost, srečo mogoče, ki jo čaka. In ko bi vse to doživela, bi se vrnila zopet rada nazaj v to kričečo gnečo, ki nima zanjo ne srca ne čuvstva.

Takrat, ko se je bližalo poletje h koncu, ko so postajale noči hladnejše in hladnejše in je že včasih ob večerih legla po okolici gosta in mrzlo-vlažna megla, se je razširila nenadoma vest, da bodo posekali v tistem kraju vse bore in smreke. Prišla je bolezen, črvi so se zaredili pod lubjem, treba jih je zatreti in uničiti.

Čez dva, čez tri dni so že zapele sekire tam globoko doli v hosti; enakomerno so odmevali njihovi udarci, zamolkli jeki so jim odgovarjali od vseh strani, včasih se je začul težek padec, tam v gošči se je lomilo in hreščalo in naposled padlo na tla kakor silno breme. Delavci trdih in zarjavelih obrazov so sekali naglo veje od že posekanih borov in smrek, nosili so jih na kup na planoti tik gozda in jih tam sežigali. Vse večere je gorelo tam kakor večen kres. Dvigal se je plamen in padal, prasketalo je sredi njega sveže zelenje in kvišku v zrak in na vse strani so odletavale drobne krvavordeče iskre. Dim, ki se je dvigal iz plamena, je bil videti ob mirnih luninih večerih kakor temen in skrivnosten steber. Videlo se je, kakor da bi se vzpenjal prav do mračne nebesne modrine in spajal tako nebo z zemljo.

Ko je Zofka začula vest o sekanju smrek in borov, ji je bilo tako pri srcu, kakor bi se bilo dogodilo v njenem življenju nekaj nenavadno žalostnega. In ta skrita in tiha bolest se je večala vselej takrat, kadar je čula enakomerno odmevanje ostrih sekir, ki so se zajedale v vitka in visoka debla. Tako ji je bilo, kakor bi tuj in nesramen človek trgal in odpravljal od nje njene najljubše znance in prijatelje. In na pamet ji je prišlo tudi, da bo odslej dalje njeno bivališče silno pusto in samotno. Sama planota bo vse, z grmičjem poraščena pustinja, ne gozd, ne travnik, ampak nekakšno jesensko strnišče. Ob večerih in ob nočeh ne bo več pritajenega šumenja. Kakor burja v zimskem času po mestnih ulicah mimo oglov, tako pojde polnočna sapa preko tistega kraja. Gluhe bodo vse noči, niti sove ne bo, da bi sredi njih zaskovikala.

Ob poznih večerih, ko so že davno utihnile sekire v gozdu in ko je ugasnil plamen na planoti, ko so odšli gostje in ugasoval po vrtu luči zaspan hlapec, se je zdelo včasih Zofki, da se sklanjajo vsi visoki bori in vse vitke smreke naravnost proti njej in da prosijo njene pomoči s svojimi šumečimi glasovi. Zof-f-f-ka, Zo-f-f-ka, Zof-f-f-fka ... Tako se ji je zdelo, da prosijo v polnočnem vetru, in mislila je, da čutijo v resnici bližnjo smrt. Vse natančno da vedo, kako se jim bližajo sekire od dne do dne, kako napoči čas, ko bodo padla sveža in močna njihova debla kakor trhle nemočne palice preko gozdnih tal. In ker je v njih jako in silno življenje, zato mora biti nenavadna smrt nekaj groznega. V hipu pretrgati življenje, v hipu končati to sočno in krepko rast, pasti s teh sinjih nebotičnih višav v blato in se nikoli več dvigniti ...

In Zofka je mislila o svoji lastni smrti. Potem, ko bodo posekali ves gozd, ko bodo ležale krog njenega bivališča v mučnem molku gluhe noči kakor v puščavi, takrat bo vse življenje zelo žalostno. Smrti bodo hodile tam mimo, v jesenski burji bodo vihrale njihove bele halje nad robidovjem in grmičevjem, bližale se bodo ljudem, v gluhih nočeh in v luninem svitu bodo brusile svoje kose. In po njo pride taka hladna koščena smrt s koso preko rame in v beli vihrajoči halji. In treba bo umreti kakor smrekam in borom. Pretrgati mladost, pretrgati tek mlade in vroče krvi, ki vre in polje po brhkih udih kakor studenec ob nalivu. In vse mlado življenje končati in vse hrepenenje in vse upanje na neokušeno srečo, ki sije iz bodočnosti kakor solnce.

Zo-o-o-f-f-ka, Zo-o-o-f-f-ka ... Mračno, nekako težko, turobno in bolestno so šumele smreke in bori in sklanjali svoje vrhove globoko dol proti Zofki, in vso noč je šumelo temno vejevje do jutra. Takrat pa se je dvigalo pozorno kvišku, kakor bi prisluškovalo korakom tiste nelepe usode, ki se bliža. In vnovi so odmevali udarci, bliže in bliže so bili dan za dnem, bliže in bliže so padala visoka in silna debla brez moči po gozdnih tleh.

Strah je zavladal po gozdu in ptice so bežale iz njega. Dvigale so se v krdelih, plašno so se oglašale, vzpenjale se visoko v zrak in se izgubljale v daljavah. Vrane so se zbrale v jato, kričale so, kakor bi zbesnele, letale v vijugastih črtah nad gozdom in vpile in vpile. Naposled – nekega večera – so se dvignile trumoma silno visoko v zrak in odletele na široko mahaje s perutnicami v severno stran in se izgubile za hribi.

Kmalu ni bil gozd več temen. Izginila je iz njega tista skrivnostna tišina, izginil hladni polmrak, ki ga je delal iz dalje temnega, resnega in polnega skrivnosti in tajnosti. Svetla luč je sijala skozi debla, od roba so se že videli natančno delavci, ki so vihteli v rokah ostre sekire in udarjali z njimi v močna in visoka debla.

In baš v tistem času je bilo, ko je šla neko dopoldne Zofka h gozdarju. Mislila je, da bo pusto in celo strašno tam prebivati, kadar ne bo več nikjer nobene smreke in nobenega bora. Vse, kar bodo nesle oči, sama pustinja, samo robidovje, samo grmičevje, oh, in daleč daleč v srečnih domačih krajih, tam stoje visoke smreke, bori do neba stoje, šumijo, šumijo, sklanjajo svoje zamišljene zelene glave, šepečejo v tihe tmine in rastejo više in više ...

Visok mož je bil gozdar, med delavci je hodil po gozdu, svojo dolgo črno brado je gladil, in ko je stala pred njim Zofka, se je nasmehnil.

»Kaj si žalostna?« je vprašal, ker je bil žalosten njen obraz.

»Te bore pustite, te smreke.« je prosila Zofka. »Zakaj jih sekate?« 

»Bolni so.« je odgovoril kratkočasno gozdar.

»Pustite jih!« je prosila Zofka. »Kakšno bo življenje tukaj, kadar bo vse golo kakor puščava?« 

»Mladi bori bodo zrastli, druge mlade smreke.« 

In nenadoma so se Zofki zasolzile oči.

»Pustite jih ... vidite ... jaz jih imam rada; ljubim jih!« 

Glas se ji je tresel, povesila je glavo, in ko je hotel dobrodušni go­zdar dvigniti njen žalostni obraz, mu je kanilo v roko dvoje vročih solz ...

»Pustite! ...«

In nekega dne so padle po zemlji zadnje smreke ob robu, zadnji bori. Počasi so se nagnili v vrhu, zašumeli so, zabučali skoro, ko so padli na blatna jesenska tla.

Pusto popoldne je bilo takrat. Nebo so zavijali daleč in blizu oblaki, po hribih in gorah so se plazile me­gle kakor umazane plahte, ki bi jih vlekle nevidne roke zdaj na kvišku, zdaj navzdol, zdaj od leve na desno in zdaj od desne na levo. Nekje da­leč, za holmi menda in za hribi, tam so odmevali lovski rogovi, psi so lajali tam in ostri streli lovskih pušk so rezali ozračje kakor noži.

Od kostanjev, ki so rastli pred ­hišo, je padalo listje. Nekako bolnobledo barvo je dobilo, zvenelo je po­polnoma, viselo od vej kakor umazane krpe, trgalo se in padalo počasi na vlažna tla. Tam se je mešalo z blatom in gnilo.

V oblakih na nebu je bilo videti, kakor bi se nekaj v njih kopičilo, združevalo in previjalo, naposled iz­motavalo nekaj meglenega in vlaž­nega in se bližalo zemlji. Padati je pričel redek, skoro mlačen dež, megle po hribih so se strnile z oblaki na ne­bu, vsa dalja se je nekako izožila in stisnila, in človek je že komaj videl do bližnjih holmov.

Še so zveneli streli tam nekje za griči, ali sredi vlažne megle in sredi dežja so odmevali zamolklo in skoro turobno. Zlasti glasovi rogov so šli preko dalje kakor nekakšno žalostno mrtvaško tulenje.

Popoldne so padle zadnje smreke in zadnji bori in zvečer so zgorele tam na planoti tik gozda njihove so­čne, košate in temne veje. Čisto nizek plamen je bil, komaj včasih se je vzpel više kakor žareč nož, kakor bi nekam hotel, nekam hrepenel. Komaj za ped visoko so odskakovale iz njega iskre, ugašala jih je menda vlaga, ki se je širila vsenaokrog, ali tisti­ mlačni dež, ki je padal v vedno red­kejših in redkejših kapljah.

Zofka ni slonela več na vrtu, ampak v svoji podstrešni izbi je str­mela tja v praznino, tja po obsekani pu­stinji in plamenu, ki se je medlo sve­tlikal iz goste jesenske megle. Stra­šen je bil zdaj tisti kraj. Sama me­gla, sama jesen, sama puščoba vse da­leč naokoli, težek, truden in vlažen vzduh tišči na zemljo in na prsi, obraz bledi, oči postajajo meglene, izmučene, život se sklanja in boči, ro­ke se sklepajo na prsih v neznani in temni slutnji ...

In v tistih časih je stopil k Zofki lep in prijazen gospod. Iz lepih kra­jev je prišel in iz lepih dni. In o solnčnih letih je govoril, o tisti bodočno­sti je pravil, ki sije v življenje kakor solnce.

Brezkončni so bili tisti dolgi je­senski dnevi. Zunaj so kričale vrane, čisto tik oken so letale in s svojimi dolgimi perutnicami so se dotikale včasih vlažnih šip. In burja se je vzbudila in pihala od severa, zavija­la mimo voglov in se oglašala v glu­hih in temnih nočeh polžalostno in polplašno in poldivje. Kakor bi pri­povedovala divjo in strašno zgodbo, ki se je dogodila bogvekje in bogvekdaj. In neko popoldne je izpremenilo nebo svojo barvo. Prej temnosivo je postajalo boljinbolj belo, čisto be­lo nazadnje in po zemlji so pričeli padati beli drobni in neznatni kosmi. Spočetka so bili redki, a proti večeru so se zgostili in zakrili kmalu dol in breg s svojo beloto.

In vse tiste puste in dolge dni je govoril z Zofko mlad gospod. In tako domač je bil in tako resen kakor smreke in kakor bori, ki so šumeli včasih spomine o domačih livadah, o koči, ki stoji kraj vasi kakor zapu­ščena starka ...

»Ali me ljubite? ... Hvala, go­spod!«

Morda je bila to sreča, morda ti­sta bodočnost, ki je sijala v življenje kakor solnce.