Znanec od one strani
| Znanec od one strani Ivan Cankar |
| |||||||||||||
| Poglavja | I II III • dno |
I
[uredi]Videl ga nisem že dolgo, dolgo let, tudi mislil že nisem več nanj. Toliko mi je bil, kakor vsak drugi spomin iz umrlih časov. Zdelo se mi je, da živi samo še v starih, napol pozabljenih knjigah, takorekoč samo še na svojem nagrobniku. Morda je na svetu še kdo, ki ga je ljubil, sirotnika; tisti edini verjame in vé, da je res bil nekdaj živo bitje, ali pa da je bil človeku vsaj navidez podoben. Prikazal se je hkrati v različnih družbah, nosil je veliko število imen, časih je bil celó v obraz in v oči, v besedo in smeh nekoliko drugačen; pa vendar je bil zmerom in vselej eden in nerazdeljiv; po tej lastnosti, po tej sami, je bil božjega pokolenja. Kdor ga je nenadoma ugledal pred seboj, vzraslega iz samote, se ga je prestrašil; kajti videl je svoje lastne misli, utajene cekine, v skrinjo zaklenjene in nikomur razodete, in tiste svoje želje, nikoli izrečene, ki jih ga je bilo sram med ljudmi.
Srečal sem ga zdaj, v tem času, ko je moje srce potrto, kakor še ni bilo, to srce, ki je do kraja okusilo vse, kar se dá okusiti od rojstva do smrti. Morda mi ga je bil Bog poslal zaradi tolažbe v tej bridkosti, zaradi ogledala namreč, da vidim v njem te bridkosti ničevost.
Visok in dolg kakor duh se je vzdignil na pragu iz tal, ves takšen, kakor sem ga videl pred petnajstimi leti. Tudi suknja je bila najbrž še tista, nič manj in nič bolj ogoljena: čevlje in hlače je imel blatne, ker zunaj je bilo vreme slabo za popotnike. Iztegnil je roko daleč in se je nasmehnil s tistim otroškim, ljubeznivim smehljajem, ki je bil od nekdaj znamenje njegovega obraza in njegove duše.
»Ali me še poznaš?« je rekel.
»Še. Ti si Štefan Poljanec ... ali kako ti je zdaj ime?«
»Štefan Poljanec ... saj je vseeno! Pomisli, zunaj je blato in dež in tudi noč je že blizu, jaz pa nimam ne strehe, ne večerje!«
»Kaj nisi že vajen takih nadlog?«
»Vajen je človek dežja, pa vendar išče, kam bi se mu ognil; vajen je lakoti, pa vendar gleda, kje bi se nasitil; to je nepopolnost človeške nature.«
Prisedel je in bil sem ga vesel. Nekoliko mirnejši in zrelejši se mi je zdel njegov obraz, iz dna tiho-sinjih oči je sijala vdana zadovoljnost desetega brata. Z roko, neznano dolgo in koščeno, je posegel po kozarcu. V srce ginjen sem si ga ogledaval; saj petnajst let ni kar tako ... in kakšnih let!
»Čudno mi je, ko te vidim tako blizu! Posebno čudno, da te vidim v teh časih, kakor so! Kajti zdi se mi, ne zameri, da prav nič ne sodiš vanje; če si kdaj bil v spotiko ljudem, zdaj si jim res; in če si ležal globoko v grobu, zdaj bi ležal po pravici še dobro klaftro globlje! Kar te je bilo, so te bile večidel sence in sanje; ali zdavnaj je minila, o popotnik, vesela doba senc in sanj!«
Pogledal me je z nedolžnim začudenjem.
»Prav narobe se mi zdi! Še nikoli poprej mi nista bili tako lahki noga in misel! Nikoli še ne, tudi ne v tistih nadvse lepih časih, ko je bil spoštovan in božan, kdor je bil ustvarjen iz senc in sanj! ... Naroči večerjo, ker lačen sem!«
Naročil sem večerjo. Ko sem se ozrl po krčmi, se mi je prikazala nenadoma vsa drugačna, vse bolj tesna in temotna, hkrati mrka in ljubezniva, čisto podobna popotniku, senci, in že od začetka pripravljena zanj, kakor so rože in luči pripravljene za glasne svate. Po teh temnih kotih sem videl odsev bledih lic, videl jame ugaslih oči; pod začrnelim stropom, krog mračne svetilke so plavale misli otožne in sladke, sramežljivo zastrte v svoji plahi nedolžnosti; in na okno so jim pritajeno trkale popotne tovarišice, so jih vabile.
»Zdaj šele sem prav doma, v teh časih, ki praviš, da me ne marajo! Zdaj sem v družbi! Spomni se, da sem bil tujec poprej, kamorkoli sem prišel! Če so me sprejeli, ali če so me spodili, tujec sem bil! Kaj je bila moja najhujša bolest, hujša od gladú, žeje in mraza? Moja najhujša bolest je bila samota! Kaj je bila v trpljenju moja slast? Moja slast je bila samota! Zdaj ni več ne bolesti in ne slastí! Ker tovarišev imam na izbiro in spotiko! Tovarišev takih, da bi jih sam tolažil, ki sem bil tako željan tolažbe! Iz senc in sanj da sem ustvarjen! Ves ta svet, ki ga vidijo moje prerojene oči, je ustvarjen iz senc in sanj! Mene celó, ki sem v takih krajih rojen, je časih malo strah; kajti senca najbolj vé, da je treba luči.«
Večerjal je molčé in modro; ko je povečerjal, je položil klobuk na bližnji stol, ker mu je bilo vroče; in takrat sem videl, da se mu dela pleša nad visokim čelom. Pogladil si je tenke štrene potnih las, odpel si je suknjo ter si zrahljal rdečo ruto pod vratom. Nagnil je glavo ter s prisrčnim zanimanjem prisluškaval potrkavanju dežja na okno.
»Ponoči poje dež vse drugačno pesem! Ni vesela, ali sladka je: ob nji se človek spomni na ljudi, ki jih je verno ljubil in ki spé v daljni samoti, tam kje onstran noči. Temà je zunaj, da še strahu ne vidiš; če se zdaj napotim preko polja, zablodim v razorih; posebno pa zablodim, če popijem še kozarec vina; in popijem ga takoj! Poslušaj, kakšno gode jug; na planem bi mi pljuskal cele korce v obraz. Smejal bi se in tepel z njim, na kolovozu v blato ukopan; rokovnjač bi mi nazadnje vzel klobuk, to ubogo ruto in še suknjo; ker glej, en sam gumb se je še drži! Kadar bi se na tak način dodobrega narvala in nasmejala, bi morda vendarle še izpregledal ter našel pot ... med vsemi oblaki eden bi se iz usmiljenja malo umaknil in zasvetila bi ljuba zvezdica. Tam kraj ceste, nekoliko v stran stoji bajta, ki jo poznam. V tej bajti je ženska, ki jo spoštujem. Velikokrat mi pride na misel, da bi pokleknil prednjo ter jo prosil milosti za svoje malopridno ravnanje; zakaj čeznaturna je njena potrpežljivost. Primerilo se je res, da ni slišala, ko sem trkal in prosil. Tedaj sem se naslonil ob zid ter sem pod kapom čepé zaspal ... Nocoj pa mi je tako pri srcu in v nogah, da bi ne šel rad na polje. Tovariš, ali bi mi ti odgrnil posteljico?«
Ko je iztegnil obedve dolgi roki preko mize, sem zapazil rdeče brazgotine ob zapestjih.
»Kaj te je bilo oprasnilo, popotnik, na tako čudnem kraju?«
Smehljaje si je privihal rokav ter nakremžil obraz v tiste ponižne gube, ki sodijo človeku, kadar izgoltne jalovo šalo.
»Na pravem kraju, duša ... da me le ob vratu ni! Šlo je mimo ... šlo je čisto blizu mimo!«
Steklenica je bila prazna; poklicala sva si še eno, zavila jo skrbljivo v papir ter jo nesla s seboj.
II
[uredi]Ponoči se je vzdramil; vzdignil se je na komolec in je rekel:
»Poglej, tovariš, poglej moje čevlje! Kraj zofe so!«
Pogledal sem čevlje; sila blatni so bili in zijali so nastežaj.
Nato je rekel še nadalje:
»Ali si pošteno presodil tadva blatna simbola? — Nekoč sem bil zaljubljen. Tako resnično in veselo zaljubljen, kakor beremo edinole v pravljicah in v svoji mladosti. Ime ji je bilo Francka in lepa je bila. Kadar se spomnim nanjo, se mi srce para od sladkosti. Vsaka moja misel je bila pesem, vsaka želja molitev. Takrat sem bil brez greha; nisem še vedel, kaj je nečimrnost in kaj je laž. Zato sem grdo sodil o sebi; vedel sem, da sem neroden in neumen. V ponižnih verzih sem prosil Francko, da naj se ozre name in da naj pride zvečer v vežo. Te nezaslišane milosti sem jo prosil kar tako, tjavendan; še od daleč nisem pomislil, da bi se moglo kdaj res zgoditi kaj takega. Tako blebeče kristjan o poveličanju in paradižu, pa na dnu svojega srca prav nič ne verjame na ta zaželjeni paradiž; niti na smrt ne. Francka je rekla, da pride. Če bi bila rekla, da naj se skrijem v svojo sramoto, bi se mi tak odgovor zdel primeren in pravičen. Tiste besede sem gledal, kakor bi gledal pogan sveto pismo. Hranil sem jih verno do onega dne, ko sem jih na cesti izgubil. Vso lepo dolgo noč sem jih bral, nato še ves dan, pa sem jih komaj razumel. Kakor da bi otrok gledal v nebesa in bi poklical svetlo zvezdico danico: Ti, zvezdica danica, pridi k meni! In bi zvezdica zares prišla ... Ná, kaj bi z njo? Presvetla je! ... Zvečer sem stal v veži. Za puste hiše onstran vode je zahajalo sonce; svetilo se je v rumenih, žaltavih valovih, bel trak pa se je vil po veži. Poskušal sem z veliko umetnostjo, da bi se ognil temu belemu traku, da bi se mu skril; pa ni bilo mogoče; stisnil sem se v kot, potuhnil se k durim, počenil pod stopnice; strašni trak je bil koj za menoj. Nalašč se je vil krog mojih nog. Takrat ni bilo na cesti ne prahú, ne blata; človek je moral naravnost razodeti, kakšne čevlje da ima. Moji so bili zakrpani; na desnem se je bila krpa odluščila in je štrlela čudno v stran. Rad bi jo bil utajil; ali kolikor bolj sem se bistril in mučil, toliko večja je bila in toliko bolj očitna. In beli sončni trak se ji je smejal, jo je božal zanalašč, jo je kričaje kazal svetu. Francka je prišla. Tih je bil njen korak na stopnicah, tih in mil je bil njen smehljaj, ko me je pozdravila. Velikokrat sem premišljeval, kako me je ogovorila, kaj mi je povedala. Pa si ne morem domisliti, nikakor ne. Kajti ves čas, ves čas, ves čas se je vil in motal tisti strašni beli trak krog mojih nog ... tesno in trdo se je zadrgnil krog mojega srca, krog moje ljubezni. In iz moje bele sreče je štrlela črna krpa ... Tako sem bil prišel, tako sem šel. Mojega življenja najtoplejša ura mi je razodela, kaj je skrb.«
Zaspan sem bil.
»Ali ne maraš, da ugasnem svečo?« sem vprašal popotnika.
»Če se ti zdi, jo ugasni! — Mnogo pozneje, ko sem bil velik in star, sem se mahoma spet zaljubil. Tista ženska je bila vredna moža; ne mene, ki sem senca, komaj misel. Njene rdeče ustnice so ljubile; ne tega ali onega; ljubile so pač, čeprav le pomladnji veter ali vonj reséd. Sprehajal sem se z njo po Dunaju.«
»Kaj si bil kdaj na Dunaju?« sem se začudil v blodnem poluspanju.
»Sprehajal sem se z njo po Dunaju. Dan je bil lep in jasen, ceste pa so bile blatne; ker dunajske ceste so zmerom blatne. Čutil sem, da je zraven; zanalašč sem se časih, kar mimogredé, dotaknil njenega boka. Iz mene je žehtelo in kipelo, kakor iz mokrih tal. Prišla sva do ceste, ki je bila široka in vodena, kakor sámo Rdeče morje. Takrat sem jo prijel za roko: Ne več dalje, ti ljuba! Osupla mi je pogledala v lice, s tistimi rjavimi, željnimi očmi: Pa zakaj ne? — Zato ne, ti ljuba: Nekoč sem bil mlad, nisem še vedel, kaj da je laž in kaj da je nečimrnost. Ta čista vera pa me je spravila v nesrečo. Zame je bil takrat v nebesih pripravljen velik praznik, pa sem ga zamudil. Ker v tla sem gledal, namesto v zvezde. Videl nisem njenih ljubo-sinjih oči, le črno krpo na svojem čevlju sem videl. In ta krpa je zdaj mojega življenja znamenje, bo nekoč pesem na mojem nagrobniku. Karkoli sem kdaj storil, karkoli povedal, karkoli mislil — krpa je bila zraven! Moje ponižanje, moja ničevost, moja nevera váse ... ah, še v ta črni terán ljubezni so mi nalili mlačne vodé! — Vprašala me je in se je čudila: Zakaj, popotnik, zakaj mi pripoveduješ te hude stvari? — Zato, duša, ker stojiva zdaj pred morjem in ne moreva čez. Poglej moje čevlje! Rad te imam od srca, ali ker nisem več mlad, ne pojdem bos čez to široko morje. Daj mi roko za slovo in ne zameri nikar! — Zasmejala se je naglas in je šla po svojih potih.«
Sanjalo se mi je že. Videl sem popotnika prav od blizu, pa vendar je bil sila daleč, dalj od mladosti same. Zelo lep je bil v obraz, ali komaj sem ga natanko pogledal, že se je nagnil in je utonil; ostal je samo čevelj. Ta čevelj pa je bil ogromen, kmalu ga je bila polna izba in poln ga je bil svet. Segel mi je v samo dušo, prevalil se mi na prsi ter me sunil v grlo tako močno, da sem se vzdramil.
»Kaj pa mi pripoveduješ te strašne istorije?« sem vzkliknil.
In ko sem mu posvetil v obraz, je smehljaje spal.
III
[uredi]Zjutraj je navsezgodaj sedel na postelji in grizel jabolko. Gledal je skozi okno ter veselo pomežikaval ranemu soncu, ki je razmikalo meglé. Obraz njegov je bil svež in jasen, ves je razodeval neskaljeno zadovoljnost.
»Sinoči ti nisem bil povedal in razložil do kraja te zgodbe o čevljih, ki je prava zgodba mojega življenja ... Ali nimaš več navade, da piješ zjutraj čaj? Prosi ga malo še zame! ... Kakor veš, je v vsako mojo prijetno in neprijetno uro nasilno poseglo nekaj nesnažnega, odurnega, skoraj vselej v podobi zakrpanega čevlja. Tako nisem nikoli okusil ne čistega veselja, ne čiste bridkosti. Resnično, tudi v mojo bridkost, kadar je bila najlepša, je priletel pljunek odnekod, jo je omazal in osmešil, da mi je bila še bolj zoprna od opljuvanega veselja. Ker radost je lahko dekla ali hišna, da ima le rdeča lica in bistre oči; žalost pa je visoka gospa, ki ne sme imeti nemarne frizure in raskavih rok.«
Srebal je vroči čaj z napetimi nosnicami in zamaknjenimi očmi; in med dolgimi požirki je govoril s tako ljubeznivo zamolklim glasom, kakor da pripoveduje nadvse prijetno istorijo:
»Vprašal si, odkod da so mi te brazgotine ob zapestjih. Pod zimo sem se mudil nekje v hribih, v prijazni bajti, ki se mi odpre nastežaj, kadarkoli potrkam. Sedel sem v izbi, ki je bila pač nizka in tesna, toda zakurjena; časih sem vrgel poleno v peč in takrat se je zasmejal rdeč plamen na očrnelem tramovju na stropu, pokazal mi je lepo pobeljene stene s svetimi podobami, ilovnata tla, veliko mizo, klopi krog nje in razpelo nad njo. Svetilke nisem žgal, ker sanje berem brez luči. Nikoli pa ne sanja popotnik slajše, nego tedaj, ko je zunaj tisti mrzli, naredko škropeči predzimski dež, pomešan s točo, snegom in babjim pšenom; ko so noči temne in pota brezdanja. Gleda jih in posluša, te svoje zveste tovariše, gleda jih iz tople izbe in se jim smeje: ‚Ne maram vas nocoj, tovariši s ceste; pridite rajši malo k meni!‘ Komaj sem tako veselo pomislil, je sila močno zabobnalo na duri, da so se stresle v trhlih tečajih. ‚Kdo si, popotnik ti presilni?‘ sem rekel ter hitel odklenit. Prikazalo se je dvoje visokih žandarjev, v dolge suknje okomatanih; in z njima se je prikazalo dvoje svetlih bajonetov. Mrko sta srepela name, od hudih brk jima je kapal dež. ‚Ali si ti Štefan Poljanec?‘ — sta vprašala. — ‚Tisti sem!‘ — Nato sta prekucnila in prekopicnila vso mojo ljubo, ubogo izbo; izpod peči je planila miška ter begala strahoma iz kota v kot; nazadnje sta obrnila in pretipala moje žepe do zadnjega, ali vsi so bili luknjasti in prazni, da me je bilo sram. Vprašal sem prijazno, kakor se spodobi, če bi si malo odpočila ter se ogrela, ko je zunaj táko nevšečno vreme. Še besede mi nista privoščila, nič se nista zmenila; zaklenketale so tenke zapestnice, povesil sem glavo in grešnik sem bil. Še enkrat sem se ozrl po zakurjeni peči, nato sem z vdanostjo v srcu prestopil prag.«
»Pa zakaj?« sem vzkliknil osupel. »Zakaj so te pograbili, tebe siroto, ki še nikoli greha od zadaj nisi videl?«
»Tudi jaz sem tako vprašal, pa šele kasneje, ker tisto noč nisem bil radoveden. In pa, če bi uklenili angela samega, iz nebes poslanega, bi ob tisti uri občutil težko vest. — Komaj smo stopili na cesto, nam je pljusknilo v lica s toliko silo, da bi ne videl človek za ped pred seboj, če bi bil svetel dan, nikar ko je bila taka noč, da se Bog usmili. Šele takrat sta žandarja zadobila človeško besedo. Eden je izpregovoril in je rekel: ‚Hudič!‘ Tovariš mu je odvrnil takisto. In to je bila edina beseda, ki sem jo slišal vso pot. Podobna sta bila tistemu preklinjaču, ki ga je bil Bog tako strašno kaznoval že ob živem telesu, da nikoli več ni mogel ziniti drugega, nego kletev; če je, na primer, stopil v štacuno, je pomolil frakelj tja in je ukazal: ‚Hudič sakramenski!‘ — Moji čevlji so bili v lužah in blatu kakor preperela cunja, če jo namočiš in pretegneš; zmerom manj jih je bilo, kmalu nisem več čutil, da brizga voda vanje in nazadnje sem hodil čisto kakor bos. Resnica pa je, da hodi človek po blatu mnogo prijetneje z bosimi nogami, nego z luknjastimi čevlji. Biriča sta štorkljala, cmokala in pljuskala s svojimi težkimi škornji, da jima je škropila rumena mlaka najbrž do brk; videl nisem, ker nisem razločil prav ničesar, ne biričev, ne poti. Obšla me je vesela misel, da bi pobegnil; poizkušal sem, kako bi si izluščil roke iz zapestnic; vil sem in drgnil in motal, pa se ni dalo, ker takih zapestnic poprej še nikoli nisem nosil; kožo sem si ranil, odtod te brazgotine. Pobegniti pa nisem hotel zaradi strahu, temveč kar tako, za šalo. Noč je bila temna, dež je pljuskal naglas, biriča sta štorkljala; lahko bi bil kar tiho počenil kraj poti in štorkljala bi bila dalje. Pomisli, kako bi se bila strahotno spogledala, kadar bi navsezadnje prištorkljala v luč; namesto človeka bi bila prignala senco, še sence ne, gol nič!«
In ob spominu na to veselo misel se je popotnik zvonko zasmejal.
»Kam so te gnali, kaj so na koncu storili s teboj?« sem ga vprašal začuden in v skrbeh.
»Nič hudega. Gonili so me tod in ondod, križem in kražem, dokler se ni izkazalo, da sem zares, kakor si rekel, bitje iz senc in sanj; taka bitja pa so brez greha ... Poglavitno je, da sem bil ves tisti čas najsrečnejši človek pod milim nebom, tako srečen, kakor še od rojstva nisem bil; poglavitno je to, ker drugače bi bila ta moja zgodba o čevljih le klin brez suknje. Zakaj poglej jih, pomiluj jih, razjokaj se nad njimi, kako povešajo glave, kako trepečejo bledi v srcu in v nogah, kako iščejo zbegani, kam bi postavili svoje človečanstvo in svoj ponos! Brez števila sem jih videl, siromakov, na te svoje oči; niti za hip me ni obšinila škodoželjnost, pa vendar, če preudarim, sem imel čisto pravico do njé. Kar je bilo meni sojeno od začetka, kar sem nosil potrpežljivo po vseh svojih potih in svoje žive dní, to jim je bil Bog naprtil za trenotek, pa so se obnemogli zgrudili na kolena in na obraz. V tem ponižanju, pod bičem negotovosti, ki jih je neprestano tepel, v zastrupljenem zraku krivice, nezaslužene sramote in suženjske pokorščine so okusili najstrašnejši moj delež; blodne sanje v daljavo, ki ne dajo spanja utrujenim očem. Takorekoč: ogromen zakrpan čevelj je bil nenadoma in nasilno posegel v njih čisto življenje, ki nikoli več ne bo čisto. Ko sem to razgledal in sodoživel, se je zvrnila butara z mojih pleč, zleknil sem se in razmahnil; edini med njimi vsemi sem bil svoboden in čist!«
»Kje si jih videl, ta bitja iz senc in sanj?«
»Saj je okno odgrnjeno, poglej na cesto!«
Posrkal je stojé še zadnjo kapljo čaja, nato si je ogrnil suknjo ter mi ponudil dolgo svojo roko.
»Pa zbogom! Srečava se že kmalu spet, če ne drugjé, pa vsaj v ogledalu!«
Zasmejal se je ter se veselo žvižgaje napotil po stopnicah.