Znamenje na pleši
| Znamenje na pleši Jože Ambrožič |
| |||||||||||
IV.
[uredi]V gozdarski urad je prišel z žalostnim obrazom gozdni čuvaj Renko. V velikih sobah kraj miz sedeli so pri svojem delu gozdni pristavi, in v drugi sobi zraven je bila pisarna gozdarjev. Vrata na desni, ki so vodila v nekak pavilijon, ves obdan z jelenovimi rogovi in kožami vsake vrste živali, puškami in nagačenimi ptiči so te pripeljala v sobo nadgozdarja.
Renko je šel molče mimo miz pristavov in na lahno potrkal na vrata pisarne gozdarjev. Na poziv je vstopil notri, vrtel v roki svoj klobuk z zelenim trakom, za katerim je bilo polno jerebičjih, račjih in ruševčevih peres. Obrnil se je do prvega gozdarjev, ki je ravno iztrkaval pipo.
"Gospod gozdar, naših srnjakov, ki so se nahajali v mojem revirju, ni več."
"Hudiča!" začudil se je gozdar in skočil po koncu. "Tiste srne so bile navajene, da bi jedle iz roke človeka. Hranili smo jih dokler pride njihova visokost, knez na lov in jih vstreli."
"Vem gospod," je dejal ponižno Renko. "Varoval sem jih, kar sem jih mogel. Sedaj jih nisem več videl že par mesecev. Sem pa tja sem videl samo jednega srnjaka. Ko grem včeraj skozi „plešo“, izvohal je moj pes kri in takoj sem vedel, da je padel zadnji."
"Koliko časa je, odkar si zadnjega videl." vprašal je gozdar, ko se je že naklel v vseh mogočih jezikih.
"Že jeden teden," je odgovoril čuvaj zlomljeno.
"Sakra! Sedaj je že prepozno, da bi naredili kakšno preiskavo. Srne so že v Ljubljani ali Trstu prodane, ali pa v kmečkih želodcih. Čemu ne paziš bolje?"
Stopil je v drugo sobo in naznanil nadgozdarju.
Slednji je pritekel iz svoje pisarne in začel kričati nad čuvajem v nemškem jeziku. Renko se je zravnal po vojaško pred njim in iz nadgozdarskih ust so letele psovke na njega.
"Slovenski psi, tatovi in izmečki človeštva! Med takim narodom še nisem uradoval!"
Ko je končal, je zaloputnil vrata jezno za seboj.
Ko je gospoda nadgozdar odšel, stopil je Renko zopet po vojaško pred gozdarja in rekel: "Pokorno izjavljam, da se ob prvem mesecu moja služba konča." Zdelo se mu je, da se mu je odvalilo nekaj od srca.
"Le počasi, počasi," ga je miril gozdar. "Gospod nadgozdar ni vam rekel niti žal besedice, on je zmerjal le narod, ki ima toliko lovskih tatov."
"Gospod gozdar!" je rekel Renko in se počutil, da nima več gospodstva nad seboj, odkar je odpovedal službo. "Razumel sem besede „schuft“ in „Windischer Hund“, katere sem slišal v Dunajskem Novem mestu pri petem dragonskem polku več kot stokrat. In to je meni dovolj."
Gozdar ga je hotel še nekaj pogovarjati, ali Renko mu je prestregel besedo, rekoč: "Ob zadnjem prinesem torbo in puško nazaj. Pa zdravi!"
Gozdra je zamrmral za njim: »Prekleti kmet!« in se obrnil zopet k svojemu delu. Kmalu nato je prišel uslužbenec kličoč gozdarja in pristave na sejo v sobo nadgozdarja. Reševali so vprašanja, kako narediti lov, da bi njegova visokost, knez, kaj vstrelila. Slednjič so sklenili, da se vse lovce, ko bode navzoč, postavi tako, da bode vsa divjačina morala teči proti knezu. Lovcem se prepove streljati tako, da bi kaj zadeli: poleg knežje visokosti bode stal mlad pristav, ki je bil poznan kot izvrsten strelec. On bode poskusil vstreliti v trenotku kot knez.
Med tem je po gozdnem potu krevsal domov gozdni čuvaj Renko in prišedši do Andreja, ki je razbijal gabrove odrezke v polena, se je vsedel na odrezek. Brez vsacega uvoda je začel: "Veš, Andrej, nekdo je srne in srnjake izčistil iz mojega revirja. Varovali smo jih vsi za kneza, kadar pride na lov. Od kraja sem mislil, da si jih ti, ali ker sem zadnjič zasledil kri na pleši, sem to misel zavrgel, ker ti ne hodiš tja ponoči streljat, kjer je bil tvoj oče ustreljen. Nadgozdar je danes vpil, jaz sem pa službo odpovedal. Vzemi jo ti sedaj. Vem, da hodiš rad na lov in prikladna ti bode."
Andrej ga je gledal nekaj časa, nato pa je odmajal z glavo.
"Ne morem, Renko!, Vidiš, ako sedaj ubijem kakega zajčka, pojem ga z mirno vestjo. Ako bi ga pa potem, bi bil krivoprisežnik."
"Ha, ha!" zasmejal se ej Renko. »Tudi jaz sem tako mislil, ali ko sem prisegel na okrajnem glavarsvtu, prisegel sem, da bodem čuval gozd in da ne bom nobene divjačine sam pojedel. Vsaj tako mi je prisego raztolmačil tisti mladi gospod. Čuvaš gozd lahko, ako pogledaš jedankrat na dan izpred tvoje hiše na njega. Divjačine pa tudi nisem sam nobene pojedel, kajti zakaj pa imam otroke? Ali zato, da bi me gledali pri jedi?« In zopet se je zasmejal.
Andrej ga je poslušal, ali da bi šel za gozdnega čuvaja, je odločno odklonil.
"Vse drugo, samo za psa ne!"
"Le ne bod tako visok!" je dejal Renko, ki je še vedno nekaj držal na službo. "Človek lahko doma dela pa še dobi par goldinarjev na mesec. Meni je ležeče ne temu, da bi rad dobil naslednika za svoje mesto, da bi se potem ne bal, če bi šel katerikrat v gozd."
"A tako!" se je zasmejal Andrej. "Sedaj te šele razumem. Torej glej, da ga preskrbiš. Na lov ponoči bodeva pa skupaj hodila in nobeden izmed naju ne bode imel težke vesti radi krive prisege."
"Imaš tudi prav," je odvrnil čuvaj smejoče in se odpravil k odhodu. Nato je pa, kakor da bi se nečesa domislil, vprašal Andreja: "Si že videl kdaj kneza?"
"Še nikoli."
"Veš, tak je, kakor tisti berač, ki je hodil lansko zimo po vasi. Ves se trese, niti kmečkega skednja ne bi zadel na pet korakov, - kaj še srnjaka."
Andreju je plaval še dolgo časa smeh okrog usten, ko je nadaljeval z delom.
V.
[uredi]Zapadel je sneg in dnevi so se vaščanom počasi vlekli. Pri Španu se je držalo še vse bolj čemerno kakor druge zime. Stari je od tistega dne, ko ga je Andrej razjezil, samo rohnel nad domačimi. Hlapec in dekla sta že odpovedala službo takoj v nedeljo po sv. Martinu kakor je to na kmetih v navadi. Anica in mati sta ju prosila, da naj ostaneta. Gospodinja jima je namignila, češ da po novem letu pride nov gospodar v hišo in bolje bode. Ali hlapec se je obregnil:
"Ostal bi, ako bi prišel Andrej, ali Anže naj dela sam s svojima cepastima nogama." Gospodinja se je vgriznila v ustne in ni rekla nič.
Gospodar je bil pa še bolj molčeč kakor po navadi in pastir ga je dobil parkrat v hlevu, ko je govoril sam s seboj. Tedaj so mislili vsi, da se mu je zmešalo in hlapec, ki je imel iti po Božiču v drugo službo, je posedal po hlevu ali po hišah po vasi ter še samo jesti hodil domov. Da bi pa koruzo ružil ali drva sekal, se mu pa ni ljubilo. Ko ga je gospodar vzel v roke, je zavrtel z roko pred čelom, češ, da je neumen. To je starega vjezilo in udaril je hlapca, toda mu jih je nametal, da je bil ves krvav in zahteval od gospodinje precej ves denar, češ da pri norcu noče več služiti.
Gospodinja je mirila in pogovarjala služinčad in jo prosila, da naj bodo tiho, da se po vasi ne izve. Edina domača hči Anica je gledala vse to mirno. Njene misli so bile pri Andreju in veselila se je večera, ko bode prišel pod okno. V časih je zdihnila proti njemu:
"V tem predpustu me bodo hoteli omožiti."
Andrej je po navadi pomolčal pri tem njenem vzdihljaju in potegnil nervozno po svojih brkah.
"Ne boj se! Vsaka stvar se lahko prepreči, pa se bode tudi ta." Privil jo je k sebi, hoteč ji s poljubom izbrisati neprijetne misli.
Prišel je Božič in služinčad se je menjavala pri gospodarjih in tako tudi pri Španu. Prišli so tuji obrazi in Anica se jih je nekako bala. Povedala je to Andreju in on ji je dejal, da se jih bode že privadila, ali tudi njemu niso bili po volji. Popreje je lahko nemoteno govoril, kajti prejšnji hlapec je bil tiho, sedaj je pa moral biti bolj oprezen.
Prazniki so minuli in začel se je tisti dolgo zaželjeni predpust. Očetje so začeli izročati posestva v mlajše roke izgovarjajoč si hrano, toliko žita in obleke. Mogoče se bodo po Veliki noči že tožili, oče sina, ali obratno. Toda, tako so delali njih predniki in tako delajo njih potomci. Tir življenja na kmetih se ne preobrne zlahka.
Neko nedeljo popoldne je obetal pred Španovo hišo voz in iz njega sta skočila Anžetov oče in Trebljač, ki je veljal v treh farah za najboljšega ženitovanjskega mešetarja. Slednji je stopil v vežo in začel kričati: "Kje je kdo?" Iz velike družinske izbe se mu je oglasil Špan ki je že menda pričakoval tega obiska, kajti ostal je v prazničnem telovniku in hlačah že od prve maše.
Vstopila sta in po običajnem pozdravu je jadral mešetar kar k stvari.
"Slišal sem, da imate telico naprodaj:"
"Tako?" je dejal začudeno stari. "Kdo ti je povedal? Pa se vsedi, da spanja ne odneseš."
Nato je vzel svečo, jo prižgal in odšel skozi duri v klet. V veži sta bili že mati in dekla, ki sta pripravljali svinjsko gnjat in potico na velik lesen krožnik.
"Ne mudi se še," je zamrmral stari proti ženi, ko je mencala mimo.
Začeli so piti in se pogovarjati o letini in o vsem mogočem, končno je pa mešetar zopet vprašal koliko, da hoče vendar za telico.
"Ne vem, koliko je pastir vreden, ki dobi mojo telico," je rekel Špan. Mislil je omeniti namesto pastirja živalsko ime, ali se je premislil.
"Tisoč goldinarjev na dan poroke", je odvrnil stari Cepec namesto mešetarja.
Špan je zmajal z glavo, češ, da je nezadovoljen. "Dobim ga lahko za boljšo ceno. Dovolj je pastirjev."
"In tudi telic" se je razgrel mešetar.
"Imaš prav" vrgel mu je nazaj Špan, "ali pri naši hiši je samo jedna."
Začelo se je pogajanje in pridušanje. Vino jih je bilo razgrelo. Pogajali so se za živali, ali pri tam so mislili na otroke. Ko je Anžetov oče primaknil na dva tisoč, je bila kupčija sklenjena.
Španovka in dekla sta začeli nositi jedila na mizo. V čumnati je klečala Anica pred malim oltarčkom, ki ga je bila naredila sama iz papirnatih rož, in molila k svoji patronici sv. Ani. Po licih so ji tekle solze in njeno telo se je stresalo v joku.
Pripeljal se je drugi voz in na njem ata sedela Anže in njegov stric. Anže je imel novo obleko in obračal se je v nji, kakor da bi bila narejena iz hrastovih dog. Španovka ga je pogledala in črez njen obraz je šinila nevolja, vendar je rekla prijazno:
"Kar v sobo pojdita!" Sama je pa šla klicati hčer.
Našla jo je naslonjeno na malo omarico, na kateri je stal njen oltarček, in skoro se je ni upala poklicati. Vsedla se je na njeno posteljo in se zamislila. Tudi ona je bila mlada in takorekoč prodana vdovcu. "Srečna si" — so ji govorili stariši in drugi—"ker prideš na tako bogastvo. Kaj zato, ako je vdovec? Saj pravijo da je vdovec za devet fantov." Imela je svojega fanta, katerega je ljubila z vso dušo, ali bi je reven in tako ni mogel preprečiti ženitve s Španom.
Na dan ženitve jo je ravno njen fant vozil k poroki. Vriskal je in razgrajal kakor je to na svatbah navada, njo so pa rezali njegovi vriski v srce. Zvečer pa, ko je bila svatba v največjem veselju, je začutila ona v svojem srcu veliko praznoto in odšla je na prosto. Tam ob kozolcu je sedel on in ko jo je zagledal, je skočil pokonci. "Sem vedel da prideš, natanko sem vedel," ja dejal, jo vzel v naročje in jo odnesel na skedenj. Nič se mu ni branila, saj je njena duša tako hrepenela po njem. Obiskal jo je ša parkrat in Anica je njegova - - - hči, - mora biti - kako bi bila Španova, katerega ni mogla trpeti v svoji bližini - - - -
Vrata čumnate so se odprla in na pragu se je pokazal Špan.
"No, ali bo že kaj?"
Žena se je zdrsnila, kakor da je pri tatvini. Ozrla se je v njegov obraz, ki se je svetil od pijače in svinjske gnjati in zastudil se ji je še bolj.
"Prideva takoj," je odgovorila nevoljno.
"Le kmalu, ker oni se že spogledujejo, kje da je dekle" je zarenčal Špan in odšel.
Mati je potresla hčer za ramo rekoč: "Nehaj jokati, saj vidiš: da stari noče drugače!"
"Mati, jaz ga ne maram!" zajokala je Anica in jo objela.
"Ravno tako sem jaz jokala in nihče ni imel tolažilne besede zame," si je mislila mati v objemu hčere. In v srcu ji je nekaj reklo: "Zakaj sme stari razpolagati s tvojo hčerjo, ki je sad tvoje ljubezni? - - "Sme sme! Kaj bi rekli ljudje, ako bi vedeli?" se je oglasilo zopet nekaj drugega v srcu kakor strašilo.
"Otri si solze in umij si obraz, pa pojdi v sobo! Saj še ni nič gotovega, da ga vzameš. Za doto se še — mislim — niso zmenili in tam bodem jaz gledala, da se razdero. Tudi meni ni bilo drugače pri moji možitvi."
Hči je pogledala mater in njuni duši, ki sta živeli že toliko časa skupaj, sta se umeli sedaj.
V izbi so govorili in vpili vsi navprek, samo Anže je molčal. Kadar je pa pogledal poleg sedečo Anico, zarežal se je od notranje zadovoljnosti.
O robu gozda v hiši je pa hodil Andrej sem in tje po sobi in mislil kako bi preprečil ženitev.---
Par dni za tem je peljal Anže žito v mlin in v jarku pri potoku ga je srečal Andrej, ki je hotel postreljati par vran, da jih posuši in pripravi za strašilo po leti v koruzi.
"Stoj, Anže!" mu je velel, "hočem ti pokazati, kako znam streljati."
Anže je vstavil voz.
"Poglej," in pokazal je na vrabca na veji. Pomeril je kratko in sprožil in vrabca ni bilo.
"Ju—u—u!" se je začudil Anže.
"Sedaj nabijem puško a kroglo — in Anže ga je gledal in se čudil. Andrej je pomeril na mlinarjev skedenj, ki je stal onkraj vode, in sprožil. Raz strehe je padel golob.
In zopet se je slišal Anžetov: "Ju—u!"
Andrej je vstrelil še parkrat v večjo daljavo in vselej zadel, nato je pa vprašal Anžeta, ako zna streljati.
"Znaš, znaš!" hitel mu je zatrjevati Anže.
"Vidiš, od naše hiše do Španove se upam zadeti vrabca, zato si pa zapomni Anže" — in glas mu je začel zveneti resno,— "ako te jaz katerikrat pri Španovih vidim, te ustrelim kakor zajca!"
"Zakaj?" — jecljal je Anže — "jaz Se tam ženim."
"Ravno zato," je odvrnil jezno Andrej.
"Samo še enkrat Stopi v Španovo hišo in mrtev si. Dovolj imaš dote, pa se ženi drugod."
Anže je molčal in gledal Andreja z odprtimi ustmi.
"Povej, greš še katerikrat tja ali ne?" vprašal ga je Andrej grozeče, videč, da oni ne spravi besedice iz sebe.
"Ako je tako, nikdar več, toda --- kaj bodejo pa oče rekli?"
"Reci, da si nekaj zvedel o njej in da jo ne maraš"
Anžetu se je nekaj posvetilo v glavi in raztegnil je ustne in se namuzal.
"Pa je tudi res?" vprašal je Andreja.
"Res je, rea!" hitel je slednji ne zmeneč se, kaj misli ta trapec o njegovem dekletu.
"Lahko me ustreliš, ako me le katerikrat tam vidiš," dejal je sedaj nekako veselo in pognal voli.
Vozečega nazaj iz mlina mimo Španove hiše ga je poklical gospodar, da naj gre na kozarec slivovke. Ali Anže je vdaril po voleh in se ozrl proti koči v rebri. Res je stal na pragu Andrej s puško.
Špan je gledal začudeno za njim zmajal s glavo in zamrmral: "Prokleto je trapast!"
Zvečer je pa Andrej pravil pod oknom Anici, kako je ostrašil njenega ženina, in ona ga je poslušala vsa srečna, videča, kako je njen fant moder in kako da jo ljubi. Povedala je drugi dan materi in slednja, dasi vesela v srcu, je odmajala z glavo.
"Tudi Andrej ne bode nikoli tvoj; preveč ga stari sovraži —"
Po vsi fari se je raznesla vest, da Anže ne mara Španove.
"Kako se je držala nedolžno, pa je taka!" govorile so njene tovarišice in matere, katere so imele za možitev store hčere, so stvar podkurile.
S tem pa ni bil zadovoljen Anžetov oče.
"Ako še ni greh v prevelikem štadiju, bi se dalo še poravnati, da bi jo sin vzel, on bi pa dal eden tisočak manj dote. Taka prilika, kakor je Španovina, se ne sme opustiti."
Napregel je in rekel sinu, da naj vozi, da gresta v mesto. Ko je pa oče rekel med potom, da naj zavije proti Lazom, je skočil sin raz voza in ušel.
Špan se je začudil, ko je prišel tako nenadoma k njemu Cepec in mu povedal namen svojega obiska, Špan je divjal kakor obseden.
"Vzame ga, čeprav mu ne daš krajcarja dote!" je kričal.
Cepecu je bilo to po volji in je odšel, pustivši starega, da so zdivja. Po njegovem odhodu natočil si je Špan kupo Žganja in ga izpil na dušek.
"Prokleti berač mi je napravil tudi to!" je kričal špan in popadla ga je grozna jeza. Skočil je v vežo in zakričal nad ženo: "Kje imaš vlačugo?"
"Kakšno vlačugo hočeš od mene!" je zakričala žena nad svojim 20 let starejšim možem. — "Moja hči ni vlačuga, kajti ona je moje krvi in bode taka kakor mati!"
"Čemu je potem Anže ne mara?"
"Zato, ker jaz nočem!" dejala je žena iN se vdarila po prsih. "Mene so prodali tebi, ti po ne boš moje hčere onemu trapcu!"
"Vzela ga bode — ali pa od hiše!" zakričal je Špan in se umaknil v izbo. Nastop njegove žene ga je oplašil.
"Nikoli!" je zavpita žena za njim. On pa, hodeč po sobi gor in dol, slišal je še dolgo, kako so ropotale burklje v peči in kako je ona trdo postavljala posodo po kuhinji v znamenje, da jo še ni minila jeza.
V nedeljo sta pa pila Andrej in Anže po maši skupaj in prvi je obljubil zadnjemu, da lahko pride kadar hoče vasovat v njegovo vas in nič se mu ni treba bati, in ga bode branil. Seveda vasovati ne sme pri Anici.
In Anže se mu je režal in naročil drugi liter.
Bilo je že v pozni spomladi. Po stezi proti Andrejevi koči je korakal že precej postaran mož bledega obraza. Postal je pred hišo, kakor, da bi se hotel nekaj domisliti, nato je pa počasi vstopil. Andrejeva mati je pripravljala južino in skoro se ga je ustrašila, ko je stopil v vežo.
"Kaj bi radi mož?" ga je vprašala.
"Kje pa imaš moža?" je vprašal prišlec in se ogledoval začudeno po siromašni koči.
"Mrtev je. Kmalu bodi že dvajset let," je vzdihnila žena.
"Mrtev!" — se je začudil tujec. "Saj je bil videti popolnoma zdrav, ko je zapustil Ljubljanski grad!"
"Kaj sta bila skupaj zaprta?" vzradostila se je ženska.
"Skupaj zaprta in skupaj sva delala v kleteh grada."
"Ta mogoče prinese kaj jasnosti o njegovem umoru," je šinilo ženi v glavo in takoj ga je povabila, da naj sede.
"Večerja bode kmalu gotova in sin pride domov, potem se pa kaj pogovorimo."
Prinesla mu je stol in odhitela k sosedi, da dobi kaj vina.
Bilo jo pred kakimi petindvajsetimi leti. Železnica je vozila samo do Ljubljane. Od tam so pošto, lahko prtljago in potnike vozili poštni vozovi, tovore pa vozniki s težkimi "parizarji."
Med številnimi postiljoni je bil tudi Janez Činkole. Bil je star krog petindvajset let in najbolj postaven fant med vsemi postiljoni. Ker je bil pri vojakih za trobentača, mu je pel poštni rog jako lepo in kmalu so ga poznali v vsih vaseh ob cesti. Kadar je trobil, so ljudje rekli: "Sedaj pelje Činkole."
Bolj kakor drugi ljudje ga je pa poznala natakarica v gostilni "Preatonija" poleg poštnega hleva v mestu. Bila je črnooko dekle lepih, rdečih leic. Tam je zahajal postavni postiljon, pil mero vina in se čimdalje bolj pogrezal v oči lepe Istrijanke. Sukali so se tudi vojaki krog nje, ali postiljonu se je zdelo, da ima oči samo za njega. Včasih pa, ako ni bilo gostov, vsedla se je k njemu in on ji je pripovedoval o svoji vožnji in o vsem mogočem.
"Voziš tudi denar katerikrat?" ga je vprašala.
"Skoro zmiraj, - pa še koliko, včasih cele majhne sodčke."
Njene oči so se zaiskrile in začela mu je pripovedovati o svoji domovini, kako da je lepo v solnčni Istri.
"Kaj bi bilo, ako bi ti vzel enkrat denar in ga dobro skril. Mogoče te zapro za par mesecev, in ako bi te tudi eno leto, počakala bi te in bi potem srečno skupaj živela. Tako se pa lahko še dvajset let gledava. Sploh hlapca jaz ne bi vzela nikdar."
"Jaz nisem bil in ne bodem nikoli tat!" jo je odločno zavrnil Činkole.
"Kakor hočeš," dejala je ona in odšla ter se ni zmenila za njega več.
Postiljon je zahajal še vedno k nji v gostilno, ali ona ga ni pogledala več, ampak smejala in šalila se je z vojaki, v pričo njega, in to ga je grizlo. Postal je ljubosumen. In ljudje v vaseh ob cesti so se čudili, kako da Činkole ne trobi več. Čutil je, da mu brez nje ni živeti in polagoma se je začel privajati misli, da bi res vzel denar.
Nekega večera jo je prijel za roke in glas se mu je tresel, ko je dejal: "Saj storim vse, samo moja bodi zopet."
Prinesla mu je mero vina in mu zašepetala komaj slišno: "Pridi na vrt, kadar odidejo gostje."
On je razumel in ko je zadnji gost odšel, je čutil krog svojega vratu njeno mehko roko in njene ustne so se vsesale v njegove.
"Torej storiš?"
"Storim vse, kar hočeš. Brez tebe mi tako ni živeti."
"V gostilno ne prihajaj več, ker bi potem še mene mogoče sumili, ampak tu na vrtu se bodeva sešla vsak večer."
Postiljon ni bil več gospodar svoje volje in ubogal jo je.
Par tednov za tem mu je rekla nekega večera: "Jutri pazi! Slišala sem govoriti častnike, da pride jutri s pošto veliko denarja. Stotnik Fermer se bode peljal s teboj, ali on je star in malo gluh - lahko narediš radi njega, kar hočeš."
"Ali me boš počakala, ako me zapro na leta?"
"Poslušaj!" je dejala slovesno. "Samo v jednega boga verujem in pri tem ti prisegam, da kakor gotovo se me ni še nobeden moški dotaknil razen tebe, tako gotovo te počakam, ako treba deset let."
Dolgo sta še govorila in postiljon se je kar stopil v njenem objemu, dokler ni ura raz cerkvenega stolpa naznanila, da je čas za odhod.
Na pošti ga je čakal stotnik in ko je prisedel na voz, ponudil je postiljonu smotko. Na vaški postaji, kjer je postiljon prestregel konje, je stopil stotnik v gostilno in ga zvrnil par kozarcev. Naložili so pošto v Ljubljani v navzočnosti stotnika in bila sta dva mala sodčka z zlatim in srebrnim denarjem; ker pa ni bilo prostora v predalu za pisma, dejali so ju pod stotnikov sedež na vozi.
"Ali je vse v redu?" vprašal je poštar.
"Vse, vse," je potrdil stotnik.
Ko je imel poštni voz Ljubljano že za seboj, nagnil se je stotnik k postiljonu, rekoč: "Ako voziš tako hitro, da pridobiš do Trebnjega nekaj na času, dam ti jeden goldinar. Tam ima gostilničar najboljše vino in najboljšo svinjsko gnjat."
"Tam ga okradem" - mislil si je Činkole in udaril po konjih. Ako sta drvela skozi vasi, zaklical je stotnik:
"Postiljon, igraj generalni marš!" In Činkole ga je zatrobil.
Oni se je pa vlegel v vozu udobno nazaj in zamrmral med divjo vožnjo: "Kakor na vojnem pohodu."
Pridrvela sta v Trebnje jedno uro pred časom in stotnik je dal Činkoletu goldinar in mu naročil, da nja ga pokliče. Nato je odšel v gostilno na vino in svinjsko gnjat.
Tedaj je postiljon hitel. Odpregel je konje in jih pognal v hlev, in ko je videl, da je dvorišče prazno, skočil je k poštnemu vozu in kakor bi trenil je imel male sodčke z denarjem za hlevom.
Stopil je nazaj v hlev in naročil hlapcu, da še ni treba naprezati, ker imata še tri četrt ure časa. Za hlevom je rastlo vrbovje on potoku, ki se je raztezalo v gozd. Pobral je sodček in tekel v zavetje vrbovja in kmalu dosegel gozd. Tekel je dalje, dokler ni prišel do nekega travnika. Tam je stal star gaber z duplino v sredi. Po bliskovo je splezal na njega in spustil sodček v duplino. V pol uri je opravil vse. Ko je prišel nazaj na dvorišče, je zaprezal domač hlapec konje v poštni voz. Odšel je v gostilno in si naročil vina.
"Greva?" je vprašal stotnik iz sosednje sobe.
"Takoj, gospod!" odvrnil je Činkole in odšel.
Ko je prišel stotnik iz gostilne, je že sedel postiljon na kozlu, in komaj je prvi stopil na voz, so konji že potegnili.
Pomikal se je poštni voz po klancu in črez pol ure bi moral biti že v mestu, tedaj se je začul krik iz voza.
"Stoj!" kričal je stotnik kakor obseden.
"Sedaj se začenja," mislil si je Činkole in ustavil konje.
Stotnik je planil iz voza, pogledal postiljona in zakričal: "Ali si se kaj umaknil od voza?"
"Četrt ure, ko sem v gostilni vino izpil," je odgovoril Činkole s tresočim glasom.
Stotnik je stisnil zobe in siknil: "Vozi!" Pri tem je skočil nazaj v voz.
Ves smešen je skočil Činkole nazaj na kozla, in ko so konji potegnili, začul se je pok v poštnem vozu. Postiljon se je ozrl nazaj in videl, da stotniku teče kri iz glave. Udaril je po konjih in v divjem diru privozil v mesto. Povedal je, da sta bila okradena in da se je zato stotnik sam ustrelil. Prišli pa so orožniki in ga odvedli v zapor.
Vodili so ga vsak teden dvakrat pred preiskovalnega sodnika, zasliševali vse ljudi, ki so videli poštni voz tistega dne, in ti so izpovedali, da je gonil postiljon konje na vso moč. Čatniki so izpovedali, da stotnik Fermer ni nikoli nosil pištole pri sebi, ampak vedno v vrhnji suknji, in od tam mi jo je lahko postiljon vzel in ga ustrelil. In posledica je bila, da so poleg tatvine obesili Činkoletu še umor stotnika. Porota ga je spoznala krivim in obsojen je bil na vislice, potem pa pomiloščen v dosmrtno ječo.
Divjal je v ječi ali pomagalo ni nič; v prsih se mu je pa rodilo nekako kljubovanje, češ: "Ker so me obsodili radi umora , naj tudi ne zvedo, kje je denar, ker s tem bi stvar bila še slabša."
V ječi ga je obiskala črnooka Istrijanka in jetniški paznik jo je komaj rešil, da je ni Činkole umoril. Kar je poprej ljubil, je sedaj sovražil. Odpeljali so ga na ljubljanski grad, in ker je večkrat kršil hišni red, je prišel v delavnico globoko doli v klet, kjer je bilo najtežje delo. Čistiti je moral z žičastimi krtačami bombaževo platno. Fine, majhne mačice so se pri delu dvigale v zrak, mu zašle v grlo in sapnik in od tod v pljuča, se mu vsedale na oči, da so delavcu že po par dnevih pordečile. Dobil je po par tednih drugo delo, ali ko se je zopet pregrešil, je moral za kazen nazaj v klet.
Na grad je prišel tudi Andrejev oče, da odsedi poldrugo leto radi lovske tatvine. Enkrat se je pregrešil tudi on zoper hišni red in prišel je za par tednov k Činkoletu v klet krtačit bombaževo platno. Kmalu sta sklenila močno prijateljstvo. Nekdanji močan postiljon je začel hirati in nekega dne je začel pljuvati kri, česar se je zelo ustrašil.
"Težko da kdaj živ zapustim ta grad, in ako bi, tedaj pridem k tebi. Ti greš črez par mesecev na prosto in jaz ti povem, kje sta sodčka z denarjem."
In povedal mu je vse.
Drugi dan so vzeli Činkoleta v bolnišnico. Bruhal je kri. Par mesecev za zem je pa šel Andrejev oče iz ječe.
Komaj je bil prost jedan teden, našli so ga ustreljenega na "pleši".
Toda Činkole ni umrl ampak ozdravel in začel biti poslušen v jetnišnici. Zato so mu dali več prostosti. Ko je prišel v štiriindvajsetem letu njegove službe na gradu cesar v Ljubljano, je bil predlagan v pomiloščenje in dobil je prostost.
VI.
[uredi]Začuden se je ozrl Andrej v tujca, ko je prišel zvečer domov. Mati mu je brž razložila, kdo da je. Po večerji je povedal Činkole svoj doživljaj, kakor smo ga poprej opisali, in ko je končal, bila sta mati in sin še precej časa tiho. Smilil se jima je mož, ki je toliko pretrpel.
"Pa mislite, da je Špan zato mojega očeta ustrelil, ker mu je zaupal, kje je denar, in ker ga je hotel pridržati za sebe?" je vprašal Andrej.
"Prepričan sem," zatrdil je Činkole.
"Njegova lakomnost je to naredila."
"Ali vendar mu ne morem dokazati."
"Jaz mu naredim pekel na tem svetu, ako ne da nazaj. Skoro petindvajset let med jetniki, to je šola, pravim ti."
Na licih so se mu prikazali dve rdečkasti piki vsled zavžitega vina.
"Tu ostanete pri nas. Delati vam ni treba, ako nočete in ne morete. Za tretjega se bode že dobilo jesti," je rekel Andrej in čudne misli o Španu so mu rojile po glavi.
"Ljudem porečem, da si naš sorodnik," dodala je mati in v njenem srcu se je zahotelo po maščevanju.
Vaščani so se kmalu navadili na Činkoleta, le stari Špan ga je nezaupno gledal. Ob večerih sta pa delala načrte z Andrejem, kako bi Španu dokazala umor.
"Ako kaj pridobiva od tega denarja, za maše bodeš moral dati, Andrej," je modroval Činkole. "Dva umora se ga že držita in z mašami preprečimo tretjega."
In Andreju se je začel studiti denar, ki se ga drži kri.
"Na samem bi rad dobil Špana," želel si je Činkole in čakal priložnosti.
Bilo je neko nedeljo popoldne. Španovi so šli vsi k popoldanski službi božji, samo gospodar je sedel pri mizi pod jablano kot varuh. Glavo je imel podprto z dlanmi in sedel je nepremično - namišljeno. Za vrtno mejo je ležal pa Činkole in gledal, kaj se godi na Španovini. Par tednov je že prežal in čakal priložnosti, da dobi starega samega, in sedaj se mu je ponudila.
Skočil je čez mejo in se nalahno bližal mizi. Ustavil se je in gledal nekaj časa zamišljenega Špana. Nato je pa udaril s ploščnato pestjo po mizi. Stari se je stresel in skočil pokonci. Ali ko je zagledal berača iz Andrejeve koče, popadla ga je jeza.
"Proč z moje zemlje!" je zakričal in naredil pest.
Činkole se mu je popolnoma mirno smejal v obraz.
"Slabo vest imaš, Špan, da se človeka, kakor sem jaz, tako ustrašiš. S tvoje zemlje pojdem pa takoj, samo povej, kje je denar, ki si ga dobil v dveh sodčkih v gabru četrt ure od Trebnjega."
Špan se je zgrozil, vendar si je kmalu opomogel.
"Jaz nič ne vem o denarju. Vstran od tod."
"Poslušaj me, Špan!" dejal je Činkole mirno. "Ne maram, da bi te še nocoj orožniki gnali v mesto. Jaz imam človeka, ki te je videl, da si nesel nekaj čez njegov travnik, torej si ti vzel denar. Ker si pa vzel denar, si tudi Andrejevega očeta ustrelil, kajti samo on je vedel zanj, pa jaz."
"Ne vem, o čem govoriš," branil se je Špan.
"Mogoče se še domisliš, ali povem ti, visel bodeš tako gotovo, kakor sem jaz Činkole. Sedaj grem pa v mesto in stvar naznanim."
Špan je gledal z bledim obrazom in izbuljenimi očmi za njim. Že ga je hotel poklicati ali premislil se je. Odšel je v hišo in nagnil zeleno steklenico žganja na usta. Izpil je skoro četrt, misleč, da se umiri. Ali bilo mu je še hujše.
"Še par ur in po tebe pridejo. Z zvezanimi rokami bodeš korakal skozi vasi in ljudje bodo postajali in zijali vate."
Vse to mu je začelo stopati jasno pred oči in nagnil je zopet steklenico.
Domači so prišli iz cerkve in Špan je skočil pokonci. "Mogoče so že tu?" Zavrgel pa je to misel takoj. Prehitro je. V eni uri mogoče pridejo.
Zlezel je molče iz svoje izbe in oprezno skozi vežo. Pred hišo je srečal ženo in jo pogledal. Ona je pa zakričala: "Si že zopet pijan, klada stara!"
Nič ji ni odgovoril, ampak stopil je na cesto in se ozrl. Daleč tam na cesti je videl prihajati dva človeka. Gledal ju je nekaj časa. Bila sta orožnika in njuna bajoneta sta se lesketala v popoldanskem solncu. Špan ju je spoznal in zakričal:
"Že gresta!" Planil je v vežo in od tam črez dvorišče v gozd za vasjo.
V senci za hišo ob robu gozda sta pa sedela Činkole in Andrejeva mati in prvi je dejal: "Ne vem, ako dobim kaj. Ne uda se. Ako bi šel pa na sodnijo, bi pa tako izgubil vse, ker denar bi mi vse jedno vzeli, če ravno sem bil radi njega zaprt."
"Rada bi videla, da bi ga dobil, ker si ga tako dolgo služil," pripomnila je žena in ga pogledala prijazno.
Zvečer je pa šepetal Andrej z Anico pri oknu. Bila je lepa poletna noč in lahen vetrič je plaval v zraku. Zdelo se je njima, da ni samo ljubezen v njunih srcih, ampak je tudi v naravi, in med pogovorom so se v presledkih vrstili poljubi.
"Kmalu morava biti skupaj," je šepetal on. "Ako ne drugače, pobegneva v Ameriko."
"Kamor hočeš. Doma tako ni več prestajati. Oče so vsak dan pijani." V njenem glasu je plavala udanost.
Andrej jo je zopet privil k sebi in njeno telo se je nalahno treslo v njegovem objemu. Tedaj je pod streho nekaj počilo.
Anica je odskočila in vzkliknila s strahom: "Znamenje!"
"Gotovo," je dejal Andrej, ki ni poznal strahu. Zopet jo je hotel poljubiti, da jo pomiri. Tedaj so se nalahno odprla vrata čumnate in mati Anice je vstopila s svečo v roki. Andrej je hotel zbežati, ali mati je stopila hitro k oknu in ga poklicala: "Andrej, počakaj!" Obstal je.
"Andrej, pojdi pogledat pod streho, kaj je. Poklicala bi bila hlapca, ali bojim se iti črez dvorišče. Starega menda še ni domov."
Andrej je šel okrog in prišel skozi vežo v čumnato. Mati mu je dala svečo in odšel je pod streho. Nič drugega ni našel kakor velik ploh iz bukovega lesa, ki so ga rabili pozimi mesarjenje prešičev. Ploh je ležal na tleh.
Medtem je pa mati pokarala hčer, ker je bila le na pol oblečena.
"Taka se mu kažeš? Ali ne veš, da čim bolj se ženska skriva, tem rajši jo ima mož?"
Mogoče bi bila mati še nadalje oštevala deklico, toda prilezla je dekla z obleko v rokah, vsa prestrašena. Tudi ona je slišala znamenje. Vrnil se je Andrej in povedal, kaj je bilo, ali ženske se niso umirile. Prosile so ga, da naj ostane saj toliko časa, da se vrne oče.
Po knežjem gozdu je pa taval stari Špan, padal in zopet vstajal.
"Ne dobe me, ne!" mrmral je in tekel naprej. Čelo je imel razbito in roke so mu krvavele, razpraskane od trnja. Pridirjal je na majhno planjavo, se ozrl in se divje zasmejal.
"Ha - ha, na pleši sem! Tu je sedel mirno kakor kip, ko sem mu pognal kroglo v glavo …"
"U-u-u" je zatulil "in sedaj bodem - obešen … Špan, najbogatejši kmet v okolici - morilec! … Nikoli nisem mogel videti njegovega sina … Vedel sem, da me pripravi na vislice …"
V gozdu je nekaj zašumelo. Mogoče je bežal srnjak ali kakšna druga žival.
"Tukaj so!" je zakričal pri šumu Špan in hotel zbežati, ali noge ga niso nosile več. Stežavo se je sklonil do bukove veje, jo potegnil k sebi in zadrgnil pas okrog nje. Naredil je zanjko na drugem koncu in vtaknil glavo v njo.
"Ne dobite me, ne!" je še zasikal, nato pa spustil vejo. - -
Prinesli so ga domov na vejah, kakor Andrejevega očeta. Kaj ga je gnalo v smrt, vedeli so samo Andrej, mati in Činkole. Imel je lep pogreb, žena in Anica sta pa jokali na grobu.
Par mesecev za tem bila sta Anica in Andrej na oklicih. Andrejeva mati je bila zoper, ali ljubezen Andreja do Anice je bila močnejša. Oklicali so ju enkrat za trikrat.
"Mudi se jima," so govorile ženice, idoče od maše.
Na svatbo je prišel tudi neki mož srednje starosti, ki je služil v bližnji fari za hlapca. Španovka ga je vsa vesela posadila za mizo.
"Pij!" mu je velela.
Kozarca sta trčila in v njunih očeh je zaplamtela stara ljubezen. Godci so zaigrali polko in Španovka mu je pomignila. Med plesom je dejala malomarno: "Moja in - tvoja hči se moži …"
"Vem, zato sem pa prišel," odvrnil je oni in jo zasukal. Ko so godci prenehali, pogledala sta se in se nasmejala.
"Pridi k nam za hlapca."
"Pa pridem, ako me mara zet."
Črez par mesecev vprašala je Španovka Andreja: "Hlapca potrebuješ vedno, kaj ako bi se jaz omožila in moj mož bi delal?"
"Omožite se. Dela je dovolj za vse."
Činkole je pa vedno silil v Andreja, da naj postavi znamenje na pleši.
"Še ti ne bodeš imel sreče," mu je goril. In Andrej se je stvari oprijel in dobil dovoljenje iz knežje pisarne, da sme delati znamenje na knežjem zemljišču.
Nalomili so kamenje v bližini, ostale zidarske potrebščine so pa navozili po zimi na plešo. Spomladi so prišli zidarji in postavili malo kapelico. Na nasprotni steni od vrat je bilo veliko raazpelo s Kristusom, gledajočim v nebo.
Na obeh ostalih stenah je pa dal Činkole naslikati na jedni človeka, ki čaka srnjaka in z morilcem v ozadju, na drugi pa obešenca na drevesu. Pod prvo sliko sta naslikana dva sodčka, okrog katerih se vije kača z glavo črnooke Istrijanke, pod drugo pa poštni rog.
Ljudje iz okolice pa molijo vedno očenaše za duše rajnih, kadar gredo mimo, "znamenja na pleši."