Znamenje (Domoljub)
| Znamenje (Domoljub) Pretnar |
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 4 (16. februarja) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Vračajoč se ie precej pozno zvečer iz trga domov doidem na ceati moža, ki je stopical istim potem. Ker je bilo temno, ga nisem mogel spoznati na prvi hip; zato sem »dober večer« želeč hotel iti urnim korakom dalje. Ali možak prijazno odzdravivSi pristavi: »Ali se ti mar tako mudi, France; počakaj no, greva skupaj, če se ti ne zdi za malo!« »A ste vi, očka;« spoznal sem po glasu starega Andrejca, zgovornega in mnogo izkušenega vaškega krojača, tistega, ki je bil tako suh, da se je o njem govorilo, da nosi gladilnik v žepu, da bi ga veter ne odnesel. »Prav rad«, pravim jaz, »nama vsaj ne bo dolg čas in mej potjo se lahko kaj pomeniva.« • Pa strah naji ne bo«, doda Andrejec, »zakaj noč ima svojo moč, posebno pa tukaj doli pod klancem.« »No, strahov se pi toliko bojim, kakor žaba dežja«, odgovorim na to, »opolnoči vam grem sam, kumor le hočete.« »E, mladi svet je dandanašnji že lak, da se nobene stvari več ne boji; ne čarovnic, ne volkodlakov, ne strahov; kar je bolj učenih, sc Se telo za Boga dosti ne zmenijo! za hudiča pa že prav nič. Ne vem, kaj bo iz lega«, di> Andrejec. »Ali naj bo to, kakor hoče; strahovi so pa le. O tem sem se jaz sam dostikrat prepričal in včasih sem komaj Se živ odnesel petč, duši nisem strahopet človek«, pr*vi krojač
»Navadno si človek sam nareja strahove«, odvrae« jaz, »in — »llu«, zakriči naenkrat Andrejec odskočnrli na stran, kakor bi gu bilo nekaj pičilo, Uko da sem« Se jaz stresel. 1'a poberem mu hitro pipico čedraroo, ki mu je od strahu padla is ust. »llog mu daj večni nw in pokoj in večna luč naj mu sveti«, biti Andreja »» prepaden ter se jame križali.
»Ali si videl?« praša me, ko se nekoliko oddahne
• Videl«, odgovorim; »nek črn pes je skočil mimo« »Pes, da, strah je bil, pravi »trab, kakortnegt * že mnogi videli ravno pri lem-le znamenji«, pokaže »» križ, »loječ ob cesti, do katerega sva ravno prišla »Tako, tukaj torej struši?« prašam radovedno. »Kaj pa da! Ali te tega ne vei, le škoda, ko • tako blizo doma«, se začudi krojač. »Kar se je Gr«®' Jaka todi ponesrečil, — ti ga nisi poznal — od časa ni več varno hoditi po noči mimo tega znaminj"' »Ali je že dolgo lega, kar »e je Juka todi IP*J arečil, in kaj pa se mu je prmv za prav prim»nk> prašam jaz.
»Bo tega kakih dvajset let;« pravi Andrejec, »t«k ^ ko so tu pti nas Se sle fužine in je posebno žebljarij« kaj zaslužka. Takrat si je lahko vsak priprost ko* kupoval ob nedeljah meso; kdor je bil bolj ml«0'1 t elo prašiča zaklal v jeseni. Sedaj ni nič; sama bera^J Ker je bil torej dober zaslužek, itodilo je več mo»* iz okolice v fužine »cajnul ;• med temi je bil lu Gregov Jaka.
Bil je to aicer pošten in delaven (ant, pa le dokler je živel njegov stari, hud, oster mož.« — Sedaj nama pride nasproti nek gospod; zdel se mi je znan, in takoj sem vedel, kaj je a onim psom, ki naji je srečal zgor znamenja. A krojača nisem maral motiti v pripovedovanji zalo nadaljnje:• Imeli so doma malo kajžo, toliko da jim ni ravno primanjkovalo potrebnega živeža. Ali ko je stari zatisnil oči, ae je pa fant ves spremenil. Začel je hoditi v druščine, na ponočevanje; popivali in prepevali so včasih po cele noči. Mati, dobra, a le premebka ženska, ga je sicer svarila in ca božjo voljo prosila, naj bo pameten in naj se drži bolj doma; ali Jaka se ni veliko zmenil za take opomine. Ko je bil dosti star, zahteval je, naj mu izročd gozdarstvo, ali stara tega ni hotela storiti, ker je bila »e aama dosti pri moči in se je sin redel le prenerodno. A oženil se je pa vse eno, kar na roko, kakor pravimo. Onegavo Mino je vzel, ki sedaj gostuje v Pukovi bajti. Živela sta nekaj časa prav mirno in zadovoljno, tako da je bila mati zelo vesela te spremembe in mu obljubila če« dobro lelo izročiti posestvo. Mina je bila prav pridna in marljiva gospodinja; po letu je hodila k soaedom v dnino in marsikak novčič pristedila ta zimo. Jaka pa je hodil, kakor poprej, delat v fužino. Ali pijaCe pa le ni mogel popolnoma pustiti; saj pravim: stara navada, železna srajca. Posebno pa se je rad lega nesrečnega žganja večkrat le preveč navlekel, in tedaj je razgrajal in robantil, kakor črna živina. Zena ga je prosila za žive in mrtve, naj štedi denar, ler naj pomisli, da jo treba nekoliko na stran dejati, če pride bolezen ali kaka druga neprilika. Toda Jaka se ni Bog ve koliko zmenil za take prošnje in opomine. Rekel je navadno: »Ne bilo bi prav, če bi le grablje imeli, vil pa ne. Ce pijem, saj pijem za svoje; potreben sem ga pa tudi, da si včasih malo dušo privežem. Drugi ravno tako delajo, in človek se mora ravnati po ljudeh. Mir in zadcvoljnost sta zginila iz hiše. Vse je šlo narobe.
»Bog je sicer potrpežljiv; ali kadar ima zadosti, ima pa tudi zadosti«, pomodruje Andrejec. »Neko soboto zvečer — mislim, da je bilo okrog pusta nekako — Jaka nenavadno dolgo ni bilo domov. Mina ga čaka z večerjo, ali zastonj, ni ga od nobenega kraja. »Kaj, ko bi se bil pri svojem nevarnem delu kaj poškodoval«, si misli, »pa bi bil vsaj kdo prišel povedat.« Ko bi tako pozno ne bilo, bi ga bila sla iskat, ali kazalec na uri se je pomikal že proti enajstim in v zibelki je sem ter tja zaječal bolan otrok, katerega tudi ni mogla pustiti.
Minila je mučna noč, polna skrbi in strašnih slutenj. Ko so zjutraj sli ljudje v trg k prvi maši, jim je naročila, naj poizvedO kaj o Jaku', ako jim je mogoče, ker ga se ni domov. Cez dobre tri četrt ure pa že pripeljemo štirje možakarji na samotežkih aaneh Jaka domov. Simenov Martin hitro stopi v hišo in pokliče Mino. »Tu je sedaj Jaka ; pa nikar se preveč ne ustraši,« pravi, »je že božja volja tako, Ves trd je; nič več sene gane « »Jezus, Marija! Kqj praviš, ni mogoče —Jaka mrtev —« zakriči in toliko, da ni omedlela Med tem smo nesli Jaka v hišo in ga položili na klop pri peči Na glavi je imel malo rano. Ugibali smo, kaj bi bil uzrok smrti. Ta pravi: »Nekdo ga je ubil.« Drugi zopet: »Zmrznil je.« Tretji pravi: »Sam se je ubil«, tako da gotovega nismo nič vedeli.
Bliskoma ae je ta novica raznesla po vasi in po vsi okolici. Kmalo je bila vsa soba polna radovednežev, ki so milovali ubogo Mino in modrovali, kaj bi bilo pravi uzrok tako nenavadne in grozne smrti. Naposled pride tudi Veseljakov Tone, ki je bil dobro znan z Jakom; tisti, saj vel, ki tudi ni skoro nikoli trezen. »Kaj bote vi«, pravi navzočim; »vsi skupaj nič ne veete. Jaz vam povem, kako je s to rečjo. Sinoči, ko smo dobili svoje tedensko plačilo, smo tli kakor po navadi malo k Stefančku, da bi se nekoliko podprli in malo splaknili posušena grla. Družba je vedno bolj naraščala in bili smo prav židane volje. Jaka je pil, kakor da bi bil brez dna. Jaz pa, ko sem čutil, da ga imam dosti za pravo roč, sem ga nagovarjal, naj gre z menoj domov. A ni sc dal pregovoriti, kakor da bi bil sedel na smoli. Ako pridem, pridem sit, ali pa več ne pridem, rekel je komar;« tako mi je dejal, ko sem šel iz gostilne. Ko bi bit pomislil, kaj je rekel! Kakor sem danes zjutraj zvedel, so ga okrog devetih sinoči postavili pred vrata, ker jim je hotel vse pobiti. Bil je pa menda lak, da seje ves opotekal. Najbrže je potom tam doli pod klancea kjer ni držajev, zavoiil a cesta, in ker svet preetj va. se izpodtaknil in padel. Z glavo je zadel ob kamen a omoten obležal na mrazu, ter po noči zmrznil. Sndai ga ne bo več pil. Kolikokrat sem mu dejal. »Pij malo da boš mogel dolgo piti, kakor delam jaz, ali oi maral« Nato odide Tone proti trgu. Stara Podla je pa vpila k za njim: »Le glej, da s« še tebi kcd«j kaj enakega M pripeti. Ni davno, kar «o gospod na prižnici rekli: kozarcu se jih je več vlopdo, ko v morji«
No. sodnijska in zdravniška pretakava je dokazala daje Tone imel prav«, nadaljuje krojač. »Od tistega i* pa, ko se je ta nesreča zgodila, je skoro vsak, kdor j« bojj pozno zvečer hodil tam mimo, ališal neko tok zdihovanje io ječanje, da je človeku vee kosti pmtrealfl Nekaterim se je celo Usti črni pea prikazoval, ki*"P danes videla. Jakovi tovariši ao mu zato postavili t* križ, ki še danes atoji. Ječanje in zdihovanje »a ** več ne sliši, ali pes pa še večkrat koga straši.« »Sed^j pa lahko noč, očo«, pravim jaz. Priiia«« ravno do razpotja in jaz sem moral zaviti v stran, »to te časti sicer nisem dosegel, da bi bil oče, in B>ll,®, da je tudi ne bom; sem se že preveč postaral«, * pošali Andrejec. »Dobro spi; lahko noč«, krW<n jo vsak na svojo pot.