Znamenita pravda
| Znamenita pravda J. Česnik |
Po ustnem izročilu zapisal J. Česnik
| |||||||||||||
Ne vem kdo si je izmislil to zgodbo. Morebiti dovtipni godec, znabiti gostobesedni mešetar ali prebrisani kmet. Vkljub vsemu poizvedovanju mi je to zagonetka do danes in mi najbrže ostane do smrti. A to me ne žalosti; glavno je vsebina, jedro, dasi me zanima tudi vir. O tem pa trdovratno molči ustno izročilo, zato moram tudi jaz kot natančen in dosleden poročevalec.
Bilo je tako-le.
Kmet Florijan Žeja se je vračal iz mestnega semnja. Lep par volov je prodal in dobil zanje štiristo goldinarjev. Kar precej je dal denar v hranilnico, da bo tem več obresti. Povedati vam namreč moram koj v začetku, da je bil Žeja velik skopuh. Vsako podkov, vsak gumb in rjavo železo je pobral na poti in ga shranil doma na polici. V krčmo ni zahajal nikoli. Če je šel v mesto, je dal v žep pol hleba kruha in dve pergišči kuhanega fižola. Tudi danes je ostal zvest svoji navadi. A mesto je bilo daleč, dolgo je ostal na semnju in pojedel vso južine. Ni čuda torej, če se mu je oglasila lakota, ko je stopal proti domu.
Spomladi je bilo in ptiči so prepevali po logih in ložah, kjer je vse dehtelo v zelenju in cvetju, kjer je trepetalo mlado listje v zlatih solnčnih pramenčkih.
»Presneto sem lačen. Predrta reč ti! Želodec, imej pamet, kmalu bova doma«.
A zaman. Želodec se ni dal potolažiti z lepimi besedami.
»Dve uri je še do doma, Žeja. Pomisli in ne skopari! Ogrin ima veliko krčmo in gotovo dobiš kaj za južino, dasi je pozno«, je prigovarjal želodec.
»Norec, ali me hočeš spraviti na beraško palico? Star si in mnogo si skusil. Denarja pa ne dam iz rok. Nikoli ne grem v krčmo, pa bi prelomil navado danes.«
»Lačen sem, jesti mi daj in amen.«
Tako je obveljala želodčeva. Hudoval se je radi tega Žeja, a v gostilno k Ogrinu je le zavil. Stala je poleg ceste na samem. Okrog in okrog je cvetelo sadno drevje, na levo so se razprostirali travniki, na desno je rastel smrekov gozd. Pod krčmo je tekla globoka reka in gonila dve veliki mlinski kolesi in žago.
Večer se je bližal, ko je stopil Žeja v gostilno.
Žive duše ni bilo niti videti, niti slišati.
»Glej, da ni nič s tvojo lakoto,« se je začel znova kregati z želodcem.
»Pokliči, pokliči!« je prigovarjal želodec.
Žeja je udaril dvakrat s palico po mizi, za katero je sedel.
»Ho, ho, kje ste? Ogrin, krčmar!« Izza ogla je prikrevsal počasi krčmar, majhen, rejen človek z zadovoljnim licem.
»Dober večer, Žeja, dober večer! Ali si tudi ti enkrat prišel v mojo gostilno? To je lepo, prav zares, to je lepo. S čim naj ti pa postrežem ? Pol litra vina kaj ne?«
»Lačen sem, lačen. Ali imaš kaj gorkega?«
»Napravljenega ni nič. Juho so vso snedli sejmarji, meso tudi in pečenko. Par jajc ti lahko ocvre gospodinja.«
»Dobro, dobro, tri jajca naj ocvre in kos kruha prinesi!«
»Precej, precej! Pijače nič?«
»Četrt čvička, če že tako siliš. Voda bi bila tudi dobra.«
Ko je krčmar prinesel na mizo ocvrta jajca in kos kruha, je začel pogovor o vremenu in kupčiji.
»Srednja kupčija je letos, Žeja. Kako ti kaj gre? Ali si zdrav, zadovoljen? Slišim, da si mnogo nahranil: rediš dvajset goved in vedno nosiš v hranilnico. Berač sem proti tebi. Sin, ki sem ga študiral, mi je dosti snedel. Zdaj je advokat v Ljubljani.«
»Ni sile, Ogrin. Ljudje več govore, kot je.«
»Ne zameri, Žeja, moram k žagi pogledat. Vrnem se takoj.«
Ogrin je odšel, Žeja je hitro snedel jajca in kruh ter spil vino.
»Mudi se mi in Ogrina ni. Tudi prav, prihranim nekaj. Škoda denarja. Čemu bi plačeval ta le stara jajca in kislo vino. Ravno prav, ravno prav. A brž proč, da me ne dobi.«
Kot tat se je splazil in jo ubral proti domu.
Ko se je Ogrin vrnil v sobo, se je začudil. Žeje ni bilo nikjer. Klical ga je, a ni se zglasil.
»Ti preklicana reč! Ušel mi je. Že nekaj jih je spravil na beraško palico in prekanil. A jaz mu pokažem. Pišem mu, naj mi prinese ali pošlje tiste krajcarje. Koliko znaša račun, čak? Jajca so po šest, je osemnajst, kruh pet, triindvajset, vino deset, je triintrideset. Če ne vrne, pa grem k sinu v Ljubljano, ta mu navije uro.«
Ko je prišel Žeja v vas, že ni bilo nikjer nobene luči. Le koncem vasi je še brlela pri Medvedu. Medvedov Tone je vozil v Ljubljano maslo, jajca in enako drobnjavo. Prijetno življenje je imel s staro materjo, čeprav nista živela v izobilju. Tudi nevesto si je že iskal, pri Žeji je potrkal na vrata, ker sta se imela rada z Manico. A Žeja je bil gluh za hčerkine prošnje in Tonetovo prigovorjanje.
»Bogatega ženina hočem in ne takega berača.«
Medvedov Tone ni več vprašal po Manici, a rad jo je imel še vedno. In upal je, da jo dobi. Tako mu je nekaj pravilo. Bil je prebrisan in je mnogo čital. Marsikateri vaščan ga je vprašal za svet.
Žeja je pogledal skozi okno. Tone je sedel pri mizi in čital časopis, mati je dremala na klopi.
»Le beri, tuhtaj in študiraj! Vse ti ne pomaga mnogo. Hčere ne dobiš, če prideš še stokrat vprašat,« si je mislil Žeja.
»Le ne prehitro!« mu je nekaj zašepetalo. In stopal je dalje po vasi.
Čez teden dni je prikorakal res Ogrin v Ljubljano k sinu advokatu. Dr. Ivan Ogrin se je začudil, ko je ugledal očeta tako nenadoma pred seboj. Prej je vselej pisal, če ga je mislil obiskati. Posedel ga je na zofo, si popravil zlat ščipalnik in pogladil dolgo črno brado.
»Ali se je kaj zgodilo, oče?«
»Zgodilo, zgodilo. Le poslušaj me!«
Sklenil je roki in jih položil na široka prsa ter zrl zaupljivo v sina, ki je sedel na stolu in preplašeno gledal na okrog.
»Lepo imaš urejeno, Ivan. In malo si se zredil. To je prav, včasih si bil suh kot pajek.«
»Pustiva to! Kaj se je zgodilo oče?«
»Ti si učen advokat.«
»Dobro, dobro. Ali povejte vendar, kaj se je zgodilo.«
»Poslušaj me in ne uganjaj sitnosti! Komaj začnem, pa me prekineš. Tak, ti si učen advokat in se razumeš na pravde. Zaradi pravde sem prišel k tebi. Ravno včeraj teden ti pride v gostilno k meni kmet Žeja. Morda ga poznaš?«
»Seveda ga poznam. Velik skopuh je, znan po vsem okraju.«
Sin si je oddahnil.
»Naje se in napije ter uide. Kar izginil je, kot bi se vdrl v zemljo, ko sem stopil za nekaj trenotkov na žago. Pisal sem mu, naj plača, a mi ni odgovoril. Pomisli, tri ocvrta jajca in kos belega kruha je snedel in popil četrt cvička. Grozil sem mu, da ga tožim, a ni se zmenil. Tako sem prišel, da narediva pravdo.«
Sin se je nasmijal.
»Za tako malenkost ni mogoče tožiti.«
»Kaj praviš, da ni mogoče? In tako rad bi mu zagodel eno, da bi jo pomnil svoj živi dan. Pomisli, triintrideset krajcarjev je bila vredna južina. Morda se le da narediti pravda?«
Dr. Ivan Ogrin je vstal in prekoračil zamišljen parkrat sobo.
»Imam jo,« se obrne naposled k očetu. »Iz jajc se vale piške, piške rastejo v kure in kure neso jajca. Tako bi se iz tistih jajc, ki jih je snedel Žeja, zvalile tri piške, ki bi znesle veliko jajc, iz katerih bi se zopet zvalile piške itd.«
»Škodo imam, škodo. Tak bo pravda, Ivan.«
»Bo, bo. Zdaj morava samo še izračunati, za koliko ga toživa.«
Računala sta in računala; sin je naračunal dvesto petdeset goldinarjev, in oče je bil zadovoljen.
»Jutri je sreda in dan za tožbe. Napiši mi, in ponesem k okrajni sodniji. To bo gledal Žeja, ko izve.«
»Do kosila bo vse gotovo. Kosite danes pri meni, oče.«
Pogovarjala sta se še mnogo o domačih razmerah in svetovni politiki, dokler sin ni odšel v pisarno.
Kot bi ga polila ploha, se je ustrašil Žeja, ko je izvedel novico o krčmarjevi tožbi. Vsi so kazali za njim s prstom in ves okraj se je norčeval iz njega. Še sin se je jezil nad njim in Manica je jokala radi očetovo sramote.
Viri pravijo, da je Žeja šel v mesto in iskal zagovornika, a ga ni dobil. Žalosten je pritarnal v vas, z upognjeno glavo in hrbtom.
»Dvesto petdeset goldinarjev! Moj Bog, kaj bo, kaj bo? Nihče me noče zagovarjati. Vsak advokat je trdil, naj se zagovarjam sam, ko sem se začel dogovarjati raii cene. Hudo je na svetu, hudo. Za denar vse, za Bog plačaj nič.«
Na potoku je napajal konje Medvedov Tone. Vesel je bil in žvižgal si je, ko je prišel mimo Žeja.
»Dober večer, stric Žeja! Ne bodite vendar tako žalostni!«
»Žalosten, žalosten! Kako ne bom otožen, če mi gre za kožo. Zagovornika ne dobim. Noben advokat me ne pride zagovarjat.«
»Stric Žeja, kaj pa rečete, če vas grem jaz zagovarjat? Z božjo pomočjo spravim tistega advokata v kozji rog.«
»Ti bi ga spravil?! Ne verjamem. Zvit si res in veliko bereš, a tega ne morem verjeti in ne morem.«
»Ne maram se hvaliti, a lahko se zanesete name. Ampak zastonj ne pojdem.«
»Tudi tebe da bi plačeval! Vse za denar!«
»Za plačilo hočem Manico.«
Pomišljal je in pomišljal, naposled se je le odločil.
»Če me rešiš tega krčmarja, jo dobiš. Naj bo!«
Stisnila sta si desnici.
»Kadar bo dan, mi povejte!«
»Povem ti.«
Žeja ni mogel spati po cele noči. Mislil je le na nesrečno pravdo. Če je za nekaj trenotkov zatisnil oči, je imel težke sanje. Ogrin ga je preganjal z dolgo gorjačo po gozdu. Skakal je iz skale na skalo, se skrival med grmovje, a gostilničar je bil povsod za njim z grozečim pogledom, debel in širok in se mu je satansko smejal. Ko se je prebudil ves znojen, začel je moliti in se kesati, da ni odgovoril Ogrinu na pismo in mu plačal tistih krajcarjev. Ne bi bilo treba letati v Ljubljano, iskati advokatov, priti z dolgim nosom domov, ne bi ga zasmehovali vsi ljudje in se veselili njegove nesreče. Spomnil se je Medvedovega Toneta in za hip mu je vzplala v duši nadeja. A težke misli so jo pokopale. Ogrinov sin je skoro najboljši advokat bele Ljubljane, nobene pravde ne izgubi. S takim se je nevarno igrati! Poje te za malo južino. Z gospodo ni dobro črešenj zobati.
Medvedov Tone je pa mirno in zadovoljno spal v svoji čumnati. Natančen načrt si je naredil še tisti večer, ko sta govorila z Žejo in potem ni mislil na to. Nobenih sanj ni imel o advokatu in krčmarju. Po dnevi je bil na delu, oral je, sejal in sadil.
Prišel je dan, ko se je imela vršiti razprava pri okrajnem sodišču. Žeja je zgodaj vstal, ker je bilo v mesto štiri ure hoda. Najlepšo obleko je oblekel, obul črevlje z vihali, okrog vratu je ovil židano ruto, ki jo je podedoval po svoji materi, v suknjo je vtaknil porcelanasto pipo s kratko cevjo.
Slaboten je bil in zdelan od bedenja in skrbi. Počasi je stopal o početku s palico v roki in gledal v tla.
Pri Medvedu je potrkal na okno. Stara Medvedka je odprla in zvedavo pogledala Žejo.
»Dobro jutro! Ali ni Toneta doma?«
»Dobro jutro! Lej ga Florijana, saj si že vstal! Tone je na njivi.«
Žeja se je požuril in se začudil Tonetovi pridnosti. Hitel je, da mu je kar pot lil raz čelo.
»Kaj pa sadiš, Tone?«
»Dva mernika boba sem skuhal in zdaj ga sadim. Ne bojte se, o pravem času se pripeljem za vami. Kdaj je ura?«
»Pisano je: od pol enajstih do enajstih. A kaj boš s kuhanim bobom?«
»To je moja stvar. Ne zamerite, ne utegnem govoriti. Delati je treba, da ne zamudim. Z Bogom! Srečno pot in na svidenje!«
Solnce je vzhajalo izza gora in žareče barve so se razsipale črez zeleneče doline in porastle hribe, črez žuboreče valčke ponosne reke in črez smrekove gozdove, ki so šelesteli in se prebujali iz spanja. Veje so se svetile v jutranji rosi in v vrhovih vitkih smrek so se lesketale zlate igle. Nekje se je oglasil slavček, in razlegalo se je mogočno petje v hramu božje narave.
Žeja je stopal po poti in ko je prišel na cesto, je urno ubral pot. Reka je šumela in valovi so se zaletavali ob bregove, kjer so rastli topoli in gosto grmovje.
V sodni dvorani so bili zbrani vsi razun Medvedovega Toneta. Sodnik, majhen, star gospod s plešo je nezadovoljno cepetal sem in tja in premikal svojo črno čepico in mahal s širokimi rokavi sodnijskega plašča. Zdaj in zdaj je izpregovoril besedo z advokatom, ki je mirno stal v dvorani s prekrižanimi rokami in pogledom, uprtim na Žejo. Ta je strahu trepetal in zrl na vrata, kdaj se bodo odprla. Krčmar je sedel na ozki klopi in zadovoljno vihal svoje sive brke in bobnal po mogočnih debelih prsih. Edino pisar, dolg, suh človek z velikimi očali, je čepel mirno za pisalno mizo in se ni brigal za nič na svetu, le za svoje pero in papir pred seboj.
»Žeja, kje je vaš zagovornik? Radi njega ne bomo čakali celo večnosti. Če ga skoro ne bo, pričnemo razpravo.«
»Pride, gospod sodnik. Prav lepo prosim, počakajte še malo! Rekel mi je, da pride o pravem času.«
Minuta za minuto je potekala. Toneta še ni bilo. Žeja je sedel kot na žerjavici. Klobuk je vrtel med rokami in na tihem klical vse svetnike na pomoč, da bi skoro prišel zagovornik. Ura je kazala tri četrt na enajst.
»Vašega zagovornika ne bo, Žeja. Razprava se prične.«
Krčmar je pogledal Žejo z nasmehom in škodoželjno, dr. Ogrin si je popravil zlat ščipalnik.
»Prosim, gospod sodnik!«
»Nič: prosim; razprava se prične.«
Na hodnika so se tedaj začuli koraki, na vrata je nekdo krepko potrkal in koj nato je vstopil Tone Medved.
»Dober dan, gospoda!«
»Dober dan! Čemu trkate na vrata?« Ali niste videli tablice, kjer stoji črno na belem: tukaj se ne trka.«
»Oprostite, gospod sodnik, mudilo se mi je in nisem imel časa paziti na take malenkosti.«
»Kje ste pa bili toliko časa in kaj ste delali? Razpravo sem hotel začeti ob pol enajstih, da sem prej prost. Človek ima toliko dela, da ga glava boli.«
»Kje sem bil in kaj sem delal? Vstal sem pred zoro in sem moral nasaditi dva mernika kuhanega boba, predno sem se pripeljal sem.«
»Tepec, kdaj je pa kalil ali rodil kuhan bob?«
Zasmejali so se vsi, najbolj krčmar. Še pisar se je zganil pri svojem delu.
»Hvala za priimek, gospod sodnik! Le smejite se, le! Dovolite pa, da vas tudi jaz vprašam: Kdaj so se valile piške iz ocvrtih jajc? Če veste le en slučaj, dobi pravdo gospod advokat in krčmar in ne jaz in moj prijatelj Žeja.«
Pogledala sta se gospod sodnik in advokat, krčmar je prebledel, pisar je vstal od mize in se smijal s Tonetom. Le Žeja je sedel mirno, kot skesan grešnik.
»Razprave ne bo, tožba se zavrne,« je rekel sodnik.
»Amen,« je odgovoril Tone in stopil k Žeji.
»Stric, oproščeni ste.«
»Tak ni nič,« je začel krčmar. »Ta lump ne bo kaznovan?«
»Oče, molčite, da vas ne toži.«
Medvedov Tone je stopil k Ogrinu in mu ponudil triintrideset krajcarjev.
»Tu imate dolg, gospod Ogrin.«
»Ne maram tistih vinarjev. Naj jih ima Žeja, naj skopari in dere ljudi!«
»Oče, tiho!« je prigovarjal sin. Tako se je končala ta znamenita pravda.
Žeja je ostal mož-beseda in dal Manico Tonetu. Ko ju je župnik tri tedne po pravdi oklical, so si ljudje šepetali: »Na tak način si še ni nihče priboril žene.«
In Tone je še danes ponosen na svoj zagovor in Manica še bolj na svojega moža.