Zmrzle češnje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zmrzle češnje
Ljudska pravljica
Spisano: Jure Repovž
Viri: Zbirka Pravce iz Benečije, urednik Janez Kajzer
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V neki vasi je živela revna družina in v tej družini je bilo troje sinov. Bili so zelo ubožni in hudo hudo so živeli.

V bližnjem mestu je živel kralj; imel je hčer, ki je bila zmerom žalostna in bolna. Zdravniki s celega sveta so jo hodili gledat, pa je niso znali ozdraviti. Nekega dne je prišel neki čarovnik in je kralju po­vedal, da bi njegova hči lahko ozdravela samo od »zmrzlih češenj«. Kralj je imel to svojo hčer zelo rad in je obljubil, da jo bo dal za ženo tistemu, ki mu prinese »zmrzle češnje«.

Nekega dne je dejal oče najstarejšemu sinu:

- Pojdi v božjem imenu, in ko boš dobil »zrmzle češnje«, jih odnesi kralju!

Mama mu je spekla hlebec kruha, mu odrezala košček sira, ga blagoslovila in sin se je odpravil.

Hodi, hodi čez hribe in doline in nazadnje je prišel pod neko češnjo, ki je imela »zmrzle češnje«. Utrgal jih je, jih zavil v robec in se odpravil h kralju. Po poti se je ustavil pod nekim kostanjem in južinal in ko je tako jedel, se mu je približala stara ženica, ki ga je pogledala in vprašala:

- Kaj nosiš v tem robcu?

- Drek! je dejal pob

- Pa naj bo drek! je dejala starka in šla po svoji poti.

Ko je prišel h kralju in je odvezal robec, je bil v njem samo drek. Kralj ga je jezen dal zapreti v ječo.

Nekaj časa pozneje je poslal oče drugega sina v svet. Mladenič hodi, hodi in kot njegov starejši brat pride do »zmrzlih češenj«. Po poti je spet srečal tisto staro ženico, ki ga je vprašala, kaj nosi v robcu.

- Kamne, je dejal mladi.

- Pa naj bojo kamni! je dejala stara. Ko je kralj videl v robcu kamne, je dal zapreti v ječo še drugega brata.

Nazadnje je šel od hiše najmlajši. Ta sin je bil bolj revne postave in je jecljal.

- Varuj se nesreč in Bog ti pomagaj, da dobiš češnje! mu je rekel oče.

Tako je šel in, kot njegova dva brata, je tudi on našel zmrzle češnje. Ko je počival v senci, se mu je približala tista starka in ga vprašala, kaj nosi.

- Z-mrz-Ie č-č-češšnje! je težko rekel pobo

- Pa naj bodo zmrzle češnje, je dejala starka in se zgubila v gozdu.

Pob se je odpravil v mesto. Ko je prišel h kralju in je odvezal robec, so se vsi začudili, ko so videli zmrzle češnje. Kraljeva hči jih je pojedla in je ozdravela. In tisti dan, ko sta se poročila, so prišli na njuno svatbo vsi: mama, tata in oba brata. Vsi so bili veseli, jedli so, pili in plesali. In še meni so dali vina iz košare, kruha iz naprstnika pa še brco v rit in ta me je prinesla sem tole pravco pravit.