Zmotila sta se

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zmotila sta se!
Marko Vovček
Izdano: Slovenski narod 25. april 1888 (95/96)
Viri: dLib 95
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.

Živi, kakor hočeš, a gorje vender ne mine. Tako je že Bog odločil, taka je naša osoda. Živela je pri meni sirota; pri meni je ona izrasla, ker osirotela je že majhna. Jaz sem jej pokopala očeta in mater, jaz sem ja objokavala; jaz sem jo učila razuma, jaz sem jo odgojevala. Podedovala je lepo kočo, lepo zemljišče, in skrinje, take na kolesih; če se nagneš v njo, tako do dna ne dosežeš.

Živela je pri meni; bila je tako vesela, dobra, krasna! Tako črnoobrva in jasnooka in usta rudeča in stan gibek! Ah, kako je bila vesela, živahna, igriva!

In gospodinjstva se je naučila, delavna je bila! Ko je došla do svojih let, jela sem jaz brez skrbi kruh; ona je storila vse, pazila na vse in vsa koča je bila vesela.


II.

Tako sva živeli prijetno in dobro. Ker za­pazim, da Maša vedno nekaj misli in misli. Glasno besedice ne izpregovori, ne zasmeja se veselo, ne pogleda v mene. Tudi bledeti je začela. Meni se ona ne priznava, jaz pa je ne izprašujem. Hodila je ona na ulico, in na večernice. Gre in pravi: „Tetka golobica! Pojdem k deklicam!“ a potem — Bog ve kam gre. Nazadnje pa smukne iz koče in me že ne vpraša.


III.

Jedenkrat zvečer pride domov tako tiha, a vesela; gotovo mi hoče nekaj povedati, pa ne pove.

„Nu, Maša golobičica, kaj se ti je dobrega primerilo?“

A ona mi ne pové; pogleda ná me in se zarudi. Jaz jo le silim in silim: povej, povej, Maša.

Ona ustane in pravi: „Jaz, tetka mila ... jaz se imam skoro omožiti.“

„Bog ti daj srečo! Naj ti da mati božja celo goro sreče.“

Vprašam, kdo je ženin ...

„Andrej Palij!“

„Oh, dete moje, ali je to tebi par?“ pravim jaz.

Kjer je ljubezen, tam ne treba misliti, ali je par, odgovori ona ponosno.


IV.

Andrej Palij bil je najbolj čuden v vasi mladenič. Bil je poštenjak in živel je, kakor ubogi ljudje žive. Trgoval je, pa nikoli na srečo sebi. Kar proda, kar kupi — nič ne na korist sebi. Vsakdo ga oslepari, če le hoče. Ne da bi on bil tako ka­kor si bodi: glava razumna, in z besedo te upijani, kakor z vinom; čuden, jako čuden človek. Takih ljudij nesem že videla. Včasi mu pride kaj v glavo: leži ves dan na vrtu, do noči. Kdo ve kaj mu je.


V.

Tako razkladam vse to moji siroti. A ona ... Znano je že, da dekle ne posluša nobene besede, če je zaljubljeno. Ako ljubi, tako ljubi. Akoravno ve, da bo nesrečno, pa ne boji se, — ne briga se za usodo. Svetovala sem in prosila. Ona je jokala in poslušala; a srce njeno se je sukalo okolu Andreja Palija, kakor tisti metuljček okolu sveče — ne odženeš, pa je. Kaj mi je delati? Nesem hotela razdruževati; poblagoslovim ja.

VI.

Sama sem bila vesela, ko sem gledala na njiju milo in ljubo življenje. Pridem k njima v vas — sedita vkupt. Kako sta srečna! Kako sta lepa! Kako se mi je prikupil, kako sem ga začela rada imeti! Bil mi je kakor moje dete. Tak pogled je imel, take besede, tako je bil lepi! Kar ti reče, vse ti je po godi.

Priteče včasi Maša k meni na jeden tre­nutek ... Moj Bog, kako je vesela, kako srečna!

— Nu, kako, Maša?

— I, dobro mi je, tetka, srček! Dobro mi je! Ljubi me on močno, močno. I za korak me ne pušča od sebe, vedno prosi in prosi, da bi mu pela. „Sedi pri meni, poj mi, ptičica moja, poj poj!“ Jaz pojem, pojem, on pa posluša in mi gleda v oči ... Kake oči mu je Bog dal!

— A gospodinjstvo, kako? vprašam jaz.

— I gospodinjstvo gre za zdaj dobro. Dobro, vse dobro. Jaz že tako delam, da mu je po volji. A on, tetka, on mi ne daje delati. Sučem se tam okolu peči, ali kaj drugega, on pa govori: „Zakaj tako dolgo, Maša?“ — Za tebe, golobček, da bi ti rajši jel. — „Ne zame, pravi, ni treba srček! Sedi sem k meni, objemi me, in govoriva, kako je na sveti živeti, kako ljudje žive.“ In ko on začne govoriti, tetka, tak jaz vse pozabivam, kaj sem za­čela delati. In spomnim se, kaka gospodinja sem postala. — Zdaj sem že bolj pametna; kuham, pe­rem, šiviljem ... A on — žalosten, otožen postane, ne je nič, ne pije nič. Jaz pa prosim, prosim: „Tako vsaj pokusi, vsaj dotekni se z ustnicami! Je dobro!“ — „Kako že ne dobro, če si sè svojimi ročkami prigotovila, seveda dobro!“ ali pa mi na­gaja smehljaje se. Jaz pa ga poljubujem, — pa je spet vesel.