Zmotil se je v poklicu
| Zmotil se je v poklicu: 24 ur pomožni šerif v New Mexico W. E. |
| |||||||||||||
Martin Collins, ravnokar na novo pečeni pomožni šerif v Cochite, je že 70 milj daleč prejezdil puščavo. Sedaj je dospel do gorovja, kjer ima izvršiti svojo službeno nalogo.
Ob ostrem, potnem ovinku opazi deklico, ki je še napol otrok in ki dozdevno počiva na naravni klopi iz lave. Temna polt in oči, črni, gosti lasje, ki so se vsipali iz pod pisanega robca, so pričali, da se po njenih žilah pretaka mekisikanska kri. Poleg nje je pa star, siv osel mulil osat, ki je redko poganjal na kamenitem zemljišču.
Collins je jahal mimo deklice, ne da bi jo ogovoril. Nikdar jo ni videl v svojem življenju — vendar bi mu ne bil nikdo boljše pokazal pota do njegovega cilja. Sledila je svojemu ljubljencu. In Meksikanci, ki so prvi prinesli vest o umoru, so izjemoma enkrat govorili resnico. Revica je bila že tri dni na potu, ne da bi s tem kaj druzega dosegla, kakor k večjem, da bi svojemu ljubljencu pripomogla do žalostne usode.
Ko je Collins v mraku prijezdil v kamnolom, je ustavil svojega trudnega konjiča pred kočo, na kateri je bilo s slabimi črkami zapisano: »superintendent«. Vrgel je vajeti po šegi kravjih pastirjev konjiču preko glave, skočil raz sedlo in vstopil v kočo. Ne da bi se spuščal v kak razgovor, je pokazal svoje službeno znamenje in vprašal po nekem delavcu.
»Hm, mi nimamo nikogar zapisanega sedaj na naši plačilni listini, ki bi se tako pisal,« je kratko odgovoril »superintendent«.
»Tudi nisem pričakoval, da bode tako neumen in povedal svoje pravo ime,« je smehlajaje pripomnil pomožni šerif. »Bom moral že osebno pogledati vse delavce.«
»Kakor Vas je volja,« je pristavil »superintendent«. »Najprvo pojdeva v jedilnico, kajti sedaj so delavci pri večerji, ki po dnevu delajo.«
Nažgal je svetilko in korakal kot kažipot pred pomožnim šerifom. V jedilnici je sedelo kakih 40 do 50 delavcev, ki so zvedavo ogledovali tujca. Ta je kmalu odšel. »Ni ga med njimi,« je spregovoril zunaj. »Spremiti me morate v rudokop.«
Na potu v rudokop je postal »superintendent« radoveden.
»Morda rop,« je vprašal »superintendent«.
»Hujše.«
»Umor?«
Collins je pokmal. »Starega Pereza je umoril radi denarja; tako pripovedujejo meksikanski umazanci.«
»In zakaj sumite, da bi bil morilec tukaj. Mi imamo zelo malo novih delavcev.«
»Njegova ljubica, netjakinja starega Pereza je na potu sem. Jaz sem jo srečal na potu in če ne bode nič sumila, bode že jutri tukaj.«
Prišla sta v prvi rov.
»Tukaj delajo vsi razven treh,« je znova pričel »superintendent«.
Collins je pri brljavi luči ogledal obraz vsakega pojedinca, potem je pa odkimal z glavo. Šla sta v drug rov, kjer sta delala le dva rudarja. A zopet je birič odkimal z glavo.
V daljavi so se pa čuli udarci tretjega delavca.
»Zadnja prilika,« je rekel delovodja. »Le hodite po rovu naravnost.
Collins se je po slabem potu kmalu približal koncu rova. BakIja je obsevala le polovico obraza mladega delavca, ki je popravljal tramove, ki so podpirali strop rova.
Collins je tesno zagrabil za revolver in čakal, da vidi ves obraz delavca. Ta je pa takoj spoznal službeno znamenje, katerega je birič pozabil skriti in nehote je vzdignil eno roko. Njegov obraz je pobledel, kar je bilo poznati vzlic prahovi skorji, ki je pokrivala njegovo lice.
»Nikar se ne branite,« je rekel Collins. »Najboljše je če mirno odidete z menoj.«
Rudar ni črhnil besedice. Pripognil se je, da bi pobral svoj jopič, ki je ležal na nekem tramu.
Sedaj se je pa završilo nekaj groznega. Malo zemlje se je vsulo iz stene rova; potem malo več — sedaj za en čeber — potem je pa zagrmelo, kakor če bi se zemlja v svoji sredini razpočila!
Oba moža sta bila zasuta — živa pokopana.
V gosti temi in zaduhlem zraku se je pričel Collins počasi zavedati. Negdo ga je tresel in čutil je, da se je nekdo preko njega sklonil. »Ali ste težko ranjeni?« se je oglasil neznanec.
»Kdo — kdo je?« je vprašal Collins.
»Crampton. Ali se ne spominjate?«
»Da, da! Jaz sem le malo ranjen, pač pa sem se onesvestil.«
»Ako ste pri moči bodeva poskusila priti na svitlo; zrak je slab in jaz se bojim, da imava le malo časa na razpolago.«
»Kje so sveče?« je vprašal birič. »Kaj se je vendar zgodilo?«
»Rov se je podsul. Jaz sem vedno trdil, da je premalo podprt. Mislil sem, da se ne bodete več zavedli.«
»Vi ste čakali?« je začudeno vprašal Collins.
»Ej, seveda — ali zamuditi ne smeva sekunde. Ali znate plaziti se?«
Collins se je povspel na kolena in roki.
Obstanite tako, da se Vam izognem,« je rekel Crampton. »Prostora je le za enega moža. Trideset čevljev daleč sem že skušal priti.«
»Zakaj niste splezali na svitlo?« je znova vprašal Collins.
Smeh, trd kakor steklo, kadar se razdrobi, je bil odgovor. »Tako slab človek pa vendar nisem,« je pričel Crampton. Vi niste vedeli kam obrniti se. Sedaj pa le naprej! Jaz Vas pustim 6 čevljev naprej. To pomeni mnogo, kjer se gre za sekunde.«
Jako počasi in težavno sta plezala drug za drugim po ozki luknji proti izhodu. Nakrat je Collinsu groblja zdrobljenih tramov, desek in kamenja zaprla nadaljno pot.
»Ali ne morete naprej?« je vprašal Crampton. »Tu je bila podpora najslabša in svetoval sem, naj se jo tu najprvo popravi. Upam, da 10 čevljev od tukaj bode zopet pot nekoliko širša.«
Collins je pričel inštinktivno trgati kamenje, zdrobljeni les, zemljo in podajati svojemu tovarišu. Ali še vedno se je vsipala fina prst. Tudi zrak je postajal vedno slabejši. Collinsa so pričele zapuščati moči.
»Bolje je, da eno minuto počivava,« je rekel Crampton.
Težko sopeča, sta si privoščila minuto odmora. Collins je mislil na svojo mlado soprogo in dete. Komaj en dan je bil v službi in že je moral iskati morilca starega Pereza. Soproga mu je branila na pot, ker je vedela, koliko nevarnosti preti jezdecu v puščavi, posebno če gre lovit desperada. In dotični »desperado« mu je sedaj rešil življenje, poleg pa še daroval priložnost za beg. Take misli so se kakor bliski podili po biričevih možganih.
Kako naj tako velikodušnost obdaruje? Morda bode Cramptona razveselilo, ako zve, da mu je njegova izvoljenka sledila.
»Deklica«, je pričel, ali zopet takoj umolknil, ker ga je tovariš zgrabil za nogo.
»Netjakinja Pereza Vam sledi. Včeraj sem jo srečal.«
Po kratkem molku je Crampton odgovoril:
»Da, poslal sem po njo. Seve, je bila to neumnost, sedaj to sam spoznavam. Ali moji ljubljeni Carmeciti so tam ogrenili življenje. Vsled tega se je tudi završila ta žalostna drama. Stari Perez je vedno grdo ravnal ž njo. Nikdar mi ni nič omenila o tem. Slednjič sem sam zasačil Pereza, ko jo je pretepal. Rekel sem mu, naj vrže bič iz roke, ker drugače mu bode slaba predla. Res je vrgel bič od sebe, a zgrabil je za poleno, s katerim je neusmiljeno vdaril Carmencito, predno sem zamogel zabraniti udarec. V jezi sem zgrabil za revolver in ustrelil. A nisem ga mislil ustreliti. Ko se je nesramnež mrtev zgrudil na tla, sem se hotel najprvo sam objaviti sodišču. Ko sem pa zvedel, da so Meksikanci pripravljeni priseči po krivem, da bi me spravili na vislice, sem pa ubežal.«
»V Cochiti so pravili, da ste Pereza radi denarja umorili.
»Radi denarja!« je britko zaklical Crampton. »Kaj takega pa nisem zmožen.«
»Meni ni treba to zatrjevati,« je odgovoril Collins. In beseda mu je prišla od srca.
Zopet sta pričela oba z delom, z bojem za zrak. Dozdevalo se jima je, da slišita v daljavi človeške glasove. Ali zaduhli zrak je kmalu omamil oba tako, da sta le še inštinktivno delala. Slepo sta udrihala proti steni svoje gomile.
Slednjič je Collins popolnoma opešal. Zaman ga je Crampton vlekel za nogo in s svojim slabotnim glasom klical:
»Rešilci se bližajo. Delajte, delajte!« Ali Collins se ni genil.
Collinsu se je pač dozdevalo, da ga nekdo kliče, ali bil je že popolnoma onemogel. Kar ga je nekdo na rahlo prasnil ob levi roki. To ga je zopet obudilo v življenje in s slabim glasom je zaječal — sedaj so ga zagrabile močne roke in ga potegnile iz gomile.
Presn zrak ga je opijanil kakor vino; dozdevalo se mu je za trenutek, kakor če bi njegova duša plavala v eterju.
Odprl je svoje oči in videl kako rudarji kakor mravlje hité proti gomili, ki se je zopet zaprla. Pomagal bi jim bil, ako bi mu ne bili branili. Šest čevljev je bil od svojega tovariša naprej — sedaj je še le razumel, kaj to pomeni. In on je sem prišel kot rabelj tega človeka.
Ko so se mu vrnile nekoliko moči, je prosil in priganjal rudarje, naj se požurijo, da rešijo njegovega tovariša.
Slednjič so vendar potegnili Cramptona iz gomile — mrzlega kot zemlja, ki je baje vdušila njegovo zadnjo iskrico življenja. Collins je pomagal rudniškemu zdravniku obuditi ga k življenju. Sedaj je slabo zaječal, oči so se odprle: življenska sila je zmagala.
Tovariši so ga odnesli v rudniško bolnico, za njimi je pa zamišljeno korakal Collins.
Komaj je solnce pričelo pošiljati svoje prve žarke na zemljo, že se je Collins napotil k postelji svojega nesrečnega jetnika. »Crampton,« je zaklical na rahlo.
Crampton je odprl oči. Bil je isti pogled, kakor pri prvem srečanju.
Pomožni šerif se je skrbno ozrl po dvorani. Videl je, da nikogar ni, ki bi prisluškoval.
»Jaz se bodem sešel z dekletom,« rekel je poluglasno; »za njo nima pomena, da bi hodila sem. Povedal ji bom za pot v Vogales. V starem mestu, onkraj meje se lahko snideta. Tu je papir — zapisano je vse na njem, kar rabite. Jaz bi Vam svetoval zateči se k sodišču, ali Perezeva brata imata denar. To pove vse. Hudič naj vzame biriško službo. Adijo!«
Bila je že tema, ko je Collins dospel v Cochito. On in konjič sta bila trudna. Njegovi koraki so zvabili šerifa Stacy-a na prag. »Vi ga nimate,« je zinil nadbirič.
»Ne, bil je mala gospodična imela še kako drugo struno na svojem loku. Te vražje ženske!«
Collins ni odgovoril na to opazko. Zasedel je konja in rekel: Jutri se bom zahvalil za službo. Prijel bom zopet za svoje rokodelstvo.
Stacy je nekaj nerazumljivega zamrmral, potem pa odšel v sobo, kjer si je drgnil izpahnjeno nogo, ki mu je zabranila, da se ni udeležil gonje . . .
Collinsovega sklepa se je pa razveselila njegova soproga, dasi ni vedela pravega vzroka.