Zmotil se je

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zmotil se je.
Anonimno
Izdano: Domoljub 17. januar 1889 (2/2), 10—14
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. dno

I.[uredi]

»Tristo medvedov, kje pa tičiš toliko časa? Kaj meniš, da imam jaz čas čakati na tvojo milost; še tega je treba! Kamor pridem, se sučejo okrog mene ljudje in mi želje z obraza ugibajo, vedó namreč, da bogat trgovec vse dobro plačam, a tebe ni nikjer in od nikoder, kadar to kličem, — beraška! Koliko si pa imela, ko sem te vzel? Vse bi bila lahko prinesla v predpasniku seboj, in sedaj si bogata trgovčeva žena, ki ima vsega dosti in zraven še bogatega strijca brez otrok — in vendar misliš, da bom jaz hodil za teboj ...«

»Ne zameri, Anton,« reče užaljena žena, »rada bi bila precej prišla, ko si me poklical, pa bila je ravno žena tvojega brata tukaj: saj veš, kako se jima s šestero otroci slabo godi, dala sem ji nekaj za prvo silo, naročila pa mi je, da pride brat zvečer sam k tebi.«

»Kaj, brat? Kaj, bratova žena? Kaj še zdaj ne bo mirú? Kolikrat sem jim že rekel, da se ne smo nikdo več prikazati v mojo hišo. Sama beračija! Kdo jim bo vedno mašil prazne želodce?«

»Anton, ne govori tako,« pravi žena, »saj smo bili tudi mi revni in veš, kako hudo ...«

»Tiho, o tem mi ne govori,« jo takoj zavrne Anton.

»No, vendar tako neusmiljen ne smeš biti, saj je tvoj brat ...« dostavi žena.

»Kaj brat? Le moj pol-brat je; kar jaz imam, imam le od svoje matere, njegove mačehe; oče ni nič imel. In če tudi: Brat gori, brat doli; takih bratov čem manj, tem boljo. — In ravno danes zvečer me bo zopet nadlegoval, ko pride moj bogati ujec čez trideset let zopet domu, da osemdeset let star pri meni preživi stara leta in sevéda meni ostavi svoje premoženje. Zmlel bi človek to plažo. Ob osmih napravi večerjo; ob sedmih pride vlak in potem bova ob osmih z ujcem že domá.«

Po teh besedah Anton mogočno vstane in prevzetnih korakov stopa po stopnjicah na cesto. Blaga žena njegova se bridko razjoka, ko je sama. »Revni smo bili poprej, a bolje se mi je godilo; Anton je bil saj prijazen z menoj, držal se je doma in dela in prijetno nam je bilo zvečer v domačem veselju. A ko je podedoval po pokojni svoji materi obilo premoženja, ni mu več mar za ženo, za družino, za delo, vse izroča poslom, sam pa poseda po gostilnicah in zapravlja denar s kvartanjem. Bojim se najhujšega, ker mu tovariši igralci znajo tako na srce govoriti; saj pravijo, da navadno le Anton izgubi, in nazadnje še on za vino daje svojim hvalilcem. Bog pomagaj!« Tako toži uboga žena svojo revo Bogu in bratovi ženi in se zopet ročno poprime dela v kuhinji.

II.[uredi]

Pri Antonovem pol-bratu Karolu bilo jo vse drugače. Bil jo ubog rokodelec, priden in pošten, a slab zaslužek, bolezen očetova in šest nedoraslih otrok, vse to jo bilo vzrok, da je to pošteno družino stiskala huda revščina. Mati delala je noč in dan za žive in mrtve, da bi bila družini oskrbela saj najpotrebnejše, a ni zmagovala, družina je bila prevelika. Zato se je zatekala k Antonovi dobri ženi, ki ji je rada pomagala, kolikor je mogla, a gorjé ji, ako je mož zvedel za to. Anton ni imel nobene ljubezni do sorodnikov; napuh ga je prevzel, ker za svoj denar ni nič trpel in ujčevi tisočaki so ga še bolj napihovali.

»Karol,« reče žena svojemu možu, »ne hodi zvečer k Antonu, tako surov je bil danes do žene, ko mu je naznanila, da prideš.«

»A jaz moram iti, saj veš, da nam jutri še to zarubijo, kar nam je ostalo, ako ne plačamo dolžnikov.«

»Oče, saj nam boste prinesli kruha, ko se vrnete zvečer, mati ga nam že cel dan obetajo,« reče eden izmed otrôk, ki so stali zraven njega. »Meni tudi, meni tudi!« oglašajo se drugi, oče pa hitro gre iz sobe, ne more gledati lačnih otrok. »Le potrpite, malčki, oče kmalu pridejo in vam gotovo kruha prinesó,« tolaži otroke skrbna mati ter dela prav pridno pri šivalni mizi, da bi še nocoj dogotovila obleko in plačilo zanjo dobila.

III.[uredi]

V kolodvorski gostilnici, kjer je Anton pričakoval bogatega ujca, bilo je prav živahno; v kotu pri mizi sedel je Anton s tovariši, ki so igrali, visoko igrali. Antonu, kakor je bilo videti na njegovem jeznem obrazu, sreča nocoj ni bila mila, večkrat je vdaril ob mizo in grmel nad igralci. Ti so ga seveda milovali, mu pogum dajali, da je sreča opoteča, danes enemu, jutri drugemu prijazna in veseli spravljali Antonove bankovce v prazne žepe. — Tako je bil Anton zamišljen v igro, da ni slišal, ko je točaj naznanjal gostom, da je vlak z Dunaja že tukaj.

»Vrag vzemi vas in vaše karte,« zavpije slednjič, »vi sleparite, to ne more biti po pravici.« — »Kaj vam je gospod trgovec za par stotakov, vi ste bogat, ni se vam bati, da bi vam zmanjkalo; vrzimo še enkrat, morda se sreča obrne,« pravi eden igralcev. »Dovolj nocoj; strežaj, ali sem že plačal? Ali vlak kmalu pride?« vpraša Anton. »Vlak je došel že pred četrtinko ure, popotniki so se že razšli.«

»Kaj vraga? Ali res? Kje bom zdaj strica iskal?« reče Anton in hiti pred kolodvor, išče, povprašuje, a nikjer ne najde strica. Kam je pač šel? Ali je sploh prišel? Hitro vzame voz in se pelje domov, da ga prej dohiti.

Med tem pa je po glavni poti v zaprašeni popotni obleki Antonov ujec stopal počasnih korakov v mesto. Bil je zamišljen. Trideset let ga ni bilo že doma; na tujem je obogatel; pri svojih bi pa rad preživel zadnja svoja leta; upal je, da ga bodo njegovi veseli čakali na kolodvoru, a ko gleda po čakajočih, ne vidi nobenega znanca, čez toliko let mu je bilo vse tuje; peš se napoti po mestu proti Antonovi hiši, da bi videl, koliko se je v mestu v tem času spremenilo. Bila je temna noč, ko vstopi ujec v Antonovo hišo. Gospodar se je ravno jezil nad družino, ko ujec rahlo odpre vrata in obstoji. Anton se ozre proti vratom, zagleda zaprašenega človeka z belim klobukom na glavi, prav kakor ga nosi njegov brat, zato misli, da je Karol in se zadere nad njim: »Kaj imaš zopet opraviti pri nas, saj sem že zjutraj naročil ženi, da se nimaš prikazati čez moj prag. Ali te ni sram vsak dan nadlegovati in beračiti pri meni; kakor si si postlal, tako ležiš; jaz vse lačne žlahte nečem imeti na glavi. Res, žlahta sama raztrgana plahta!« Reče in zaloputne vrata druge sobe za seboj.

Ujec, on namreč je bil, se čudi takemu sprejemu, urno zapre vrata in stopi na cesto. »Torej tak je moj stričnik in kakošnega se je kazal v svojih pismih, kako mi črnil svojega brata, da mu ni nobene sile, da je zapravljivec, in jaz bedak sem mu verjel, sem hotel pri njem prebiti večer svojega življenja in sem njemu v oporoki volil vse svoje veliko premoženje.« Tako premišljajočemu približa se počasnih korakov neznan možak.

»Ali bi mi vedeli povedati, kje stanuje brat posestnika te-le hiše?« vpraša naš znanec prišlega moža. »Brat bogatega trgovca Antona sem jaz, a jaz nisem bogat in ravno ga mislim obiskati, da mi kaj pomaga,« odgovori nagovorjeni.

»Vi niste bogati, a ste pošteni,« mu reče ujec, »zato nikar ne hodite k neusmiljenemu svojemu bratu, ki vas sovraži, ampak peljite mene, svojega strica, čegar sestra je bila vaša pisana mati, na svoj dom, da vam polajša vaš težavni stan.«

Karolu se stemni pred očmi, ne vé, ali je resnica, ali so le sanje, beseda mu ne gre iz ust. »Sediva v voz in peljiva se v vaše stanovanje,« reče ujec, »truden sem od dolzega popotovanja, vse se bode razjasnilo.«

Kmalu sta pred nizko hišico blizu konec mesta. »Oče, ali ste kaj prinesli?« kričé otroci, toda naenkrat obmolknejo, ko zagledajo neznanega starčka, ki stopi z očetom v hišo.

»Prinesla sva vam, ljubi otročiči, vsega dosti, čo bodote pridni,« reče ujec in naroči iznenadeni ženi, naj hitro preskrbi za celo družino prav dobro večerjo. Drugi dan se z njimi preseli v bližnjo gostilno, dokler ne dobé pripravnega stanovanja za vso družino, ker pri Karolu je sklenil ujec ostati in njegovi družini biti skrben oče.

* * *

Drugi dan zvé Anton, kje da so je ustavil njegov bogati sorodnik. Hitro napreže svojo kočijo in se mogočno pripelje pred gostilno.

»Gospod ujec,« reče vstopivši v sobo, »prisrčno vas pozdravim in povabim s seboj v svojo hišo, kjer je že davno za vas pripravljeno lepo stanovanje.«

»Hvala lepa, dragi Anton, sem že sinoči skusil k tebi, a si me odgnal kakor psa, ne zameri, da ostanem pri Karolu.« »Kaj vi ste prišli peš zvečer k meni, menil sem, da je nadležni Karol; ne zamerite, zmotil sem se,« pravi Anton. »Hvala lepa,« reče ujec, »s teboj ne grem, da ti žlahta ne dela nadlege, saj si kričal sinoči, da žlahta je raztrgana plahta.«

Anton pa, ki je lepo svoje premoženje zapravil z igranjem, spominjal se je ponižan, da se prevzetnim Bog ustavlja in da le ponižnim daje svojo milost.