Zmeda na ulici
| ← Nočni strahovi | Zmeda na ulici Sloni v spačku Neža Maurer |
Zelena uspavanka → |
| |||||||
Nekega toplega jutra
v polsnu začutim,
kako jo slon briše z odeje.
»Kam se ti navsezgodaj mudi?«
Slon se pod rilcem smeji
in obuje dva para mojih čevljev:
»Grem na sprehod!«
Zavijem se v tanko odejo
- sivo in pusto brez slona -
poveznem na glavo blazino
in se zbudim v besede:
»Kaj mi mar!
Kako naj takale zaspana
človeška stvar
ustavi trmastega slona?«
Čez čas me zbudi hrup
zunaj na ulici:
kot da gori,
kot da so se prav danes uresničile
najbolj črne skrbi …
Piskanje, trobljenje, vriski
in kriki otrok.
Zasliši se jok.
»Le čakaj, slon slonasti!«
Planem kvišku, nastavim na prag
najstarejšega od tankih kozarcev,
se zleknem lagodno na posteljo vznak
in zaspim.
Presunljivo ihtenje
mi razbije sanje.
Pred pragom stoji slon s čevlji v rilcu,
po licih mu derejo grenki potoki:
»Prosim umakni kozarec!
Tako je lep, tanek in droban …
Vse razbijem, vse potacam.
Obljubim, nikoli več
ne pojdem v mesto sam.«