Zmešnjave

Zmešnjave: Dogodbice iz vaškega življenja. Jožef Urbanija

Izdano pod vzdevkom Soteščan.

Izdano:	1926
Viri:	Domovina, 1926, št. 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Po obsežni planjavi nad Ležišjem je donela krepka fantovska pesem. Prikupljiv mladenič je grabil travo, ki jo je pravkar nakosil za živino, in prepeval, da je donelo naokrog. Ni bil kdove kako umeten napev njegove pesmi, vendar si ga je sam izmislil ter mu napravil primerno besedilo. To je bilo skoro tudi edino petje, ki ga je vsak dan slišala ozka dolinica s svojimi tremi vasicami.

Pesmica je imela danes poseben namen. Iz bližnje koče je hotela izvabiti preprosto deklico, s katero se je vsakdo rad pošalil. Živela je skupaj z materjo, osemdesetletno starko, zaradi svoje zgovornosti zelo priljubljeno ženco. Znala je na pamet vso domačo zgodovino, marsikaj zanimivega je razodela svoji hčerki, ki jo je mnogokdaj napačno razumela.

Njegovo popevanje danes ni imelo uspeha, Lenčke ni bilo od nikoder. Spomnil se je, da je najbrž ni doma, zato je pograbil travo v koš in sedel na tla, da ga zadene na hrbet in odide proti domu. Spotoma se je ozrl v dolino na svojo rojstno vas. Vsaka hiša je bila skrita v gostem drevju, kakor sramežljiva devica, ki se umika svetu. Nobena vrata niso obrnjena na cesto, vodečo skozi Ležišje do druge vasi. Celo okna gledajo v nasprotno smer ali pa so založena z butarami in poleni.

Pogled mu je plaval od hiše do hiše in z njim so hodile njegove misli kakor vselej, kadar je gledal s planjave na domačo vas. Končno pa ga je obšla žalost in srce mu je stisnila bolečina, ko je premišljal zmešnljave, v katerih se nahajajo vaščani. Že dolgo let se plazi med njimi sovraštvo, ki jih razdvaja in odtujuje. Ljubezen do bližnjega izginja, izpodriva jo zavist in nezaupanje. In vendar ne more najti vzrokov vsemu temu, dasi nič bolj ne želi, kakor razpoditi sence, padajoče na domačo vas.

Nekoč je bil že blizu razkritja te skrivnosti. Starka v koči je bila dobro razpoložena ter mu je marskaj namignila. Tukaj pa je obstala in nobeno prigovarjanje je ni pripravilo do tega, da bi bila nadaljevala.

»Pripovedujte, mamica,« jo je prosil. »Saj ne bom nikomur izdal.«

»Ne smem,« se je branila. »Veže me obljuba.«

»Kakšna obljuba?« 

»Obljuba. Več ti ne smem povedati.« 

»Saj vedo tudi drugi ...« 

»Nihče razen Oštirja. Pa ga vprašaj. Mislim, da ne bo hotel nositi odgovornosti.« 

Tako se je branila in vztrajala pri molčanju. Fant pa je bil odslej še bolj radoveden: kadar je mogel, je iskal priložnost, da bi kaj izvedel. Spomnil se je Lenčke, in vedno bolj se je oprijemal misli, da bi edino ona mogla izvleči iz starke, kar se boji razodeti. Mogoče bo tudi kdaj pozabila na obljubo, ali se bo zagovorila.

Tako je poteklo prvo poglavje njegovega premišljevanja. Potreben oddiha je zakrožil veselo narodno pesem, da se je razlegalo po planjavi. Prav na sredo vasi so padali njeni glasovi in vsakdo je mogel slišati besede:

»Dol s planince gledal ravno sem polje,
radosti zavriska moje mi srce,
ker je dekle doli, kjer mi vir šumlja,
moja Milica, ki me pozna.«

Namesto Milice je prišla Lenčka s srpom in košaro. Vračala se je iz gozda, kjer je nabirala koprive, odložila je in obstala zraven njega.

»O, lvan!« je zahihitala. »Nisem mislila, da me boš počakal.«

»Dolgo te ni bilo, Lenčka!«  ji je rahlo očital. »Vendar pa si prišla, kar mi je v zadoščenje, da nisem zastonj prepeval.«

»Slišala sem te, daleč seže tvoja pesem. Pa sem hitela,« hihihi, in prišla ob pravem času.«

»Prav, prav, Lenčka. Vidim, da me imaš res rada.«

»Ljubiva se kot soseda, druge ljubezni ni med nama. Ako misliš, da se ti vsiljujem, prekiniva občevanje. Saj vem, da se me sramuješ.«

»Ne huduj se, Lenčka. Prijetno mi je, ako se takole kaj pomeniva. Ti veš toliko lepega in zanimivega. Pri vas imate vsak dan obiske.«

»Res jih imamo. Starejši ljudje prihajajo k materi, mlajši pa iščejo mene. Vedo, da bo koča moja po materini smrti. Dom bi bil pripraven za kakega rokodelca, ampak jaz hočem ostati samica in umreti v kakem samostanu.« 

Ivana ni zanimala njena prihodnjost, meril pa je na to, kako bi izvedel od starke skrivnost razprtije med sosedi. Kar mu je nekoč namignila, mu ni hotelo iz spomina. »Ležišje bi bilo danes nekaj drugega, ako bi na svetu ne bilo hudobije,« mu je dejala in dostavila, da je bilo pač tako usojeno.

»Lenčka, ali mati še ni končala tiste povesti?«  se je priliznjeno nagnil k mladenki. »Kdaj se bo dalo vendar kaj izvedeti?« 

»Kadar bo mamica prvič dobre volje. Pred tednom sva dolgo bedeli in tedaj mi je nekaj razodela. Rekla je, da mi bo pred smrtjo vse povedala, nad čimer bom strmela.«

»Ti že torej veš, Lenčka. Pripoveduj mi, za božjo voljo, ne puščaj me v negotovosti.«

»Zdaj še ne, obljubila sem ji molk. Držati moram besedo, ako hočem biti vredna njenega zaupanja.«

»Tudi meni lahko zaupaš kako besedico za nadaljnje raziskovanje. Čuval jo bom kot dragocenost.«

»Zapovedano mi je molčati. Sicer pa ne vem veliko in tudi ne razumem. Mati ni hotela jasno govoriti.«

»Lenčka, povej mi, česa ne razumeš. Potrudil se bom ter ti pokazal pot v temno negotovost. Pogum in govori!«

Zadel je na pravo struno. Dekle je podleglo radovednosti, grizti je pričela ogel rute, kar je pomenilo, da bi rada nekaj povedala. Prijel jo je za roko ter jo posadil poleg sebe na skalo, z mahom poraščeno.

»Kar vem, je negotovo,«  se je dekle uvodoma opravičevalo. »Mati mi je samo rekla, da je Ležišje pred leti zadela velika nezgoda. Kaj se je zgodilo, o tem ne smemo govoriti. Drugo ne more biti kakor denarna izguba. Pokazala mi je tudi neke bukve, katere ja skrila ter jih nisem mogla brati.«

»Kam jih je skrila?« je hlastnil z vprašanjem.

»Nekam v tla pod desko, natanko pa nisem mogla videti. To je vse, kar ti morem povedati.«

»Hvala ti, Lenčka, storila si mi veliko uslugo. Malo si mi sicer povedala, vendar boljše kakor nič. Plačilo boš prejela ob pravem času, lahko se zaneseš.« 

V koči na planjavi se je pojavilo žensko kričanje. Starka je pogrešila dekleta ter jo je pričela iskati. Od daleč jo je videla pri Brdarjevem Ivanu, zaradi česar se je tresla od jeze. Že delj časa namreč opazuje, da se shajata ta dva človeka, dasiravno na njuno zakonsko zvezo ne more misliti. Predobro je poznala starega Brdarja, ki bi rajši umrl kakor privolil, da bi sirota iz koče gospodinjila na njegovem domu.

»Lenčka, Lenčka!« se je drla in tolkla z dlanjo ob dlan. »Že zopet je ušla čez mejo!«

»Saj grem, že grem,« se je hči oglasila.

»Teci, Lenčka! Kdo ve, kaj bodo vse ljudje govorili.«

»Menda je ne bom požrl,« je Ivan odvrnil. »Govoriti bova vendar smela, ako se srečava.«

»Nič ti ne branim,« se je starka izgovarjala. »Samo zaradi ljudi mi je, da bi ne brusili jezikov. Pomisli, kako neprijetno bi bilo, ako bi se kaj zgodilo ...«

»Sam ne vem, kaj bi se moglo zgoditi ...«

Lenčka je odhitela proti koči, kjer jo je mati ponovno okregala in ozmerjala. Odrinil je tudi Ivan s košem, koso in grabljami ter je pred hlevom naletel na očeta, ki ga je robato nahrulil. Najprej mu je očital, da se je na Planjavi predolgo zamudil.

»Presneti zarod!« je režal nad fantom. »Takoj v mladosti pokaže, kakšen bo gospodar. Kar zamakne se nekam in gleda, sam ne ve, čemu in zakaj. Zato smo pa zadnji pri vsakem delu in ne pridemo nikamor.«

»Oče, saj vedno delam; skoro nič vam ni treba najeti, vse sami naredimo. Seno sem sam pokosil, vsa košnja je biia v enem tednu končana.«

»Fant, ali ne garam za žive in mrtve tudi jaz? Poglej moj upognjeni hrbet in žuljave roke! Že vem, kaj bi rad: smrt mi želiš, da bi prej zavladal s svojo Mico na moji zemlji.«

»Oče, s kakšno Mico? Kaj vendar govorite! V tem oziru poznam samo Milico, ki je poštena in bo imela lepo doto. Z Mico me ne silite; zadeva, katero mi očitate, tiče nekoga drugega ...«

»Že dobro zastran mene. Ampak ona bo govorila. In da veš, to bo držalo, kar bo rekla.«

»Kako bo trdila nekaj, kar je laž in ne more dokazati! In priseči bo morala! Mislite li, da bo po krivem prisegla?«

»Resnico vesta oba, ti in ona. Jaz vem pa nekaj drugega, namreč, da Mica pri nas ne bo gospodinjila. Taka deklina naj gre za kravjo deklo. Fant, fant, kam si gledal, glej, vsi se ti posmehujejo.«

»Kadar se izkaže resnica, se ne bodo posmehovali. Videli boste, da sem nedolžen.«

»O tem bodo odločali drugi in povedali, da si oče ...«

»Nehajte, lepo vas prosim. Ne vem, zakaj mi vedno to očitate in brez povoda. Najbrž bi radi, da bi se uresničilo ...«

»Kar si hotel, to pa imaš. Sicer ti ne privoščim, ne morem pa ti tudi pomagati.«

»Saj ne zahtevam. Sam se bom branil in pokazal, kaj se pravi, mene dolžiti po krivem.«

»No, pa res,« se je Kričajka oglasila izza plota. »Kako se dela nedolžnega! O tem pa že vrabci čivkajo na strehah, ne pomaga noben izgovor.«

»Ali si slišal, Ivan?« je porasel Brdar. »Sram te bodi!«

»Čednega sina imaš,« je babnica očitala sosedu, nakar je zaničljivo pogledala Ivana in rekla: » Grdo si se umazal, nobena voda te ne umije.a

»Vi se ne vtikajte v zadevo,« jo je nejevoljno zavrnil. »Brigajte se rajši za Tončko; morda še niste pozabili ...«

Ko ji je fant omenil Tončko, tedaj se je ženska razvnela, da so se ji napele žile po vratu in obrazu. Svoji togoti je dala duška s tem, da je pobrala umazan kamen ter ga je srdito vrgla proti njemu.

»Slabo merite,« se je pošalil nalašč, da bi jo še bolj razdražil. »Ampak zgodba o Tončki ostane vseeno neizpremenljiva.«

»Tako kakor tvoja o Mici. Čakaj, bo že sama povedala.«

Izza ovinka se je pokazala suha deklina, ki nikakor ni mogla prikriti, da jo bo skoro doletel materinski poklic. Ko je zagledala Ivana, se mu je hotela umakniti, zato jo je poklicala Kričajka z besedami, iz katerih se je kar cedila prijaznost. Namignila ji je, naj se jipDribliža.

»Saj veš, o čem smo zadnjič govorile,« jo je spomnila soseda. »Nič ga ne zakrivaj, saj ti si revica, ampak on, on ... Prevaral te je z obljubami, kdo ve, kaj vse ti je natvezil.«

»Poroko mi je obetal; bil je sladek ko med in mehek, da bi ga bila lahko ovila okrog prsta. Zdaj me niti ne pogleda.«

»Kdo?« je babnica nalašč vprašala.

»Ivan,« je odgovorila Mica in poudarila: »Brdarjev Ivan!«

»Brdar, ali slišiš?« se je Kričajka razveselila.

»Kakor sem rekel. Oh, ta nesrečni fant!«

»Mica, ali boš svojo laž vzdržala tudi tam, kjer delijo pravico: Ali boš prisegla?« Ivan je stopil k dekletu ter mu je prav od blizu pogledal v oči.

Dekle mu je umaknilo pogled ter mu v prvem hipu ni odgovorilo. Zardelo je po vsem obrazu zaradi vprašanja, na katero ni bilo pripravljeno.

To je opazila Kričajka ter jo je pričela osrčevati. »Reci, da boš prisegla,« jo je učila lagati. »Pahnil te je v sramoto in zdaj poskuša tajiti. Prisegla boš, pa je konec besede.«

»Bom,« je izrekla plaho s tresočim glasom. »Ivan je kriv, dočim je Ploharjev Pavle nedolžen, kakor se mi dozdeva.«

»Ploharjev Pavle, ali slišite?« je Ivan glasno povzel.

*

Mica in Kričajka sta se ločili po dolgem razgovoru, polnem pouka, kako naj se dekle obnaša, da bo dokazalo Ivanu krivdo. Ni je bilo težko pridobiti za sleparstvo, zakaj njena vest že dolgo ni več občutljiva in bi se ne upirala niti krivi prisegi. Samo nekaj je Kričajko strašilo, namreč, da bi se Mica znala zagovoriti ali ujeti v besedi, kar bi jo lahko pokopalo. Zato mora biti dobro pripravljena na razna vprašanja, preden pojde na sodišče.

Najprej jo je navihana soseda natanko izprašala in izvedela prijateljske odnošaje med njo in Ploharjevim Pavletom. Izvedela je, da je res kriv Pavle, s katerim sta se imela resnično rada. Zdaj pa je več ne mara ter mu tudi ne more kaj vzeti, ker je siromak. Nič ji ne more dati hlapec, ki hodi raztrgan in bos.

Mico je bilo torej treba pripraviti na izpoved pred sodiščem, ji izbiti iz glave Pavleta ter ji vtisniti Ivana globoko v možgane.

»Torej Pavle, praviš,« je sitnarila med potjo.

»Ne morem tajiti,« je odgovorila.

»Mica, od danes naprej moraš živeti v misli, da je zapeljivec Brdarjev Ivan. Ali me razumeš?«

»Razumem. Samo, če pojde ...«

»Pojde, ker mora iti. Drugega ti itak ne kaže, ako hočeš dobro sebi in otroku. Kaj pa moreš zahtevati od Pavleta, čigar last je komaj obleka, ki jo ima na sebi! Ivan bo moral šteti, pa ima tudi odkod. Zaradi tega bo Brdar ves divji, razdedil bo sina ter ga spodil od hiše. Posestvo bo izročil hčeri Marjeti, tako bo naš Lojze prišel do doma ...«

»A tako, k Brdarju se namerava priženiti. Prav zaradi tega porečem, da je Ivan krivec.«

»Ženska ima prednost in le njej verjamejo v takem primeru. Dali ti bodo prisego, dočim njemu ne bo dovoljeno priseči.«

»Dobro, prisegla bom, dvakrat, trikrat, če bodo hoteli.«

»Glej, da se ne boš kaj zagovorila. Trdi samo to, da si njegova. Ne spuščaj se v dolga pripovedovanja!«

»Ne bojte se, ne bodo me pregovorili.«

Kričajka se je poslovila ter se vrnila proti domu. Kar plamtelo je iz nje maščevanje nad Ivanom, kateremu je požugala za plotom na dvorišču.

Dogodek se je z vso naglico raznesel po Ležišju in okolici. Nihče ni premišljal, ali je resnica, kar pripovedujejo, marveč je stopil brezobzirno v vrsto Ivanovih nasprotnikov. Prav za prav ni imel nihče povoda sovražiti ga, vsem pa se je zdelo jako prav, da bodo ponosni Bidarji deležni nekoliko sramote.

»Visoko je letal, pa je nizko sedel, ta ptiček,« se je šalila mladina. »Zdaj bo vsaj bolj ponižen.«

»Jej, jej, kdo bi bil mislil,« so zdihovale ženice v svetem strahu pred kaznijo, ki bo radi tega Zadela okolico.

»Šteti bo moral, šteti,« so kimali možje. »Za gospodinjo ni taka ženska, ki služi za kravjo deklo.«

Brdar je postajal za ogli glasno mrmrajoč. »Kam smo prišli, kam smo prišli!« je tožil samemu sebi. »Tako daleč jo je zavozil, da ne more biti tukaj gospodar.«

Manjalo je samo še, da je o tem izvedela Marjeta, Ivanova sestra. Ta ga je očrnila materi, vedoč, da ga bo tako izpodrinila pri gospodarstvu.

»Še ne veste vsega, kakšen je,« je ščuvala zoper njega. »O, če bi vedeli, kar jaz vem, potem bi šele jokali!«

»Gre naj, kamor hoče,« se je srdila mati. »Dali mu bomo nekaj dote, kupi naj si kako bajto in naj se poroči. Tako bo vsaj izbrisal greh, posledice pa naj nosi za pokoro.«

Istega mnenja je postal tudi oče Brdar. »Kar pobere naj se od doma,« je rekel nekoč svoji ženi. »Saj imam še Marjeto, ki je ravno toliko moja kakor on. In ta je še prosta in bo lahko izbirala ...«

O vsem tem se je posvetoval z gospodom župnikom, ki je potrdil njegovo odločitev, vesel, da se bo iznebil grešnika iz svoje fare. Brez vsakega pomisleka ga je potlačil v blato ter bi za nobeno ceno ne bil hotel verjeti, da je nedolžen.

Tako je ostal Ivan sam med prezirljivimi vaščani, navezan na svojo lastno moč. Nihče mu ni stal resno na strani, vse ga je smešilo in zaničevalo. Bodrila pa ga je zavest, da ga ne tiče krivda in v tem prepričanju se je čutil močnega, vedoč, da bo izšel zmagovalec nad onimi, ki mu kopljejo jamo pogube.

Edino starka v koči mu je sem in tja izpregovorila kako tolažilno besedo. Če je le količkaj utegnil, je šel na Planjavo, kjer se je vedno oddahnil pred posmehljivimi sosedi. Ženici se je smilil, ker so ga ljudje neprestano obirali, vendar ni prav nič dvomila nad njegovo krivdo. Strogo je zabičevala Lenčki, da se ne sme več na samem z njim razgovarjati. Dekle pa je ni ubogalo.

Kodreževa Mica je postala nezakonska mati. Dobila je sinčka in izpovedala, da mu je oče Brdarjev Ivan. Njeno izjavo so potrdile domala vse vaščanke, trdeč, da mu je otrok zelo podoben. Samo Mižinka je nekaj ugovarjala in sosed Vid je nekoliko podvomil, ker je Pavleta več mesecev pred tem dogodkom vzela noč.

»Boš videla, da je nedolžen,« je zagovarjal Ivana. »Celo na obrazu se mu pozna, da ima mirno vest.«

»Kdo ve, kdo ve,« je dvomila njegova žena.

»Saj je najel komisijo ...«

»Jej, jej, koliko ga bo vse to stalo! Kaj mu je tega treba!«

Ivan je res najel komisijo, katero so tvorili oče župan, sodni izvedenec in uradni zdravnik. Kaj so ugotovili, ko so na licu mesta pregledali otroka, tega niso takoj povedali, vsa vas pa je slišala, kaj sta mati in Mica povedali Ivanu, ki je bil prisoten. Grozni so bili očitki razjarjene matere, nič ni bolj želela kakor opsovati zapeljivca in zdaj ji ga je poslalo naključje v njeno bližino. Kaj naj mu poreče, ni bilo časa izbirati in krasiti z oliko. Pomagala ji je tudi Mica. Svojo vlogo je igrala tako dovršeno, da ji je verjela cela komisija. Skoro dve uri je trajalo zasliševanje; ves ta čas je stal Ivan med ženskama, ki sta kakor topova bruhala ogenj na ubogo žrtev.

»To ni človek, ampak zverina,« je vpila Kodreževka, Micina mati. »Obe je onesrečil, mene in hčer.«

»Poroči naj me!« je zahtevala Mica, vsa penasta od jeze. »Čakaj, vse življenje te bo spremljala moja kletev, ki ti bo tukaj nesreča, tam pa peklenska žerjavica.«

»Se boste že pogovorili, saj menda še ne gori voda,« jih je miril zdravnik. » Povsaki nevihti nastane lepo vreme.«

»Pa jo vzemite, Ivan,« je posredoval sodnik. »Tako bo stvar najprej končana.«

»Fant, ubogaj, ubogaj! mu je prigovarjal oče župan. »Ako Mico poročiš, boš ravno tako oženjen, kakor če vzameš kako drugo.«

Mati in Mica sta napeto čakali, kaj bo Ivan nato odgovoril. Pričakovali sta, da bodo besede izkušenih mož le nekaj zalegle in omehčale fantovo srce. Tudi Kričajka se je stisnila k plotu in nastavila ušesa.

»Kdo je dolžan skrbeti za otroka?« je porasel Ivan pred županom. »Ali tudi vi verjamete lažnivki?«

»Nekdo bo že moral nositi posledice,« je menil gospod iz sodnije.

»Povrne naj, kar je napravil škode. To je prava beseda!« Starka je planila v Ivana, da mu sleče suknjič, v katerem je imel denarnico. Fant bi se je ne bil tako lahko otresel, saj se je komaj vsej komisiji posrečilo, da so ju razmaknili.

»S fantom drži,« se je obregnila ob župana. »Tako varuje sirote. Lep občinski predstojnik!«

» Ob volitvah mu bomo vrnili,« je siknila Kričajka izza plota. » Siti smo ga že do grla.«

Sodnik je moral ostro nastopiti, da je mogel izvršiti zapisnik za sodno obravnavo. Komisija je odšla med divjim zmerjanjem razjarjenih žensk: psovke so veljale Ivanu in županu.

Dejstvo, da je župan držal z Ivanom, je zbudilo v občini dokaj nejevolje. Najbolj se je zgražala mati Kričajka, ki mu je prisegla maščevanje. Poklicala je sina Lojzeta, ki Je že togotno vihal rokave, hoteč jo ubrati za županom, da mu pove svoje mnenje.

»Ali ne veš, da spremlja zdravnika in gospoda s sodišča,« ga je mati postrašila. »Kar boš rekel, bo preveč, za vsako besedo boš zaprt.«

Fant se je ustrašil in odvihal rokave. Škripal je z zobmi od jeze in obetal, da mu bo že pokazal, kadar ga zaloti na samem.

»Še nocoj sta lahko skupaj,« mu je namignila. »Župan se bo zamudil v trgu kakor po navadi ter bo šele pozno zvečer hodil domov.«

»Kaj bi mu neki naredil?«

»Napravi, da se bo kam zvrnil. Samo pazi, da se ga ne boš dotaknil ...«

»Saj res, mati. Že vem, kako moram začeti.«

Mati in sin sta se spogledala in fant je vedel, kaj mora narediti.

Ko se je stemnilo, jo je Lojze mahnil k potoku, ki je v kratkih vijugah tekel za vasjo. Tu je nalomil trhlo brv, čez katero je vodila ozka bližnjica iz trga na Ležišje. Tod so hodili vaščani ob lepem vremenu, zakaj dolg je bil ovinek po cesti okrog travnikov in polja. Pritisnil se je k visokemu grmu in čakal željenega učinka.

Ponosno kakor vselej jo je primahal župan iz trga do brvi. Mudilo se mu je zakaj dolino je pokrivala gosta tema in mati županja je vselej huda, kadar dolgo izostane. Trše kot ponavadi je stopil na brv, ki se mu je rahlo zazibala pod nogami. Ko pa je prišel na sredo, tedaj je zahreščala ter mu izginila izpod nog. Strahoma se je oprijel držala, na katerem je obvisel med nebom in zemljo. A le malo časa je bil prepereli drog kos siloviti teži, pričel je pokati in župan je pljusknil v vodo.

»Pomagajte!« je zaklical v silnem strahu, zakaj voda je bila na tem mestu precej globoka.

»Le namoči se in napij,« mu je privoščil Lojze ob grmu.

Župan se je prijel za neko dolgo vejo ter je srečno prilezel na breg. Tu se je otresel vode, pri čemer ga je iznenadil Kričajev Lojze, ki se je nenadoma z glasnim krohotom pojavil poleg njega.

»Kje pa ste bili, gospod župan?« ga je posmehljivo nagovoril. »Pa vas ni zajela kaka nevihta?«

»V vodo sem padel,« se je vznejevoljil. »Brv se je zlomila prav, ko sem prišel na sredo. Kolikokrat sem prosil, da napravimo novo! No, zdaj ne bomo smeli več odlašati.«

»Napravi naj jo tisti, ki jo je pokvaril ...«

»Vsi jo rabimo in bomo tudi vsi prispevali.«

»Bomo videli. Zlomil jo je eden ...«

»Tu odločam jaz in bom stroške razdelil tako, da bo vsakega nekaj zadelo. Stvar bo urejena za pol stoletja.«

»Tisti, ki plačujejo, naj govorijo! Vi ste brv polomili, zato je vaša dolžnost, popraviti storjeno škodo. Prositi pač smete, ako hoče kdo prostovoljno prispevati, siliti pa ne morete nikogar.«

»Lojze, vse to bom jaz uredil. Dobro si zapomni!«

»Jaz bom pa nahujskal vaščane, da se vam bodo uprli. Ali nismo mi nič in vi vse? Kar uredite vse potrebno, tesarji čakajo na zaslužek. Tekom meseca jo bo že zopet lahko kdo prelomil ...«

»Tako kakor nocoj, kajneda. Glejte, glejte, brv je nekdo nalomil! Sama bi se res najbrž še ne bila podrla, čeravno je les že ves preperel. Čakaj, Lojze, o tem bova še obširno govorila!«

Grožnja je Lojzetu zaprla sapo. Umaknil se je razjarjenemu županu in tekel domov. Nemudoma je razbobnal dogodek in osmešili Lešarja, pripovedujoč, kako je plaval po vodi. Vaščani so mu, z malimi izjemami, privoščili nekoliko strahu, glede brvi pa so sklenili, da mu bodo kolikor mogoče nagajali.

Župan je res naznanil Kričajevega Lojzeta, sumeč, da mu je nažagal brv. Zagovarjati se je moral pred sodiščem, kjer je krivdo skesano priznal. Radi tega je bila kazen izredno mila in je obsegala le nekaj dni zapora.

Nato je župan naročil pri tesarju novo brv ter jo je dal položiti čez potok. Stroške je naložil občini v poravnavo. Vaščanom je presedalo njegovo oblastno postopanje in vsote niso hoteli povrniti. Zbrali so se pri Kričaju in sklenili županu eno zagosti. Podkuril jih je Lojze, ki je ravnokar prišel iz zapora. Rekel jim je, da morajo brv slovesno otvoriti.

Sosedje so nekaj časa ugibali, kaj namerava. Vedeli so, da je za to svečanost potrebna prisotnost župana, ki bi jim najbrž odrekel udeležbo.

»Saj ga ne bomo vabili,« jim je Lojze pojasnil. »Župana bomo naredili iz slame in ga praznično oblekli. Masko za obraz bom že kako preskrbel.«

Družba se je glasno zakrohotala. Razumela ga je in spopolnjevala prejšnji načrt. Lojze se je takoj napotil v sosednjo vas k slikarju, ki mu je izdelal potrebno masko. Zvečer se je vsa vas zbrala ob potoku, odkoder se je jel razvijati sprevod.

Nekdo iz vasi je nesel naprej zastavo — veliko rjavo vrečo na dolgem drogu. Fant je v samokolnici peljal slamnatega moža, ki je predstavljal župana. Ves mu je bil podoben, slikar je dobro pogodil njegov obraz. Za njim sta stopala dečka s kadilnico, z loncem, pritrjenim na žico, v katerem je na žerjavici tlelo staro usnje. Tem je sledil godec s harmoniko na čelu pevcev, posnemajočih živalske glasove.

Slavnostni prostor ob potoku je bil pripravljen na svečanost. Raz drevje so visele stare cape namesto mlajev in zastav. Brv je bila ovita s trnjem in koprivami.

Samokolnico z » županom« so zapeljali pred mostiček in izvršili slovesno » kronanje«. Krono so izrezali iz buče, ter so mu jo posadili na glavo. Lojze je stopil na brv kot slavnostni govornik. Ves ta prizor je fotografiral vaški hudomušnež; v bližnjem grmu je odrezal rogovilo, katero je zasadil na vzvišeno mesto in pokril s predpasnikom. Nato se je sklonil za aparat in posnemal fotografa.

Slavnost se je končala pred sodiščem. Župan ni mogel mirno prenesti izkazane » časti« ter je iskal zadoščenja. Skoro vsa vas je morala v sodnijo po kazen za slavnostno prireditev. Staro sovraštvo je nenadoma vnovič zagorelo.

Medtem, ko so nekateri obsojali župana, so drugi ugibali, kako bo končana zadeva med Brdarjevim Ivanom in Kodreževo Mico. Vkljub svoji nedolžnosti je imel Ivan malo pristašev, zakaj z materjo sta delali na vse pretege, da sta mu odbili naklonjenost in sočuvstvovanje. Oče Kodrež pa le ni mogel pregnati dvomov, katerih se je nalezel od onih, ki so namigavali, da Ivana ne zadene nobena krivda.

Neke nedelje so mu nagajali fantje v gostilni pri Srnjaku, kjer so ga skoro prepričali, da bo Mica pri obravnavi pogorela. Debele solze so mu lile radi tega po obrazu in kapale v kozarec.

Ko se je izjokal, je poizkusil z zmerjanjem, toda fantje ga niso marali dolgo poslušati. Prepovedali so mu vsako trdo besedo. Kar žarela je iz njega togota, posebno še, ker ji ni mogel dati duška, da bi se ohladila.

V svojem silovitem srdu se je spomnil mesta, kjer ukazuje on kot neomejeni gospodar. Tu se bo lahko ponesel, zmerjal in delil klofute. Odpravil se je domov in sedel oblastno za mizo.

»Katra, sem!« je poklical ženo. »In Mica tudi!«

Poznali sta ga, da se ga je nalezel, in vedeli, da je treba ubogati, kadar govori s takimi glasom. Gorje, ako bi se mu protivile v takem položaju.

»Sedita!« je zapovedal in pokazal s prstom, kam se morata posaditi.

Molče sta se spustili na klop in čakali povelja. »Pravijo, da ne bo kaj jesti,«je zarohnel.

»Od česa?« je Katra vprašala trepetaje.

»I no, od godbe, ki sta jo izkuhali ...«

»Danes sem dobila poziv od sodišča,« se je oglasila Mica, vedoč, kam merijo očetove besede.

»Karel, ne boj se, vse je urejeno,« je dostavila mati.

»Vraga je urejeno. Mežinec je rekel pri Srnjaku, da boš propadla s svojo sleparijo, in gostilničar je prikimal.«

»Kaj jih briga! Povem vam, da je zadeva v najlepšem redu. Samo sodnijskega pečata še manjka, pa bom zmagovalka.«

»Tudi jaz sem tako mislil, pa jim nisem mogel dopovedati. Hu, kako je vrelo v meni in kako so me srbele pesti! Takole bi bil priložil vsakemu posebej!« — Mož je dvignil koščeno desnico ter je pritisnil ženi krepko zaušnico.

»Pijanec!« je zarjula, četudi je bila vajena udarcev. »Tam bi se bil znosil, kjer si se nažrl!«

»Doma sem in delam, kar hočem. Mica, ali si ti tudi doma? Vsak trenutek te lahko brcnem iz hiše, kakor žogo čez ograjo.«

Mica se je odmaknila očetu, ki ji je hotel pokazati, kako bi jo brcnil čez plot. Ubrala jo je za materjo proti rebri v leseno barako, kjer so hranili kmetje seno in otavo.

Karel je ostal doma za črvivo hrastovo mizo. Nekaj časa je vpil in klical ženo in hčer, pomiril pa se je, videč, da se mu ne umaknejo stoli, katere je pričel razmetavati v zadoščenje za očitke v Srnjakovi gostilni.

Mati in hči se tisti večer nista upali domov. Ostali sta v lopi na senu in premišljevali žalostno usodo. Menili sta se o bodoči sodnijski razpravi ter si pripovedovali, kako bosta govorili pred sodnikom. Načrt jima ni delal preglavice ter je bil lahko izvedljiv. Skrbela ju je edinole prisega, ki gotovo ne more biti pravična, ako jo bodo zahtevali.

»Nazadnje bom še zaprta, ako mi dokažejo krivo prisego,« je Mico nenadoma zaskrbelo.

»Kdo bo pa vedel,« jo je mati osrčevala. »Ko bo zadeva končana pred sodiščem, bo pozabljena tudi med ljudmi.«

»Kaj pa greh? Ali bo vest tudi molčala?«

»Izganjati moraš slabe spomine in vžigati pogum. Kako svečo boš včasih prižgala v ta namen; šla boš tudi kam na božjo pot, kar izbriše veliko grehov.«

»Nisem strahopetna, a vendar se bojim. Ali ne veste, kaj je pripovedovala Peregrinka o tisti krivoprisežnici? Vse je videla krvavo, kamor se je obrnila. Ako so ji dali kruha, ji je bil krvav; obleka, ki jo je nosila, se ji je zdela namočena s krvjo. Vse to zaradi ene same krive prisege.«

»Ne bodi mevža in ne vdajaj se takim mislim. Domišljija te bo ugonobila. Saj vidiš, da Pavletu nimaš kaj vzeti, Ivana bomo pa že prisilili — za to so postave in sodniki.«

»Posledic me je strah ...«

»Nič se ne plaši. Naposled bom še jaz začela trepetati. Predvsem me ne spominjaj Peregrinke in tiste babnice, groza me je, kadar mislim nanjo. Kdo ve, če ni imela kake bolezni!«

»Verujte mi, odnehala ne bom. Pogum premaguje bojazen.«

»Dekle, groza me je obšla. Ali ni nekaj zašumelo?«

Mica je namesto odgovora vztrepetala v glasnem kriku. Z vrha lope se je spustil nekdo po senu z močnim šumom in je obstal na tleh pred begunkami.

»Izvrstno, Mica!« jo je pohvalil iz teme moški glas. »Bodi stanovitna v hudobiji, vrag naj te osrčuje!«

»Pavle!« je kriknila preplašena. »Ti me zalezuješ?«

»Maram zate. Našla sva se slučajno. Poslovil sem se od Poharja in tovarišev. Zdajle odhajam tako daleč, da se ne bova zlepa videla.« Pavle je po teh besedah planil brez slovesa iz lope v temno noč.

Mati in hči sta se zarili v seno in molčali. Bali sta se, da bi ju zopet kdo ne poslušal in ne izvedel njunih skrivnosti. Šele proti jutru sta si upali zapustiti skrivališče.

Ivan je bil pred sodiščem obsojen v poravnavo sodnih stroškov in plačevanje preskrbnine za otroka. Mica je prisegla in sodnik je moral soditi. Fant je bil uničen.

Zadeva pa s tem še ni bila končana. Poravnati je bilo treba še nekatere psovke med prepirljivimi vaščani, ki so bili premalo izbirčni v izrazih. Tukaj je denarna kazen pela svojo uničevalno pesem ...

Kričajka slučajno ni bila prizadeta. Vse njeno prizadevanje je hitelo v smer, kako bi se prikupila Brdarju in Marjeti. Vsiliti ji je hotela Lojzeta za vsako ceno; zato je bilo prej treba nagovoriti očeta, da bo privolil v zakonsko zvezo in zapisal hčeri premoženje. Dobiti ga je hotela kje na samem ter se o tem porazgovoriti.

Počakala ga je v nedeljo po maši ter se mu je pridružila na poti iz cerkve. Oba sta se nekoliko zapoznila, ljudje so že davno odšli, pot je bila prazna daleč naokrog. Došla ga je nalašč vsa upehana ter mu je glede na cerkveno pridigo začela v najgrših barvah slikati Ivanov greh.

»Srce mi poka od žalosti,« se je solzil starec. »V vseh pridigah slišim in vse pobožna bukve pišejo, da je greh ... Res ne vem, kaj bi napravil. Ako mu dam kmetijo, bo moral plačevati, če ga pa razdedim, me bo preklinjal vse življenje. Kaj mi je storiti?« 

»Veš kaj, Brdar, naredi, kar hočeš, samo kmetije mu ne daj,« je branila nevoščljivka. »Ali ni škoda denarja za Kodreževo Mico? Trudil si se, da si postavil hišo na noge, zdaj naj pa drugi uživajo sadove tvojih žuljev!«

»Prav imaš, Mica ne sme ničesar dobiti. Do pekla naj se rajši pogrezne celo posestvo; tam, kjer bi imela ona hoditi, naj nastane žvepleno jezero. Strašno bom trpel na onem svetu, če bom vedel, da gospodinji Mica na mojem domu.«

»Verjamem, verjamem. Saj se pa tudi smiliš vsakomur, kdor te pozna. Zavoljo tega je vse proti fantu, ker te imamo radi in Mice ne maramo. Ne veš, kako smo radovedni, kaj boš naredil?«

»I, kaj bom naredil? Dal mu bom nekaj dote, pa naj se poroči. Ampak ne na moje posestvo!«

» Prav, prav, Brdar, prav, prav! Prišel si na srečno misel. Saj imaš Marjeto — hčer, ki ti je podobna v besedah in dejanju. Kmetijo ji zapiši, zeta ji poišči!«

»Na to še nisem mislil. Glej, glej, s čim se bo treba še pečati! Saj res ni nazadnje slaba misel. Ampak izbirati bo treba, Tona, izbirati. To ni kar tako, ako človek išče naslednika!« 

Dobro moraš preudariti, pa tudi dekletu pusti kaj veljati. Dovolj si se trudil, odloži delo ter si spočij na stara leta. Marjeta je ustvarjena za gospodinjo.« 

»Pridna je, varčna in skrbna za hišo. Povsod je na mestu: v kuhinji in na polju.«

»Saj vemo, saj vemo. Kar po petah se zasuče, da je veselje. Nobeno delo se ji ne ustavi.«

»Gibčna je, gibčna, in pa urna, urna ...«

»Kakor naš Lojze. Veš, ne hvalim ga, kakor nekatere matere hvalijo svoje otroke. To pa lahko rečem, da mu ni zlepa enakega v okolici. Priden je, varčen in previden pri vsakem koraku. To bi bil gospodar!«

»Nič si v svoji hiši bolj ne želim, kakor vrlega gospodarja. Mirno bi se spočil na starost v zavesti, da je kmetija v dobrem vodstvu, v katero se zaman zaganja nevihta današnjih slabih časov.«

»Vidiš, naš Lojze bi bil vreden tvojega zaupanja. Vse dobre lastnosti ima na sebi, slabe pa nima, kakor resnično živim. In na vsako delo se razume, da ga ni treba plačevati. Ne veš, kako hitro čevlje zašije, orodje popravi in novo naredi. Streho ti kar sam pokrije, povsod ga hvalijo kot dobrega pokrivalca. Potem pa dota, dota! Brdar, Lojze ne pojde prazen od doma! Pri nas imamo, čeprav ne bahamo, kot nekateri bahajo.«

Sline so se cedile staremu Brdarju po vsem tem, kar mu je povedala zgovorna Kričajka, četudi je vedel, da se rada pohvali. Poznal je Lojzeta, ki mu je ugajal pri delu in v obnašanju. Tudi Marjeta bi se ga ne branila, če bi ji dal kmetijo.

Vedno bolj sladka in mehka je postajala Kričajka, videč, da padajo njene besede na rodovitno zemljo. Samo Ivan ji je bil tisti bodeči trn, katerega mora iztrebiti, in Marjeta bo Lojzetova nevesta.

Žalosten je Ivan opazil očeta v družbi vaške klepetulje na poti od maše. Slišal je izza ogla, kako mu je nekaj pripovedovala, pri čemer ji je bila vsaka druga beseda Lojze in Marjeta. Slutil je, da se nekaj kuha za njegovim hrbtom.

Tisto popoldne je Kričajka neprenehoma lovila Marjeto. Povsod se ji je nastavljala, toda Ivan je bil vedno zraven in preprečil vsako srečanje. Zmirom pa jima ni mogel slediti in tako se je navihani sosedi posrečilo, da jo je zvabila k sebi na dom. Posledica temu je bila, da so imeli hči, mati in oče tisti večer zaupen pomenek.

Pozno po tem razgovoru je poklical Brdar Ivana k sebi v sobo. Že dolgo nista spregovorila besedice, zato je bil sin radoveden, kaj mu ima tako nenadoma povedati.

»Povabil sem te, da se nekaj pomeniva,« ga je trdo nagovoril. »Stvar mora biti enkrat končana.«

»No, le povejte, oče!«

»Od hiše mi pojdi! Spravi se, kamor hočeš; čim delj greš, tem bolj mi boš ustregel. Nekaj dote boš že dobil, drugega pa pri hiši nimaš iskati.«

»Ne pojdem. Ali mislite, da me boste pognali kakor psa, ko se ga naveličate? Vaš sin sem in hočem svoje pravice ...«

»Plačilo za sramoto, kajneda?«

»Oče, moja vest je čista ...«

»Pojdi, čemu besedičiš. Pripelji mi pričo in odštel ti bom doto. ki ti je namenjena. Ali me razumeš?«

»Ne maram denarja. Sin je vreden kaj boljšega in pričakuje kaj drugega od očeta.«

»Molči! Drugače ti bom povedal nekaj, česar še nihče ne ve. Grdoba, kakšen jezik imaš, namesto da bi me prosil odpuščanja.«

»Če pa nisem kriv ...«

»Prisegla je in ti tajiš. Prav, da nisi moj sin ...«

»Oče!«

»Nisem. Od danes naprej ne izgovori več te besede. Hotel sem ti biti oče, do česar si pa izgubil pravico. Nikdar ti nisem tega povedal in nikoli bi ne bil vedel te skrivnosti. Tako pa ... Pojdi!«

Sinu se je stemnilo pred očmi. Oče je govoril tako resno, da je resnica odmevala iz vsake besede. O resničnosti torej ni mogel dvomiti. Težko pa je bilo verjeti nekaj takega, proti čemur je vse v njem nasprotovalo. Nenadoma se mu je pričelo svitati. Sosed Orač mu je nekoč namignil na nekaj sličnega.

In kje naj danes išče pojasnila? Kočarica Marta bi mu mogla kaj gotovega povedati.

Te misli so mu v naglici šinile v možgane. Za njimi pa je bučal odmev očetove obsodbe kakor močan vihar, ki zatopi vse glasove. Zdelo se mu je, da sanja o vsem tem, kar se je pravkar pripetilo.

»Oče, ali res nisem vaš sin?« je povzel obupno.

»Samo moj rejenec si bil — sirota, katere sem se usmilil ... Izkazal si se pa nevrednega moje dobrote.«

»Oče! Nikdar ne bom nehal klicati tega imena. In da veste, živ ne pojdem izpod vaše strehe.«

Vstal je od mize in planil pred omarico, vzidano v steni, iz katere je vzel steklenico ter jo pritisnil na ustnice. Oče ni vedel, da je prazna; sin ga je hotel oplašiti, da pije strup. Ganiti ga je mislil do usmiljenja in vzbuditi zadnjo iskrico sočutja. Pričakoval je, da bo oče preklical, kar je pravkar izgovoril.

Napravil je navidezno nekaj globokih požirkov, nakar se je sesedel na klop.

Brdar se je prestrašil in klical na pomoč. Prihitela je Marjeta z materjo, takoj za njima pa so že prihajali sosedje, ki so čuli obupno klicanje. Nekateri so hoteli imeti duhovnika, drugi pa so silili, naj mu pošljejo po zdravnika.

»Čemu, če se je hotel končati,« jih je Brdar hladno zavračal.

»Naša dolžnost je pomagati,« se je zavzel za Ivana sosed Orač. Spravil ga je v postelj ter ga je sočutno vpraševal po bolečinah.

Vzlic zmešnjavi, nastali zaradi » zastrupljenja«, je ostal Brdar popolnoma miren, tudi na materi in Marjeti ni bilo opaziti razburjenja. Ivan je uvidel, da po tej poti ne pride do prizanešenja. Ganil je sosede, dočim domačim ni mogel vzbuditi potrebnega sočutja. Poklical je Orača ter mu je povedal, da se mu je obrnilo na bolje. Z veseljem so sprejeli sosedje to novico ter so začeli odhajati. Tudi domači so se podali k počitku; ostal je le skrbni Orač.

»Ivan, verjamem, da si nedolžen,« mu je zatrdil. »Nikdar nisem dvomil, a nocoj sem prepričan ...«

»Vendar imam enega na svoji strani, čeravno mi ne more pomagati. Lastni oče me ie zavrgel in pravi, da nisem njegov. Kakor psa me podi od hiše. In zdaj, kaj mi je storiti?«

»Ali si res namenjen po svetu?«

»Moram, dasiravno bo težka ločitev. Najrajše bi si kupil v bližini kako kmetijo za obljubljeno doto. Oče mi jo je pripravljen takoj odšteti.«

»Oče? Ali še vedno praviš: oče?«

»Ali morda ni? Kaj pravite, sosed?«

»Ni, Ivan. Moj oče je bil poštenjak in je ljubil resnico, pa mi je o tem nekoč nekaj omenil. Nikomur nisem tega povedal, a tebi bom razložil, ker si vreden mojega zaupanja. Obišči me kak večer, da se pogovoriva.«

»Najrajši bi ostal pri vas za delj časa ...«

»Pridi, ako hočeš, za vse leto ...«

»Hvaležen sem vam, dobri sosed! Vsaj toliko časa naj bom pod vašo streho, dokler se mi ne posreči kupiti kakega zemljišča. Dobroto vam bom povrnil s pridnim delom.« 

»Sprejmem te. Kar z mano pojdi!«

Fant je presenečen skočil iz postelje, hitro se je oblekel in odšel za sosedom.

Vest o zastrupitvi je vzbudila v okolici živahno govorico. Najstarejši ljudje niso pomnili enakega dogodka, zato so se zgražali in obsojali Ivana kot prvega hudodelca. Zdaj ni nihče več hotel dvomiti o njegovi krivdi; vse ga je pehalo v pregreho, katere so ga dolžili.

Novica, da je bila zastrupitev izmišljena, je pobijala številne predsodke in postavila Ivana v boljši položaj. Mnogi so namesto njega segli po Brdarju; studila se jim je njegova trdosrčnost in je dala povod, da so jeli odkrivati njegove napake. Najhujša, ki so jo našli, je bilo pošiljanje čebel na ropanje v bližnje vasi.

Brzinka je vedela, da stoji Brdar vsako jutro pred solncem ob uljnjaku in kaže z rokami nekam naokrog. Brez dvoma odpravlja čebele v različne smeri, odkoder se mu vračajo preobložene s sladkim plenom. Pravijo, da ga popolnoma razumejo ter da se lahko z njimi pogovarja.

Njeno pripovedovanje je potrdil Selanc, ki je videl, kako so nekega jutra tuje čebele napadle njegov uljnjak. Pričelo se je neusmiljeno klanje, kjer so zmagale napadalke in odletele z obilnim plenom.

Oštirjev Marko je pravil, kako so se čebele nekega dneva v močnem roju vračale proti Brdarjevemu uljnjaku. V dolini so naletele na gospodarja, ki je kosil ob potoku. Skriti se jim je moral tako, da se je za hip potopil v potok, zakaj umorile bi ga bile v silnem srdu, ker jih pošilja na rop.

Slična domnevanja so črtala za nekaj časa Ivana z dnevnega reda. Tudi se je začelo naporno poljsko delo in takrat ljudje nimajo časa za brezpomembne govorice. Fant se je nastanil pri Oraču, kjer je pridno delal; kadar pa je le količkaj utegnil, je poizvedoval, kje bi kupil pripravno kmetijo. Brdar mu namreč dote ni hotel prej odšteti, dokler ni vedel, kako se bo porabil njegov denar.

Ivan in Orač sta se dobro razumela. Njegova hiša mu je postala drugi dom, nudila mu je vsega, česar mu je prej nedostajalo. Najbolj si je zaželel miru, ki ga je užival tukaj v izobilju. Samo nekaj je še pogrešal: Orač je vedel, da Brdar ni njegov oče, česar mu ni hotel več omeniti. Vselej, ko je Ivan sprožil to govorico, se mu je mož previdno izognil. Izgovarjal se je, da je stvar preveč zamotana in je treba več časa pa tudi razpoloženja, ako mu hoče vse natanko razložiti.

Fant je postajal vedno bolj radoveden in Orač se ni mogel več ustavljati njegovim prošnjam. Neke nedelje popoldne sta sedela na vrtu in tedaj se je Ivanova prošnja spremenila v krepko zahtevo.

»Mnogo ti sicer ne bom mogel povedati,« se mu je izogibal. »Vem le to, kar mi je znano po očetu. In tega je malo, Ivan.«

»Brdarjev nisi. Hudo mi je, da ne morem drugače govoriti. Poslušaj! Vse, kar mi je znano, ti bom povedal. Vidiš, Brdarjev zakon je ostal dolgo časa brez blagoslova. Sosedje so mu nagajali, kakor je navada, zaradi česar se je zelo jezil. Kmalu nato so si pričeli vaščani skrivoma namigovati, nakar so klepetulje nenadoma pogrešile Brdarico in izvedele po dekli, da je šla na obisk k daljni sorodnici, kjer je tudi delj časa ostala. Vrnila pa se ni več sama: v naročju je prinesla dete moškega spola, krščenega na ime Ivan. Sosedje so čestitali očetu, ki pa vzlic tej sreči ni pokazal prave zadovoljnosti. Njegova hladnost ob veselem dogodku je ostala sicer neopažena, moj oče pa je gledal dogodbo v drugačni luči. Ni pa hotel, da bi bilo skozi njegova usta prišlo nepotrebno govorjenje.«

»Vrlina, kakršnih je danes malo na svetu! Kaj pa Kočarica na Planjavi tudi ne ve ničesar?«

»Oh, njej ni mogoče nič prikriti, saj jo poznaš. Zna pa molčati kakor nobena v okolici. Niti Lenčki ni povedala ...«

Ivan si je oddahnil. Ako ve o tem Kočarica, sme gojiti upanje, da bo tudi on izvedel. Saj mu je nekoč namignila, da mu bo pred smrtjo — njemu edinemu — odkrila velike skrivnosti. Nestrpno je torej čakal velikega trenutka.

S potekanjem jeseni se je vaščanom vračal čas za zabavna pripovedovanja in zanimiva ugibanja. Oživljali so polpozabljene spomine na Brdarja, Ivana in Mico. Raznesli so govorico o bogati doti, katero mu je odštel pred dvema pričama za malo posestvo v Podgorici. Kupčijo so sklenili tajno, da ni vedela Mica, ki bi bila takoj planila in zahtevala delež za otroka.

Sum, da Ivan ni Brdarjev sin, se je pričel polagoma širiti po okolici. Seveda je bil različen in je vodil tudi do različnih zaključkov. Nekateri so vedeli, da je fant rejenec neke sirotišnice, drugi so ga smatrali za najdenca ter mu izmišljevali siromašne roditelje. Resnico je vedela le Kočarica na Planjavi, a nikomur ni marala nasititi radovednosti.

Poznega jesenskega večera je sedel Ivan za mizo in premišljal, kako bi nagovoril starko, da bi mu kaj razodela. Mislil je na razna sredstva, tudi na denarno plačilo. Namenil ji je lepo vsotico, katero ji skrivaj ponese na Planjavo. Najti pa mora samo, zakaj le tedaj je upati, da bo kaj opravil.

Še preden je mogel določiti, koliko denarja ji bo nesel in kdaj se bo odpravil, je nekdo potrkal rahlo na okno.

»Ivan!« ga je poklicala zunaj ženska, vsa vsa zasopla.

»Lenčka!« se je začudil, ko jo je spoznal po glasu. »Kaj se je zgodilo?« 

»Mama so nekaj oboleli. Ves dan so tožili o bolečinah, zvečer pa se jim je nenadoma poslabšalo. Rekli so, da bi ti radi nekaj povedali.«

Mladenič se je stresel od koprnenja. Zdaj je prišel trenutek, ki mu prinese važno razodetje. Hitro je vzel klobuk ter je odšel z dekletom na Planjavo.

Marta je ležala na postelji, obrnjena proti vratom. Z otožnim nasmehom mu je podala ivelo desnico ter mu namignila, naj sede zraven nje. Hčer je odpravila v kuhinjo pod pretvezo, da naj ji skuha zdravilnega čaja.

»Vidiš, Ivan, tako je vsakemu določena poslednja ura,« je začela s slabotnim glasom. »Bsak hip se čutim slabejša, morda že jutri ne bom mogla več govoriti. Zato sem te pozvala, da ti povem, kar sem ti obljubila.«

»Zelo sem vam hvaležen. Bodite uverjeni, da bo ostalo tajno, ako to zahtevate.«

»Boliše je, če me ne izdaš. Nikdo me ni sovražil v življenju in ne maram, da bi me črtili po smrti. Neprijetno je, ako vlačijo človeka po zobeh ...«

»Bridke skušnje imam. Že pol leta me obirajo in naposled me je Brdar zavrgel. Pravi, da nisem njegov sin ter da me je redil iz usmiljenja.«

»Poslušaj, zgodba je zanimiva. Brdar je več let užival kalno zakonsko srečo. Nebo ga je obdarilo z bogastvom, ni pa mu podarilo naslednika. Ljudje so ga zaradi tega pikali s pikrimi opazkami, ki so bolele ponosnega gospodarja. Da se jim izogne, je marljivo premišljal in končno je prišel do povoljnega izhoda.«

»Do kakšnega?« jo je prekinil v nestrpni radovednosti.

»Spomnil se je svoje daljne sorodnice s kopico otrok. Ko je zopet pričakovala družinskega prirastka, se je Brdarica odpravila k njej na obisk. Vrnila se je po nekaj tednih z detetom, pripovedujoč, da jo je tamkaj prehitel porod. Sosedje so ji verjeli, nekateri so celo trdili, da ji je deček popolnoma podoben. Brž se je Brdar odpravil v sodnijo in v župnišče, kjer je otroku natihem oskrbel svoje ime. Postal je navidezno oče in Ivan njegov naslednik.«

»Kaj pa Marjeta? Ali ona tudi ni njegova?«

»Tega ti ne morem zanikati. Ko si ti izpolnil peto leto, se je Brdarju zgodil Caharijev čudež: žena mu je v svojem štiridesetem letu povila hčerko, katero so krstili za Marjeto. Ta je bila res podobna očetu, ki jo je ljubil s pravo očetovsko ljubeznijo, tebe pa je začel zapostavljati. Kesal se je natihem, ker te je posinovil; krivda, katere te dolžijo, mu je dala priložnost, da te je bacnil iz hiše.«

Fantu je pri vsem tem, kar je slišal, skoro zmanjkalo sape. Grlo in usta sta mu postala suha, pred očmi se mu je vrtelo. Govoriti ni mogel trenutno, pač pa je zbral svoje občutke ter se je zamislil v minulost. Videl je Brdarja v svoji prvi mladosti kot strogega očeta, vedno gluhega za njegov prošnjo, toda radodarnega, kadar je zaslužil kazen. Njemu je bilo vsega škoda, a za Marjeto niso bili previsoki nobeni izdatki. Nje ni k delu nikoli priganjal, dočim mu ni on nikoli dovolj napravil. Besede, njej izgovorjene, so bile sladke in mehke, nanj pa so padale grenke in trde ko kamen.

Starka se je s kratkim molkom nekoliko odpočila, nakar je začela drugi del pogovora. Mahoma se je otresel Ivan otožnega premišljevanja ter je novemu pripovedovanju posvetil napeto pozornost.

»Dolgo je že od tega, grajske stezice na Ležišju je prerasla trava,«  je začela novo zgodbo. »Grajščak Robert, čigar grad razpada že pol stoletja na vaškem griču, je bil mož brez vesti in srca. Nič ga niso ganili vzdihi ubogih tlačanov pod biči grajskih oskrbnikov, saj mu podložnik ni bil človek, ampak žival. Gorje mu, kdor ni razumel njegovih namigov in izvršil ukazov ...«

»Kje je bilo takrat ljudstvo?« je prekinil pripovedovalko. »Zakaj se mu niso postavili po robu?«

»Nezadovoljnost zatirancev je vidno naraščala in vpila po maščevanju. Graščaka nekega večera z običajnega sprehoda ni bilo domov. Njegovi hlapci so ga našli v gozdu nezavestnega in ugotovili, da ga je nekdo strahovito pretepel. Kmalu nato je nastopila smrt, ki ga je rešila grozovitih muk. Nekaj ur pred smrtjo se je graščaku vrnila zavest. Dal je poklicati najbližje in najveljavnejše sosede, priznal je svojo hudobijo ter jih je prosil odpuščanja. Njegovo kesanje ni obstojalo le iz praznih besed, ampak iz velikodušnih dejanj. Zemljo na ležiški strani gradu je zapustil kmetom, rekoč, da naj si jo pravično razdelijo. Pri takem opravilu pa vrag najrajše preži na človeka in tako je bila ta delitev vzrok dolgotrajnim prepirom.«

»Še danes se menda nekateri gledajo od strani. Marsikaka tožba in pravda je potekla na ta račun.«

»Da, zavoljo tega in zaradi denarja ... Graščak je namreč zapustil sosedom zabojček srebrnih tolarjev, naročil je, da jih enakomerno razdele. Po njegovi smrti pa zabojčka ni bilo nikjer. Grajski prebivalci so trdili, da se denarja niso polastili, pa tudi videli niso, kdo ga je odnesel. Enako so pripovedovali okoličani, dolžeč drug drugega nepoštenega dejanja.«

»No in kdo se je pregrešil nad skupno lastnino?«

»Nekdo, ki ga danes ni med živimi. Prosila sem ga, rotila in jokala, a vse zaman. Moj Tine je bil lisit nesrečnik — Bog mu ne prištevaj tega greha! Tisto noč po graščakovi smrti je prinesel zabojček skrivaj iz gradu; ker sem mu zabranila vstop v hišo, ga je postavil v listnjak in pokril s smrečjem. Oh, koliko strahu sem prestala zaradi tega! Na kolenih sem ga prosila, naj ga vrne, a ni se dal pregovoriti.«

»Ali se je potem kaj zgodilo?«

»Potrebovala sva denarja, zakaj letine so bile slabe in gospodarske nesreče so naju obiskovale. Tedaj je v skrajni sili Tine prijel sekiro in odprl zaboj ...« Vsa zasopla je utihnila starka zaradi težave, katero ji je povzročalo govorjenje.

»Z denarjem sta si seveda opomogla. Pomoč je bila brez dvoma na mestu ...«

»Poslušaj, kako je bilo ...« je pol slišno nadaljevala bolnica. »Ko je Tine dvignil pokrov, tedaj se mu je nudil grozen prizor. Na svitlem kupu srebrnikov je ležala dolga zvita kača in ostuden duh se je širil iz zaboja. Čeprav sva bila potrebna denarja, vendar se ga nisva upala lotiti. Moj mož je zopet zaprl pokrov in odstranil zaboj ...«

»Kam?« je hlastnil Ivan, videč, da se bliža poglavitna točka.

»Pokopal ga je. Tako sem hotela in on me je ubogal.«

»Kam ga je pokopal?«

»V zemljo — globoko nekam — tja doli ... Oh, kako sem se utrudila!« Globoko v grlu je obtičala bolnici zadnja beseda, še so se ji ustnice nalahno premikale, a govoriti ni mogla več. Njene oči so osteklenele, nepremično obrnjene v poslušalca.

»Mati, mati!« jo je klical in tresel za mrzli roki. Odgovorila mu je s komaj slišnim vzdihom, za katerim se ji je utrnila zadnja solza po mrtvem licu. Njen duh je odplaval v deželo, kjer ni ostudne zavisti m nevoščljive kače ne čuvajo zakladov.

Lenčka se je takoj po materini smrti odpravila v dolino po ljudi, da bodo položili mater na mrliški oder. Prijetna je bila Ivanu njena odsotnost, zakaj Marta ni končala svoje povesti, hči pa mu je nekoč omenila, da je o tem nekaj zapisano v bukvah, katere ji je vedno prikrivala. In zdaj se mu ponuja prilika, da jih poišče in najde.

Sreča mu je bila to noč zelo naklonjena. Komaj je pričel iskati, ko je opazil, da je deska v kotu pod mizo nekoliko dvignjena. Privzdignil jo je in našel staro nabožno knjigo, na katere platnicah je bilo nekaj zapisano. Dolgo se je trudil, preden je razrešil pisavo, katero je trda kmetska, roka zaupala pohlevnemu papirju. Iz posameznih črk je nastalo nastopno poročilo:

»Zaklad je shranjen v naročju matere zemlje med Gradom in Ležišjeni, tam, kjer se opoldne dotikajo sence treh visokih dreves.«

Besedilu je manjkalo podpisa, čemur pa Ivan ni pripisoval posebne važnosti. Najrajše bi se bil takoj podal na lice mesta, a je moral počakati dneva zaradi drevesnih senc. Drugi dan je bil oblačen, a je vzlic temu našel dozdevno mesto. Nekako na sredini med gradom in vasjo stojijo še danes tri visoka drevesa: lipa, jagned in divji kostanj. Rase jo na prostorni planjavi, ki je nekdaj služila za pašnik, a so jo s časom preuredili v rodoviten travnik.

Tretji dan je posijalo solnce in tedaj se je podal na delo. Natančno opoldne je prišel na izbrano mesto in videl, kako se sence vseh treh drevesnih vrhov stikajo na skupni točki med drevesi. Pričel je kopati. Pričel je kopati. Kmalu je zadel z rovnico ob nekaj trdega — našel je zaboj. Hitro ga je odprl, zakaj begala ga je misel na ostudno kačo ali pa, da ga je Kočar izpraznil, preden ga je zakopal.

Slutnje se mu niso izpolnile. V opoldanskem solncu so se zabliščali srebrniki, čim je privzdignil pokrov. Z nepopisnimi občutki je dvignil zaklad iz zemlje ter je jamo skrbno zasul. Zaboj je postavil v grmovje in ga je zakril s smrekovimi vejami. Ko je temna noč izpraznila vaške poti, ga je odnesel k Oraču na Ležišje.

*

Pri Brdarju so nadomestovali Ivana Kričajevi; stregli so Brdarju, kolikor so mogli, ter mu izpolnili vsak migljaj. Lojze mu je opravil domala vsa težja dela, zastopal ga je že tudi pri gospodrstvu: vodil je živino na sejem, kupoval in prodajal. Tončka je pomagala Marjeti pri gospodinjstvu, pa tudi drugod ji je bila močna desna roka. Celo Kričajka jim je, ako je le količkaj utegnila, priskočila na pomoč. Na vsak način so hoteli pridobiti Brdarja ter mu dokazati svojo naklonjenost.

Kljub temu pa mož le ni hotel dati posestva iz rok. Imel je žalostne izkušnje, kako se je godilo očetom, ki so prezgodaj zasedli govorjeni kot. Tako mora stari Bistan vsako leto s tožbo iskati svojih priboljškov. Sin mu je celo prepovedal hoditi po veži v izgovorjeno kamrico, ker poti ni omenil v pismu ob prepisu posestva.

Take pomisleke je znala Kričajka odločno pobijati: » Eh, veš kaj, Brdar, nič ti ne bo sile,« mu je sladko govorila. » Nekaj denarja že imaš, drugo si lahko izgovoriš. Najlepšo njivo si pridrži in travnik za Gradom, prašiča zahtevaj vsako leto,zraven pa še pšenice, mleka, jajec in pijače.«

»Čemu?« jo je zavrnil. »Saj je itak vse moje, dokler gospodarim.«

»Pa ti ni treba toliko truda in skrbi na stara leta. Izpočij se in uživaj!«

»Le počasi. Premislek je boljši kot celodnevna hoja.«

»Kdaj si pa prav za prav namenjen preložiti?«

To vprašanje je starca vznejevoljilo. »Ne vem,« je zarežal, »meni se ne mudi.«

»Pa se drugim. Marjeta že težko čaka. Saj niti ne ve, zakaj dela v tej dolgi negotovosti.«

»Hm, zakaj dela? Zase dela otrok pri očetu. To mora vendar vedeti!«

»Torej se res še ne misliš odločiti?« 

»Ne. Dokler bo ta-le migal,« ji je pokazal z mezincem. »Meni luč, hčeri ključ. Na pokopališču bom oddal kmetijo nasledniku.«

Kričajki se je nos globoko povesil. Takoj bi bila najrašji prekinila prijateljstvo s sosedom, a bala se je popolnega poloma. Z eno samo nepremišljeno besedo bi si nakopala dosmrtno zamero. Tako ji ostanejo vsaj nade, ki bi ugasnile, čim pride do razdora.

Pri Brdarju samem se ni dalo torej ničesar doseči. Vse njene zvijače in nakane so se razbile ob možu kremenitega značaja in trdne volje. Kljub temu pa ni odnehala. Najti je hotela drugo plodovito polje, kjer bo nadaljevala svoje razdiralno delo.

Lotila se je Marjete ter jo je začela hujskati proti očetu. »Čas je že, da postaneš samostojna gospodinja,« ji je budila poželenje. »Vsak dan si starejša, tvoje vrstnice so se že davno pomožile. Ti se vse premalo brigaš, Marjeta!«

»Oče nočejo o tem ničesar slišati. Celo užaljeni so, ako jim omenim, da bi dali kmetijo. Ne vem, kako bi jih omehčala ...«

»Kako? Ako ne pomaga lepa, mora izdati grda beseda. Marjeta, postavi se, povej jim, kaj zahtevaš! Reci takole in takole in če je treba, udari ob mizo, pa bo šlo. Ako pa še ne pojde, pusti delo in opravke, vlezi se ter reci: kaj mi mar, dela naj gospodar!« 

»To bi najbrž ne bilo brez uspeha. Ampak jeziki bi me oglodali ...«

»Eh, veš kaj, nič ti ne morejo škodovati. Lojze te pozna in nič slabega ne verjame o tebi.« 

Marjeta je nasedla navihani sosedi ter je začela nagajati očetu. Že tistega dne po kosilu je legla in mu pokazala svojo odpornost.

»Ali si bolna?« je zaskrbelo mater. » a toliko dela imamo!«

»Nič me ne briga vaše delo. Delata naj gospodinja in gospodar ...«

»Oho!« je ostrmel Brdar, nevajen takih očitkov. »Marjeta, odkod pa taka izprememba?«

»Od tam kakor vaša nepopustljivost. Vi ne potrebujete zeta in jaz ne maram biti dekla.«

»A tako! Od tukaj vleče veter. Kdo te je neki naučil, da si tako porasla? Ampak strašilo je za plašljivce, punica, da veš ...«

Dekle se je zagnalo v obupen jok. Planilo je iz postelje, si pulilo lase in trkalo s čelom ob steno.

»Zid je trši ko glava,« se ji je rogal, »in oče je več kakor otrok. Punica, to si zapomni!«

»Revica!« se je Marjeta smilila materi. »Pa ji zapiši, jaz ti ne branim. Čigava bo krivda, če bi si nazadnje kaj naredila?«

»Zdaj ji pa nalašč ne zapišem. Nikdar ne sme misliti, da me je prisilila ali premagala. Prav, da mi je pokazala svojo hudobnost.«

»Kakršni ste vi z mano, tako bom jaz proti vam ...«

»Marjeta, saj bo vse tvoje,« jo je mirila mati. »Nikar se ne kregaj!«

»Ampak po moji smrti,«  je dostavil oče. »Lastni otrok me ne bo nikdar metal pod kap.«

Tisti dan Marjeta ni prijela za nobeno delo. Samo nekaj loncev je razbila od jeze in latvico kislega mleka je treščila pred mater, ki jo je prosila, naj ga posname. Odslej so bili pri Brdarju prepiri na dnevnem redu. Daleč po vasi so čuli Marjetino cviljenje in kreganje vznejevoljenega očeta.

Tako je šlo nekaj mesecev, končno pa je hči uvidela, da s silo ne more ničesar doseči. Izbrati je morala torej drugo pot do svojega cilja. Začela je molčati ter ni ves teden izpregovorila besedice z očetom. Medtem pa so se mu Kričajevi hlinili na vse pretege in rahlo obsojali hčerino zamerljivost, kakor so bili dogovorjeni.

Tudi to ni obrodilo željenega sadu. Marjeta se je naveličala molčanja, pričela je ogovarjati očeta, ki ji je odgovarjal spočetka kratko, pozneje pa je pozabil, kar je bilo med njima in odpustil njeno obnašanje. Hči je postala zopet pridna in zgovorna, zraven pa je neprestano ugibala, kako bi pripravila očeta do važne odločitve. Zatekla se je k raznim nebeškim priprošnjikom, ki so jo navdušili za romanje na Šmarno goro. Bolj kakor na goro pa jo je gnalo h kapelici svetega Antona, stoječi pod cerkvijo, kamor se zatekajo dekleta za milost svetega zakona.

Nikjer ni Marjeta še s toliko gorečnostjo opravila svoje pobožnosti kakor tukaj na tem romarskem kraju. Z velikim hrepenenjem je zamajala čudoviti zvonec in ustnice so ji kar same od sebe šepetale prošnjo tako čarovito lepo, da jo noben svetnik ne more zavreči. Dolgo se je v mehkih občutkih topila ob kapelici in ko jo je končno utrujeno premagal spanec, tedaj so jo zazibale čarobne sanje. Šmarnogorska kraljica je prihajala v dolgi procesiji z gore nizdol proti kapeli. Tu je obstala; nasmehnila se ji je z rajskim usmevom, kakor bi se bila zarja razlila krog njenih ustnic. Svoje lilijske roke je položila na njene rame ter ji je pričela govoriti. Zbudila se je vsa omamljena od prečudne lepote, a takrat je že tudi izginila prikazen in nebeška procesija je bila končana.

O tem je pripovedovala Marjeta doma ves teden vsakomur, kdor jo je hotel poslušati. Strmeči materi pa je še posebej povedala, da ji je prikazen naročila, naj oče ne odlaša z njeno možitvijo. Tudi božja volja je namreč, da si izbere naslednika. Čim delj bo odlašal, tem manj blagoslova bo rosilo na njegovo hišo.

Brdar pa si ni dal dopovedati. Tega ni mogel verjeti niti sami šmarnogorski kraljici, kaj šele Marjeti in Kričajki, ki iščeta lastne koristi. Posebno zadnji bi bil že zdavnaj pokazal vrata, toda kdo mu bo potem pomagal pri delu, ko je v okolici pomanjkanje kmetskih delavcev.

Radi tega se je moral navidezno nekam odločiti. Tudi Lojze je zahteval jasnosti, drugače je nameraval poiskati kako službo. Brdarju torej ni kazalo drugega kakor nekoliko popustiti, kar mu more le koristiti, ne pa škodovati. In res je razveselil Kričajko z odločitvijo, da bodo jeseni obhajali ženitovanje.

Z vso resnostjo so se začeli pripravljati. Mizar je delal skrinje in omare za obleko, krojači in šivilje so šivale vse poletje, pa tudi drugi rokodelci so bili zaposleni. Pobahati so se hoteli pri Kričaju in odpraviti sina k sosedu tako, kakor še ni bil zlepa kak sin odpravljen od hiše.

Tako je v pripravljanju potekala jesen, a Brdar še ni kazal najmanjše volje za izročitev posestva. Našel je dokaj tehtnih vzrokov in prestavil svatbo na predpust. Tu je nekaj obolel in preložil na veliko noč. Takrat začne zopet poljsko delo in ženitovanje je bilo odgodeno na jesen.

Radi vednega odlašanja je bil Lojze silno nejevoljen in Kričajka vsa obupana. Videla sta, da zlepa nič ne opravita, zgrda pa tudi ne moreta kaj doseči. Fant je že mislil vse nade obesiti na klin, mati pa je bila neodjenljiva ter je ne glede na zapreke prodirala naprej. Videla je, da mora začeti zopet nekaj novega, zakaj Brdarju množi gospodarstvo oremoženje, zato se mu noče odreči. Ako bi ga mogla spraviti v uboštvo, bi bil prej pripravljen preložiti skrbi na mlade rame.

Naravnost v nepoštenost so zavajale take misli sebično sosedo. Izvohala je, da hrani sosed v sobni omari veliko vsoto denarja; znesek je obsegal ves letni izkupiček iz gospodarstva in je bil pripravljen za hranilnico. Ta denar bi moral kam izginiti vsaj za toliko časa, dokler mož ne prepiše kmetije. Po poroki ga bo vrnila novemu gospodarju.

Njena hči Tončka je bila izurjena v takih opravilih in je bila pripravljena pomagati bratu do stalnega doma. Nudilo se ji je dovolj priložnosti, zakaj pri Brdarju niso nikoli zapirali oken, ko so odhajali na polje. Tisto popoldne je Brdarica pozabila zakleniti vežna vrata, kar je opazila deklina in porabila priložnost za nepošteno delo.

Tatvina, izvršena začetkom tedna, je bila odkrita šele v nedeljo, ko je hotel Brdar denar naložiti v hranilnico. Ves izven sebe je zagnal obupen krik. Prihiteli so sosedje in ugibali na vse načine, kako in kje bi lovili tatu. Nikomur se ni seveda sanjalo, da se pravi storilec nahaja v njihovi sredini. Iskali so ga tam, koder ni vodila nobena sled in ni bilo tudi nobenega znamenja o tatvini.

Jazbec, Brdarjev sosed, se je v zasledovanju hotel na vsak način povspeti do odlikovanja. Dan na dan je vohal za nepoštenjakom in če je našel le količkaj sumljivega, je kričal o uspehih. Ko so se mu izjalovili številni poizkusi, se je zatekel k vraži, živeči v ljudskem izročilu. Onemu, ki ga je dolžil tatvine, je odstrigel nekaj las ter jih je vpletel v blagoslovljeno vrv pri zvonu vaške podružnice. Ko bo vrv z vpletenimi lasmi zamajala zvon, tedaj bo storilec, čigar so lasje, začutil silen glavobol. Obenem se mu bo zbudila vest, da je izvršil pregreho, katero mora poravnati. Neka tajna moč ga bo gnala z denarjem v bližino okradene osebe.

Že cel teden je zvonilo pri vaški podružnici z lasmi različnih oseb, toda tat se še vedno ni oglasil. Dolga vrv je bila že vsa zrahljana zaradi vednega vpletanja odstriženih las. Zvon, ki je vpil za zločincem, ni našel željenega odmeva. Brdar je norel kot blazen, žena pa je dajala za maše in klicala nebeške priprošnjike.

V iskanju tatu je bila Kričajka druga za Jazbecem. Svojo ulogo je igrala tako izborno, da jo je Brdar smatral za najboljšo prijateljico. Po cele ure se je razgovarjala z Jazbecem in Tončka je sočutno zavijala oči ...

»Krivca bomo gotovo našli,« je modrovala Kričajka. »Taka hudobnost ne sme ostati nerazkrita.«

»Vest ga bo spekla, pa se bo izdal,« je trdila Tončka. »Morda je že na poti do razkritja, saj ga neprenehoma grabi roka pravice.«

»Upam, da ga bomo skoro prijeli,«  se je Jazbec radoval. »Dokazano je, da tatvine ni mogel izvršiti tujec, ampak domačin. Kdo pa je vedel, kje hrani Brdar denar, pripravljen za hranilnico? To ve le tisti, ki pozna razmere.«

»Izsleditev je nujna!«  je poudarila Kričajka. »Molimo v ta namen! Sveti Anton je pomočnik v izgubljenih zadevah ...«

»V vaško kapelico ponesem olja,« je Tončka goreče obljubila. »Na ta način smo zadobili že marsikakšno milost.«

»Kar zasuči se, Tončka,«  jo je priganjala mati. »Nazadnje bo res še nas kdo osumil. Najbližji sosedje so — poreče — in so vedno skupaj ...«

»Eh, beži, ueži,« jo je zavrnil Jazbec. »Kdo bo neki tako neumen?«

»Tudi mene bi znal kdo dolžiti,«  je javkala Tončka. »Oh, mene, popolnoma nedolžno ...«

»Nikar se ne ponujajta,« ju je svaril sosed. »Take misli so nespametne in nepotrebne zdaj, ko moramo misliti, kje bi zajeli potepuha.«

»Dolgo se nam ne bo več skrival,« je vedela soseda. »Molitve bodo pomagale ...«

»In pa moja iznajdba,« je dostavil Jazbec. »Tega ti še nisem povedal ...«

»Kakšna iznajdba?« je Kričajka plaho poskočila.

»I no, policijski pes. Ali še nisi slišala ...?«

»Nekaj so pravili, pa ne verjamem. Ti, ali je resnica, da tak pes izsledi tatu?«

»Seveda! Videla boš, kako ga bo prijel.«

»Ni mogoče, Gregor! Pa kaj praviš, ali je tat v moški ali v ženski obleki? Ti si razumnik in marsikaj zadeneš.«

»Nič ne pravim, ampak samo mislim. Bomo kmalu videli, policijski pes bo povedal ...«

Ta izjava sosedi nikakor ni šla iz glave. Mahoma je bila vsa drugačna, beseda se ji je tresla. Ko sta ostali sami s hčerjo po sosedovem odhodu, se je razvil med njima zaupen pogovor.

»Mama, kaj mi je storiti?« je stokala Tončka v strahu pred napovedanim psom. »Ali naj denar vrnem ali obdržim? Kam naj ga skrijem pred vohunom?«

»Glej, da ga še tekom dneva spraviš nazaj,« ji je svetovala. »Povej mi, kam si ga shranila?«

»V listje za hlevom sem ga zakopala. Nihče me ni videl ...«

»Dobro! Pazi na priložnost ter se ga iznebi, čim prej moreš! Vežno okno je pri Brdarju vedno odprto, zato lahko kar mimogrede opraviš. Skrbi me, da bi ti ne odpovedala spretnost.«

»Samo, če ne bo Jazbec vseeno sitnaril s tistim policijskim psom ...«

»Čemu, ko bo pa denar že izročen. Videla boš, kako se bo razburjenje naglo poleglo. Odvisno je seveda od tega, kako boš izvršila ...«

»Tako kot znam le jaz, mamica. Zato vam ni treba skrbeti.«

»Bomo videli. Ampak, dekle, misli na sramoto, ako ti izpodleti. Jaz bom skočila k sosedu, da ga na to pripravim.«

Kričajka je odšla k Brdarju, tolažit potrtega človeka. Našla ga je za mizo, na katero se je upiral s komolci, z dlanjo pa si je zakrival obraz. Sosede, ki je vstopila, ni niti pogledal, tako je bil zamišljen v svojo nesrečo.

»Ali si res ne daš dopovedati?« ga je nagovorila. »Moral bi vedeti, da si z žalostjo krajšaš življenje. Tuga je že marsikomu pomagala v hladni grob.«

»Saj bi najrajši umrl,« jo je zavrnil. »Potlej, človek dela od zore do mraka, od zgod-ije pomladi do pozne jeseni, pa ti pride vrag v človeški podobi in te okrade. O Bog, kako sem nesrečen!«

»Ne toži, sosed! Za nevihto bo sijalo solnce. Ali ne veš, da so lopovu že na sledu?«

»Kje?«

»No, prav za prav ga še nimajo, ampak ga bodo kmalu imeli. Tat namreč čuti, kako ga iščemo, zbal se bo kazni in vrnil denar. Tako bo, boš videl, sosed.«

»Ne verjamem. Kdaj pa je volk še pustil ovco, ako jo je zgrabil?«

»Nič ne verjemi. Vse tako mi nekaj pravi, da boš dobil nazaj. Najbrž ni bilo tako hudobno mišljeno in se je nekdo samo pošalil ...«

»Ukrasti toliko denarja vendar ni nobena šala. Že to je nedopustno stikati po moji omari, česar nikomur ne dovolim.«

»Seveda ni prijetno, pa boš že pozabil, ko dobiš denar nazaj.«

Zgovorni babnici Brdar ni mogel ugovarjati, tako močna je bila njena tolažba. Pripisoval ji ni posebne važnosti, zato je bilo njegovo veselje tem večje, ko je proti večeru našel v veži listnico z ukradenim denarjem. Kdo jo je vrgel skozi odprto okno, je ostalo nepojasneno. Ljudje so si na tihem marsikaj šepetali, česar niso upali glasno povedati.

Zaradi preroških slutenj je prišla Kričajka pri sosedu v veliko spoštovanje. Njej na ljubo je moral torej zaradi izročitve posestva nekaj ukreniti. Poklical jo je ter ji oznanil, da bodo pomladi obhajali svatbo. Lojze je zavriskal presenečen, ko mu je mati sporočila veselo oznanilo. Niti od daleč ni slutil, da mu kruta usoda pripravlja smrten udarec.

Jako zgodaj je tisto leto zasijala prva pomlad. Kmetje so hitro opravili potrebno poljsko delo, na kar so se vrgli na razna popravila gospodarskih poslopij. Tudi Brdar ni zaostal; pregledal je streho in videl, da propušča na mnogih krajih, kjer jo bo treba prekriti.

Lojze je bil razumen fant, ki se je lotil vsakega dela in ga je tudi spretno dovršil. Ponudil se je svojemu bodočemu tastu, da mu poveri nameravano popravilo. Zelo se mu je prikupil s to ponudbo; takoj je pripravil lestve, vrvi in drugo orodje ter se je podal na streho.

Delo je mahoma napredovalo. Zadovoljen je hodil Brdar okrog poslopja, ker mu za popravilo ne bo treba šteti denarnega plačila. Zato se je na drug način izkazal hvaležnega, kar je bilo usodno za mlado življenje.

Mladenič je bil zaposlen na najvišjem kraju strehe. Pijača mu je razvnela pogum, da je vrgel od sebe vrv ter je hodil po strešnem slemenu. Nenadoma pa mu je izpoddrsnilo, omahnil se je in zdrknil po gladki strehi na hlev in od tod na svinjak, čigar streha je bila najnižja, od koder je šele padel na tla.

Na vrtu blizu hiše je stala Marjeta ter je od strahu skoro omedlela. Na njen krik je prihitel Brdar in od druge strani nekaj sosedov; vsi so hiteli na usodno mesto, misleč, da bodo našli mrliča. Kako pa so se čudili, ko se je Lojze obrnil in dvignil od tal. Samo nekoliko opraskal se je po strehi, drugega se mu ni nič pripetilo. Primer so smatrali splošno za očiten čudež.

Ta dogodek ie bil za Brdarja najveselejši v življenju. Omamljen od radosti skoro ni vedel, kaj počenja. Objemal in poljubljal je fanta, pa tudi druge, kdor mu je prišel v bližino.

»Danes ne boš več delal.« je prepovedal Lojzetu, ko ga je spremil v hišo. »Izpočij si po prestani grozi in pij, da ti strah ne bo škodoval.«

Marjeta mu je prinesla najboljšega vina in Lojze je moral piti, kolikor je mogel. Skuhala mu je močnega čaja, zakaj fant se mora razvedriti in pozabiti, kar je doživel. Tako je zahteval Brdar, hvaležen srečnemu naključju. Ugajalo mu je tudi vreme, ki se je prav takrat spremenilo; pričelo je deževati — čas, v katerem ne more napredovati nobeno zunanje delo.

Vaščani so bežali pod streho, kamor je bilo bliže. Nekateri so prihiteli k Brdarju in posedli krog Lojzeta, ta jim je moral pripovedovati, kako je letel s strehe na tla. Silili so ga k pijači, saj jo je zaslužil. Vino jim je razvnelo domišljijo in vzbudilo prepričanje, da je čudežna rešitev Ivanova lastna zasluga. Pravil jim je, kako se je lovil po zraku med življenjem in smrtjo, padaje s strehe na streho, odkoder je končno zdrsnil na tla tako, da se je postavil na noge.

»Dobro si napravil,« so ga hvalili soglasno. »Človek mora biti spreten in gibčen, kdo drugi bi bil že med potjo izdihnil.«

»Zato pa pij, Lojze,« mu je Brdar natočil kozarec. »Ponosen bodi na rešitev, imenitno si se postavil!«

»Izvrstnega bodočega zeta imaš,« so mu čestitali sosedje. »Ta te bo postavil na noge, še višje, kakor si se sam ...«

»Srečna nevesta,« so vaščanke blagrovale Marjeto.

V takih pogovorih je potekalo popoldne, pričelo se je večeriti in sosedje so se polagoma razšli. Tudi Lojze je poskušal ustati, da bi šel domov. Ker sta se mu nogi precej zapletali, je vselej zopet sedel in pil naprej. Končno mu je začelo migljati pred očmi, tedaj se je poslovil, namenjen za odhod.

»Nikar ne hodi, Lojze,« mu je branila zaročenka. »Saj lahko tukaj prenočiš v sobi, ali pa pojdi na seno.«

»Najboljše je, da ostaneš,« mu je prigovarjal Brdar, videč, da se ga je fant precej nalezel. »Spiš lahko na postelji, ki je vedno pripravljena.«

»Pojdem rajši na mrvo,« se je odločil, kolebajoč proti vratom. Šel je čez dvorišče proti hlevu in prišel pod stopnice, vodeče na skedenj.

»Počakaj, da ti bom posvetila,« ga je opomnila Marjeta, zakaj popolnoma se je že stemnilo in stopnice so bile nerodne, vsaka deska se je premikala.

»Ni treba, bom že prilezel. Lahko noč, Marjeta!«

Fant se je vzpel po stopnicah, slonečih na preperelem tramu, nad njimi so bila vrata na pod. Komaj je prišel do polovice stopnic, ko je Marjeta na vežnem pragu začula močno ropotanje. Zdelo se ji je, da je zdrknilo nekaj navzdol po stopnicah. Preplašena je hitela na mesto s svetiljko in našla Lojzeta, ležečega na tleh pod stopnicami. Pričela ga je tresti, a nobenega glasu ni mogla dobiti iz njega. Tedaj se je sklonila k obrazu in videla krvave pene okrog njegovih usten. Strahoma je opazila, da ne diha in da mu srce več ne utriplje. Smrt se je maščevala nad ubogo žrtvijo, ki ji je pravkar ubežala. Alkohol, ki šteje že toliko nesrečnih činov, se je tudi tukaj pokazal zahrbtnega morilca mladega življenja.

Marjeta se je sesedla in omedlela poleg mrtvega ženina ...

*

Pod lipo pred Oračem na Ležišju je vladala neke nedelje popoldne izredna živahnost. Domala vsa vas je bila zbrana na tem prostoru, določenem za razdelitev odkritega zaklada. Veljavnejši možje so sedeli na stolih okrog mize, drugi so silili v ospredje, zakaj vsak je hotel videti, kako bodo šteli in delili. Le nekaj manj radovednih je ležalo na vrtu v travi v prijetnem medsebojnem razgovarjanju.

Ivan ni izdal skrivnosti pokojne Kočarice, zato vaščani niso vedeli, kdo je pokopal zaklad. Dolžili so grajskega oskrbnika, ki je umrl kmalu za graščakom in se je v ognjenem vozu vozil še po smrti okrog graščine. Tam, kjer je ležal zaklad, so videli vse polno strašnih prikazni, katerih pomen so si šele danes mogli natančneje razložiti.

To je bil po mnogih letih prvi dan, ko Ivan ni imel nobenega nasprotnika. Vsa vas ga je občudovala in hvalila njegovo iznajdljivost. Predvsem so prepevali slavospeve njegovi poštenosti in slavili dejstvo, da Ivan ni hotel zaklada obdržati, marveč ga bo po bratovsko razdelil. Več mu je bila čista vest kakor mrtva kovina.

Možje, ki so bili zato pooblaščeni, so prešteli denar in izračunali, da pride na vsakega vaščana po 80 srebrnih tolarjev. Majhen preostanek pa so enoglasno poklonili Ivanu kot najditelju. Znesek, ki ga je vsakdo prejel, je bilo precej denarja za tiste čase, dovolj za kupnino manjše kmetije. Z njim se je marsikdo opomogel za vse življenje.

Vaščani so pospravili denar in pričeli odhajati. Samo pred Ivanom so še bliščali na mizi njegovi srebrnjaki; pa tudi ta je že odpiral žepe in jim pripravljal prostor. Tedaj se je nenadoma pojavil ženski krik. Mica je vsa razjarjena prodirala protijnizi.

»Stoj!« je zavpila stopivši pred Ivana. »Ne dotakni se denarja, ker je moj...« Kot zverina na plen, tako je planila proti mizi, hoteč pograbiti srebrnike.

»Pusti tuje imetje,« ji je prepovedal Orač. »Nimaš se ga pravice polastiti.«

»Kdo pravi, da je nimam. Ali ne redim njegovega otroka? Že več let mi ne plačuje preskrbnine. Danes imam priložnost in si jo bom sama oskrbela.«

»Tega ne boš storila,« jo je Orač zavrnil in porinil od mize. »Mi smo tukaj, ki imamo nekaj govoriti.«

»Aha, občinski očetje ... Tako skrbite za siromake!«

»Išči plačila tam, kjer ti ga kdo dolguje. Tukaj nimaš ničesar iskati.«

»Ivan je moj dolžnik. Sodnijsko je primoran skrbeti za otroka.«

»Za kukavico v svojem gnezdu ...«

»Lažeš! Tožila te bom, ako mi boš kaj takega očital. Prekliči, kar si govoril!«

»Ne prekličem. Ako hočeš, ti še enkrat ponovim ...«

»Lažnivec! Bom že poiskala zadoščenja.«

»Zaprli te bodo, Mica,« se je pojavil izza ogla moški glas. »Kar poskusi, pa boš videla, da se ne šalim. Jamčim ti s svojo častno besedo.«

»O, Pavle, Pavle!«  so ga klicali sosedje, iznenadeni zaradi njegovega nepričakovanega prihoda.

»Prišel si o pravem času, teci, da ne bo prepozno!«

»Neka čudna sila me je gnala semkaj na povratku iz tujine. Nisem se ji mogel ustaviti, da bi se ne oglasil. Kot nalašč vas najdem zbrane na mestu, kjer smo se vedno radi zbirali in zabavali. Gotovo imate veselico?«

»Pa še kakšno, Pavle!« mu je pritrdil Orač. »Samo tale Kodreževa Mica hoče kaliti veselje. Pravkar je napadla Ivana zaradi otroka ter ga je hotela oropati ...«

»Mica, to ti za vedno prepovem! Čas je, da se izkaže resnica. Govori, kdo je tisti, do katerega imaš pravico!«

»Ivan je kriv, tako sem govorila ...« Globoko je povesila obraz po teh besedah pred ostrimi pogledi, ki so jo od vseh strani opazovali.

»Lažeš, nesramnica! Ali te ni strah kratiti čast poštenjaku?«

»Moja zahteva je pravična ...«

»Povej to komu drugemu, ne pa meni. Si li pozabila, kaj sta govorili z materjo v šupi na senu, kamor sta pribežali pred očetom, ko vaju je nagnal od doma? Znan mi je ves razgovor.«

Nepremično je zrla v tla in ni ničesar odgovorila. Obenem se je počasi odmikala od mize, da bi prej ko prej ubežala. Odhod so ji zabranili možje, ki so jo obstopili, dočim se je Kričajka tam zadaj lahko neovirano odstranila.

»Hudo je, ako mora nedolžen trpeti zaradi krivičnika,« je Pavle poudaril. »Zato povem jaz namesto tebe: Ivan je nedolžen. Mica, sam vrag te je zapeljal, da si mu kaj takega podtaknila. Jaz sem tisti, ki mora priznati krivdo tvoje nesreče. Podlegel sem navalu človeških slabosti, toda nisem te učil lagati ...«

»Ali moreš še tajiti?«  jo je vprašal Orač.

»Drugi so me nahujskali,« je priznala komaj slišno.

»Ježeš, po krivem je prisegla,« so se plašile sosede. » Kolika hudobija!«

»Ivan, odpusti!« je Pavle zgrabil njegovo desnico. »Marsikaj si moral prestati zaradi mene, česar nisem hotel, zato sem napravil konec. Kesam sc le, ker sem molčal tako dolgo in skrival svojo krivdo. Koliko grenkih ur bi ti bil prihranil!«

»Poslušaj me, Pavle,« je Ivan stiskal njegovo desnico. »Prijatelja sva, kar si morda zakrivil, ti ne morem zameriti. V dokaz svojega kesanja pa se pokaži plemenitega in izpolni mojo prošnjo.«

»Kakšno, Ivan? Vse sem pripravljen storiti.«

»Popravi, kar si zagrešil ...«

»Kaj naj popravim?«

»Mico si spravil ob dekliško čast ...«

»Žal, te ji ne morem več vrniti ...«

»Lahko ji jo vrneš, osreči jo z zakramentom svetega zakona. Smili naj se ti sirota! Napake pa pokrijmo s plaščem ljubezni. Ali hočeš, Pavle? Ustrezi moji želji!«

»Težko se bom odločil. Ženska, ki hoče nedolžnemu naprtiti krivdo, ne zasluži usmiljenja. Zaradi otroka in iz prijateljstva do tebe pa se udam. Soseda Vida bi prosil, ako naju vzame pod streho za nekaj časa. Trudil se bom in prizadeval, da pridem kdaj do lastnega doma.«

»Koča vama je na razpolago,« mu je ponudil potrpežljivi sosed. »Dal ti bom zraven tudi njivo in nekaj vrta. Ako boš priden, ti bo koča ob letu poceni na prodaj.«

»Koliko bi pa danes veljala?« je Ivan vprašal soseda. »Jaz sem kupec.«

»Samo ostanek srebrnikov, katere si dobil po vrhu, ako imaš resno voljo.«

»Velja!« Udarila sta v roko in kupčija je bila potrjena. »Kupil sem jo za Pavleta,« je povedal sosedom. »Tudi on naj ima nekaj od današnjega dneva.«

Pavle je skočil k prijatelju ter se ga oklenil okrog vratu. Hotel se mu je zahvaliti, a zaradi presenečenja se mu je tresla beseda, česar vzlic prizadevanju ni mogel popraviti. Tudi Mica je bila ginjena ter je s solzami hvaležnosti močila njegovo desnico.

Zgovorne sosede so bile v zadregi ob tem prizoru. Vedele niso. ali naj bi hvalile Ivana ali sramotile in grdile Mico. Precej trdo so jo obsodile, toda branil jo je Ivan, proti kateremu niso upale nastopiti. Znal je pobiti vsak ugovor in pobiti še tako tehtne pomisleke.

Prav za hrbtom je slišal, da Pavle ne bo imel ljubezni v zakonu, ker ga je sklenil proti svoji volji. Brž se je obrnil in rekel, da se obilnosti človek naglo naveliča, dočim hrepeni po nečem, česar mu nedostaje. Tudi ljubezen se ohladi, kadar pride do viška. Saj tudi majhen ogenj zaneti velik požar.

»Kaj pa prisega?« so ji oponosile nekatere ženice.

»Vsak naj se pokori za svoj greh,« bil je osorno zavrnil. »Poštenjak, ki se zaveda krivde, se ne brani kazni in si oddahne, ka zadosti pravici.«

»Sama se bom naznanila,« je hitela spokornica. »Vest me neprenehoma grize, česar ne morem več prenašati.«

»Tak človek ni slab, ki prizna krivico in jo hoče popraviti. Kazen bo brez dvoma manjša, ker je bila zapeljana ...«

»Tudi sokrivci naj bodo poklicani na odgovor,« je predlagal sosed Mežinec. »Ti imajo na vesti dvojno hudobijo.«

»Nočem, da bi imel kdo neprijetnosti zaradi mene. Samo mene naj kaznujejo, druge pa naj pustijo pri miru.«

Mehka ginjenost je iznova objela prisotne vaščane. Več se niso upali sramotiti zapeljano dekle, vstajajoče iz blata pregrehe k novemu življenju. Tudi trdemu Brdarju se je tajal led okrog srca ter se je približal Ivanu skozi gručo sosedov. Molče mu je podal desnico in fant jo je stisnil z obema rokama. Njune oči so pri tem zalesketale v solzah.

»Zavrgel sem te,« je jokal Brdar, sloneč na njegovi rami. »Pozabi, Ivan, in pridi zopet pod mojo streho.«

»Ne morem, oče,« mu je ušla beseda. » Rekli ste mi, da nisem vaš sin in kot tak nimam prostora v vaši hiši. Ne veste, kako me je onesrečilo to obvestilo!«

»Zato naj te osrečim z drugo novico. Poslušaj me, Ivan, odslej si moj naslednik, moj izbrani zet. Sva že govorila z Marjeto, ki se popolnoma neprisiljeno strinja z mojo odločbo. O tem se boš še prepričal.«

»Marjeta mi še ni bila nikoli posebno prijazna. Odkod ta izprememba?«

»Odtod, ker si poštenjak. Kar sem ti povedal, sva sklenila sporazumno, zato ne bo nobene ovire ...«

»Kaj pa sorodstvo? Ali tudi tukaj ni zadržka?«

»Ni, ker je v četrtem pokolenju. Brez zapreke pojdeta pred oltar. Vedi, da je Marjeta brez ugovora sprejela mojo željo; čakaj, sama bo govorila.«

Skozi gnječo se je prerila mladenka v belem predpasniku z zavihanimi rokavi. Stopila je pred Ivana ter mu je ljubeznivo pogledala v obraz. Še tisti mesec ju je združila zakonska zveza. Sočasno sta praznovala ženitovanje tudi Ploharjev Pavle in Kodreževa Mica.

*

Na Ležišju je zasijal mir po teh dogodkih. Zmešnjave, ki smo jih opisali, je poravnala Ivanova poštenost in stanovitnost na začeti poti. Nikogar ni bilo, ki bi bil o njem kaj slabega mislil, vsa vas ga je smatrala za svojega dobrotnika in nositelja miru.

Samo z županom se vaščani še vedno niso mogli sprijazniti, čeravno Lojzeta, njegovega največjega nasprotnika ni bilo več med živimi. Naveličani njegove oblasti so se veselili bližnjih volitev, iščoč njegove posebne napake, da jih razgalijo v odločilnem trenutku.

Med njegove najhujše zarotnike je stopila Kričajka z železno voljo, da ga uniči v gotovem času. Smrtno ga je sovražila zaradi Lojzeta, zdaj pa se je temu sovraštvu pridružil še nov dogodek — odkritje ščuvanja h krivi prisegi, zaradi česar je bila sodnijsko pozvana na razgovor. Župan, ki je bil pred razsodbo vprašan po njenem vedenju, jo je uvodoma nekoliko pohvalil, končno pa je zapisal, da je daleč okrog poznana klepetulja. Tega mu ni mogla nikoli odpustiti.

Lešar se je obnašal, kakor da ga obiranje hudobne babnice le zabava, zato jo glede na občinske volitve ni sodnijsko preganjal. Pač pa jo je smešil ob vsaki priložnosti, čeravno je zaradi njenega ostrega jezika sam ostal osramočen. Tako se je nekoč pošalil z njo skozi odprto okno, ko je šla mimo hiše.

»Čakaj me, dedec!« je vzrojila ter je v siloviti jezi hitela nad njega v hišo.

»Kaj bi pa rada, soseda?« se je namuznil. »Pa ne, da me nameravaš pretepsti ...?«

»Žal, da nimam rokavic. Z golimi rokami se te ne dotaknem,« mu je zasolila.

»Seveda, umazala bi se ti, ki si tako čista ...«

»Tako kakor ti je še marsikdo lep in nedolžen. Polovico vasi je že sedelo zaradi tebe, nazadnje si pa še mene očrnil. Ne vem, koliko imaš od tega ...«

»Poročal sem golo resnico. Pa se pritoži ...«

»Čakaj, saj se bomo kmalu pritožili. Ob volitvah boš zletel ...«

»Sit sem županovanja, sam se bom odpovedal ...«

»Aha, ker boš prisiljen. Ampak marsikak kozarček ga boš potem manj deležen. Zdaj si se opomogel, oblekel si se in hišo si popravil ...«

»Koliko si pa prispevala?«

Namesto odgovora je babnica zagnala divji krik. Silovito je razmetavala psovke, ki so s srdito kletvijo padale na ubogega župana. Na pomoč mu je prihitela žena, s katero sta se spustili v vročo jezično bitko. Ni je bilo skoro napake, da bi je ne bili druga drugi vrgli v obraz.

Župan, ki je stal za hrbtom razjarjene sosede, je ugibal, kako bi zopet napravil kako šalo. V roki je slučajno držal uradno štampiljko in nekaj mu je reklo, naj ji jo pritisne na hrbet. Iztegnil je roko in pritisnil občinski pečat na belo kočamajko. » Pusti me, satan!« je zarežala, misleč, da jo bo dejansko napadel. Kaj ji je napravil, takrat še ni slutila; izvedela je šele pozneje doma po Tončki, ki ji je povedala, da nosi pečat kakor živinski list. Vzrojila je zavoljo pokvarjene obleke in vložila tožbo za odškodnino.

Sodišče je povedalo županu, da se je poleg poškodbe tuje lastnine pregrešil tudi z zlorabo uradnega pečata ter mu je prisodilo denarno globo. Poravnal jo je vpričo tožiteljice, katero je tožil obenem zaradi tatvine, ker mu je pred dnevi izginila srajca, viseča pred hišo na drogu, kjer se je sušila.

»Aha, izstreljena puščica se vrača nazaj,« je sodnik napravil šaljivo opazko. »Kričajka, ali čujete?«

»Slišim,« se je postavila predeni, razvijajoč zavitek, ki ga je nosila v naročju.

»Kaj pa imate?« jo je vprašal sodnik.

»Županovo srajco,« mu je odgovorila. »Vzela sem jo zato, da vam jo pokažem, ker je vsa obžigosana. Tudi na ostalem perilu sem opazila službene odtise.«

Sodnik je pregledal srajco in naštel trideset odtisov uradnega pečata. Njegova šaljivost se je spremenila v strogo resnost. Županovo lice je obledelo.

»Kako morete biti tako otročji?«  je zarohnel nad županom. »Tega bi vam pač nihče ne prisojal!«

»Kak otrok se je moral igrati ...«

»Uradne štampiljke vendar niso igrača. To bi morali vedeti in paziti.«

Proti županu je bila zaradi tega uvedena stroga preiskava. Dognali so, da se je z uradno štampiljko nepremišljeno igral. Dokazali so mu tudi kršenje uradne tajnosti, zaradi česar so mu poleg zopetne denarne kazni odvzeli županske posle. Poverili so jih namestniku z naročilom, da razpiše nove volitve.

Zaradi nesrečnega opravka s sodiščem se je Lešar odpovedal političnemu delovanju ter se je umaknil iz javnega življenja. Županski stolček je zasedel Ivan, mladi Brdar, ki je kot kralj miru zavladal nad prejšnjimi zmešnjavami.