Zmajek Bim
| Zmajek Bim Mateja Reba |
| |||||||||||
ZMAJČEK DOBI IME
V nedeljo se je pri zajtrku zbrala vsa družina Zmaj: oče Zmajeslav, mama Zmarjetka in sinček zmajček. Zmajček še ni imel imena, čeprav je bil star že skoraj štirideset let, vendar je to pri zmajih drugače kot pri ljudeh. Zmaji dosežejo namreč neznansko starost, tja do osemsto let. Svojim otrokom ne dajo imena ob rojstvu, ampak počakajo, da napolnijo štirideset let in si ga izberejo sami.
Prav o imenu za zmajčka so se pri Zmajevih pogovarjali tisto jutro.
»Poslušaj, sinko,« je rekel oče Zmajeslav, »čez teden dni boš star štiridest let in moral si boš izbrati ime. Ne moremo te večno klicati sinko ali zmajček, potrebuješ pošteno ime, kot se za zmaja spodobi!«
Zmajček je molčal in zvonil z nogami.
»Prelistala sva številne koledarje s starimi, dobrimi zmajevskimi imeni,« je rekla mama. »Izbrala sva jih nekaj, odločiti pa moraš seveda sam, takšni so pri nas običaji!«
Zmajček je molčal in se zagugal na stolu.
»Meni ugaja Zmajevid,« je predlagal oče. »Junaško, zgodovinsko ime!«
»Ne bom,« je rekel sinček in se spet zagugal na stolu.
»Bi raje bil Zmajko?« je vprašala mama. »Zmajko se je imenoval moj dedek!«
»Ne bom,« je rekel zmajček in se nevarno nagnil.
»Kaj pa Zmajedar?« je spet predlagal oče.
Zmajček je odkimal in se spet odrinil nazaj.
»Padel boš,« je zagrozil oče.
»Ne bom,« je rekel sinček in se mirno gugal naprej.
»Bi morda izbral ime Zmajanin?« je vprašala mama.
»Zmajebor, tudi to je lepo ime,« je menil oče. »Kaj praviš, sinko?«
Sinček zmajček pa ni rekel nič. Naredil je le BUM in se zvrnil s stola naravnost na glavo.
»Si se udaril, sinko?« je vprašala mama.
»Saj sem rekel, da boš padel,« je zagodrnjal oče.
Zmajček ni mogel nič reči, ker mu je v glavi brnelo, v ušesih pa zvonilo: bim, bim, bim… Pobral se je, prav počasi zlezel na stol in mirno obsedel.
»No, si si izbral ime?« je vprašal oče, ko je videl, da se mu ni nič pripetilo.
Zmajčku pa je v glavi še vedno brnelo in v ušesih zvonilo. Ni mogel reči nič drugega kot:
»Bim!«
»Bim?« se je začudil oče.
»Bim?« je bila zgrožena mama.
Nekaj časa so vsi molčali.
»No, pa naj bo po tvoje,« je nazadnje rekel oče. »Bodi Bim, če ti je tako všeč. Ampak meni je Zmajevid še vedno bolj pri srcu!«
Tako je sinček zmajček postal Bim.
ROJSTNI DAN
Zmajček Bim je imel rojstni dan in že nekaj dni prej so ga vsi spraševali, kaj si želi. Seveda ne naravnost, ampak po ovinkih in Bimu je bilo tega že zadosti.
Prva se ga je lotila mamica.
»Zadnjič sem v Zmajegradu videla zelo lepe žoge,« je rekla. »Take velike, rdeče…«
Zmajček Bim je molčal.
»Imeli so tudi zanimive kocke, s katerimi se da narediti zmajebus, hišo in še avtomobil!«
Bim ni pokazal nobenega zanimanja.
»Gledala sem tudi kape, take z velikimi ščitniki, kot so ti všeč!«
Bim je gledal skozi okno in štel zmaje, ki so se sprehajali po cesti.
»Lepe reči imajo v Zmajegradu, res,« je vztrajala mamica. »Zadnjič mi je teta Zmajka rekla, da je videla sestavljanje in čudovite loparje za perjanico.«
Bim je prišel do triindvajsetega zmaja in se je naveličal šteti.
»Ven grem!« je rekel mamici.
»Kaj si nič ne želiš?« je bila presenečena mamica.
»O, ja. Nekaj si pa res zelo želim,« je odvrnil Bim.
»Res? Kaj?«
»Veliko steklenico malinovca!« je rekel Bim in jo ucvrl ven.
Čez nekaj dni se ga je lotil očka.
»Ko sem bil jaz toliko star kot ti, sem si najbolj na svetu želel imeti šah!«
»A res?« je vprašal Bim brez zanimanja.
»Ja. Ali pa pustolovske knjige. Veš, katera mi je bila najbolj všeč? Zmaj Brihtič in sedemnajst Indijancev. Krasna knjiga. Si jo že bral?«
»Ne, te pa ne,« je rekel Bim. »A bi jo moral?«
»Bi jo rad imel?«
»Pravzaprav ne. Indijancev se bojim,« je odvrnil Bim.
»Bi imel rad kakšno drugo knjigo?«
»Ne. Ampak veš, nekaj si res želim!«
»Kar povej,« je rekel očka Zmajeslav.
»Veliko steklenico malinovca,« je povedal Bim in jo popihal ven.
Naslednja se ga je lotila teta Zmajka.
»Imaš še vedno tako rad zmajelado kot nekoč?« ga je vprašala.
»Še kar,« je rekel Bim.
»Kaj pa torte?«
»Če jih ne poješ preveč, potem ne,« je menila teta. »Bi imel raje žveplene bonbone?«
»Ne, hvala, teta. Veš, kaj si želim? Veliko steklenico malinovca, tega imam res rad!«
Prišla je nedelja in zmajček Bim je imel rojstni dan.Ves nestrpen je čakal, da bo dobil darila. Le kaj mu bodo kupili? Žogo? Kocke? Tudi nova kapa bi bila dobra. Ali pa velika torta. V mislih se je že veselil…
Mama, očka in teta so mu čestitali in mu dali vsak svoj zavitek. Nestrpen jih je odprl. Toda… joj! V vsakem od pisanih papirjev je bila skrita velika steklenica malinovca. Bim je komaj zadrževal jok.
»Ti darila niso všeč?« je vprašal očka.
KOSILO
Mamica Zmarjetka je šla nekega dne na obisk k svoji sestri Zmajki v Zmajegrad in tako sta očka in zmajček Bim ostala sama doma. Bim se je igral s kockami, očka pa je kuhal.
Pravzaprav je bolj poskušal kuhati, ker mu ni šlo kaj prida od rok in je ves čas godrnjal sam pri sebi.
»Kaj bo dobrega za kosilo, očka?« je vprašal Bim, ki mu je krulilo po želodčku.
»Jedla bova žveplove cmoke v zeleni omaki in oglje v solati!« je rekel očka in sopihal nad lonci.
»Ne bom!« se je uprl Bim. »Zelene omake, žveplovih cmokov in oglja ne maram!«
»Ne zanima me!« je odvrnil očka. »Jedel boš in pika.«
»Pa ne bom!« je vztrajal Bim.
»Razložil ti bom,« je zavzdihnil očka Zmajeslav. »Žveplo potrebuješ, da lahko bruhaš žveplen dim, kadar je potrebno, in tega boš dobil v cmokih. Oglje potrebuješ, da imaš v želodcu vedno tisti prijetni ogenj, ki nam, zmajem, omogoča življenje. In zeleno omako moraš jesti, če hočeš ostati lepe zelene barve. Bi bil morda raje rožnat?«
Bim je malo pomislil. Rožnati zmaj – to bi bilo nekaj posebnega! A potem ne bi več mogel naskrivaj plezati po drevesih in se poditi po gozdu, ker se rožnatega zmaja vidi kilometer daleč. Ne, bo raje kar zelen. Ampak zelene omake vseeno ne bo jedel, pa pika!
»Ne bom, ne bom, ne bom,« je zacepetal Bim, da se je stolp iz kock kar podrl.
»Naložil ti jih bom po zadnji plati,« je zagrozil očka.
»Ne!« je zavpil Bim in zbežal v svoj brlog.
»Kakor hočeš, boš pa lačen!« je zaklical za njim očka in sam sedel za mizo.
Bim se je vse popoldne kujal in v želodcu mu je zavijalo. Ampak zelene omake, žveplovih cmokov in oglja vseeno ni hotel jesti. Ne in konec!
Zvečer je prišla mamica Zmarjetka in očka ji je ves obupan razložil, kakšne preglavice je imel s sinom.
»Malce počakaj, pa boš videl!« je rekla mamica in šla k Bimu.
»Očka mi je povedal, da nisi hotel jesti,« mu je dejala prijazno.
»Tistih njegovih packarij že ne bom jedel,« je zabrundal Bim.
»Ni ti treba. Bi morda raje jedel Herkulesove kroglice v sladki omaki in afriško solato?« je vprašala mamica. »Vse to sem pripravila posebej zate!«
»Herkulesove kroglice, afriška solata?« Bimu so se pocedile sline in stekel je v kuhinjo, kjer je s slastjo pospravil vse, kar je očka skuhal za kosilo…
Očka Zmajeslav se je držal za glavo, ko je Bim zmazal poln krožnik in hotel še.
»Kako ti je uspelo? Jaz sem se mučil vse popoldne, pa ni hotel niti poskusiti,« je dejal obupano.
»Majhna skrivnost,« se je namuznila mamica in pobožala po glavi Bima, ki se je basal in basal…
BI NARISAL KAJ ZAME?
Bim je ležal na tleh v svojem brlogu in risal. Najprej rdeč zmajebus z rumenimi lučmi, nato zmajevski brlog in nazadnje še velikega rožnatega zmaja s kostjo v gobcu.
»Kako miren in priden si danes,« ga je pohvalila mamica Zmarjetka, ko je prišla pogledat, kaj dela. »In kako lepo rišeš! Mi boš pokazal, kaj si narisal?«
Bim ni nič rekel, le rožnatemu zmaju je do konca pobarval rep. Mamica je vzela prvo risbo, na kateri je bil zmajebus.
»Kako čudovit zmajevski brlog!« je rekla. »Tako lepe, rdeče barve. In kako velika, svetla okna si narisal. Čudovito!« Cmoknila je Bima na nos.
»To ni brlog, to je zmajebus,« je zagodrnjal Bim. »In vsak dojenček ve, da so to luči, velike in rumene, za vožnjo po megli. Nisi še nikoli videla zmajebusa?«
Mamici je bilo nerodno.
»Ja, saj je res zmajebus! Najbrž sem risbo napačno vzela v roke, pa se mi je zdelo, da je brlog. In kaj si tukaj lepega narisal? Pokaži, da vidim, kaj imaš!«
Bim ji je molče pomolil drugo risbo.
»Tole je… tole je… ja, seveda, že vidim, živalski vrt! To rjavo spredaj je medved, tole rdeče je lisička in tole je papagaj, mar ne?« je vprašala mamica.
»Figo pa živalski vrt,« je rekel Bim. »Tole je zmajevski brlog, takšen, kot bi ga rad imel. Medved je omara, lisička je preproga in papagaj je kavč. Nič ne veš!«
»No, ja, lepo je vseeno,« je rekla mamica. »Krasen brlog si narisal. In kaj imaš na tejle risbi?«
Bim se je kujal in gledal v tla.
»Je morda maček?« je poskusila mamica.
»Ne,« je odvrnil Bim.
»Potem je vrtiljak,« je poskusila.
»Ne,« je rekel Bim.
»Čakaj, jo že imam! Tole je dvigalec uteži in tale palica je utež!«
»Ne,« je spet odkimal Bim.
»Oh, potem pa ne vem. Zelo je lepo, prav zagotovo!«
»Kako lahko rečeš, da je čudovito, če ne veš, kaj je? Morda je grd, star preluknjan dežnik ali čudovita roža, saj ne moreš vedeti! In če te že zanima, tole je rožnat zmaj s kostjo v gobcu!«
»Kar zdelo se mi je, da bo kaj takega!« je prikimala mamica. »Zdaj grem kuhat kosilo. Kaj pa boš ti počel? Boš risal? Tako lepo znaš risati!«
Bim je molčal.
»Bi narisal kaj lepega zame?« je vprašala mamica. »Morda šopek ali gozd?«
»Ne bom,« je odkimal zmajček. »Če bi narisal šopek, bi mislila, da je parkirišče pred trgovino, če bi narisal gozd, bi rekla, da je jež!«
»Kaj boš potem počel?«
»Žogat se grem,« je rekel Bim. »Tako bo še najbolje. Bodo vsaj vsi vedeli, kaj počnem!«
DOBER DAN, LISICA MICA
Nekega dne je zmajček Bim sedel na gozdni jasni in se ogledoval v žepnem zrcalu, ki ga je izmaknil mami. Kar všeč si je bil in bolj ko se je gledal, bolj se mu je zdelo, da je pravzaprav čisto prikupen.
Mimo je pritekla lisica Mici in radovedna obstala. Le kaj počne Bim? Ko je videla, kako zavzeto se ogleduje, se je začela smejati.
»Dober dan, Bim,« je rekla. »Se občuduješ?«
»Malo se gledam,« je odvrnil zmajček prevzetno.
»No ja, za zmaja sem kar čeden,« je menil Bim. Mici se je zahihitala.
»Glavo imam lepo oblikovano!«
»Približno tako kot sod,« je rekla lisica.
»In oči imam lepe,«je dejal zmajček, ki je namenoma preslišal njene hudobne besede. »Tudi nos ni slab!«
»Oči imaš kot dva madeža in nos kot predor! Si že kdaj videl kaj lepšega kot je moj ozek, zašiljen gobček?«
»Moj rep je lepši,« se je uprl Bim.
»O, seveda, takšen je kot zelena žaga. Mojega si oglej, košat in mehak je, vsaka gospodična bi ga prav rada nosila okrog vratu!«
»Ušesa so v redu!« je rekel zmajček.
»Kot ročaja na loncu morda,« je menila Mici. »Nič ne pomaga, grd si!«
Zdaj se Bim ni mogel več premagovati, planil je v jok in zbežal domov. Navsezadnje je bil samo majhen zmajček!
»Kaj se je zgodilo?« je vprašal očka Zmajeslav. »Te je kdo nabil?«
»Lisica Mici je rekla, da sem grd!« je zajokal Bim.
»Grd pa že nisi,« se je uprla mama in mu s predpasnikom obrisala oči. »Zakaj naj bi bil grd?«
»Ker imam veliko glavo in preširoke nosnice, ker imam rep kot zelena žaga,« je hitel pripovedovati Bim.
»Ubogi moj sinko,« je zavzdihnila mama in si še sama obrisala oči.
»Takole je s tvojo lepoto,« je menil oče. »Glavo imaš veliko zato, da lahko vanjo spraviš kaj možganov. Mici jih očitno ne potrebuje in ji majhna čisto zadošča. Velike nosnice so potrebne zato, da lahko pihaš ogenj, če je treba in tega Mici ne zna. S svojo zeleno žago, kot pravi tvojemu repu, pa lahko odženeš več sovražnikov kot ona s svojim omelom. Poleg tega tvojega repa nikdar nihče ne bo nosil okrog vratu. Veš kaj, Bim, čisto pravi zmaj si in pika!«
Zmajček se je potolažil, pozabiti Micine nesramnosti pa ni mogel. Ko jo je prihodnjič srečal, se ji je maščeval.
»Dober dan, Mici,« jo je prijazno pozdravil. »Kako čedna si danes!«
»Kajne?« je rekla lisica. »Bolj kot ti!«
»Ja, za lisico si res čedna,« je dejal Bim. »Ampak za zmaja si pa preklicano grda!«
Kako se je Mici razjezila! Kar planila je proti Bimu, a ta je iz širokih nosnic pihnil proti njej malček ognja, tja pod rep. Za kazen, da ne bi bila nikdar več hudobna.
to ni krivica!
ČE TO NI KRIVICA
Ponoči so zmajčka Bima preganjale moraste sanje. Sanjal je, da ga lovi deset črnih zmajev, ki bruhajo ogenj – in ko se je prebudil, si je kar oddahnil, da to ni res. Vseeno ga je bilo samega strah in spomnil se je na svojega medvedka, s katerim je nekoč spal. Tega je bilo že davno – kake dva meseca menda.
Bim je prižgal nočno lučko in začel iskati svojega prijatelja. V nočni omarici ga ni bilo, v košari med igračami ga ni našel, čeprav je zmetal vse igračke na tla. Prebrskal je predalnik in zmetal obleke iz omare. Končno ga je našel čisto na dnu med puloverji. Blaženo ga je stisnil k sebi in zaspal kar na dnu omare, na kupu oblek.
Ko je zjutraj mamica Zmarjetka prišla v sobo, se je prijela za glavo. Kakšen nered! Soba je bila taka, kot bi jo oropalo deset razbojnikov hkrati. In zmajčka ni bilo!
»Hitro, pridi! Najinega Bima so ugrabili,« je zaklicala in očka je stekel za njo, kar so ga nesle noge. Res, soba je bila vsa v neredu, Bima pa ni bilo. Postelja je zevala prazna in mamica Zmarjetka je zajokala.
»Najinega ljubljenega zmajčka ni, buuu!«
»Počasi, morebiti ni tako hudo,« je rekel očka Zmajeslav. »Morda je Bim napravil nered in se boji, da bi ga okregala, pa se je kam skril. Preiščiva hišo!«
Pregledala sta vse od podstrešja do kleti, a zmajčka ni bilo nikjer. Prisopihala sta nazaj v njegov brlog in žalostno ugotovila, da sinka ni.
»Ljubi moj Bimček,« je zastokala mamica in si obrisala solzne oči. »Kako bova živela brez njega?«
»Oh, joj,« je zasmrkal očka in si tudi sam obrisal oči. »Upam, da se mu ni zgodilo kaj hudega! Resda sem ga kdaj okregal, a to sem storil le njemu v dobro. Če bi bil le živ in zdrav, mu nikdar več ne bi rekel žal besede!«
Bim je bil že nekaj časa buden in je skrit v omari poslušal, kaj se pogovarjata. Še sanjalo se mu ni, da ga imata očka in mamica tako rada. Sklenil je, da bo še malo počakal in slišal kaj lepega, toda očka je rekel, da bo poklical policijo. Sprevidel je, da je šale konec in prilezel je iz omare.
»Bimček, ljubček!« je vzkliknila mamica in ga objela.
»Bim, lump,« se je jezil očka. »Kaj si počel v omari? In kdo je razmetal sobo?«
»Jaz,« je priznal Bim. »Ponoči, ko sem iskal svojega medvedka. Potem sem zaspal v omari.«
»V smrtni strah si naju spravil,« mu je očitala mamica.
»Potem si zdajle poslušal, ko sva te iskala in kako sva se pogovarjala o tebi, kajne?« je vprašal očka. Bim je molčal.
»Malo,« je priznal. »Čisto malo. Prej sem spal!«
»Ti bom že dal – čisto malo,« je zarobantil očka. »Za kazen boš danes dopoldne ostal v sobi in pospravil tole razmetanijo, v soboto pa ne smeš v kino!«
»Če to ni krivica,« je premišljeval Bim, ko je pospravljal sobo. »Prej je govoril, da me ne bo več kregal, zdaj pa takole!« Sicer pa zmajček odraslih zmajev nikdar ne more razmeti. Ko bi me vsaj res ugrabili razbojniki, je pomislil Bim, a potem se je spomnil črnih zmajev, ki so ga preganjali v sanjah. Nak, je že bolje pospravljati sobo…
ČE MAMICA PREVEČ GOVORI
Govorjenje je sila dolgočasna in naporna reč, je ugotovil zmajček Bim, ko se je žogal. Lepo je metal žogo ob drevo in jo lovil, ko ga je poklicala mamica Zmarjetka.
»Te nič ne zebe, Bim?«
»Ne, mami!« je odvrnil zmajček.
»Ne bi dal šala okrog vratu? Danes se mi zdi nekam hladno!«
»Ne bom, mami,« je rekel Bim.
»Ti dam kapo? Zdi se mi, da piha!«
»Ne, mami!«
»Prav!« Mamica je zaprla okno, a že čez nekaj časa ga je spet odprla in poklicala zmajčka.
»Si lačen, Bim?«
»Ne!«
»Bi morda kos zmajevskega zavitka? Še topel je!«
»Ne bom,« je dejal Bim.
»Ali pa majhen obložen kruhek?«
»Ne!«
»Kakor hočeš,« je rekla mamica in zaprla okno. Bim se je v miru žogal naprej, a že čez nekaj minut je spet zaslišal mamičin glas:
»Si žejen, Bim?«
»Nisem, mami!«
»Hladno je, dobro bi bilo, če bi spil skodelico čaja!«
»Ne bom!« je zaklical Bim. Mama je zaprla okno, a že čez nekaj trenutkov ga je spet odprla.
»Zakaj se žogaš, sinko? Ne bi skakal čez kolebnico?«
»Ne, mami!« je odvrnil Bim.
»Zakaj ne pokličeš svojega prijatelja Zmartina?« je zanimalo mamico Zmarjetko. »Lahko bi skupaj kartala ali igrala zmajček, ne jezi se!«
»Nočem Zmartina, rad bi se žogal!« je rekel Bim.
»Prav,« je dejala mamica, a že čez nekaj trenutkov je zaklicala: »Si res prepričan, da se ne boš prehladil, Bim?«
Zdaj je bilo zmajčku dovolj. Tako rad bi se v miru žogal, namesto tega pa mora ves čas govoriti! Le zakaj morajo zmaji toliko govoriti, mame pa še posebej? Sklenil je, da ne bo spregovoril niti besedice več in pika. Nikdar več!
»Pridi na kosilo!« ga je v tistem poklicala mamica. Bim je pospravil žogo in šel.
»Je juha dobra?« ga je vprašala. Bim je molčal.
»Boš še malo zmajevskega zavitka?« Bim še vedno ni odprl ust.
»Si se lepo žogal?« Bim ni odgovoril.
»Zakaj ne govoriš, si zbolel?« je zaskrbelo mamico. Bim ni niti črhnil. Mamica je obupano pogledala očeta.
»Očitno je z našim Bimom nekaj hudo narobe,« je menil ta. »Najbrž je izgubil jezik. Kakšna škoda! Ravno danes popoldne sem nameraval v mesto, da bi mu kupil nove superge, a zdaj seveda ne more povedati, kakšne naj mu kupim. Pa kdaj drugič!«
Bim je nekaj trenutkov premišljeval. Res je naporno toliko govoriti in velikokrat bi bilo prijetneje, če bi bili zmaji nemi. A če gre za superge… Ni dolgo okleval.
»Zelene,« je izbruhnil. »Z rumenimi vezalkami!«
ZELENE SUPERGE
Zmajček Bim je sedel na ograji, zvonil z nogami in opazoval svoje nove zelene superge z rumenimi vezalkami. Takole od spredaj so bile videti imenitne in če je obrnil nogo malo postrani, so bile še vedno krasne.Tudi od zadaj niso bile slabe in Bim je bil prepričan, da je najlepše obut zmaj na svetu.
»Zelene superge z rumenimi vezalkami so nekaj najlepšega,« je premišljeval. »Če bi imel v ustih še košček žvečilnega gumija in bi ga počasi žvečil, bi bil naj – zmaj. Pravi zmajer!«
V tistem je pritekel mimo njegov prijatelj Zmartin.
»Živijo, Bim!«
»Zdravo,« je rekel Bim in se še vedno gledal pod noge. Zmartin vendar mora opaziti njegove nove superge!
»O, nove superge imaš,« je ugotovil Zmartin.
»Ja. Včeraj mi jih je oče prinesel iz Zmajegrada!« Pričakoval je, da jih bo Zmartin pohvalil, ta pa je le skomignil.
»No ja, zate so dobre!«
»Kako to misliš?« se je razhudil Bim.
»Tako pač! Zelene z rumenimi vezalkami niso slabe, a meni je očka prinesel lepše. Rdeče z modrimi zvezdicami. Iz Zmajevilla!«
Bim je postal še bolj zelen kot ponavadi, od zavisti. Rdeče z modrimi zvezdicami in to iz Zmajevilla! Vsak dojenček ve, kako daleč je Zmajevill!
»Ti je prinesel še kaj drugega?« je vprašal Bim napol jezno, napol radovedno.
»Ja, seveda! Rumeno čepico s ščitnikom, na katerem je velik Z,« je malomarno rekel Zmartin. »In žvečilni gumi z okusom po žveplu!«
»A tako? No, adijo, mami sem rekel, da kmalu pridem!« je dejal Bim. Stekel je domov, v svoj brlog in kuhal mulo.
»Bim, pridi na kosilo!« ga je poklicala mama.
»Ne bom!«
»Zakaj ne?«
»Zato, ker ima Zmartin tisočkrat lepše superge od mojih, rdeče z modrimi zvezdicami, rumeno kapo s ščitnikom, na katerem piše Z in še žvečilni gumi z okusom po žveplu. Vse to mu je očka prinesel iz Zmajevilla. Kaj pa imam jaz? Uboge zelene superge, staro karirasto kapo, za žvečilni gumi pa mi ne daš!«
»Mi pač nimamo denarja, da bi hodili v Zmajevill,« je rekla mama jezno. »Tudi tvoje zelene superge so lepe. In žvečilni gumi ni dober za zobe. Sploh pa me ne zanima, kaj ima Zmartin. Jest pojdi!«
Bim jo je z dolgim nosom pobral za njo. Mama mu je naložila zvrhan krožnik zmajevskega narastka.
»Ne bom, ne maram ga!« se je uprl Bim.
»Zmartin ga ima zelo rad!«
»Me nič ne zanima, kaj ima Zmartin rad,« je Bim jezno odrinil je krožnik.
»Pridi malo sem!« ga je poklical očka Zmajeslav, ki je stal ob oknu. »Glej, kdo gre!«
Za spremembo je Bim ubogal – in kaj je videl? Zmartina v zelenih supergah, z navadno karirasto čepico.
»Hej, Zmartin!« ga je poklical skozi okno, a prijatelj je le povesil glavo. Tako torej!
»Mamica,« je rekel Bim skesano.
»Nič, hotel sem le vprašati, če imaš še kaj zmajevskega narastka!«
"NE BOM" DAN
Nekega deževnega dne se je zmajček Bim igral v svojem brlogu in razmetal vse igračke. Joj, kakšen nered je bil! Ko je vstopila mamica Zmarjetka, se je prijela za glavo.
»Kakšen svinjak imaš, Bim!« je rekla jezno. »Ne vem, kako ti uspe tako razmetati brlog!« Bim ni nič odgovoril, le lopar za perjanico je zagnal v kot.
»V takšnem ne moreš biti,« je menila mamica. »Pospravil boš!«
»Ne bom,« se je kujal Bim.
»Pomagala ti bom spraviti brlog v red,« je predlagala mamica.
»Ne bom!«
»Ti boš zložil kocke, jaz bom pospravila slikanice.«
»Ne bom!« je bil trmast Bim.
»Prav, potem boš ti pospravil slikanice in bom jaz pospravila kocke.«
»Ne bom,« je zacepetal zmajček.
Mama je obupala, ko je videla, kako trmast je.
»Prav, pa živi v neredu, jaz že ne bom pospravljala za teboj!«
Bim je ležal na tleh in metal karte okrog sebe. Tako zoprn, dolgočasen, deževen dan je bil!
»Bim,« je zaklical očka Zmajeslav. »Pridi sem!«
»Ne bom,« je rekel Bim.
»Bim!« je še glasneje zaklical očka. »Pridi, skupaj bova zložila drva!«
»Ne bom!« je zavpil zmajček.
»Tudi zate so,« ga je prepričeval očka. »Če jih ne bova zložila, se pozimi ne bomo imeli s čim greti. Pomagaj mi!«
»Ne bom!« je zakričal Bim in za vsak slučaj zaklenil vrata svojega brloga. Očka bi se znal še razjeziti…
Popoldne je prišla teta Zmajka.
»Pridi pozdravit teto,« je zaklicala mama.
»Ne bom,« je rekel Bim.
»Prinesla ti je zmajlado,« je povedal očka. »Lahko bi se ji zahvalil!«
»Ne bom!«
»Teto bova pospremila do zmajebusa,« je čez čas zaklicala mama. »Bi šel z nama?«
»Ne bom!« je zavpil Bim.
Teta, mamica in očka so odšli in zmajčku je bilo kar hudo samemu doma. A z njimi vseeno ni hotel.
»Ne bom,« je bilo slišati iz zmajčkovega brloga.
»Boš šel spat?« je vprašal očka čez nekaj časa.
»Ne bom,« je zagodrnjal Bim, oči pa so se mu že kar same zapirale.
Prihodnje jutro je sijalo sonce in Bim je prilezel iz svojega brloga.
»Boš zajtrkoval?« je vprašala mamica.
»Bom!« je prikimal Bim.
»Po zajtrku grem popravit streho našega brloga,« je povedal očka. »Mi boš pomagal?«
»Bom,« je rekel Bim, da sta bila mamica in očka oba presenečena.
»Poslušaj, Bim, kaj pa je bilo s teboj včeraj?« ga je vprašal očka Zmajeslav.
»Ah, nič posebnega,« je dejal Bim. »Bil je le tako zoprn 'ne bom' dan!«
ZMAJERJI NE NOSIJO KAP
Vso noč je snežilo in zjutraj se je zmajček Bim namenil ven, da preizkusi novozapadli sneg. A ni prišel daleč, že na vratih ga je zaustavila mamica Zmarjetka.
»Kam pa kam, sinko?«
»Z Zmartinom se grem kepat!« je povedal Bim. »Morda bova naredila še sneženega zmaja, če se nama bo ljubilo!«
»Se ti ne zdi, da si nekaj pozabil?« ga je opomnila mamica.
»Kaj pa?«
»Kape nimaš!«
»Ne potrebujem je,« je ponosno odvrnil zmajček. »Tale trak čez ušesa je čisto dovolj!«
»Bim,« se je razhudila mamica. »Menda ne boš trdil, da te tale vezalka greje?«
»To ni vezalka, pač pa poseben grelec za ušesa. Dal mi ga je Zmajko za tri frnikule. In vsak dojenček ve, da letos zmajerji namesto kap nosijo grelce!«
»Prav malo mi je mar, kaj nosijo zmajerji,« se je jezila mamica. »Ti si navaden, majhen zmaj in če hočeš ven, boš dal kapo na glavo!«
»Ne bom!« se je uprl Bim.
»Potem boš ostal doma!«
»Ne!« je zavpil zmajček, da je očka, ki je sedel na kavču, skoraj padel na tla od strahu. Jezen je prisopihal v kuhinjski brlog.
»Dereš se, kot bi te dajali iz kože, Bim! Kaj se je zgodilo?«
»Mamica me ne pusti ven!« je zatulil zmajček.
»Seveda ne, ko pa noče dati kape na glavo. Pravi, da mu tale trak dovolj greje ušesa,« je povedala mamica.
»Zmajerji letos ne nosijo kap,« se je kujal Bim. »In jaz nočem biti kot kakšen dojenček!«
»Jasno da ne,« je rekel očka, da ga je mamica grdo pogledala. »Seveda moraš biti zmajer, le da je letošnja zima prehuda, da bi nosil trak okrog ušes. Počakati moraš, da malo zrasteš, potem boš lahko zmajer!«
»Kdaj pa bom dovolj velik?« je hotel vedeti Bim.
»Recimo – čez kaki dve zimi. Takrat boš lahko nosil trak, letos pa boš imel kapo, prav?«
Bim je malo razmislil. Dve zimi, to bo hitro minilo.
»Častna beseda,« je obljubil očka.
»Prav,« se je strinjal Bim in snel trak ter si potisnil na glavo staro, karirasto kapo. »Samo da ne boš pozabil!« In se je šel igrat.
»Zakaj si danes tako važen?« ga je vprašal Zmartin.
»Srečo imaš,« je menil Zmartin. »Moj še slišati noče za kaj takega!« Malo se je zamislil.
»Ampak, Bim, kaj če zmajerji čez dve leti ne bodo več nosili traku okrog ušes?« Zdaj se je zamislil Bim.
»Saj se mi je zdelo, da je kakšen trik,« je dejal žalostno, a po trak vseeno ni šel. Je bilo prehladno!
NEDELJSKI IZLET
V petek popoldne se je družina Zmaj zbrala, da bi se dogovorili, kam naj bi šli na nedeljski izlet.
»Mislil sem, da bi šli v Zmajegrad v zabaviščni park,« je predlagal očka Zmajeslav. »Bim se še nikdar ni vozil z vrtiljakom!«
»O, tja pa že ne,« je nasprotovala mamica. »Bim je še premajhen za vrtiljak, lahko se mu zvrti, padel bo in si zlomil roko, če se ne bo zgodilo še kaj hujšega!«
»Ampak jaz bi rad šel na vrtiljak,« je plaho ugovarjal Bim, a ga je pogled mamice prepričal, da nima smisla vztrajati.
»Potem pojdimo veslat na jezero,« je spet predlagal očka Zmajeslav. »To bi bil res lep nedeljski izlet!«
»Ne pride v poštev,« je odkimala mamica. »Kaj pa, če bodo veliki valovi? Lahko nam prevrne čoln in Bim ne zna plavati! Bi rad videl, da ti sinko utone?«
»Lepo vreme so napovedali,« je ugovarjal očka. »Poleg tega znam imenitno veslati, nekoč sem bil celo šolski prvak!«
»Do danes si zanesljivo že vse pozabil,« je menila mamica. »In na jezeru vedno tako zelo piha. Prehladili se bomo, še pljučnico si nakopljemo! Poleg tega so čolni navadno trhli in puščajo vodo. Mokri bomo in prav dobro veš, kako nevarna je voda za naš ogenj!«
»Potem pojdimo na obisk k Zmajčkovim,« je predlagal očka. »Neštetokrat so na že povabili.«
»Si ob pamet? K Zmajčkovim me ne spraviš niti s štirimi konji,« se je razburila mamica. »Zmilan vedno nagaja Bimu, vidva z Zmajedarjem bosta vse popoldne gledala nogomet na zmajeviziji, jaz pa bom morala poslušati Zmajdo, ki venomer čenča. Ne, hvala!«
»Lahko gremo v gozd po jagode,« je predlagal Bim.
»V gozd? In če se bomo izgubili, kaj potem?« je bila čisto zgrožena mamica. »Še kakšna zver nas bo požrla. Ne, v gozd že ne!«
Bim in očka Zmajeslav sta natresla še celo kopico predlogov – od tega, da bi šli v kino, v stari zmajevski grad na bližnjem hribu, na sprehod v park, toda mamica je vedno našla kakšno oviro. Končno se je Bim nečesa domislil. Šel je v kuhinjski brlog in prinesel kozarec vode ter ga od daleč pokazal mamici.
»Mamica, kakšno vodo imam v kozarcu, toplo ali mrzlo?«
»Neumnosti sprašuješ, sinko. Kako naj vem, če nisem pomočila prsta vanjo in poskusila?«
»No, saj,« je dejal Bim. »Na vrtiljaku tudi nisi bila, ne na jezeru, ne pri Zmajčkovih, ne v gozdu, ne v kinu, ne v gradu, ne na sprehodu, pa vseeno že veš, kako bo. Saj nisi poskusila!«
Mamici je bilo kar malo nerodno in je nekaj časa molčala, nazadnje je rekla:
»Pa pojdimo veslat. Morda tisti čolni le niso tako trhli, kot govorijo!«
STRAH
Očka Zmajeslav in mamica Zmarjetka sta se odpravljala v gledališče in Bim bi moral ostati sam doma. Že vse popoldne se je kujal in ju prepričeval, naj ostaneta z njim, a ga nista hotela poslušati.
»Strah me bo,« je dejal Bim, ko si je mamica likala večerno obleko.
»Nimaš se česa bati,« ga je prepričevala. »Nič se ti ne more zgoditi!«
»To si ti rekla. Kaj pa, če pride hudobni volk in me požre?«
»Ne izmišljaj si, Bim,« je rekla mamica. »Dobro veš, da tu sto kilometrov okrog ni nobenega volka.«
»Pa je. Zmartin ga je zadnjič videl. Tam, na robu gozda!«
»Pravega, živega volka?« je bila radovedna mamica.
»No… ne… le rep,« je nerad priznal zmajček. »Iz grma je gledal!«
»Tvoj Zmartin je najbrž videl mačko,« je menila mamica in dala pod likalnik očkovo belo srajco.
»Če me pustita samega, bom jokal!« je dejal Bim.
»Ne boš,« je odkimala mamica. »Če boš preveč jokal, ti ogenj lahko ugasne – in kaj potem? Zbolel boš!«
»Bom pa kričal, vsi daleč naokrog bodo vedeli, kako grda sta, ker me zvečer puščata samega!«
»Ne boš,« je rekla mamica. »Vsi te bodo imeli za dojenčka, če se boš drl. Bi rad videl, da bi vsi govorili, kakšen otrok si še?«
»Briga me,« se je kujal Bim. »In kaj naj naredim, če bo zmanjkalo elektrike, a? Na to nista pomislila. Konec me bo!«
»Prižgal boš svečo,« je predlagala mamica. »Skupaj z vžigalicami ti jo bom pustila na mizi.«
»Ne bom. Strah me bo in kričal bom in jokal,« je trmaril Bim. Za pokušino je potočil nekaj majhnih, majcenih solzic.
»Ne boš, velik si že,« mu je prigovarjala mamica. »Sploh pa bova kmalu doma.«
»Pa bom,« je zacepetal Bim. »Bom, bom, bom!«
»Se spet dereš?« je vprašal očka, ki je prišel po srajco.
»Nočem biti sam, strah me bo!« je pojasnil zmajček. »Ostanita doma!«
»Seveda te bo strah, majhni zmajčki se vedno bojijo, kadar jih starši puščajo same. Boš videl, prišel bo volk in te požrl!«
»Ne, ne bo,« je trmasto rekel Bim. »Volkov ni, tisti rep, ki ga je videl Zmartin, je bil mačkin!«
»Jokal in kričal boš, da bodo vsi vedeli, kako grda sta mamica in očka, ki puščata štiridesetletnega dojenčka samega doma!«
»Ne bom,« je dejal Bim. »Nisem dojenček!«
»In če bo zmanjkalo elektrike, boš sedel v temi in se cmeril, dokler ne prideva!« je menil očka Zmajeslav.
»Ne bom. Svečo bom prižgal, da veš, saj znam!«
»Pravilno,« je ugotovil očka in si zavezal kravato. »In zdaj niti slučajno ne boš šel spat, pač pa boš rogovilil po hiši do polnoči!«
»Figo,« je rekel Bim. »Oblekel bom pižamo in šel v posteljo, takoj!«
»Lepo,« se je nasmehnil očka. »Vedel sem, da si pravzaprav čisto priden otrok, ki zvečer lahko ostane sam doma. Le prepričati te je treba!«
OBISK
»Jutri dobimo obisk,« je oznanil očka Zmajeslav. »K nam pride moj stari znanec Zmago z družino.«
»Pospravila bom in spekla krofe,« je dejala mamica Zmarjetka. »In ti, Bim, moraš tudi pospraviti svoj brlog!«
»Ne bom,« je rekel Bim.
»Že spet začenjaš?« je rekel očka jezno.
»Ne bom, ker sem ga že danes zjutraj!«
Očku je bilo nerodno. »Prav, potem le pobriši prah s polic!«
Bm bi seveda rad rekel, da ga je že, a je vedel, da nima smisla. Zato je vzel krpo za prah in šel v svojo sobo brat stripe.
Prihodnji dan je prišel obisk. Očka Zmago, mamica Zofka in sinček Zmojmir.
»Reci dober dan, Zmojmir!« je dejal očka Zmago. Zmojmir se je le namrdnil.
»Pozdravi Bima,« je rekla mamica Zofka. Zmojmiru mu je pokazal jezik. Očka Zmajeslav in mamica Zmarjetka sta se le spogledala, rekla pa nista nič.
»Otroka, lahko bi se šla igrat v Bimov brlog,« je predlagal očka Zmajeslav. »Mi, odrasli bomo medtem kakšno rekli!«
Bim je odpeljal Zmojmirja v svoj brlog.
»Hočem videti igračke!« je ukazal Zmojmir. Ko mu jih je Bim pokazal, jih je začel metati po sobi. Z žogo in kolebnico je še nekako šlo, s kotalkami pa se je ponesrečilo. Zmojmir jih je zabrisal naravnost v okno, da je steklo zažvenketalo in se razcvetelo. Vsi so pritekli na kup.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašal očka Zmajeslav.
»Bim je razbil okno,« je zajavkal Zmojmir.
»Ampak jaz nisem…« je skuša ugovarjati Bim.
»Je že dobro,« je dejala mamica Zmarjetka. »Pojdimo na krofe in malinovec!«
Bim je mirno obsedel za mizo, Zmojmir pa je skakal po brlogu in za seboj puščal rumene sledi drobtin. Ko je končno le sedel za mizo, je s komolcem prevrnil vrč malinovca naravnost na preprogo.
»Zdaj bi pa šli,« je predlagal očka Zmago ter potrepljal sinka po glavi. »Zmojmir mora v posteljo!«
»Potem vas ne bomo zadrževali,« se je strinjala mamica Zmarjetka, ki je komaj zadrževala jezo.
Po obisku je vsa družina Zmaj obsedela za mizo.
»Nova preproga,« je zastokala mamica, »pa drobtine vsepovsod in strto steklo…«
»Nisem bil jaz,« je povedal Bim.
»Saj vem,« je dejal očka Zmajeslav. »Veš kaj, lahko sva lahko le vesela, da imava tako pridnega zmajčka za sina, mar ne?« Mamica Zmarjetka je le prikimala.
»Zmojmir bi moral večkrat priti na obisk,« je pomislil Bim. »Potem bi videli, kako sem priden!« A rekel ni nič.
DAN ZA KOPANJE
Bila je sobota in bil je dan za kopanje. Bim je sovražil sobote in kopeli, mamica pa je očitno oboje oboževala, ko ga je vedno tako priganjala v vodo!
»Pohiti v kopalnico, Bim« mu je ukazala, »takoj v kad. Pripravila sem že milo in brisače.«
»Ne bom,« je rekel zmajček.
»Ti bom že dala – ne bom! Če boš tako nadaljeval, te bomo začeli klicati Bim – ne bom! Spravi se že v vodo, od tukaj vidim, kako si umazan. Čisto črn vrat imaš!«
»Ne bom,« je odkimal Bim.
»Hočeš, da pokličem očka? Naložil ti jih bo po zadnji plati, da se boš enkrat že nehal upirati!« je zagrozila mamica, a ko je videla, da so se Bimu od strahu razprle oči, je rekla pomirljivo:
»No, ne bom. Kopat se pa le spravi!«
»Ampak mamica…«
»Nič, mamica, ne boš me pretental. Zmilan se kopa dvakrat na teden in Zmartin si vsak dan umije ušesa. Kdaj si si ti sam od sebe umil ušesa?«
»Mamica…« je spet poskusil Bim.
»Še nisi v kopalnici?«
»Rad bi ti le povedal…«
»Že vem, kaj mi imaš povedati. Da preveč umivanja škodi zeleni barvi, da se bojiš, da ti bo voda pogasila ogenj… Ne pustim se prelisičiti!«
»Nočem te prelisičiti, mamica, jaz bi…«
»Vem, kaj boš rekel. Da ti milo ne diši ali da so brisače pretrde. Daj, pohiti, izgubljam že potrpljenje!«
»Rad bi se kopal, le…«
Zdaj je bilo mamici zadosti, trdo je prijela neubogljivega sinka za roko in ga odvlekla v kopalnico.
»Sleci to umazano majico in v kad,« je ukazala.
»Ne bom,« je rekel Bim.
Mamica je zmajčku slekla majico in ga postavila v kad.
»Ne, nočem,« je zadnjič zaklical Bim.
»Umazan si kot pujs in moraš se umiti, pa pika. Če se nočeš kopati, te bom vsaj oprhala!«
»Ne, ne!« je prosil Bim. Mamica pa je že odprla pipo in spustila curek vode na sinčka.
»Zapri, hitro zapri!« je zaprosil zmajček.
»Že spet godrnjaš? Mar se nisva lepo dogovorila, da se bom umil?« Bima je namilila, da je bil podoben velikemu milnemu mehurčku.
»Ampak mamica!« je zavpil Bim, da je šlo kar skozi ušesa.
»Kaj je vendar?«
»Ampak mamica, rad bi ti le povedal, da naš grelnik ne dela. Očka mi je zjutraj povedal, da se je pokvaril. VODA JE MRZLA!«
GREM LAHKO VEN
Zmajček Bim se je dolgočasil. Nekaj časa je sicer plezal po drevesih, se žogal in skakal čez kolebnico, prav zabavno pa vse skupaj ni bilo. Premišljeval je in se domislil, da se najbrž dolgočasi zato, ker je sam. Odločil se je, da bo obiskal prijatelja Zmajka. Skupaj bosta lažje ušpičila kaj zabavnega in kratkočasnega!
Stekel je k mamici Zmarjetki.
»Mamica, se grem lahko igrat k Zmajku?«
»Ne vem, vprašaj očka,« je odvrnila mamica, ki je ravno pomivala velik kup posode in je bila zato slabe volje.
Zmajček je stekel k očetu.
»Očka, šel bi k Zmajku, če dovoliš!«
Očka, ki je ravnokar v Zmajevskih novicah prebral, da se bo spet podražil zmajebus, je bil na moč slabe volje.
»Kaj bi rad?«
»Šel bi se igrat k Zmajku!«
»Mamico vprašaj,« je rekel očka.
»Sem že, pa je rekla, naj grem vprašat tebe.«
»Potem ji povej, da dovolim, če ona dovoli!« je dejal očka Zmajeslav in si čestital za tako zvit odgovor.
Mamica je še vedno pomivala posodo in je bila še bolj slabe volje. Medtem je namreč razbila krožnik.
»Mamica, se grem lahko igrat k Zmajku? Očka je rekel, da dovoli, če ti dovoliš!«
»Če jaz dovolim? Povej mu…« je zaklicala mamica.
»Kaj naj mi pove?« je bil radoveden očka, ki je ravno vstopil v kuhinjski brlog.
»Solit se pojdi,« je rekla mamica jezno. »Lepo si se izmaknil! Ti dovoliš, če jaz dovolim! In kaj naj zdaj naredi ubogi otrok, naj se gre igrat ali ne?«
»Saj bi mu lahko ti že na začetku dovolila, da lahko gre,« se je branil očka.
»Zakaj ravno jaz? Vso odgovornost za vzgojo otrok bi rad preložil na moja pleča,« se je hudovala mamica. »Še toliko časa nimam, da bi lahko v miru pomila posodo, ker ti ne moreš otroku dovoliti, da se gre lahko igrat!«
»Jaz niti časopisa ne morem v miru prebrati!« je odvrnil očka.
»Jaz pa sem že pozabila, kaj se pravi v miru brati časopis,« mu ni ostala dolžna mamica.
Prepirala sta se in prepirala, da so Bima že bolela ušesa, pa še vedno ni vedel, če gre lahko k Zmajku ali ne.
»Če ne bosta kmalu končala, bo sonce zašlo, v temi pa se ne moreva igrati,« je pomislil Bim. Naveličal se je čakati in se napotil ven.
Mamica in očka sta naenkrat obstala.
»Kam greš?« je vzkliknila mamica.
»Kam pa kam?« je zarentačil očka.
»Prepirata se, če grem lahko k Zmajku, ali ne?« je vprašal Bim.
»Seveda,« sta vzkliknila v en glas.
»No, zato sem se odločil, da se grem igrat k Zmartinu. Jutri pa se bom šel igrat k Zmajku, če se bosta do tedaj že zmenila, prav? Na svidenje!«
Še preden sta lahko kaj rekla, ga že ni bilo več.
PALAČINKE
Palačinke z orehi, smetano in čokolado, mmmm, je tuhtal Bim. Če je samo pomislil nanje, so se mu pocedile sline! Šel je k mamici in jo prosil, da mu jih speče.
»Seveda, ljubi moj Bimček, takoj bom pripravila testo,« je rekla mamica, ki je bila tistega dne dobre volje. »Kar pojdi se igrat na dvorišče! Ko bodo pečene, te pokličem.«
Bim je šel na dvorišče. Sedel je na gugalnic, se zibal in mislil na palačinke.
»Joj, Bim, jajc mi je zmanjkalo,« je skozi okno zaklicala mamica. »Bi šel k teti Zmagdi vprašat, če mi jih lahko nekaj proda? Zadnjič se je hvalila, da njene kokoši prav imenitno nesejo!«
Bim je vzel košaro in denarnico in odšel k teti Zmagdi po jajca.
»Joj, ljubi Bim, prepozno si prišel, pred nekaj minutami sem prodala zadnjega,« je dejala teta Zmagda. »Pojdi k teti Zmarički, morda jih ima še kaj!«
Bim je šel k teti Zmarički, a je ni bilo doma.
»V Zmajegrad je šla,« je povedala njena soseda. »Po kaj si prišel?«
»Mamica me je poslala po jajca,« je dejal Bim žalostno. »Za palačinke,« je dodal tišje.
»Veš kaj, stopi do tete Zinke, ki stanuje tam na robu gozda. Včasih je prodajala jajca!«
»Kje pa stanuje teta Zinka?« je vprašal Bim.
»Tamle naravnost pojdi po poti, na prvem križišču levo in do velikega hrasta, potem ob mlaki desno in čez jaso, tam blizu treh smrek boš našel njeno hišo!«
»Na levo, do velikega hrasta, ob mlaki levo in… ne, desno do breze,« si je neuspešno ponavljal Bim. Nič čudnega, če se je izgubil! Ni šel do hrasta ampak do smreke in čez jaso in ob potoku in hiše tete Zinke ni bilo nikjer. In nenadoma se zavedel, da se je izgubil!
»Ojoj, kaj pa zdaj?« se je v strahu spraševal zmajček.
mel je srečo, ker je naletel na gozdnega čuvaja Zmajevida in ta ga je prijel za roko ter ga odpeljal skoraj do doma.
»Drugič se ne smeš sam potepati po gozdu,« ga je okregal. »Kaj si sploh iskal?« Bim je hotel reči, da jajca za palačinke, a si je premislil. Zmajevid mu že ne bi verjel!
Utrujen, razočaran in prestrašen je prišel Bim domov. Toliko se je nahodil in namučil, še izgubil se je, do palačink pa vseeno ni prišel. In še mamica bo jezna!
»Le kje si hodil, nesrečni sinko?« je vprašala. »Skrbelo me je že zate!«
Bim je začel pripovedovati, kako je bilo in vmes bruhnil v jok, od prestanega strahu in od veselja, ker je bil spet na varnem.
»In niti palačink ne bom dobil,« je zajokal. »Vse je bilo zaman!«
»Morda pa le ne,« se je namuznila mamica. »Veš, ko si odšel, sem v shrambi našla še eno jajce. Ravno za palačinke!«
In je postavila preden poln krožnik dišečih, toplih… no, kako so bile dobre, to ve le Bim.
ZMAJČEK BIM SE RAZJOČE
Druščina mladih zmajčkov se je namenila v gozd po gobe.
»Joj, mamo in očka bi moral še vprašati,« se je spomnil Zmajko. »Zelo bi se jezila, če bi jo popihal, ne da bi povedal, kam grem!«
»Tudi jaz moram vprašati,« je zamomljal Zmilan.
»Jaz tudi,« se je spomnil Zmartin.
»Pa jaz tudi,« je dodal Bim. In so šli vsak na svojo stran.
»Ali grem lahko v gozd po gobe?« je Bim vprašal mamico.
»Seveda, pazi le, da boš pred mrakom doma,« je rekla mamica. Bim se je ves vesel vrnil. A z gobami ni bilo nič.
»Mene mamica ne pusti,« je rekel Zmilan nekam prevzetno. »Pravi, da bi jo pobralo od hudega, če bi se mi kaj pripetilo, gozd pa je tako nevaren. Lahko bi nas požrl volk!«
Druščina se je zamislila. Če Zmilan ne sme, potem ne bo šel nobeden, so se odločili. A kam naj gredo?
»Pojdimo gledat košarko,« je predlagal Zmajko. »Danes igrajo Zeleni zmaji proti Ognježerom. To bo napeta tekma!«
»Pojdimo,« so se navdušili zmajčki. In so šli spet vprašat starše.
»Očka, ali grem lahko na tekmo? Igrajo Zeleni zmaji proti Ognježerom!« je zasopihano rekel Bim.
»Pojdi,« je rekel očka. »Ognježeri dobro igrajo. Tu imaš denar za vstopnico!«
»Nič ne bo, fantje,« je povedal Zmajko, ko so se vrnili. »Očka je rekel, da je tekma traparija in da mi ne da denarja zanjo. Pravi, da se ne smem poneumljati s takšnimi rečmi kot je košarka, naj se raje zanimam za matematiko, če hočem postati res bister!« Kar nekam visoko je zavihal nos.
Lep načrt je spet splaval po vodi. Zmajčki niso več vedeli, kaj bi še lahko počeli.
»Pojdimo lovit ribe,« je predlagal Bim.
»Krasno, super,« so vzkliknili njegovi prijateljčki. »Ampak vprašati pa moramo!« Spet so se razbežali.
»Očka, grem lahko lovit ribe?« je zanimalo Bima.
»Mislil sem, da greste na tekmo,« je bil začuden očka.
»Zmajka doma ne pustijo!« je pojasnil Bim.
»Pa pojdi lovit ribe,« se je strinjal očka. »Denar obdrži za sladoled!«
Bim je spet veselo odhlačal k prijateljem.
»No, kje imate trnke?« je vprašal. »Gremo lovit ribe?«
»Figo,« je rekel Zmajko. »Mama Zmartina ne pusti!«
»Pravi, da bi se lahko prehladil in resno zbolel,« je pojasnil zmajček. »Skrbi jo zame!« Kar nekam prevzetno je to povedal, kot bi bilo lepo, da ga nikamor ne pusti.
Zmajčki so se spet zamislili. Možnosti ni bilo več veliko. Končno je Zmartin predlagal, da bi šli k njemu domov brat stripe, seveda pa so šli poprej vprašat starše.
»Očka, grem lahko k Zmartinu brat stripe?« je vprašal Bim.
»Seveda!«
»Oh, ne,« je zastokal Bim. »Moral bi reči, da me ne pustiš, zdaj sem jaz na vrsti! Očka je bil presenečen.
»Zmilana, Zmajka in Zmartina starši ne pustijo v gozd, nta tekmo ali na ribolov, ker jih skrbi zanje, ti pa meni vse dovoliš. Samo jaz lahko počnem, kar hočem in to je grozno!« Sedel je v kot in se bridko razjokal.
DTRAŠNI ZMAJ ZAHARIJA
V pečinah visoko nad Zmajegradom je živel zmaj Zaharija. Ni bil navaden zmaj. Njegova sapa je bila menda strupena in vsak, ki se mu je približal na sto korakov, je zanesljivo umrl. Tako so govorili odrasli zmaji, ki so se zato ogibali pečin.
Zmajček Bim in Zmartin tega seveda nista vedela, bila sta še majhna. In ko sta šla nekega dne v gozd nabirat kostanj, sta zašla do Zaharijevega brloga. Zaharija je bil že zelo star zmaj, ki je samo še poležaval in vzdihoval nas svojo žalostno usodo. Že petsto let ni bilo nikogar k njemu na obisk in bil je na smrt osamljen. Brisal si je solze in se smilil sam sebi, ko sta prišla Bim in Zmartin.
»Dober dan, stric,« sta pozdravila prav prijazno, da je Zaharijo skoraj pobralo od presenečenja. Dva zmajčka, ki sta se ga upala ogovoriti? To je bil že skoraj čudež!
»Dober dan, dečka,« je odvrnil Zaharija. »Mar ne vesta, kdo sem? Strašni zmaj Zaharija, ki s svojo strupeno sapo umori vsakega zmaja na sto korakov.«
»Kaj res?« je vprašal Bim. »Ampak saj naju nisi umoril! In koliko sploh je en korak?«
»Toliko!« je Zaharija pokazal s šapami približno dva metra.
»Zakaj pa naju nisi umoril?« je zanimalo Zmartina, ki niti ni vedel, kaj pomeni beseda umoriti.
»Zato, ker s svojo sapo še nikdar nisem nikogar ubil,« je povedal Zaharija. To so si izmislili hudobni zmaji! Nekoč, pred petsto leti, sem se sprl s prijateljem Zvonimirjem in ta je razširil govorice, da imam strupeno sapo in z njo pobijam. Od takrat me nihče ni hotel niti pogledati in mislil sem, da bom skoprnel od samote!«
Zmartin seveda ni vedel, kaj pomeni skoprneti, a moralo je biti nekaj zelo hudega, ker si je Zaharija obrisal solze oči.
»Kako sem vesel, da sta prišla, fanta. Se bosta igrala z menoj? Imam imenitno, petsto let staro žogo, takrat so jih še znali delati. Bomo igrali nogomet?«
»Seveda!« sta se strinjala zmajčka in Zaharija je prinesel imenitno žogo. Vse popoldne so se igrali, potem jima je na svoji vroči sapi skuhal čaj in ju pogostil s piškoti. Bili so prav slastni in Zaharija jima je zaupal, da mu je recept zanje dala babica in da je star že vsaj tisoč let!
Bim in Zmartin sta se vse popoldne prav dobro zabavala,a ko se je zmračilo, sta ste morala posloviti. Zaharija je imel spet solzne oči.
»Obiščita me še kdaj, dečka!« je poprosil. »Tu je tako zelo samotno!«
»Prišla bova!« sta obljubila Zmartin in Bim in pohitela domov, kolikor so ju nesle noge. Bila sta namreč že pozna in bala sta se, da bo starše skrbelo, kje hodita.
»No, kje imaš kostanj?« je vprašal očka Zmajeslav, ko se je Bim vrnil domov s prazno vrečico.
»V gozdu sem ga pustil,« je povedal Bim. »Na tleh. Z Zmartinom sva se malo poigrala.«
»Oh, tako me je že skrbelo,« je rekla mamica. »Bala sem se, da sta zašla v bližino pečin. Tam namreč živi hudobni zmaj Zaharija, ki umori vsakega, ki se mu približa na več kot sto korakov, tako strupeno sapo ima.
»Kaj res?« je vprašal Bim. »Kdaj pa je zadnjega umoril?«
»To se ne ve,« je povedal očka. »Ampak obljubi, da ne boš hodil tam okrog.
»V redu,« je rekel Bim, obljubiti pa ni hotel. Saj zna Zaharija tako dobro igrati nogomet in še tako imenitne piškote peče.
IGRAČKE
Zmajko, Zmartin, Zmilan in Bim so sedeli na dvorišču in tuhtali, kaj bi počeli.
»Lahko bi igrali nogomet,« je predlagal Zmajko. Zmartin, ti bi lahko prinesel žogo!«
»Bom šel vprašat mamico,« je odvrnil Zmartin in jo jadrno ucvrl proti domu. Kaj kmalu je prišel nazaj z dolgim nosom.
»Mamica je rekla, da mi boste žogo raztrgali in da se z njo lahko igram samo doma!« je pojasnil. Zmajčki so bili nekam poklapani in so dolgo molčali. Potem se je spomnil Zmilan:
»Igrajmo se z avtomobilčki! Ali nisi prav ti, Zmajko, pred nekaj dnevi dobil nove avtomobilčke?«
»Seveda,« je pokimal Zmajko. »Za rojstni dan, točno štiri. Imam modrega, rdečega, zelenega in rumenega!«
»Jaz bi imel rdečega,« je rekel Bim. »Lahko bi naredili avtocesto!«
»Počakaj, bomo videli, kaj bo rekel očka,« je bil zaskrbljen Zmajko. »Takoj bom nazaj!«
Zmajčki so napeto čakali in se medtem pogovarjali, kdo bi imel katerega izmed avtomobilčkov. Za rdečega so se kar malo sprli, a so se pomirili, ko se je vrnil Zmajko. Bil je še bolj zelen kot ponavadi.
»Očka ne pusti, pravi, da jih bomo poškodovali ali uničili,« je povedal. »Avtomobilčki so samo za igranje v sobi!«
Zmajčki so žalostno posedli v krog in napeto premišljevali. Potem se je spomnil Bim.
»Lahko bi sestavljali hišice iz kock. Celo mesto bi lahko napravili.«
»Imenitna zamisel,« je rekel Zmartin.
»Super!« je menil Zmajko. »Bi lahko prinesel kocke, Zmilan?«
»Bomo videli,« je ta skomignil. »Če bodo doma pustili!« Odhlačal je domov in se kmalu vrnil s povešenim repom.
»Tudi meni ne dovolijo,« je povedal. »Kocke se v pesku zgubijo in z njimi se lahko igram le v stanovanju!«
»Presneto,« so zamrmrali zmajčki v zboru. To je bila najhujša kletvica, kar so si jo lahko privoščili.
»Prinesi kolebnico, Bim!« se je spomnil Zmajko. »Lahko bi preskakovali, dva po dva!«
»Grem ponjo,« je rekel Bim, a se je kmalu vrnil s solznimi očmi. »Ne dajo,« je pojasnil. »Lahko bi se strgala, ko nas je toliko. Kolebnica je samo za enega zmaja!«
Zmajčki so bili čisto pobiti.
»Ampak veste kaj,« je vzrojil Zmila. »Staršev res ne razumem. Najprej nam kupijo igrače, potem pa se ne smemo igrati z njimi, ker bi se lahko polomile in umazale. Če to ni neumnost!«
»Neumnost je,« so soglašali zmajčki.
»Oh, kar naj jih imajo, mi pa se gremo skrivat, a ne, fantje?« je predlagal Bm.
»Točno tako, skrivat se bomo šli,« so soglašali zmajčki. In vsi so se čudili, kako to, da se jim tako dobra ideja ni utrnila že prej…
NOVO LETO
V deželi zmajev praznujejo novo leto 1. zmaja in tedaj se vsi odrasli zmaji zberejo okrog velikega kresa, plešejo in pojejo. Ob polnoči si nazdravijo s kozarcem žveplenega vina, nato se zabavajo do jutra. Tedaj vsak izmed njih nabere veliko kepo žerjavice, da bi ga ogenj prijetno grel v notranjosti vse dolgo leto.
Seveda zmajčki ne smejo na praznovanje. Ob osmih morajo biti v postelji, žerjavico pa jim prinesejo starši. In Bim ni bil več majhen, to je vedel vsak dojenček! Zato je tudi hotel na praznovanje 1. zmaja in ne v posteljo. A kako prepričati starše?
»Mamica, sem še dojenček?« je vprašal zmajček Bim nekaj dni pred 1. zmajem.
»Seveda ne,« je odvrnila mamica. »Dojenčki pijejo po steklenički in ne znajo hoditi!«
»No, če nisem več dojenček, hočem z vama na praznovanje 1. zmaja,« je rekel Bim.
»Tako velik pa še nisi,« je menil očka. »Nekje vmes med dojenčkom in odraslim zmajem si.«
»Pa nisem,« je trmoglavil Bim. »In hočem z vama na praznovanje, velik sem!«
»Nisi!« je odkimala mamica.
»Bomo videli,« je rekel očka. »Praviš, da si odrasel? No, prav, potem boš moral to dokazati. Recimo, pojdi zakurit peč!«
»Bom potem lahko šel na 1. zmaja z vama?«
»Če dokažeš, da si odrasel, lahko!« je dejal očka, mamica pa ga je samo grdo pogledala.
»Prav,« se je strinjal Bim in šel zakurit peč. Kako uro se je mučil, preden je ogenj zaplapolal.
»No, priden! Zdaj prinesi nekaj košar drv iz drvarnice v kurilnico, da bomo imeli s čem kuriti!«
Bim je pohlevno šel s košaro po drva. Najprej mu je šlo hitro od rok, potem je postal utrujen, vendar je stisnil zobe. Ko je prisopihal nazaj v kuhinjski brlog, je bil že pošteno izmučen.
»Veš kaj, Bim, vrata bi bilo treba popraviti,« je rekel očka. »Ne zapirajo se dobro!« Bim je vzel orodje in šel popravit vrata. Skušal se je spomniti, kako je ponavadi to delal očka, a ni in ni mu šlo od rok. Čez pol ure je obupal. Utrujen je prisopihal nazaj.
»Ne gre, ne znam,« je priznal Bim.
»Prav, potem pojdi vprašat soseda Zmajčka, kako se tej reči streže!« je predlagal očka. Bim je šel s sosedu in ta mu je pokazal, kako se popravlja vrata.
»Sem že,« je bil ves ponosen. »Se grem zdaj lahko igrat?«
»O, to pa že ne,« je odkimal očka Zmajeslav. »Odrasli zmaji se nikdar ne igrajo, vedno imajo kake oprave. Tudi ti bi lahko zdajle skočil v trgovino, mleka je zmanjkalo!« Nerad in vsega naveličan je šel Bim po mleko in ko je prišel nazaj, mu je bilo že vsega zadosti. Biti odrasel, to je res naporno!
»Veš kaj, očka,« je rekel, »zdaj grem pa lahko že malo k Zmartinu, ali ne?«
»Seveda,« je dejal očka. »A bodi čez kako uro doma, ker je treba še popraviti omaro iz znositi pepel na smetišče!« Bim je šel in ni ga bilo kar dve uri, ker sta se z Zmartinom tako prijetno igrala. Naj se gredo omara in pepel in odrasli solit. Je pa že prijetneje biti zmajček kot odrasel zmaj!
»Kako potem, si se odločil?« ga je vprašal očka. »Boš odrasel in boš šel z nama na praznovanje 1. zmaja?«
Bim ni nič premišljal.
»Ne bom,« je odvrnil. »Sem raje kar zmajček! Samo ne pozabita mi prinesti lepe kepe žerjavice!«
ZMAJČKI S KOLEBNICAMI PRIHAJAJO
Nekega popoldneva sta mamica in očka vzela Bima v precep in bila sta zelo prijazna. Tako je zmajček že kar vnaprej vedel, da se ne obeta ničkaj dobrega.
»Bimček, sinko,« je pričela mamica. »Ti ni nič dolgčas?«
»Seveda mi je,« je rekel Bim. »Zmartin je šel za teden dni na morje!«
»Lahko bi bilo tudi drugače,« je menil očka Zmajeslav.
»O, seveda,« je pritrdil Bim. »Lahko bi šli še mi skupaj z njim na morje. To bi bilo zabavno!«
»Saj se lahko igraš še s kom drugim kot z Zmartinom,« je rekla mamica.
»Ja, z Zmilanom. A ta je v soboto padel, ko smo igrali nogomet in ima nogo v mavcu.
»Lahko bi bilo tudi drugače,« je ponovil očka.
»Kako drugače?« je bil presenečen zmajček. »Mar naj bi še jaz padel in si zlomil nogo? Morda bi potem skupaj ležala in se obmetavala z blazinami? To bi bilo zabavno!«
»Bim, si česa želiš?« je vprašala mamica.
»O, seveda. Rad bi šel z Martinom na morje. Ali pa, da bi bil Zmilan zdrav in bi se skupaj igrala!«
»Si še česa želiš?« je zanimalo očka Zmajeslava.
»Žvečilni gumi z žveplom…, novo žogo…, kolebnico…,« je našteval.
»Mislila sem… bi rad imel ob sebi koga, da bi se z njim igral?« je vprašal očka.
»Bi! Ali misliš, da bi Zmartinu starši pustili, da bi se preselil k nam? Najbrž ne!«
»Nisva tako mislila…«
»Z Zmilanom bi bilo najbrž lažje, ker ima še dva brata… Ampak on se preveč rad prepira!«
»Tudi nanj nisva mislila,« je priznala mamica. »Bi rad imel bratca ali sestrico, Bim?«
Zmajčku je zaprlo sapo in skoraj bi mu ugasnil ogenj.
»Veš, zelo lepo bi bilo,« je rekel očka. »Vse dni bi se lahko igrala!« Bim je še vedno premišljal.
»Ne, nočem! Majhni zmaji so zelo tečni, kar naprej se derejo in z njimi se ne da igrati. Bom raje počakal, da se vrne Zmartin ali pa da se Zmilan pozdravi!«
»Ojoj,« je zavzdihnila mamica. »Midva pa sva mislila, da boš navdušen in sva ga že naročila!«
»Potem ga pošljita nazaj, ko ga bosta dobila,« je menil Bim. »Ne potrebujemo ga!«
»Veš, Bim, majhne zmajčke pošiljajo skupaj s kolebnicami,« je povedal očka.
»Res? S takimi, ki imajo rdečo vrvico?«
»S prav takimi!« je rekla mamica.
»No, potem prav!« je menil Bim, sam pri sebi pa je premišljeval. Če bi jih pošiljali še skupaj s kakšno zmajedalo, bi bilo še boljše. Ampak tudi s kolebnico ni tako zelo slabo…