Zmaj v Postojnski jami (2. različica)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zmaj v Postojnski jami (2. različica)
ljudska pripoved
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Pred davnimi leti je živel v Postojnski jami strahovit zmaj. Kadar je bil lačen, je začel tako grozno tuliti, da se je razlegalo daleč naokoli. Ljudje so mu morali znašati ovce, koze in teleta in jih metati v prepad, da se je pošast nasitila. Pogosto so ugibali, kako bi se ga otresli. Nazadnje so le našli pod Nanosom pastirja Jakoba po imenu, ki so mu rekli kar »Prebrisana glava«. Prosili so ga, naj jim pomaga in jih reši groznega nenasitneža.

Kaj si je izmislil zviti Jaka! Ukazal je zaklati tele, ga odreti, nato pa je kožo nabasal z živim apnom in jo lepo zašil.

Ko je drugega dne prirjovel zmaj iz jame, prinesejo možje nagačeno tele k luknji in ga vržejo v prepad. Zmaj pograbi nagačeno tele, ga pogoltne in skoči v vodo, da bi se napil, saj je postal žejen. Toda kmalu je začel od bolečin divjati in rjoveti. Iz žrela mu je uhajal dim, apno je pričelo vreti. Zmaj se je še zadnjič vzpel in se vrgel na hrbet. Tedaj pa mu je počil trebuh. Malo je še pobrcal in ob tem s silnimi kremplji prasnil po skalni steni, da se še danes vidijo sledovi, potem pa je bilo po njem.

Ljudje so bili rešeni nadloge. Izvlekli so pošast na plan, jo odrli na meh in obesili kožo v vaški zvonik. Pastirju Jaki so v zahvalo iz najlepšega kosa zmajeve kože napravili pastirsko torbo, od tod tudi vzdevek »Torbarji«, ki se še danes drži Postojnčanov.