Zmajček Bim in Bimbi
| Zmajček Bim in Bimbi Mateja Reba |
| |||||||||||
Prišel je zmejček Bim s kolebnico
Zmajčka Bima so poslali za nekaj dni na počitnice k teti Zmajki. Pri njej je bilo zelo lepo, ko pa se je vrnil, sta ga doma čakali presenečenji: kolebnica z rdečo vrvico in - dojenček! "Vidiš, kakšno lepo kolebnico ti dajo, če kupiš majhnega zmajčka," je rekel očka.
"Saj jih morajo, drugače se jih ne bi znebili," je pomislil Bim, ko si je dodobra ogledal pridobitev. Bila je majhna, zelena in prav nič ugledna reč, zavita v pikasto odejico. "Zelo majhen je," je pripomnil. "Bo ta brat kaj kmalu zrasel, da se bom lahko igral z njim?"
"Bimček, ljubček," je pričela mamica Zmarjetka tako prijazno, da je zmajček Bim kar vedel: kakšna finta bo!
Mami je zmanjkalo besed, zato se je oglasil očka. Odkašljal se je in rekel: "Stvar je taka... bratcev je zmanjkalo!" Bimu je kar sapo zaprlo. "Z M A N J K A L O ?!" je zakričal. "Kaj pa je potem tole tukaj?"
"Sestrica," je pojasnila mama. "Presneto, presneto, presneto!" je vzkliknil Bim. To je bila edina kletvica, ki si jo je lahko privoščil. "Obljubila sta mi bratca, ne pa cmerave punčare. Majhni zmaji so že tako dovolj zoprni, kaj šele, če so zmajke!" Sesedel se je v kot s kolebnico v naročju.
"Nikar tako, Bimček," je rekla mamica Zmarjetka. "Veš, imeli so sicer še enega bratca, a je bil tako zoprn, da ga zagotovo ne bi maral, zato sva se odločila za sestrico. Glej, kako je prikupna! Oglej si jo no malo bolje!"
Bim je gledal in gledal, a kaj naj bi videl? Zmajevski paglavec pač... Nenadoma mu je šinila v glavo modra misel. "Mamica, kako sploh veš, da je sestrica in ne bratec?" "Ker ima pikasto odejico. Bratce prodajajo v karirastih odejicah." Tisti hip se je v Bimovi glavi porodila druga bistra misel...
Naslednje jutro je očka Zmajeslav odhlačal po opravkih, mamica Zmarjetka pa je za hip skočila na vrt po plenice, ki so se tam sušile. Bimu je naročila, naj popazi na sestrico. Ko se je vrnila, se je zmajčica drla kot jesihar. "Kaj si ji storil, nesrečni sinko?" je vprašala.
"Zamenjal sem jo za bratca," je rekel Bim srečno. Pokazal je na staro, karirasto odejico, v katero je bila zavita sestrica. "Tole sem našel na podstrehi." "Tvoja je bila," je rekla mamica. "Veš, Bim, nič ne pomaga, če zamenjaš odejo. Tole je sestrica in pika!"
"Ampak tako majhna je še, ko bo zrasla..." je pričel Bim. Mama je odkimala in Bim je žalosten povesil glavo.
"Veš, pozabila sem, da je bila zraven sestrice tudi zmajelada," je rekla mama in mu ponudila zavitek. Bim ga je molče vzel in vtaknil košček v usta. Tedaj mu je šinila v glavo tretja pametna misel.
"Ampak mamica," je vzkliknil, "kdo je dobil kolebnico, ko ste kupili mene? Rad bi imel dve rdeči kolebnici!"
Zdaj je zavzdihnila mamica.
HRUP
"Presneti dež!" je zamrmral zmajČek Bim in pritisnil nos na šipo. Zunaj je že tretji dan lilo kot iz škafa. Slabe volje je zlezel s stola ob oknu na tla in sedel v kot. "Bo sploh še kdaj sijalo sonce? Tako zelo mi je dolgčas, ker moram kar naprej čepeti v brlogu!" Da bi podkrepil svoje besede, se je pretegnil in glasno zazehal. "Uaaaa..." "Tiše," je zašepetala mamica Zmarjetka. "Zmajčica spi! Pojdi raje v svoj brlog, da je ne boš prebudil!" Zmajček Bim je grdo pogledal, a mamica tega sploh opazila ni, zato je odracal v svoj brlog. Od same jeze je brcnil v vrata. "Le kaj naj počnem? Le kaj naj počnem?" je zastokal. Ko je še nekaj časa napenjal možgančke, se je spomnil, da še ne zna ritensko skakati čez kolebnico tako kot bi moral. Malo vaje ne more škoditi! "Tup tap, tup tap," je odmevalo po hiši. Bim je vadil s kolebnico. "Bum, bum, bum," je bilo slišati komaj nekaj hipcev zatem. Mamica Zmarjetka je kot lokomotiva prisopihala po stopnicah in vdrla v zmajčkov brlog. "Kaj neki ti pade na pamet, Bim? Hiša se trese kot ob najhujšem potresu! Bi rad videl, da se sestrica zbudi?" Iz rok mu je vzela kolebnico in jo vrgla na polico med igrače, za Bimov dolgi nos pa se sploh ni zmenila. "Sestrica spi, sestrica spi," se je pačil Bim. "Prav, če ne smem skakati, bom metal žogo. Takole igra Veliki Zum, najboljši košarkar Ognježerov." Top, top, top, top! Žoga je veselo odskakovala od tal. Tresk! Bim jo je zagnal v koš za smeti. "Bumbumbum!" je bilo slišati po stopnicah. Očka Zmajeslav je bil hitrejši od mamice. "Bim, tristo zelenih zmajev, kaj vendar počneš? Mala je komaj zaspala, ti pa rogoviliš kot za stavo!" "Če pa mi je dolgčas," je rekel Bim žalostno. "Razumem," je rekel očka. "Toda počni kaj drugega!" "Prav, se bom pa kotalkal po sobi!" "Bim!" je zarentačil očka. "Ne igraj se z menoj! Če ti je dolgčas, beri ali pa riši, samo tiho bodi!" Očka Zmajeslav je odtopotal in pustil vrata odprta. Bim jih je najprej hotel zaloputniti, a ker je vedel, da bi se očka lahko vrnil in mu izprašil zadnjo plat, jih je raje zaprl. Potihem. Prebral je Zmaja Brihtiča in sedemnajst Indijancev, narisal je požrešnega volka in naredil stolp iz kock, potem je bilo dneva konec in moral je v posteljo. "Morda bo jutri sijalo sonce," je razmišljal, ko si je oblačil pižamo. "Lahko bomo igrali nogomet, ali pa bomo šli v gozd. Ali k potoku. Ali...« Še preden se je vsega domislil, je že sladko spal in smrčal. Sredi noči se je nenadoma prebudil in planil pokonci. Kaj je bilo? Ga je pocukala hudobna čarovnica ali ga je zlobni volk uščipnil v rep? Zdajci je zaslišal, kaj je bilo. "Buuuuu," je odmevalo po hiši. Zmajčica je na ves glas jokala. Bim jo je nekaj časa poslušal, potem mu je bilo zadosti vsega. "Tiho, zmajček Bim spi!" je zaklical glasno. In res, kot bi odrezal, je vse potihnilo. Bim se je zavil v odejo in legel v posteljo. "Samo, da se ve, kdo je tu starejši in glavni!" je rekel zadovoljno in zaspal.
DEŽNIK
Nekega sobotnega popoldneva je prišla teta Kunigunda na obisk k mamici Zmarjetki. Ni bila Bimova prava teta, na vso srečo, bila je mamičina prijateljica. Bim ni maral tete Kunigunde. Ovijal jo je oblak dišav, ki so ga silile na kihanje, imela je divje zeleno pobarvane nohte in Bima je klicala sladkorček. Pa še poljubček je zahtevala od njega. Bim je zaprl oči in jo ves nesrečen poljubil na napudrana lica. "Priden, sladkorček moj," je zažvrgolela teta Kunigunda. "Dobil boš lepo darilo!" Iz ogromne torbe je potegnila dežnik. Ampak kakšnega! Bil je nekakšne vijoličaste barve, približno take kot ciklame, le da veliko močnejše! Bimu je zaprlo sapo. "No, se ne boš zahvalil?" ga je opomnila mamica. "Hvala, teta Kunigunda," je rekel Bim in jo ucvrl v svojo sobo. "Dežnik si pozabil," je zaklicala teta Kunigunda, a Bim se ni niti ozrl. Prihodnji dan je deževalo, kaj deževalo, lilo je. "Bim, bo šel v trgovino po kruh in mleko?" je vprašala mamica. Bim je premislil. Dež - to je skakanje po lužah in brodenje po kanalih ob cesti - skratka, imenitno! "Seveda bom," je rekel Bim. Mamica mu je dala vrečko z denarnico in - vijoličast dežnik. "Nočem tega," je rekel Bim. "Grd je!" "Kako pa govoriš?" ga je okregala mamica. "Dobil si ga za darilo in nosil ga boš! Sploh pa si svoj dežnik izgubil, si mar pozabil?" Bim je smrknil in vzel dežnik. Tako ga je bilo sram, da ima vijoličast dežnik, da se je kar skril podenj, da ga nihče ne bi videl. "Moram se ga znebiti," je pomislil Bim. "Morda ga bom pozabil v trgovini!" Pa ga ni! Prodajalka je pritekla za njim in mu ga potisnila v roke. "Pazi na dežnik," ga je opomnila. Bim je žalostno zavzdihnil. Medtem je nehalo deževati in lahko je zaprl dežnik. Morda bi ga lahko zlomil, je pomislil Bim in potegnil z njim po kovinski ograji. Ropotalo je kot strela in že je pritekel star zmaj in ga ozmerjal, če pa ne bi hitro ušel, bi dobil še kako zaušnico. Bim je vlekel dežnik po tleh, metal ga je v zrak in namenoma spuščal, da je padel na tla, premišljal je že, da bi skočil nanj , a je bil kovinski.V tistem je prišla mimo Zmiša, Zmartinova sestrična, ki je bila tu na počitnicah. "Živijo, Bim," je rekla. "Imaš pa res čudovit dežnik!" Bim je zarentačil. "Zelo rada bi ga imela," je rekla Zmiša. "Enega takega sem izgubila. Saj veš, da lahko po zmajevskih zakonih vsak obdrži tisto, kar najde! Zato ga nisem več videla!" Bim je za sekundo razmišljal. "Veš kaj, Zmiša, če bi ti izgubila eno zmajelado, bi jaz izgubil dežnik!" Zmiša je bila za to... Bim je prišel domov ves umazan od zmajelade in brez dežnika. "Kje imaš dežnik?" je vprašala mamica. "Izgubil sem ga," je rekel Bim. "Po zmajevskih zakonih lahko vsak obdrži tisto, kar je našel in zato ga ne bom več dobil nazaj!" Mamica se je nasmehnila. "Presneto veliko veš za svoja leta!" "Pa še prav ima," je dodal očka. "Čeprav se mi zdi, da si umazan od zmajelade, Zmiša pa je prejle prišla mimo hiše z novim dežnikom..." Za vsak slučaj jo je Bim popihal v svojo sobo in ostal tam. Popoldne se je sestrica spet cmerila. Po zmajevskih zakonih vsak lahko obdrži, kar je našel, je pomislil Bim. Morda pa bi... Splazil se je iz svoje sobe k sestrici, ki se je na vsa usta drla, in jo vzel v naročje. "Ne, ne," je rekla mamica in mu vzela sestrico. "Ne, ne," je rekel Bim, zavzdihnil in si dal košček vate v ušesa. Zdaj naj se le dere!
ZLATA RIBICA
Bil je lep poletni dan in zmajček Bim je sedel na nabrežju bližnjega potočka. Očka Zmajeslav mu je naredil trnek in Bim ga je namakal v vodi, upajoč, da se bo nanj prijela kakšna riba. Kazalo je bolj slabo. Enkrat se mu je trnek zapletel v korenine drevesa ob vodi, drugič je na dan potegnil staro krpo in veselje ga je počasi že minevalo. Saj ni imel sto let časa za ribolov! Malo se je tudi že naveličal, čepenje na bregu in buljenje v vodo pa res nista kakšna posebna zabava! Potem se je vrvica naenkrat napela! Bim jo je z vso močjo potegnil k sebi in zagledal majhno ribo, ki je visela na trnku. Piškav ulov, pa tako dolgo se je trudil! A vseeno je ribico potegnil iz vode in razmišljal, da jo bo nesel domov, pokazat očetu, da zna loviti ribe. Tedaj pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ko je ribico prijel, je spregovorila s človeškim glasom: "Jaz sem zlata ribica in če me spustiš nazaj v vodo, ti bom uresničila tri želje!" Bim si je pomel oči. Takšne reči se vendar dogajajo samo v pravljicah. "Ne me hecat!" je rekel glasno, da bi ribico prestrašil. "Prav nič se ne šalim! Res ti bom izpolnila tri želje, če hočeš, in če me boš seveda spustil nazaj!" "Resno?" je še enkrat vprašal Bim. "Resno!" Bim je začel napeto premišljevati, kaj bi si lahko zaželel. Kadar je kar tako premišljal, je imel cel kup želja, zdaj, ko je šlo zares, pa mu ni nič pametnega kanilo v bučko. "Hočem veliko zmajelado!" je rekel kar tako v tri dni. "Prav!" je rekla zlata ribica in Bimu se je v roki nenadoma znašel velik zavitek. Prava zmajelada! Začel se je basati in basati z njo, a kar ni je hotelo zmanjkati, kot bi bila neskončno velika. Komaj se je pregrizel do zadnjega koščka, ko je začutil, kako ga neusmiljeno zbada v želodčku. Tole ni bilo posebno pametno, je pomislil. Kaj naj si še zaželim? Nenadoma se mu je posvetila krasna ideja. Kaj, ko bi si zaželel, da bi zmajčica izginila? Ne, tole je bilo grdo, ampak vseeno... Velikokrat je tako sitna, da očka in mama sploh nimata več časa zanj. Ja, to bilo krasno, ko bi ju spet imel samo zase! "Lahko narediš, da kdo izgine?" je previdno vprašal ribico. "Vse lahko naredim," je odvrnila ribica. "Prav. Potem hočem, da moja sestrica izgine, da je ne bo več pri nas!" "Si to res želiš?" je vprašala ribica. "To ni preveč lepa želja!" "Lepa ali grda, kaj ti mar?! To hočem in pika!" "Prav," je nekoliko žalostno rekla ribica. Bim je nenadoma zagledal pred seboj domače dvorišče. Mama je obešala perilo, zmajčica pa se je igrala v travi. Hokus pokus, zmajčica je izginila in ostala je samo mama. "Si pridna?" je vprašala in hotela pogledati, kaj dela zmajčica, ko je prestrašena ugotovila, da je ni nikjer. "Očka, očka!" je vzkliknila mama, "zmajčica je izginila!" Pritekel je še očka, mama je začela hlipati, pregledovala sta dvorišče, a zmajčice ni bilo nikjer. Bimu je bilo čudno pri srcu. Lahko bi rekli, da mu ni bilo prav všeč, nekako zoprno mu je bilo, če pa bi pošteno pomislil, bi lahko rekel, da mu je hudo. Mama je jokala, očka je ves vznemirjen tekal po dvorišču in pregledoval vse kotičke, kamor bi se zmajčica lahko skrila. "Še eno željo imaš," ga je opomnila ribica. "Ja, saj!" je zamomljal Bim. "Kaj si še želiš?" je vprašala ribica. "Da bi... da bi se zmajčica vrnila domov!" je nerad izustil Bim. Tisti hip je pred seboj zagledal presrečno mamo, ki je v naročju držala sestrico in očka, ki si je obrisal potno čelo. "Ti nagajivka, le kam si se skrila, da te nisva našla?" je mamica spraševala zmajčico in jo božala po glavi. "To je bila tvoja tretja želja," ga je opomnila ribica. "Zdaj me moraš spustiti nazaj v vodo!" "Že prav," je rekel Bim. Stopil je k vodi, da bi spustil ribico. Trava pa je bila mokra in spodrsnilo mu je. Čof! Telebnil je v potok in... - se prebudil. Še vedno je sedel na bregu potoka in namakal trnek v vodo. Najprej sploh ni mogel dojeti, kaj se je zgodilo. Kje je zlata ribica, kaj se dogaja? Potem je opazil, da še vedno namaka trnek v vodo in da je na toplem soncu zaspal, vse, kar je doživel, pa se mu je samo sanjalo. Uf, kar oddahnil si je. Tedaj pa se je vrvica napela - očitno se je nanjo nekaj ujelo! Bim ni dolgo razmišljal: vzel je nožek in vrvico prerezal. Zlatih ribic je imel za ta dan dovolj!
KDO ME RAZUME?
Zmajčica je imela spet svoje muhe. Drla se je na vse grlo in prav nič ni pomagalo. Očka je zaman pel uspavanke, mama jo je v naročju nosila gor in dol, zvončkljali so z ropotuljico, ji dajali v posteljo igračke. AMPAK ZMAJČICA SE JE ŠE VEDNO DRLA. Mama jo je pestovala v naročju, očka je delal smešne obraze in klical "Kuku!", Bim pa je sedel za kuhinjsko mizo in si tiščal kazalce v ušesa. A SMRKLJA JE ŠE VEDNO TULILA. Mamica ji je zamenjala pleničke, ki sploh niso bile umazane, očka je skuhal zeleno čežano, ki mu jo je zmajčica nato izpljunila naravnost na čisto srajco. Potem bi najraje tulil očka. Ampak ni, ker je bil že velik in ker se to velikim ne spodobi. ZMAJČICA PA JE KRIČALA KOT JESIHAR. Mama je zavzdihnila, položila je smrkljo v zibelko in se sesedla stol. Očka si je preoblekel srajco in se nato tudi on sesedel zraven mame. Obupala sta. A MALA JE ŠE VEDNO VPILA. Zdaj je bilo zmajčku Bimu zadosti. Vstal je in stopil k zibelki. Zmajčica je za hip utihnila, potem je začela spuščati čudne glasove: bubu, lala, gru. Bim je nekaj časa premišljal, potem je potrepljal mamo po ramenu. "V želodčku jo črviči!" je povedal. Mama je takoj skuhala kamiličnega čaja, ga nalila v stekleničko in potisnila zmajčici cucelj v usta. Kot bi odrezal, je zavladala tišina. "Le kako si razumel, kaj bi rada?" ga je potem vprašal očka. "Čisto enostavno. Tudi jaz sem včasih govoril isti jezik kot ona in malo se ga še spomnim!" je ponosno rekel Bim. Sam pri sebi pa je pomislil: Le kaj bi odrasli sploh počeli, če ne bi imeli pametnih otrok, ki znajo jezik dojenčkov?
OGRAJA
Zmajčica je zbolela. Dobila je nahod in tresla jo je mrzlica, kar je za zmaje tako nevarno kot vročica za ljudi. Vso noč je jokala in šele zjutraj je zaspala. Vsi v hiši so zato hodili po prstih. Vsi, razen zmajčka Bima, ki je že takoj zjutraj prilomastil v kuhinjski brlog in vpil, da je lačen. "Tiho, sestrica spi!" ga je takoj ukoril oče. Zmajček Bim je grdo gledal. "Bolna je, " je dodala mama Zmarjetka. "Mislim, da bo najbolje, če se greš takoj po zajtrku igrat na dvorišče!" Bim ni ugovarjal. Veliko lepše je, če te pošljejo ven igrat se kot da bi moral brisati prah ali pometati stopnice. Zmajček Bim je pohrustal ogljeno žemljo in popil skodelo žveplenega mleka ter odhlačal na dvorišče. "Počni, kar hočeš," mu je skozi okno rekel očka. "Le vrtno cev za zalivanje pusti pri miru!" Bim je sklonil glavo. Le kako očka ve, da je hotel malce zaliti pot in trato? "Le kaj naj počnem?" se je spraševal. Nobenega izmed njegovih prijateljev še ni bilo videti, samemu pa mu je bilo strašansko dolgčas. Potem se je spomnil, da je očka pred dnevi rekel, da mora prebarvati leseno ograjo okrog hiše. Zakaj ne bi tega storil jaz? je pomislil Bim. Odšel je v drvarnico, kjer je očka shranjeval čopiče in barve. Izmed vseh lončkov z barvami mu je najprej prišel pod roke lonček z rdečo. Bim je od nekod privlekel še čopič. Vrgel se je na delo, da mu je pot lil s čela. A rdeče barve je kmalu zmanjkalo in v drvarnici je našel zeleno. Junaško je zavihtel svoj čopič in velik del ograje pobarval v zeleno. Potem je zmanjkalo zelene in porabil je rumeno, za njo še modro in črno. Ko je ravno končal z delom, je bil že čas za kosilo. "Bim, k mizi!" je zaklicala mama. Pospravil je orodje in odhitel v kuhinjo. Bil je že pošteno lačen. "Kakšen pa si?" je zgroženo vprašala mamica. Bim je pozabil, da ima roke umazane od barve, z njimi pa si je umazal obraz, hlače in majico. "Kaj ... si... počel?" je previdno vprašal očka. "Delal sem!" je ponosno rekel Bim. "Kar pojdita si ogledat ograjo!" Očka in mamica sta stekla na vrt in zagledala ograjo mavrične barve. "Kako ti le pride na pamet kaj takega?" je obupana vprašala mamica. "Bim, mislim, da ti bo treba izprašiti hlače!" je grozeče rekel očka. "Kdo ti je rekel, da pobarvaj ograjo?" "Hotel sem ti samo pomagati!" je rekel Bim. "In NISEM SE IGRAL S CEVJO ZA ZALIVANJE VRTA! O ograji pa nisi nič rekel!" Očka je obupano majal z glavo. In kar je bilo najhuje - Bim je imel prav!
NJAM
Bil je čas kosila in vsa družina Zmaj se je zbrala za kuhinjsko mizo. Mama je prinesla krožnike in naložila vsakemu pošteno porcijo: žvepleno omako, črne zmajevske kroglice in oglje v solati. Bim je brez pravega teka mahal sem in tja z vilicami. Le vsake toliko časa je dal kaj malega v usta in prav počasi žvečil. Spet se mu je zdelo, da mu delajo krivico: sam se mora truditi in nositi hrano v usta, zmrklja pa je samo odpirala kljun in mama ji je vanj previdno dajala le najboljše koščke. "Pridna," jo je pohvalila, ko je pojedla in spet odprla usta. Bima pa je samo ošinila s pogledom in pokarala, naj da noge na tla, naj ne poliva po mizi in naj končno že poje solato. Zdaj mu je bilo dovolj. Odložil je vilice in se s komolci naslonil na mizo. "Kaj zdaj to pomeni?" je vprašal očka Zmajeslav. "Ne bom in pika!" je rekel Bim trmasto. "Zakaj ne? Ali ni dobro?" je vprašala mama, ki je trpala žlico zmrklji v usta. "To ni prav!" je zatrmoglavil Bim. "Meni govorita le: ne polivaj po mizi, noge dol s stola, pojej že solato, njo pa pitata z najboljšimi koščki!" "Saj jo moram, ko pa sama še ne zna jesti!" je rekla mama in zmajčico obrisala okrog ust "Že v redu! In kako jo hvalita za vsako žličko! Jaz lahko spraznim ves krožnik, pa še opazita ne!" "Tudi tebe sem pitala, ko si bil majhen! In tudi tebe sva hvalila za vsako žličko, ki si jo pospravil. Si že pozabil? Eno žličko za mamico, eno za očka, eno za teto Zmajko..." "Se ne spomnim! Saj sem bil vendar še majhen. Kako naj vem, da je vse, kar govoriš, res? Ne bom jedel in pika!" Očka Zmajeslav je začel grdo gledati in kazalo je, da iz tega ne bo nič dobrega. Pa se je spomnila mamica Zmarjetka: "Morda želiš, da pitam še tebe?" "Ja, zakaj pa ne?" je rekel Bim in na široko odprl usta. Mamica mu je vanje porinila pošten zalogaj solate in jo stresla Bimu skoraj v želodec. "Ne tako daleč!" je sopel in komaj lovil sapo. "Oprosti!" je rekla mamica in mu potisnila v usta zajeten konec cmoka z omako. Tokrat je ciljala malo preblizu in Bimu se je omaka pocedila po bradi ter stekla skoraj za vrat. Potem ga je mamica po nesreči z vilicami udarila po zobeh, naslednje vilice hrane mu je hotela vsiliti, ko je imel še polna usta, ko si je želel cmok, mu je dala solato... "Ne!" je zavpil Bim, ki je imel že vsega zadosti! "Ne solate! In ne tako hitro!" "Kako prosim?" je bila presenečena mamica. "Ti kaj ni všeč?" "Saj se bom še zadavil!" je rekel Bim med kašljem. "Hočeš reči, da ti ni všeč, če te pitam?" "Saj sploh ne znaš," je tiho rekel. "Kaj si rekel?" je vprašala mamica. "Nič, sam bom jedel!" "Kakor želiš," je dejala mamica in zmajčici potisnila v usta polno žlico omake. "Še dobro, da kakšen zmaj sploh odraste, ko ga tako mučijo s hranjenjem... " je pomislil Bim in nesel v usta kos cmoka.
BIMBI
Zmajček Bim je sedel na svojem stolu in namakal žemljo v žvepleno mleko. Tako lepo je pljusknilo, če jo je zvrha spustil v lonček, prav všeč mu je bilo. A kaj, ko se je mleko pri tem polilo po mizi... Bim je naskrivaj poškilil k mami, ki je stala za štedilnikom in že pripravljala kosilo. Hvalabogu, nič ni videla! Očka si je požvižgaval na dvorišču, torej ni bil nevaren. Zmajčica pa je spala v svoji košari. Je spala, do tega trenutka. "Buuuu!" se je nenadoma oglasila. "Bim, prosim, poglej, kaj je z zmajčico!" je rekla mama, ki je ravnokar mešala špinačo. "Katero zmajčico?" se je naredil neumnega Bim. "Katero, katero?" je nestrpno odvrnila mamica. "Govoriš, kot bi jih imeli ducat! Našo, seveda!" "A, ja, našo si mislila. Nisem vedel!" je rekel Bim. "Bim, ne brij norcev, pojdi pogledat, kaj je!" je rekla mama jezno. Nejevoljno je odtacal v spalni brlog. Čez nekaj trenutkov je vse utihnilo. Celo preveč tiho je bilo! Mama je odstavila špinačo in šla pogledat. Bim je visel na robu košarice in gledal zmajčico. Ta se je smehljala in brbljala. "No, kaj je?" je nestrpno vprašala mamica. "Nič. Samo odkrila se je, pa jo je zeblo," je rekel Bim, ki je, kot smo že povedali, uradni prevajalec iz jezika dojenčkov v Zmajevi družini. Mamica je pobožala zmajčico in še enkrat pogledala, če je dobro pokrita. Potem je odpeljala Bima iz spalnega brloga in priprla vrata, da bi slišala, če bi zmajčica spet jokala. »Bim, v trgovino boš moral,« je rekla mamica. »Po sadje za zmajčico!« Bim, ki mu v trgovino ni dišalo nič bolj kot če bi mu očka obljubil kakšno čez zadnjo plat, se je naredil neumnega. »Za kakšno zmajčico?« »Bim!« je rekla mama z nevarnim glasom, ki je obetal posledice. »No, saj sem samo tako vprašal. Veš, koliko zmajčic je na svetu?« je rekel z nedolžnim glasom. »Na tisoče! Kako naj bi vedel, da misliš prav našo?« »Ja, seveda! Le kako bi vedel, katero imam v mislih?« je vprašala mama. »Nečesa sem se domislila. Ti, Bim, ki si brihtna buča, pogruntaj kaj pametnega, da boš vedel, kdaj mislim na našo zmajčico in kdaj na katero izmed tisoč drugih zmajčic na svetu. Človek pa najbolje razmišlja na svežem zraku, zato vzemi torbo in denarnico. Na poti do trgovine se boš že česa domislil!« Ta finta je bila tako zvita, da jo je Bim odkril šele, ko je že skoraj prišel domov iz trgovine. Pojdi na svež zrak in premisli… Jej, kako ga je mamica naplahtala. Čakaj, zdaj sem jaz na potezi, si je rekel zmajček. »No, ti je uspelo?« je zvito vprašala mamica in se nasmehnila. »Samo malo mi še manjka,« je odvrnil Bim in odšel v svojo sobo. Legel je na posteljo in se zagledal v strop. V kotu je opazil pajka Poldeta. Bil je že čisto domač in je spletal mreže, kjer se mu je zahotelo. Kako ločiti tega pajka od vseh drugih pajkov na svetu? Seveda, z imenom! Če rečeš pajek – potem je to lahko katerikoli pajek. Če pa rečeš Polde – potem mislim le na svojega pajka! Bimu se je utrnila ideja. »Jo že imam!« je glasno zaklical, ko je pritekel v kuhinjo. »Spomnil sem se ob pogledu na…« Ops, kmalu bi mamici izdal, da ima v svoji sobi pajka Poldeta. Gotovo bi ga spodila z metlo! »… ob pogledu na strop!« je dejal. »Ja, seveda,« je rekla mamica, kot bi ji bilo vse jasno. »Zmajčici moramo dati ime! Potem bomo vedeli, katera je naša!« »Ampak, Bim, zmaji dobimo ime šele, ko smo stari štirideset let. Saj veš, da ga sami izberemo, tudi ti si si ga!« »Ja, seveda, lahko pa ji damo začasno ime! Ko bo velika, si bo lahko izbrala drugo!« je vzkliknil Bim. »Kakšno ime pa ji naj damo?« je vprašala mamica. »Ja, tako malo sem razmišljal… Če sem jaz Bim, bi bila lahko ona Bimbi. To v jeziku Indijancev pomeni Bimova sestra!« je izstrelil zmajček. »Bimbi?« je bila presenečena mama. »Prav, pa naj bo Bimbi!« Nasmehnila se je sama pri sebi. Torej je bila Bimu sestrica le pri srcu!«
ZMAGO
Mamica Zmarjetka se je odločila, da bo imela čistilni dan. To je pomenilo, da bo od vrha do tal premetala vse brloge in pregnala sleherni prahec. A ne le to. To je pomenilo tudi, da so Bim, očka Zmajeslav in zmajčica v napoto. "Šel bom na obisk k prijatelju Zmarku," je rekel očka in videti je bil kar zadovoljen. "Šel se bom igrat k Zmartinu," je dobre volje rekel zmajček Bim, ki je pričakoval, da bo imel ves dan mir. "Kaj še," je rekla mamica Zmarjetka. "Vzel boš zmajčico in jo z vozičkom peljal na sprehod!" Zmajček Bim je že zajel sapo, da bi na ves glas zakričal svoj ne, a ko je videl, da očka nekam strogo gleda, je le nekaj zamrmral sebi v brado. Zmajčico naj bi peljal na sprehod? Fino, vsi prijatelji ga bodo lahko kar naprej zafrkavali, da je varuška in da naokrog prevaža zmajnice. Za tiste, ki ne veste, kaj to pomeni v zmajevskem jeziku: zmajnice so nekaj takega kot babnice, še huje! Bim je gledal kot huda ura. Mama je zavezala zmajčici pisan klobuček na glavo, pokrila jo je z odejico in Bimu naročila, naj pazi nanjo. Bim je najprej prav previdno stopil na cesto ter pogledal levo in desno, ali je kje kak njegov prijatelj. Kar oddahnil si je, ko je videl, da ni nikjer nikogar. Kapo si je potisnil globoko na oči, da ga ne bi spoznali in nejevoljno je potisnil voziček na cesto. Že po kakih desetih korakih pa mu je naproti prihlačal Zmago. Za tiste, ki Zmaga še ne poznate, moramo povedati, da je pravi lump. Rad se pretepa in dela zgago. Mamica Zmarjetka je Bimu neštetokrat zabičala, da se z njim ne sme igrati. "Ojoj, težave," je zavzdihnil zmajček Bim, Zmago pa je že vpil: "Glej no, saj to je naš Bim! Si postal varuška?" Zmajček Bim se je vrnil domov čez četrt urice. Imel je buško na glavi, na kolenih raztrgane hlače in prašno kapo. Očka Zmajeslav ga je vprašal: "Kako pa to, da si že nazaj, Bim?" "Kako to, da si ti že doma?" je zanimalo Bima. "Zmarka ni bilo doma!" je pojasnil očka. V tistem je v kuhinjski brlog prihitela mamica Zmarjetka in ko je zagledala Bima, ji je kar zaprlo sapo. "Ja, kakšen pa si? Ves potolčen in umazan! Si se pretepal, kaj? Stokrat sem ti že rekla, da se ne smeš pretepati!" "No," je rekel očka spravljivo, "naj nama najprej pove, kaj se mu je zgodilo!" "Srečal sem Zmaga," je zamomljal Bim in gledal v tla. "In z njim si se pretepal, kaj? Saj sem ti lepo rekla, da se z njim ne smeš družiti!" "Pusti fanta, da pove naprej," je rekel očka. "Nič, zafrkaval me je!" je rekel Bim. "Kaj pa ti je rekel?" je zanimalo očka. "Da sem varuška!" "Saj si bil res!" "Da je zmajčica majhna in zelena!" "Saj je res!" "Da je zmrklja!" "Tudi ti si že rekel kaj takega!" "Da je škrbasta!" "Saj je!" "In da je zoprna!" "Včasih je res zoprna, vsi otroci ste kdaj zoprni in mi, odrasli, tudi!" "Morda že res, toda tako ne bo govoril o zmajčici!" se je razjezil Bim. "Zakaj ne? Saj se ni nič zlagal!" "Ker je naša. Zato sem mu moral to razložiti!" je bojevito rekel Bim in smrknil. "No, če se ne obneseš kot varuška, boš morda raje brisal prah!" je rekla mamica in mu v roke potisnila krpo. "Začni v svojem brlogu! In ne misli, da me boš lahko prinesel naokrog, čez pol ure pridem pogledat!" Bim je zavzdihnil, vzel krpo za prah in odšel v svoj brlog. Brez prave volje je brisal polico, ko je k njemu prišel očka. "Psst, da naju ne sliši mamica! Kako se je razpletlo to z Zmagom?" "Nabunkal sem ga," je rekel Bim. "Veš, kaj bi rekla mamica, če bi to slišala?" "Vem. Najbrž bi moral kak mesec dni vsak dan pobrisati prah po vsej hiši!" je nejevoljno rekel Bim. "Jaz pa pravim - bravo, Bim! Samo ne izdaj me mamici!" Z očkom sta si zarotniško pomežiknila, potem se je Bim lotil naslednje police.
ZAKAJ?
Bil je zoprn dan. Sonca ni bilo na spregled že nekaj dni, po nebu so se valjali debeli sivi oblaki, kar naprej je deževalo in vsi so bili že sitni. Še posebej zmajček Bim. Prebral je že vse knjige, sestavil vse kocke, Bimbi je skušal naučiti žvižgati, a vse, kar je spravil iz nje, je bilo buuu, baaa in vsega je imel že dovolj. Mama ga je vrgla iz kuhinje, ker je kuhala kosilo, on pa si je prav tisti hip zaželel narediti nekaj afriških bobnov iz kuhinjskih loncev. Tako mu je preostal samo še očka, ki je sedel v dnevi sobi in bral časopis. "Očka, daj, pogovarjaj se z menoj!" je zasitnaril Bim. "Mnja," je rekel očka in zmajal z glavo. Ravnokar je prebral članek o podražitvi oglja in to ga je spravilo v slabo voljo. "Očka, zakaj smo zmaji zeleni?" je zanimalo Bima. "Ne vem," je rekel očka. "Zakaj se sonca ne da spraviti v konzerve, da bi ga imeli vloženega za oblačne dni?" "Ne vem," je priznal očka in odložil časopis. "Ali misliš, da obstajajo kje v vesolju poleg zmajev še kakšna živa bitja?" je vztrajal Bim. "Ne vem," je rekel očka. "Zakaj ne moremo imeti samo pomladi, poletja in jeseni, pa nič zime?" je vztrajal Bim. "Ne vem!" Očka je skomignil z rameni. "Zakaj je za ponedeljkom torek in ne še ena nedelja?" je sitnaril Bim. "Ne vem," je rekel očka. "Zakaj gredo zmajebusi na oglje in ne na vodo?" "Ne vem," je odvrnil očka. "Zakaj zmaji bruhamo ogenj in ne tople vode?" je zanimalo Bima. "Ne vem, " je priznal očka. "Zakaj praznujemo novo leto 1. zmaja?" je hotel vedeti Bim. "Ne vem," je dejal očka. "Zakaj se sestrice v trgovini ne da zamenjati za bratca?" je zanimalo Bima. "Ne vem," je rekel očka. "Zakaj plačujemo z denarjem in ne s fižolčki?" "Ne vem," je skesano povedal očka. "Uf, pa tak očka! Na vse, kar te vprašam, odgovoriš le z - ne vem! Ali sploh kaj veš?" je jezno rekel Bim. "Ja, nekaj pa vem!" je odvrnil očka. "Kaj pa veš?" je užaljeno rekel Bim. "Vem, da je v mojem žepu natanko toliko denarja, kot stane ena zmajelada! In vem, da bi je bil ti prav vesel!" "Ja, kako si pa vedel, očka?" je veselo rekel Bim. "Saj sem ti rekel - nekaj malenkosti vseeno dobro vem!" je rekel očka, mu pomežiknil in mu stisnil v roko nekaj kovancev.
FUJ
Mamica sedi za mizo in čisti zelenjavo. "Kaj delaš?" vpraša Bim, ki ga je ravno prineslo mimo. "Kuham kosilo za zmajčico," pojasni mama. "Zakaj pa ne sme jesti žveplenih polpet, oglenega krompirja in zeleno - zelene solate, tako kot mi?" "Ker je še premajhna, njen želodček ne bi prenesel takih jedi," pojasni mamica "Aha," pravi Bim, kot bi razumel. "Kaj pa ji kuhaš?" "Korenčkovo juho!" reče mamica. "Fuj! Korenček je dober le za zajce. Saj ni zajec!" "Korenček je dober za oči in zelo zdrav," pojasni mamica. "In kaj ji boš še skuhala?" je radoveden Bim. "Špinačo, zelo zdrava je, ima veliko železa, ki je dobro za kri! In železo je potrebno za zmajevo zdravje!" "A smo tudi iz železa? Kdo bi si mislil! Mar to pomeni, da bom zarjavel, če bom pil vodo?" vpraša Bim. Mama ne ve, ali se Bim šali ali ali misli resno, zato samo zavzdihne in olupi še en korenček. "Ji boš dala še kaj?" zanima Bima. "Ja, skodelico riža!" "Fuj," reče zmajček, "riž jedo le kitajski zmaji, pa poglej, kakšni so, čisto drugačni!" "Riž je zdrav in nasiten," reče mamica. "Ti pa si zdrav in siten! Pojdi se igrat!" "Prav," reče Bim, ki se zboji, da bi moral za strgati korenček. Bimbi kosi prej kot ostali, zato, ker gre potem spat. In ko Bim ravno lepo peče potičke v peskovniku, se zasliši glasen jok. Tako se dere le Bimbi. Bim spusti lopatko in odhlača v kuhinjo. Mama sedi za mizo. Vsa je popackana s korenčkom in špinačo, miza pa je kot bojno polje. Bimbi jezno cepeta in noče jesti. Mama je že čisto obupana. Tišči ji žlico pred usta, mala pa zamahne z roko - in bum, vse je na tleh! Mama obupano sklene roke. "Bim, boš ti malo popazil nanjo, da se preoblečem? Glej, kaj je naredila s kosilom!" "Pa bom," reče Bim. Bimbi še vedno cepeta in joče. "Sitna si," ji reče Bim. "Le čakaj!" Ko se mamica čez nekaj trenutkov vrne v kuhinjo, je popolnoma presenečena. Bimbi lepo sedi na svojem stolčku in žuli banano. V drugi roki ima piškot. "Bim, pokora, kaj si naredil? Veš, da to ni zdravo?" "Veš, mami, ti nimaš prav. Govoriš, da je korenček dober za oči, špinača za kri, riž za nevemkaj. Ampak pozabila si, da mora biti hrana dobra tudi za želodček!" pojasni Bim. "Gugu," reče Bimbi zadovoljno in nese piškot v usta. "Vdam se," reče mama. "Ampak to ni zdravo!" "Potem pa skuhaj kaj zdravega, ampak da bo tudi dobro!" predlaga Bim. "Recimo čokoladni puding s piškoti, sladoledom in smetano!" "Bim, ti si prava pokora," reče mamica utrujeno. "Vem," odvrne Bim, "ampak dolgčas bi ti pa bilo brez mene, kajne?" "Seveda," se nasmehne mamica in ga objame. "Bubu," protestira Bimbi, da mora mama tudi njo vzeti v naročje.
DAN PRVEGA ZOBKA
Bimbi se je že nekaj dni tako cmerila, da je streho kar privzdigovalo. Zmajček Bim je tuhtal, da bi si v ušesa stlačil dva velika kosa žvečilnega gumija, a ko je vse skupaj premislil in ugotovil, da bi ga najbrž težko dobil ven, si je premislil. Ne ninanana ne bucbucbuc ni pomagalo, še čaj in duda ne. Bimbi je tulila kot za stavo. A zakaj? "Jej, jej," je vsa raznežena ugotovila mamica. "Naši ljubici raste prvi zob!" "Saj res," je zadovoljno zabrundal očka Zmajeslav. "Pa kaj?" je rekel zmajček Bim slabe volje. "Zdaj, ko ima naša zmajčica prvi zob, bomo morali pripraviti proslavo prvega zobka, kajne?" je ugotovila mamica Zmarjetka. "Povabili bomo sorodnike, napekli bomo cel kup dobrot." "Zakaj neki?" je vprašal Bim užaljeno. "Jaz imam vsaj sto zob, a nihče ne dela cirkusa okrog tega!" "Pretiravaš, ljubček," ga je pokarala mamica. "Kakih petdeset jim imaš, nič več." "Še vseeno bi lahko vse leto vsako soboto prirejali zabave na čast katerega izmed mojih zob," je rekel Bim slabe volje, ker mu ta cirkus ni in ni šel v glavo. En zob gor ali dol, prava reč! "Dragi sinko, pozabljaš, da se pri nas, zmajih, praznuje samo prvi zob. Povabiti moram sorodnike, pripraviti kaj za pod zob - taki so običaji. Tudi darila so obvezna!" je dodala mamica. "Zanjo, kaj?" je rekel Bim zavistno."Ti si jih dobil, ko si imel svojo proslavo prvega zobka," je odvrnila mamica Zmarjetka. "Že, že, ampak kaj, ko se ne spomnim!" Mamica ni Bolj ko se je približevala sobota, ko naj bi slavili prvi zobek zmajčice, bolj se je Bim kujal. A imel je smolo, da ga nihče ni opazil. Vsi so imeli polne roke dela... Trdno je sklenil, da se te neumnosti ne bo udeležil in res se je že zjutraj zaprl v svoj brlog. "Slabo mi je," je rekel mamici. Ker je ta videla, da s sinkom ni nič narobe, mu je prinesla čaj in ga pustila samega. Toliko dela jo je še čakalo! Popoldne so začeli prihajati sorodniki z darili. Mama je nosila pladnje s slaščicami, očka kavo, čaj in kakav, klepetali so in si podajali Bimbi iz rok v roke. Tokrat ni jokala. Bim se je še vedno kujal v brlogu. Bil je jezen na mamo in očka, na zmajčico, na ves svet. Celo cmeril se je in potem je zaspal. Drugo jutro se je naredil čudovit dan. Sonce je toplo sijalo, ptički so žvrgoleli in Bim je bil imenitne volje. Kotalkal se je gor in dol po dvorišču, v eni roki je imel kos torte, v drugi kos zmajelade. "Pa so res hecni, ti odrasli," je pomislil, ko je zasadil zobe v slastno torto. "Kaj vse ne nanosijo zmajevskemu dojenčku! Nove kotalke, zvrhan kup zmajelade z lešniki, gromozanske torte... Še hoditi ne zna, poleg tega bi si pokvarila želodec z vso to sladkobo." Polizal je še zadnjo sled zmajelade s prstov in si odvezal kotalke. Moral je preizkusiti še eno darilo - daljnogled! Seveda ta prav tako ni bil namenjen njemu, a dokler je bila sestrica premajhna, da bi se igrala s temi rečmi, je bil njegov. Tako sta mu vsaj dejala očka in mamica. "Pravzaprav..." je pomislil zmajček Bim, medtem ko si je ogledoval daljnogled, pravzaprav dan prvega zobka niti ni tako slaba reč! In če je dobro premislil, se mu je zdelo, da bi morali praznovati tudi dan drugega zobka, ja, seveda tako bi moralo biti! Spravil je daljnogled in stekel vprašat mamico, kaj meni o tem...
FRAČA
"Danes bi lahko imeli pospravljalni dan," je rekla nekega dne med zajtrkom mamica. "Hiša postaja podobna svinjaku!" Očka Zmajeslav je zakopal nos v časopis in se naredil gluhega, Bim je zamišljeno strmel skozi okno, kot da se ga vse skupaj nič ne tiče. "Sedita na ušesih ali kaj?" je povzdignila glas mamica. "Si morda kaj rekla meni?" je vprašal očka in obrnil list. "Ja, tebi. In tudi tebi, Bim!" "Prosim?" je rekel Bim zaspano kakor bi ga nenadoma prebudili iz najbolj sladkih sanj. "Če še nista opazila - pogovarjam se z vama, se pravi, skušam se pogovarjati z vama. Rekla sem, da bomo pospravljali!" "Jaz sem ravno hotel..." je rekel očka, a je prestregel mamičin resni pogled in umolknil. "Z Zmartinom..." je poskušal Bim. "Jutri! Danes bomo pospravljali! In dela se bomo lotili temeljito. Vidva bosta pospravila podstrešje!" Očka in Bim sta se spogledala in vse jima je bilo jasno. Počasi sta se pobrala iz kuhinjskega brloga in jo mahnila na podstrešje. Očka je prvi odprl vrata. Ojoj! Podstrešja niso pospravljali že vsaj sto let in vsej šari, ki je tam ležala, ni bilo videti ne konca ne kraja. Stari stoli, zaprašeni kovčki, skrinje, polne čudes, velikanski kupi starih časopisov in še in še. "Ti se boš lotil leve strani, jaz pa desne!" je predlagal očka. Bim je prikimal, drugega mu ni preostalo. Če imaš kup nesreče, je vseeno, s katere strani se ga lotiš. Z vzdihom je prijel šop starih časopisov, da bi jih odnesel. A nekaj mu kar ni dalo miru, moral jih je prelistati. Sedel je na star, zaprašen naslonjač in začel z zanimanjem brati časopise. Z očkom ni bilo nič bolje. Lotil se je velikega kupa starih knjig. "Glej, glej!" je vzkliknil veselo. "Saj to je Martin Zmajan, moja najljubša knjiga! Že sto let je nisem imel v rokah! Samo malo bom pokukal vanjo!" Tako sta nekaj časa sedela vsak v svojem kotu in brala. Očka se je prvi spomnil, da sta pravzaprav prišla pospravljat in opomnil Bima, ki se je zatopil v časopise. "Najprej bom pogledal, če je kje še kaj uporabnega!" je menil očka. "Pa še ti poglej, na svoji strani!" Brskala sta med predmeti in nista vedela, kaj bi z vsem. Tedaj pa je Bim zagledal neko reč, zataknjeno za tram. Imela je rdečo elastiko. "Frača!" je rekel presenečeno. "Jej, pa res!" se je razveselil očka. "Čisto sem pozabil nanjo! Daj jo sem!" Vzel jo je v roke in jo veselo obračal na vse strani. "Je tvoja?" je zanimalo Bima. "Moja, seveda," je rekel očka. "Sam sem jo naredil! Veš, da sem bil najboljši strelec v mestu?" "A ja?" je nejeverno rekel Bim. "Kaj pa potem dela tukaj?" Očku je postalo malo nerodno. "Veš... saj ne vem, kako..., no, ja, imel sem nesrečo. Nekega dne sem gledal skozi podstrešno okno in sklenil poskusiti, kako daleč nese moja frača. Vzel sem kamenček, napel elastiko in švrrrrc, odneslo ga je daleč čez streho - naravnost v okno sosedov Zmajčičev, ki so stanovali nasproti nas." "Ampak kaj dela frača tukaj?" je zanimalo Bima. "No, vedeli so, da sem bil jaz. Povedali so mojemu očetu, on pa mi je zabičal, da moram vreči fračo stran. Tako sem jo skril za tram, da nihče ni vedel nanjo. In potem sem nanjo pozabil!" "Hecno," je rekel Bim. "A lahko poskusim streljati z njo? V žepu imam nekaj kamenčkov. "Ne, ne smeš. Lahko bi razbil šipo in potem bi bilo joj! Ampak jaz bi pa prav zares rad še enkrat raztegnil fračo, da vidim, če znam že tako dobro ciljati! Mi daš kamenček?" Bim mu ga je nerad dal in očka je veselo napel fračo. Frrr, kamenček je odletel kot ptica... potem je reklo bum in slišalo se je, kako se je razletela šipa. "Ojoj," je rekel očka. "Tole bo pa nerodno. Saj lahko rečem sosedu, da si ti razbil šipo?" "Prav," je rekel Bim. "Ampak podstreho..." "... bom pospravil sam," je dodal očka. "Že grem, že grem..." je zavpil navzdol po stopnicah, od koder je prihajalo jezno kričanje soseda Zmajčiča, in pomežiknil Bimu. Ta se je mirno zavalil na fotelj in bral dalje.
FOTOGRAFIJA
"Ko bi vedela, kaj se je zgodilo!" je vsa zasopla prihitela v kuhinjo mamica, ki je bila z zmajčico na sprehodu. "Če nama ne boš povedala, tudi vedela ne bova," je rekel zmajček Bim. Očka Zmajeslav, ki bi ga ob takih priložnostih najbrž oštel, ga je le resno pogledal in vprašal mamico: "Kaj se je zgodilo? Kakšna nesreča?" "Ne, seveda ne, " se je zasmejala mamica in dvignila zmajčico iz vozička. "Poslušajta: greva lepo na sprehod - mimogrede, srečala sem Zmajčkove, ki vaju lepo pozdravljajo, šli so na obisk k Zmajaronovim, in ravno pri trgovini z oblekami - joj, kakšno čudovito obleko sem videla, svetlo zeleno z belimi pikicami, misliš, da bi si jo lahko privoščila? - naju je ustavil starejši zmaj. Podoben je bil tvojemu stricu Zvonimiru - veš, da smo mu pozabili poslati čestitko za rojstni dan - misliš, da bo užaljen?- in že sem hotela reči: "Dober dan, stric Zvonimir, kako si kaj? Imaš še težave z revmo?" "Tristo zelenih zmajev, če misliš toliko opletati, nama do novega leta ne boš povedala, kaj se je zgodilo!" je bil malce hud očka Zmajeslav. "Povej na kratko - kaj je bilo!" "No, ni bil stric Zvonimir, samo podoben mu je bil, tako mislim, po brkih in...." Mamica je videla, da ga je spet polomila. "Skratka - ta zmaj je imel fotografski aparat okrog vratu in vprašal je, če sme fotografirati zmajčico za naslovno stran revije Zmajske novice." "Pa si mu pustila?" je zanimalo Bima. "Ja, seveda, zakaj ne? Bimbi je tako lep zmajček in pomisli, kako nam bodo zavidali prijatelji! Ne zgodi se vsak dan, da bi imel priložnost videti svojega otroka na naslovnici revije!" "In kaj je bilo potem?" je vprašal očka. "Nič, povedal je, da bo Bimbi v prihodnji številki Zmajskih novic! Joj, kako sem ponosna!" "Šment, no, kar je res, je res! Tudi jaz sem vesel!" ni mogel skriti ponosa očka Zmajeslav, Bim pa je gledal v tla in molčal. Čez teden dni so izšle Zmajske novice. S prve strani se je nagajivo smehljala Bimbi in radodarno kazala svoja dva zobka. Mama je kupila kar deset izvodov in jih razposlala vsem sorodnikom. Kar naprej je jemala revijo v roke in vzdihovala. "Kako je ljubka! Kako prisrčno se smehlja! Res, ni lepšega zmajčka od naše drage zmajčice!" "Ja, fotografija se je posrečila," je zadovoljno godel očka Zmajeslav. Celo zmajčici so pokazali, kako je lepa, a ni nič razumela, rekla je le bibu, ali nekaj takega. Bim pa je molčal. In najbolj ga je jezilo, da tega ni nihče opazil. Nihče ni rekel: "Čisto tebi je podobna, ko si bil še majhen!" Ali pa: "Tebe bomo dali na naslovnico revije Športni zmaj!" Nihče ni nič opazil in Bim je bil že slabe volje. Povrh vsega pa so ga prijatelji kar naprej zbadali zaradi te nesrečne fotografije! Nekega dne je očka Zmajeslav ravno ležal v prijetni senci na vrtu, pokrit s časopisom. Zmajček Bim je sedel na ograji, ko sta mimo prišla Zmilan in Zmartin. Malo so se menili, kako in kaj, dokler Zmilan ni vprašal: "Res lepo, da je tvoja sestra na sliki v časopisu. Zakaj pa tebe ni?" "Hihi, ker bi s svojimi dolgimi ušesi pokvaril sliko," se je zasmejal Zmartin. Joj, kako je bil zmajček Bim jezen! Najraje bi mu prilepil eno okrog ušes, a Zmartin je bil njegov prijatelj in prijateljev se ne pretepa. "Saj sem bil zraven in tudi mene so hoteli fotografirati skupaj z njo, a se nisem pustil. To je za zmajklje in ne za nas, fante!" "Daj no, daj, Bim, se ti ne zdi, da malo pretiravaš? Kdo bi hotel tebe na naslovni strani časopisa?" je dejal Zmartin. »Če je bilo pa res!« je rekel Bim užaljeno. "Res je bilo tako!" se je zdaj oglasil očka Zmajeslav. "Saj sem bil zraven! Bim se ni pustil fotografirati, rekel je, da je to za zmajklje in za otroke!" Bim je ostrmel in si ni upal nič reči. "No, ja, samo malo sva se šalila!" je rekel Zmilan nekam potrto. "Pridi, Zmartin, greva!" In sta jo ucvrla stran.
PIVO
Zmajko je imel rojstni dan in njegovi starši so mu obljubili, da lahko povabi nekaj svojih prijateljev. Zmartin, Zmilan in Bim so točno ob treh popoldne, kot so se dogovorili, lepo oblečeni pozvonili pri Zmajku. "Kar naprej, fantje," jih je povabila Zmajkova mama. "Na vrtu praznujemo!" Zmartin, Zmilan in Bim so odšli na vrt, kjer je bila veselica že v polnem teku. Za bogato obloženo mizo so sedeli Zmajkov očka, obe babici in dedka, pa še cel kup ljudi, ki jih niso poznali. Veselo so se smejali in si nazdravljali. Zmajko je sedel osamljen na koncu mize in žalostno gledal v svoj kozarec malinovca. Šele ko je zagledal svoje prijatelje, je oživel in skočil pokonci. "Najprej pesem," je rekel Zmilan, se priklonil in začel recitirati: "En poljub na vsako stran prejmi za svoj rojstni dan. Srček moj pa ti želi še veliko rojstnih dni!" "Vse najboljše," je rekel Zmartin in mu dal vrtnico. Bim, ki mu je tudi čestital, pa mu je dal darilo, ki so ga skupaj kupili: pojočo skrinjico, ki je igrala Na planincah, ko si odprl pokrov. Zmajko je bil darila zelo vesel. Fantje so nato posedli za mizo in Zmajkova mama jih je založila z obloženimi kruhki in torto. Seveda so se vsi veselo basali, kot bi teden dni ne jedli, ko pa so pospravili jedačo, jim je postalo dolgčas. "Kaj bomo počeli?" je vprašal Bim. "Pojdimo se lovit!" je predlagal Zmilan. "Ti loviš!" In so se zapodili po travi. Kmalu pa so se naveličali igrice. "Pojdimo se skrivat!" je predlagal Zmartin in nekaj časa so se skrivali. Potem so se šli še gnilo jajce in slepe miši, nato so prijetno utrujeni sedli v travo. "Le kaj bi počeli?" so spraševali drug drugega. "Kaj menite, ali je zmaj pri enainštiridesetih letih že odrasel?" je vprašal Zmajko. "Seveda," je rekel Zmilan. "Normalno," je rekel Bim. "Potem pa lahko nekaj poskusimo!" Zmajko je izza hrbta potegnil steklenico žveplenega piva. "Če to pijejo odrasli, lahko tudi mi, saj nismo več otroci, kajne?" "Nismo," so mu pritrjevali zmajčki, čeprav niso bili čisto prepričani, da ima Zmajko prav. "Jaz bom prvi," je rekel Zmajko in naredil krepak požirek. Malo se je skremžil, ker mu okus ni bil najbolj všeč. "Kako je?" je vprašal Zmilan. "Prima! Poskusite še vi!" In tako so vsi poskušali, dokler ni bila steklenica prazna. Potem so se vsi počutili nekam čudno. Bili so utrujeni in zaspani. "Mislim, da bom moral domov," je rekel Bim in čutil, da ga v želodcu stiska. Kot bi mu hotelo biti slabo. "Jaz tudi," sta rekla Zmilan in Zmartin. "Jaz bom tudi šel malo počivat!" se je strinjal Zmajko. Kako dolga je bila pot do doma! Bimu se je zdelo, da nikdar ne bo prišel do konca ulice. Z omotično glavo se je skušal odtihotapiti mimo kuhinjskega brloga v svoj brlog, a je po nesreči zadel v stojalo za dežnike. "Bim, si ti?" je zaslišal mamo. Hitro jo je pobrisal v posteljo. Mami se je zdelo čudno, da se je Bim tako kmalu vrnil, a še bolj nenavadno je bilo to, da so je kar popihal v svojo sobo. Zato jo je mahnila za njim. Zmajček je ležal v postelji in bil je bled. "Je kaj narobe, Bim, se slabo počutiš?" "Ne," je rekel Bim in kolcnil. Mamica je sedla na rob postelje. "Bim, zdi se mi, da dišiš po žveplenem pivu! Pa menda nisi pil?" "Saj sem že velik," je rekel Bim. "Ti bom že dala velik! Čakaj, da pride očka domov, ti bo že pokazal!" je jezno rekla mama. "Mami, prosim, a mi daš mojega medvedka!" je zaprosil Bim. "Medvedka, kaj? Če si že tako velik, da lahko piješ pivo, ga ne potrebuješ več!" je jezno rekla mamica. Vseeno pa mu ga je dala in kasneje še veliko skodelico kamiličnega čaja.
ZA KAJ JE KAJ
Očka Zmajeslav si je obetal prijetno, prav nič vznemirljivo popoldne. Prihranil si je Zmajevske novice, da bi jih v miru prebral. Hiša je bila tiha. Bimbi je spala, mamica Zmarjetka je pospravljala in Bim je bil s prijatelji na nogometnem igrišču. Ko se je očka ravno zatopil v branje politične strani, pa je iz predsobe zaslišal glasne besede. Zdelo se mu je, da sliši mamico Zmarjetko in Bima, kmalu pa se je kot sirena oglasila še Bimbi. Očka je postal zelen od jeze, zmečkal je časopis v kepo in se nerad dvignil s stola. V predsobi je stala mamica s krpo v roki, Bim pa se je kujal. "Kaj se gresta?" je osorno vprašal očka Zmajeslav. Bil je razkačen, ker sta mu pokvarila popoldne. "Jaz se ne grem nič," je užaljeno rekla mamica. "Kar tega lumpa vprašaj, kaj je narobe!" "No," je rekel očka Zmajeslav in resno pogledal Bima. "Bo že kaj?" "Mamica določenih reči ne razume!" je pojasnil Bim. "Česa ne razume?" "Ne razume, da so tla zato, da hodimo po njih. In da jaz ne znam leteti!" "Ti bom že dala leteti!" je vzkipela mamica. "Poglej, kaj si naredil!" Tla v predsobi so bila lepo pomita, razen tam, kjer je očka zagledal velike, blatne stopinje. "Si ti to napravil?" "Sem, ampak ne morem pomagati! Nogometno igrišče je bilo blatno! Kako naj pridem v hišo? Sploh pa so tla za to, da hodimo po njih!" "Ja, zadnje plati pa so zato, da koga, ki ni priden, po njih nabijemo!" se je razhudil očka Zmajeslav. Kaj pa naj bi naredil?" je zaregljal Bim. "Si morda pomislil, da bi se lahko sezul? Glav nimamo samo zato, da lahko nosimo kape, ampak za to, da z njimi mislimo!" "In otrok nimamo samo za to, da se z njimi igramo in jih razvajamo, imamo jih tudi za to, da nam kdaj pomagajo!" je dodala mamica. "Zdajle bova recimo z očkom peljala zmajčico na sprehod. Ti pa boš medtem spoznal, da imamo krpe za to, da z njimi pomivamo tla!" Bima je že imelo, da bi spet stresel kakšno pametno, a ko je videl, kako grdo gleda očka, je umolknil. Mamica je prinesla vedro z vodo, nato je odšla po zmajčico. "Papa," je rekla in pomahala. Bim je najprej kujavo sedel na tla in sklenil, da se vode in krpe ne bo niti dotaknil. Potem se je spomnil očkovega pogleda in nejevoljno je pomočil krpo v vodo. Obrisal je blatno stopinjo, a se je le še bolj razmazala. Kar na jok mu je šlo. Potem je spral krpo in se enkrat pobrisal. Bilo je že lepše. Še dvakrat, pa bo, se je tolažil. Čez kako uro je spoznal, da se mu niti sanjalo ni, kako veliko predsobo imajo. Kadar se je po njej kotalkal, se mu je zdela premajhna, zdaj pa je kar ni bilo konec. Ves zasopel je še zadnjič potegnil s krpo in tla so bila čista. V tistem pa so se odprla vrata. Mamica in očka sta se vrnila. Bim še opazil ni, da je medtem začelo deževati. Joj, kako blatne čevlje so imeli. In mamica bo stopila na čista tla! "Ne!" je vzkliknil. "Seveda ne," je rekla mamica in se pred vrati sezula. Tudi očka se je sezul, nato pa je sezul še zmajčico. "Vidim, da si se lepo naučil, za kaj imamo krpe. Zdaj pa ti bom še nekaj povedala. Drug drugega imamo za to, da si pomagamo in ne za to, da si nagajamo!" je dejala mamica. "Denar pa imamo tudi zato, da z njim kupujemo sladoled," je rekel očka in mu pomolil bankovec. "Jupi," je rekel Bim in stekel ven. "Vrata imamo zato, da jih zapiramo in ne loputamo z njimi!" je zavpil očka Zmajeslav, a Bim se je odločil, da bo to preslišal. Za en dan je imel naukov čez glavo.
LAHKO BI BILO SLABŠE
Mama je dobila v dar debelo knjigo z nenavadnim naslovom. »Poglejmo življenje z zelene strani,« je pisalo na platnicah. Vsako popoldne, ko je Bimbi zaspala, se je mama zatopila vanjo. Bim bi raje videli, da bi se igrala ali vsaj pogovarjala z njim, ona pa nič. Sedela je z nosom v knjigi in sploh ni odtrgala pogleda. »Mami, pojdiva igrat karte! Tako dolgčas mi je!« je positnaril Bim. Mama še odgovorila ni. »Ali pa zmajček, ne jezi se!« je vztrajal Bim. »Pusti me, ne vidiš, da berem?« je rekla mama in obrnila stran. »Kaj pa piše?« je zanimalo Bima. »Zelo zanimive in poučne reči!« je bila odrezava mamica. »Kakšne poučne reči?« »Take, ki niso za majhne zmaje, ne bi razumeli!« »Jaz nisem majhen zmaj in vse razumem!« je vztrajal Bim. Mama je z vzdihom odložila knjigo. »Kaj pomeni, da je treba gledati na življenje z zelene strani?« je zanimalo zmajčka. »To pomeni, da je vse, kar se nam zgodi, treba jemati kot dobro. Lahko bi bilo še huje!« »Ne razumem!« »Rekla sem, da ne boš razumel!« je rekla mamica Zmarjetka in spet vzela knjigo v roke. »Pa mi razloži!« »Prav siten si, Bim. No, takole – če bi dobil samo pol zmajelade, bi bil lahko nesrečen, ker bi videl, da jo pol manjka, ali pa srečen, ker si jo toliko dobil! Razumeš? Vedno, ko se kaj zgodi, bi lahko bilo slabše in zato moraš biti vesel, da se ni zgodilo kaj hujšega!« »Aha,« je rekel Bim, kot bi mu bilo vse jasno. »Grem skakat čez kolebnico!« »Prav, je rekla mama in se zatopila v branje. Zmajčku pa ni šlo v glavo, kaj je hotela povedati. Premišljal in premišljal je, da se mu je zapletla kolebnica in padel je ter si potolkel koleno. Prijokal je v kuhinjo. »Glej, kako grdo sem se udaril, kri mi teče,« se je cmeril. Mamica Zmarjetka je vzela povoj in mu povila rano. »Lahko bi bilo še slabše, saj se spomniš, kaj sem ti prej govorila? Bodi vesel, da si nisi zlomil noge!« Bim je bil hud in pisano jo je pogledal. Razbil si je koleno, ona pa pravi, naj bo vesel! V tistem je prišel domov očka Zmajeslav. Grdo je gledal, da se je kar bliskalo. »Hotel sem v mesto, a se mi je predrla guma na kolesu!« je rekel slabe volje. »Ne jezi se, lahko bi bilo slabše! Lahko bi recimo padel in se prav grdo potolkel!« je rekla mamica. »Hočeš reči, da je dobro, ker imam preluknjano gumo?« je vprašal očka. »Ja, lahko bi bilo še slabše!« Bim in očka sta se spogledala in Bim je zavil z očmi. »Premislita, fanta moja,« je rekla mamica Zmarjetka, »jaz pa bom medtem poklicala prijateljico Zmajdo!« Bim se je šel žogat na dvorišče, očka pa je popravljal gumo. Nenadoma se je iz hiše zaslišalo strašno vpitje in oba sta pohitela pogledat, kaj se je zgodilo. Mamica Zmarjetka je sedela za mizo v kuhinjskem blogu in na ves glas stokala. »Kaj se je pripetilo?« je vprašal očka. »Pogovarjala sem se s Zmajdo in popolnoma pozabila, da imam v pečici pečenko in oglje. Vse se je zažgalo, naše kosilo je fuč!« »Ne jezi se, lahko bi bilo slabše,« je rekel Bim. »Nemogoče!« je obupano rekla mamica. »Lahko bi zažgala tudi sladoled, ki si ga pripravila za posladek!« »Bim!« je jezno vzkliknila. »Prav ima,« je rekel očka, vzel iz omare dve skodelici in postregla sta si s sladoledom. Mamica je molčala, le nekam grdo je gledala. Potem je še sama vzela skodelico.
BREZ NASLOVA
"Samo za pet minut skočim do sosede Zalke," je rekla mamica Zmarjetka in si odvezala predpasnik. "Obljubila mi je recept za marmelado in zdaj je zadnji čas, da se je lotim!" "Za pet minut?" je vprašal Bim . "Še nikdar nisi bila pri njej le pet minut!" "Prav, potem pa deset!" Bim je še vedno nejeverno odkimaval. "Več kot pol urice zanesljivo ne," je rekla mama, ki se je že obuvala. Če reče mama pol ure, potem to pomeni vsaj še enkrat toliko, si je mislil Bim, ki je zdolgočaseno zrl skozi okno kuhinjskega brloga. "Prav, bom pa sam!" je dejal, kot da se ga vse skupaj ne tiče. V resnici je bil kar rad sam, lahko je skakal in kričal, kolikor so mu dala pljuča. "Sam?" je vprašala mamica. "Ne, sam pa že ne boš!" "Ampak saj očka ni doma," je dejal Bim. "Res je, ti bom pa zato pustila sestrico, malce boš pazil nanjo!" Dobro, da je bil zmajevski brlog trdno grajen, drugače bi se prav gotovo podrla streha, ko je Bim zatulil: "NEEEEEEEE!" "Kaj se to pravi - ne? Navsezadnje je tvoja sestrica, lahko se malo igraš z njo! Sicer pa bom takoj nazaj!" Mama ni čakala Bimovega odgovora, raje jo je kar se da hitro popihala iz brloga. Bimbi je sedela v stajici, premetavala kocke in se očitno zabavala. No, ja, saj vse skupaj niti ne bo tako hudo! Zatopil se je v svoj strip in ob burnih dogodivščinah Superzmaja kar pozabil na to, da mora pravzaprav čuvati sestrico. "Buuuuu!" je nenadoma zatulila zmrklja, ki ji je kocka padla daleč iz stajice. "Buuuuu!" Bim je odložil svoj strip in jo pogledal. "Daj no, kaj težiš? A, kocko bi rada! Na!" Vrgel ji je kocko nazaj v stajico. Bimbi pa se je očitno odločila, da bo poredna. Pogledala je kocko in spet zatulila: "Buuuuu!" Zmajček Bim se je popraskal po glavi. Ni vedel, kaj naj naredi, da bo utihnila. Potem se je spomnil, da jo mama, kadar joče, vzame v naročje. Zavil je z očmi in dvignil zmajčico iz stajice. Bila je kar težka. Nosil jo je sem in tja in ji prigovarjal, naj neha. Bimbi pa je še vedno tulila: "Buuuu!" Potem ji je povedal vse pesmice, ki jih je znal, vse šale in še dve pravljici. Bimbi je še vedno tulila. Zapel ji je uspavanko. Še zmeraj se je drla. Plesal je pred njo indijanske plese. Še vedno je vpila. Gugal jo je sem in tja. Kar naprej je kričala. Žgečkal jo je pod brado, pa je še bolj vpila. Ves obupan se je začel še sam dreti. Bimbi ga je hotela preglasiti in je še bolj tulila. Potem je bilo Bimu vsega dovolj. Postavil jo je lepo nazaj v stajico in sedel pred njo. "Ti si ena čisto navadna, razvajena smrklja. Poklical bom zmaja Zaharijo, naj te odnese! Tako dolge zobe ima!" je rekel in pokazal z roko. "In taka ušesa!" Pomahal je z rokami ob ušesih. Bimbi je utihnila in ga nejeverno gledala. "Poleg tega boš, če se boš kar naprej drla, postala takale spaka!" Spačil se je grdo kot se je le mogel, pritisnil s prstom na nos, napihnil lica in zavil z očmi. Nenadoma se je Bimbi, ki je prej tulila kot deset zmajev, pričela na ves glas smejati, kar cepetala je od smeha. Bim je zmeden sedel pred stajico in ni vedel, kaj se je zgodilo. V tistem je vstopila mama. "Kdo pa se tako smejčka, ljubica moja?" je začebljala in dvignila zmajčico v naročje. "Saj sem vedela, da se bosta dobro razumela," je rekla Bimu. "Še nikdar je nisem slišala, da bi se tako glasno smejala! Moraš mi povedati, kaj si storil, da je tako dobre volje!" "Bom povedal kdaj drugič," je rekel Bim in se prav potihem splazil iz kuhinjskega brloga. Za ta dan je imel vsega dovolj.
AVTOMOBILČEK
Bilo je dolgočasno, deževno popoldne. Bim se je valjal po kavču, gledal skozi okno in razmišljal, ali bo še sploh kdaj videl sonce. Zdelo se mu je, da ga že zelooo dolgo ni bilo, prav gotovo nekaj let. V resnici je sonce zadnjič sijalo prejšnji četrtek, a Bimu se je zdelo, da je od tedaj minila že cela večnost. Bimbi je sedela na tleh in se igrala s kockami. Le kako lahko počne kaj tako dolgočasnega in neumnega, se je spraševal Bim. Seveda je pozabil, da so bile kocke pravzaprav njegove, le da se jih že kakšnih sto let ni dotaknil. Očitno pa je mala nenadoma opazila nekaj veliko bolj zanimivega. Rekla je nekaj takega kot brrr in po vseh štirih zlezla pod kavč. Še Bim je nagnil glavo podenj, da bi videl, kaj je našla. "Bubu, grr!" je rekla Bimbi. "Ja, saj vem, da si našla nekaj zanimivega," je zdolgočaseno rekel Bim, ki je, kot se spomnimo, še obvladal zmajevski otroški jezik. Bimbi se je priplazila ven, v roki pa je držala Bimov najljubši rdeči avtomobilček. "Tristo zelenih zmajev!" je vzkliknil Bim. "Tega sem pa že celo večnost pogrešal. Daj mi ga!" Hotel ji ga je vzeti iz rok, a mala je začela kričati in otepati okrog sebe, pri tem pa ga je z avtomobilčkom oplazila po glavi. Zdaj je kričal Bim. Zganjala sta tak hrup, da bi zagotovo prebudila še zmaja Matjaža, ki je po zmajevski pripovedki počival pod Zmajepeco. Seveda je mamica Zmarjetka takoj pritekla. "Kaj pa počneš z njo, Bim?" je rekla karajoče. "Jaz z njo nič, ona je mene udarila z avtomobilčkom po glavi!" "Najbrž si ji nagajal!" "Ne, nisem! Izpod kavča je privlekla moj najljubši avtomobilček in stavim, da ga je tja tudi vrgla, ker sem ga nekaj dni zaman iskal. Prosil sem jo, naj bi ga da, pa me je z njim udarila po glavi!" "Mislim, da je nisi nič prosil, da si ji ga kar vzel! In zagotovo te je udarila po nesreči! Res ne vem, zakaj ji nočeš posoditi igrač. Lahko bi se skupaj igrala, pa bi bil mir!" je Ť rekla mamica in zmajčico vzela v naročje. "Niti za trenutek vaju ne morem pustiti sama!" Odšli sta v kuhinjski brlog. Rdeči avtomobilček je ležal na preprogi, kjer ga je Bimbi pustila. Bim je sedel na tja in brez prave volje potiskal avtomobilček sem in tja. Vedno sem samo jaz vsega kriv, je žalostno premišljal. Kako lepo je bilo, ko še nisem imel sestrice! "Bubu," je rekla Bimbi in se priplazila do njega. Bim je ni hotel niti pogledati. »Zmrklja," je rekel tiho sam pri sebi. "Bim!" je vzkliknila sestrica. "Dada, Bim!" Iz žepka na igralnih hlačah je potegnila košček zmajelade. "Dada, Bim!" je ponovila in stegnila ročico. "Zmajelada zame?" je nejeverno vprašal Bim, Bimbi pa se je zasmejala. Bim je vzel zmajelado in jo dal v usta. Bimbi je veselo plosknila. "Se greš igrat z avtomobilčkom?" je vprašal Bim počasi. "Glej, takole, počasi, brrrr, potem ga daš meni, prav?" "Grrr..." se je zasmejala Bimbi in deževno dolgočasno popoldne naenkrat ni bilo več tako zoprno.