Pojdi na vsebino

Zlomljena podkva (Slovenske večernice)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Zlomljena podkva. Pravljica
Poslov. J. H.
Prevajalec: J. H.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1883; Slovenske večernice, 37
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ko nepoznán je in ubog
Zveličar hodil še okrog,
Učenci k njemu so privreli,
Ki nič prav niso ga umeli.
On pa najraji blagovést
Oznanjevál je poleg cést,
Ker pod obrazom se nebá
Vse bolje, lažje reči dá:
Nebeški náuk vsem je mil
Iz svojih svetih ust delil —
Prilik, podob je na izbero
Imél in jásnil sveto vero.

Nekdaj gre mirnega sercà
Z učenci v mestice tijà,
Ko vidi v prahu tam svetló
Ležati zlomljeno podkvò.
Takòj šent Petru povelí:
Poberi to, kar tam leží!
A Peter, čisto nič volján
Med potjo je takó v en dan
Sanjaril od posvetne vlade,
Ker ta čez vse se mu dopade,
(Brez vse skrbí, saj mislij v glavi
Cesár ne brani še v postavi!)
Bi že pobralo se in neslo,
Ko bila krona bi in žeslo —
To-dà zavoljo podkve pol
Ni vredno skloniti se dol:
Zató obrne se pa v stran,
Kot da govôr ne meri nanj.

Gospod je ves kroták pobràl
Potlèj to podkvo sam od tal —
Pokaral Petra ni za tó.
Kedár pa v mestice prispó,
Poišče s podkvijo kovača,
Ki s tremi pénezi jo plača.
Ko se na trg od tod podajo,
Zagleda črešenj na prodajo:
S trojakom ravno tolikanj
Jih kupi, kar dobode zanj,
In mirno črešnje vse v rokavi
Po stari šegi v shrambo spravi.

Skoz druga vrata grejo proč
Čez polje, travnike brez koč:
Ob potu sénčnih ni dreves,
Užiga solnce pa z nebés
Takó, da dali mnogokaj
Bi za požirek vode zdaj.
Gospod popréda gre povsôd.
Glej! — črešnja pade mu na pôt.
Šent Peter hlastno jo ugrabi,
Ko zlata jabelka bilà bi:
To zrnce mu je vgájalo.
A ni več dolgo trájalo,
Že črešnjo drugo izpusti —
Za njo šent Peter se skriví.
In še, se vé da, mnogokrat
Po črešnjah vklanjal se je rad,
Dotlèj, da vséh je bilo kraj.
Gospod vesél mu reče zdaj:
Ko bi se pravi čas pripognil,
Bi pripogibanju se ognil —
Kdor male stvarce ne častí,
Za manjšo često se potí.