Zločinka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zločinka
Milka Adamičeva
Izdano: Domovina št. 39–45, 1932
Viri: dLib 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Tri dni se je upirala Lojza. Nazadnje je spregovorila in s težkim zvokom, ki je ležal v njenem glasu, prerezala temo negotovosti, ležečo na dušah vseh, ki so trepetali za njeno besedo.

»Vzamem ga!«

Materi so od veselja zažarele oči in objela je hčer.

»Ne bo ti žal, Lojza, nikdar ne. Takega moža ne dobiš vsak dan, tako izobraženega in premožnega že kar ne.« Vzela je liter iz omare in stekla kot dekle v spodnji hram, da z žlahtno kapljico zalijejo in poživijo Lojzino odločitev.

»Ne bo ti žal, Lojza,« se je rahlo oglasilo izza peči. Teta Polona, ki je luščila fižol, si je odvezala delovni predpasnik in se primaknila k mizi:

»Tudi jaz sem bila v mladih letih kaj izbirčna, nikoli mi ni bil nihče po volji, da bi ga vzela za moža. Tako, vidiš, sem ostala v bratovi hiši kot stara teta in hvala Bogu, da me še marate. Tega tebi ni treba. Ponudil se ti je mož, ki bi ga vsaka druga na tvojem mestu takoj zgrabila. Le kaj se ti je uprlo, ko si vendar že prvi dan dejala, da ti mladenič ugaja.«

»Saj ne pravim, da mi ni všeč, vendar se nekaj upira v meni ... Kakor da se nečesa bojim, tako mi je,« je tiho dejala Lojza.

»To je strah vsakega dekleta, preden se odloči. Poznam to, moje krvi si, Lojzka, malo preveč ponosa je v tebi.«

Mati je prispela z gnatjo in starino ter pričela točiti vino v kozarce. Med prisrčnim pogovorom so sklenile, da se takoj prični pripravljanje bale in da bodi poroka že jeseni.

Zavidanja vreden mir in sloga sta zavladala pri Grafovih, kakor se je reklo pri hiši. Videlo se je, če si stopil v to snažno in svetlo kmečko hišo, ko da diha vse neko umerjenost in tiho srečo. Še celo svetniki po stenah so imeli obraze tako polne svetniške milobe, da si mogel slutiti, da prebivajo pod to streho le dobri ljudje. Lojza, edini Grafov otrok, je rasla v tem krogu kakor bilka, ki ji ni nikoli manjkalo toplih žarkov ljubezni. Le ko je izgubila očeta, sta z materjo nekaj časa hudo žalovali. Lojzi je bilo takrat trinajst let, a ko je dorasla v dekle, so se zacelile rane in pri Grafovih ni bilo sence, ki bi kalila mirno življenje.

Hlapec Renc, ki ga je pokojni Graf privedel kot pastirčka k hiši, se je razvil v brkatega mladeniča, ki se ni ustrašil meriti svojih jeklenih mišic z najmočnejšim fantom v vasi. Lojzo je varoval z bratovskim čutom. Razcvitala se je kot roža in smehljaje je opazovala Renca, kadar je z ljubosumnimi pogledi zasledoval njene častilce. Ugajal ji je, seveda le toliko, kolikor sme ugajati hlapec bogati mladenki, katere kruh uživa. Več ni razmišljevala o njem. Bila je izredno bistre in razsodne narave. Posebnih zapletkov ni nikdar ljubila. S svojim odločnim, vendar ljubeznivim nastopom je osvajala vso okoljco.

Ko je stopila v pet in dvajseto leto, je vedela, da je čas, poiskati si moža. Mislila je na vrsto častilcev, krepkih kmečkih fantov, ki so se pulili za njeno naklonjenost. Bila je vsem enako naklonjena. Tudi na Renčevo ljubezen je mislila. Škoda, da je le hlapec. Naslajala se je za trenotek ob prividu, kako jo vzame kot ženo v svoje močne roke, kako ves drhti od sreče, začutila je za hip njegove vroče ustnice na svojih, toda že v naslednjem trenutku se je zopet iztreznila in z eno samo kretnjo razpletla, kar ji je domišljija namotala pred oči. Jasno je hotela imeti svojo bodočnost kakor točno izračunano matematično nalogo. A prišlo je vendarle drugače.

Neke junijske nedelje po nauku je bilo, ko sta hodili mati Grofovka in teta Polona po obširnem dvorišču.

»Tile pohlevni svinjaki me že dolgo bodejo v oči. Prav nič ne pristojajo Grafovini,« je omenila mati Grafovka, ko sta ustavili korak ob dolgi vrsti lesenih gajbic, kjer je krulilo lepo število ščetince.

»Saj tudi res ne!« je dodala teta Polona. »Že rajnki je hotel napraviti nove, a ga je prehitro pograbilo. Gorjan ima že leto dni postavljen nov, zidan svinjak in svinje mu lepo uspevajo.«

»Če bi prodala nekaj hrastov iz gozda, bi se komaj poznalo, a denar bi bil tu.«

»Prodaj, seveda prodaj,« je vneto svetovala Polona.

Že naslednji teden je prišel k Grafovim mlad lesni trgovec. Ker ni plačeval preslabo, so se domenili in odšli v gozd. In je začel izbirati drevesa in zaznamenoval najlepša.

»Naj bo, no,« je dejala kakor sebi v opravičilo, da jo je slišal tudi trgovec, »če dobimo v hišo zeta, mora biti vse, kakor se spodobi. Rada bi vzela Lojzi že vnaprej marsikatero skrb z glave.«

»Zeta v hišo? Kdaj pa bo ženitovanje? Da me ne pozabite povabiti, mati Grafovka,« se je pošalil trgovec.

»Ah, saj še ni nič domenjeno. Hudo je dobiti pravega za tako gospodarstvo, kakršno je naše.« S hriba mu je pokazala s prstom v dolino. Tam na vzhodu je ležal gozd kakor temno morje. »Tudi tisto je naše.«

»Krasno!« je mrmral trgovec Paduba.

Zvečer so posedli ob litru hruševca, ki ga Paduba ni ločil od vina. Prijetno se je počutil ob snažno pogrnjeni mizi, vse v sobi se je svetilo od čistoče. Lojza je prinesla na krožniku pogače, ki jo je sama spekla.

Paduba je pokusil. »Izvrstno! Takole se kar sámo je. Imenitna kuharica ste, gospodična Lojza. Srečen tisti, ki mu boste pekli tako sladke pogače. Rad bi bil na njegovem mestu.«

Lojza je začudeno prestregla njegov prodirajoči pogled, trčila ob ponujeno kupico, izpila na dušek in odhitela v kuhinjo. Tam se je naslonila čez ognjišče in obšlo jo je nenadno, da bi zajokala. Zakaj? Sama ni vedela. Trgovec je napravil nanjo poseben vtisk. Ni mogla reči, da ji ne ugaja, vendar je bilo nekaj v njegovem predrznem pogledu, česar se je bala. Ne, njega bi ne mogla vzeti za moža, nikdar ne. Trgovec Paduba pa se je od tega dne večkrat oglasil pri Grafovih. Bilo je očitno, da hodi zaradi Lojze. Vtepel si je v glavo, da bi bila to zanj primerna partija. Tudi dekle se mu ni videlo napačno. Govoril je materi Grafovki o premoženju svojih sorodnikov, katerih dedič postane on, in metal besede o milijonih, kakor bi govoril o najnavadnejših številkah.

Teta Polona in Grafovka sta bili navdušeni zanj, le Lojza se je še upirala. Ko je slednjič naravnost povprašal za njeno roko, si je izgovorila tri dni premisleka. Ob koncu tretjega dne pa je izjavila materi: »Vzamem ga.«

V srcu sicer ni bila čisto prepričana, da je ravnala v svojo srečo, nekaj jo je navdajalo z bojaznijo, ki jo je delala žalostno, in trpka grenkota ji je zalivala srce.

Mati in teta Polona sta ob njeni odločitvi tako zažareli od veselja, da se ji je zazdelo, da je ravnala vendarle prav. Še istega večera si je izprosil hlapec Renc od nje besedo.

Prišla je na vrt, ko se je že temnilo in je komaj razločila Renčevo orjaško postavo med debli sadnega drevja.

Rahle kaplje jesenskega dežja so štropotale po ovelem listju in njih šum se je kakor otožna pesem mešal v Renčevo bolečino. Naslonjen ob staro tepko je strmel pred sebe, klobuk pomaknjen globoko na oči. Ko je stala Lojza pred njim, se je fant spustil na kolena in kakor oglje so mu zažarele temne oči: »Lojza, kakor Boga te prosim, ne jemlji Pabude!«

Lojza se je umaknila za korak in mu skoro zapovedala: »Vstani! Kleči se pred Bogom in ne pred ljudmi!«

Renc je ubogal in nadaljeval: »Opazoval sem te vse tri dni. Stal sem na žerjavici, vendar sem upal, da se ne odločiš zanj ...«

»Kaj je tebi toliko do tega, da bi se ne odločila zanj, saj midva se vendar ne moreva vzeti?« se je rahlo posmejala.

»Vem, tega si niti ne mislim, da bi mogel postati tvoj mož, četudi bi te nosil na rokah, četudi bi bil rade volje tvoj suženj, četudi ...«

»Nehaj, Renc, pusti take marnje in bodi pameten! Saj ostaneš vedno v naši hiši in delali bomo z veseljem ko doslej. Pridnpga gospodarja dobimo. Ne skrbi! Jaz razsodim vselej dobro.«

»Jaz in ta pod eno streho. Nikdar ne! Lojza, tvoj hlapec sem, a ne misli, da v meni ni ponosa. Želim ti dobro, zato sem te svaril. Zate, Lojza, bi umrl.« Stisnil je njeno roko s svojo raskavo šapo.

»Zbogom!« je dostavil z nekim goltanjem, jedva skrivajoč svojo bol.

Lojza je čutila, da bi morala nekaj reči, nekaj, kar bi ga dvignilo in razvedrilo. Žal ji je postalo krepkega mladeniča. Toda Renc se je bil že izgubil med drevjem in doli ob živi meji se je oglasilo ukanje, podobno rjovenju ranjene živali.

Lojza je vedela, da tako joka fant. Počasi se je okrenila proti hiši.

Renc pa je taval po polju in deževne kaplje so se mešale z znojem, ki mu je lepil lase nad čelom.

Naslednji dan so praznovali zaroko. Ko pa je bila Lojza na oklicih, je odhajal Renc z nekaterimi fanti iz vasi v nemške rudnike. Mati Grafovka je obžalovala njegov odhod in mu ponujala dvojno plačo, če ostane, vendar ga ni bilo mogoče preprositi.

Lojzo je bolela Renčeva trma. Morda bi se bilo še vedno zgodilo drugače, če bi bil ostal, ali fant je vztrajal in komaj pogledal dobrote, ki so mu jih bili naložili za popotnico.

Poroko so praznovali zelo šumno. Ženice so pri cerkvi opazile, da se je nevesta spotaknila, česar niso smatrale za dobro znamenje. Kljub temu pa se je začelo kmalu po poroki govoriti, da je mladi par srečen. Lojza je ponosno sedala ob zimskih nedeljskih jutrih v nove sani, v katerih sta se vozila v pičlo uro oddaljeni trg k maši. Zavita v kožuhovinasto jopo je sedela ob možu, ki je vodil konja. Bil je ljubezniv z njo in upala je, da bo sčasoma premagala oni občutek plahosti, ki jo vedno obide, kadar se mož drzno zazre v njene oči. Sicer ne vedno, toda v kakih trenutkih je bil njegov sivi pogled tako trdo mrzel, da jo je spreletelo po vsem životu.

Ni vedela čemu, toda nehote se ji je v takih trenutkih vrinila v misli podoba Renca, ki jo je gledala skozi daljo mehko in otožno. Lojza ni bila po naravi nikoli sentimentalna, vendar je po poroki začutila v srcu neko vrzel, ki je ni mogla z ničemer izpolniti. Da bi možu o tem govorila, se ji ni zdelo pametno. Sicer pa je bil Paduba stalno zaposlen. Za kmetijstvo se sicer ni brigal dosti in je prepuščal domače posle po večini Lojzi, zelo pa so ga zanimali krasni Grafovi gozdovi, ki so pomenili zanj denar. Pomladi je privedel delavce in pričelo se je sekanje, da je odmevalo daleč dol na belo cesto.

»Kaka škoda,« so zmajevali ljudje, »da Lojza dopušča kaj takega.«

Toda Lojza ni bila več ona odločna Lojza, odkar je postala žena Padube. Ko ji je mož omenil da bo posekal gozd, je sicer ugovarjala, ali prepričal jo je, da je dobro tako, in ko je še malo oporekala, ji je kratkomalo zabrusil, da tega ne razume.

»Gozd je treba vnovčiti, v tridesetih letih nam zrase nov denar.«

Popolnoma ni mogla verjeti njegovim besedam, vendar je utihnila, ko ji je obljubil, da padejo samo Temnice, a drugo ostane nedotaknjeno.

Teta Polona se je bila med tem preselila na boljši svet. Mati Grafovka je navadno tiho strmela pred sebe. Zidanega svinjaka ni bila postavila Lojzi. Na tihem si je očitala, da je baš ta misel privedla Padubo k hiši.

Nekega dne so Padubovi, zakaj odslej se ni smelo reči več pri Grafovih, spravljali seno, Lojza je ostala sama doma in pripravljala koscem južino, ki jo je nameravala nesti v velikem pletenem jerbasu na travnik. Ko pa je hotela vzdigniti ogromno košaro na glavo, se ji je nekaj premaknilo v križu, da je klecnila in se opotekla. Jedva se je privlekla do postelje in legla, ko je pridrvel koleselj na dvorišče in trenotek nato je vstopil Paduba.

»O, Lojza, nisem vedel, da si taka gospa, da sredi dne počivaš!« Zaničljivo se je nasmehnil in si prižgal cigareto.

Čutila je ost njegovih besed, vendar je izkušala ubrati mehko besedo.

»Mislim, da sem se nekaj pretegnila, a bo kmalu dobro. Čuj, ko bi poklical koga od sosedov, da zanese košaro na travnik. Naši so v senožeti, a jaz se ne morem ganiti.«

Paduba se ji je približal, da je razločno vohala močan vonj po vinu, ki mu je udarjal iz ust. Pogledal jo je sivo, da jo je spreletelo: »Ti pač misliš, da govoriš s katerim sebi enakim.« Košato je prestopil in se sirovo zasmejal.

»To lahko naročiš kateremu svojih pastirjev, Padubo pa moraš spoštovati kot svojega moža in gospodarja. Če sem poročil deklo, zato še nisem sam hlapec.«

»Deklo?« je planila kvišku Lojza, a tisti hip jo je bolečina v križu potisnila nazaj na posteljo. Zastrmela je topo v strop, kakor bi hotela tam uganiti, kaj je pripravilo Padubo do te sirovosti. Dve solzi sta se ji potočili iz lepih oči. Takrat se je prvič pokesala, zakaj ni poslušala Renca ... Slišala je še, kako je Paduba oddirjal s kolesljem, nato jo je obšla slabost in padla je v nezavest. Mati se je v zli slutnji napotila proti domu in našla hčerko v skrajno kritičnem položaju. Lojza, ki je bila že četrti mesec v blagoslovljenem stanju, je dobila splav in že se je tudi razvedelo po vasi, da mlada Padubovka umira.

Lojzino življenje je viselo v resnici na nitki. Šele tretji dan je mogel povedati poklicani zdravnik, da je kriza prestana in da more upati na okrevanje.

Padubi je bilo žal sirovega nastopa. Čutil je, da ni ravnal z ženo, kakor bi moral, zato se ji je izkušal približati.

Lojza mu je odgovarjala in se mu bledo nasmihala. Mož pa je opazil, da se je nekaj prelomilo v njenem pogledu, in zaman je iskal toplih žarkov, ki so bili obsevali vse njeno obličje, kadar je bila prej govorila z njim.

Nazadnje ga je to ujezilo, odšel je v gozd in začel izbirati nova drevesa za žago. Ves izmučen se je okoli poldne sesedel na deblo, ki je ležalo kraj poti.

Kaj ga je napotilo, da je poročil to ženo, katere vendar ni nikoli ljubil. Dà, če ne bi imela teh krasnih gozdov, potem se ne bi nikoli dal speljati v to past, kajti starka mu je nastavila past, to je gotovo. Hotela je za hčer boljšega moža, kakor ga imajo druga vaška dekleta, vzela mu je prostost, navezala ga je na kmetico, ki mu bo v breme vse življenje. Spomnil se je svoje bedne otroške dobe: staršev ni poznal, nezakonska mati ga je prepustila sorodnikom. Ni imel po naravi blagega značaja, zato so ga večkrat pretepali. Moral je stradati, če ni ubogal. Te kazni so se mu zdele okrutne in že kot deček je na tihem koval maščevanje. Stric ga je dal izučiti v lesni stroki in mu za začetek podaril nekoliko denarja. Ker je lesna kupčija takrat cvetela, si je kmalu toliko opomogel, da je začel samostojno trgovati. Obetal si je lepo bodočnost, postal lakomen na denar in se v tej lakomnosti poročil na kmete. Samemu sebi se je zasmilil ...

Ko je prispel domov, je bil razdražene volje. Brcnil je psa, ki se mu je pridobrikal naproti, in se napotil v svojo sobo. Oblekel je športno obleko, napisal več položnic ter se odpeljal v trg. To je bilo tudi njegovo najljubše opravilo: voziti se v trg. Kadar je takole udobno sedel v svojem koleslju, ko je zavijal oblak prahu vse, kar je hitelo mimo njega, takrat si je prižgal cigareto, se predal svojim mislim in zdaj pa zdaj z bičem ošvrknil konjiča. Mnogo načrtov se je razbilo v njegovi glavi, mnogo jih je zavrgel, še preden jih je preizkusil. Glavno, česar si je vedno želel, je zdaj imel. Bil je imovit, polovica Lojzinega posestva je njegovega, a po Lojzini smrti mu pripade še druga polovica.

»Po Lojzini smrti ...« Skoro se je ustavil pri zadnji misli z neko naslado. Ne, smrti ji ne želi, a če bi se sámo po sebi zgodilo, kdo naj bi sicer dedoval kakor on.

V tem je prispel v trg in se ustavil pred pošto. Staro poslopje z železnimi oknicami je bilo obdano z vrtom vsakovrstnih pestrih cvetlic, ob žični ograji pa se je rdečil dozoreli ribizelj. Pabuda je odprl steklena vrata in vstopil. Takoj je opazil, da so izmenjali poštarico. Črnolaso, nekoliko rumenopolto dekle je sedelo ob pultu in pisalo.

Paduba je pozdravil: »Klanjam se!«

Radovedno ga je pogledala z velikimi, lepimi očmi. V tem pa je zabrnel v kotu telefon, obrnila je kodrasto glavo in urno skočila k slušalu.

Paduba je postal pozoren ob njenem srebrnozvočnem organu. Zdelo se mu je, da čuje godbo, in ko ga je trenutek nato ogovorila: »Oprostite, da ste morali čakati!« je bil poln vljudnosti in uslužnosti. Zatrjeval je, da se mu nikamor ne mudi in da bi rad še dalje čakal, če bi bilo treba.

Zasmejala se je in že sta bila v najživahnejšem pogovoru. Povedala je, da so jo premestili iz mesta, da se bo le s težavo privadila novi službi, da ji hrana pri Štefinu ne ugaja in še mnogo drugih drobnjav. Paduba ni štedil s pokloni.

Omenil je, da ima večkrat opravek na pošti in to ga zato prisrčno veseli, da bo pri tem imel priliko govoriti z najdražestnejšo stvarco, kar jih je kdaj videl. Ko mu je ponudila tanke, dolge prste pri slovesu, ga je pri tem pogledala tako prijazno, da je skoro zdvomil, da je to bitje živ inventar starega poštnega poslopja. Eleganca in mestna spretnost sta se pokazala iz vsake njene kretnje, vsa njena prožna postavica je bila v živahnem nasprotju z njeno okolico. Skozi zaprašene šipe se je videlo na s sončnimi žarki obliti cvetlični vrt.

»Gotovo zelo ljubite cvetlice, gospodična!« se je spomnil Paduba.

»Ne vseh, tehle na vrtu kar ne morem videti. Tako je tukaj vse staromodno, še cvetlice dišijo po kmetih.«

Paduba se je zasmejal: »Tega doslej še nisem slišal. Torej imate radi le umetno gojene cvetlice.«

»Dà, zlasti tiste krvavordeče nageljne, ki se razcvetijo sredi zime. Sploh imam rada vse, samo tega ne, kar zrase ob cesti in mi pade samo od sebe v roke.«

Pomenljivo ga je pogledala in se nasmehnila.

»Potemtakem si hočete vsako reč šele priboriti.«

»Dà, šele potem dobi ta zame pravo vrednost.«

Paduba si je moral priznati, da je očarljiva. Nehote se mu je vrinila primerjava z Lojzo, njegovo ženo, krepko kmetico, o kateri so tudi govorili, da je lepa. Padubi se ni zdelo vredno o tem dalje razmišljati, lepo se je poklonil lepi poštarici in pristavil z najslajšim glasom, ki ga je zmogel: »Na svidenje!«

Še istega večera je bil doma izvrstne volje, šalil se je z Lojzo, ki ni mogla umeti te preobilice dobre volje. Ostala je umirjena kljub vsemu njegovemu prizadevanju. Njegova žaljivka od onega popoldneva ji je ležala na srcu in jo skelela kakor skrita rana.

Velel je prinesti vina iz kleti ter jo prisilil, da je trčila z njim in pila. Mati je rahlo opomnila, da bo treba v posteljo, sicer se utegne Lojzino stanje poslabšati.

»Poslabšati!« je napol pijano izbuljil oči. Kakor da se je nečesa spomnil, se je nato sirovo zakrohotal, vendar se je umaknil iz sobe. Tiste dni so dobili prvo pismo od Renca. Lojza je pretrgala ovitek z drhtenjem. Pisal je, da hodi pridno v rov in da si upa v nekaj letih prislužiti toliko, da si bo kupil v domovini hišico. Vedno ne bi mogel živeti v tujini. Skrito je povpraševal po Lojzi in njeni sreči, vendar je prešel kmalu na druge, čisto navadne reči.

Ne da bi vedela, sta Lojzi med čitanjem spolzeli dve veliki solzi po upadlih licih. Nemo je spravila list. Ko se je čez nekaj dni nato pojavila zunaj, so ugotovili, da jo je ta bolezen čudno postarala.


Lojza je trpela, ne da bi tožila. Dobro je vedela, da mož ne tiči brez vzroka po ves dan v trgu. Naposled so ji jele prihajati na uho vesti, ob katerih bi se bila vsaka druga žena zgrozila. Lojza pa je hodila tiho in v očeh ji je sijalo neznano upanje. Večkrat je prečitala Renčeve vrstice in jih zopet skrbno spravila.

Ob nedeljah se s Padubo nista več vozila skupno k maši. Mož se je izgovarjal z opravki, si nabavil kolo in delal izlete z Olgo. Mlada poštarica se je igrala z njim kakor mačka z ujeto miško. Posebno ji je prijalo, kadar se je mogla nad njim temeljito otresti svoje jeze. Takrat mu je zagrozila, da zaprosi za drugo službeno mesto ali da se poroči z mladim Štefinom, ki medli za njo. Že v naslednjem trenutku, še preden je Paduba utegnil odgovoriti, pa se ni samo pomirila, ampak mu je skočila okoli vratu in ga objemala kakor najnežnejša golobica. Dajala mu je tisoč imen, od najbolj otročjih in smešnih do imen zmagoslavnih vojskovodij in grških bogov. Igrati je znala najspretnejšo komedijo, kadar je šlo za darilo, ki ji ga je Paduba obljubil, pa ne prinesel. Tako si je enkrat zaželela zlate zapestnice. Paduba ji jo je bil obljubil, toda različni opravki v gozdu so ga zadržali, da ni mogel pred nedeljo v mesto k zlatarju. Olga je bila globoko užaljena. Peljala sta se na izlet, toda skoro vso pot ni izpregovorila besedice, in ko sta na cesti v gozdu stopila s koles, da zaužijeta v senci dreves nekaj malice, so se ji udrle debele solze. Paduba, ki po naravi ni bil radodaren, je postal mehek ko vosek, izvlekel je iz listnice tisočak in ji ga potisnil v torbico.

»Izberi, kakršno sama hočeš, samo lepa naj bo!«

Skozi solze se je nasmehnila in mu vdano naslonila črno glavo na ramo. Takrat je imela polno smisla za naravo in gostolela je z zvonkim, toda še vedno nekoliko otožnim glasom, kakor da ji tiči storjena krivica pregloboko v srcu, da bi jo mogla tako hitro pozabiti.

Paduba je kmalu spoznal, da ne gospodari baš dobro. Hotel je dobiti denarja, sekal je gozdove in vpil na ženo, kadar ni mogel prodati blaga za visoko ceno. Lesna trgovina je postajala od dne do dne slabša. Paduba je bil stalno slabe volje. Tiščalo in žulilo ga je na vseh koncih. Skubila ga je prebrisana Olga, a prej bi se odrekel vsemu kakor njej.

Žena je trpela pod stalnimi psovkami, ki so se kakor ploha usipale na njo in na mater.

Neke noči je prišel Paduba pijan domov. Mati in hči sta spali v zadnjem delu hiše, kajti po bolezni se Lojza ni več vrnila v moževo spalnico, ampak se je rajši preselila k materi v sobo. Ni bilo navadno dosti besed med njima, a razumeli sta se tudi tako. Tudi ta večer nista spali, a delali sta se obe, kakor da jima je mirni spanec zaklopil oči. Med tem je Lojza z blazno hitrostjo vrtinčila svoje misli. Za njenim belim čelom je vihral vihar, v srcu je vpila bolečina, a ležala je tiho, negibno, kakor da spi, in curek solz ji je izza zaprtih trepalnic neprestano polzel in si delal pot proti ušesni duplini.

Mati je ležala, roki sklenjeni na uvelih prsih, oči uprte v gluho temo. Niti misliti si ni upala v strahu, da bi Lojzo utegnili vzdramiti udarci njenega srca. Kakor kamen ji je ležalo na duši, vedela je edino eno: »Ta kamen treba odstraniti, treba, treba ... Toda kako?«

Takrat je zarožljal v vežnih vratih ključ. Paduba je bil bržkone zamenjal pravega z napačnim, kajti kljub vsemu naporu vrat ni mogel odpreti. Zdajci ga je popadla silna jeza in začel je razbijati po vratih, da so šklepetala v tečajih. Zaspana mlada dekla in mati Grafovka sta se srečali v veži in hiteli odpirati od znotraj, a Padubin nepravi ključ je tičal v ključavnici, da ga zdaj ni bilo mogoče izdreti. Tedaj se je zdelo, da so se zunaj Padubini koraki zopet oddaljili. Mati je poslala deklo v posteljo, sama pa je odšla k Lojzi. Ni pa poteklo dobrih pet minut, ko je grozen udarec razklal vrata na dvoje. Lojza je kakor vzmet skočila kvišku, v naglici vrgla nase spodnje krilo in pograbila volneno materino ruto: »Mati, beživa!«

Tedaj je vstopil Paduba. Njegov pogled je izdajal silno razburjenost, v roki je držal sekiro, ki pa jo je malomarno odvrgel v kot. Lojza se je vzravnala in ga mirno pogledala. Paduba se ji je približal in ji pljunil v obraz:

»Dekla, ti boš meni zapirala vrata!«

Lojza je zardela do temnih obrvi, se sklonila in si obrisala obraz z robom spodnjega krila. V tem hipu so jo zagrabile močne Padubove roke. Mati je zakričala in v smrtnem strahu pograbila medeni svečnik, ki je stal na nočni omarici. Paduba ji ga je strgal iz rok, in če se ne bi umaknila, bi ji bil priletel v glavo. A starka je bila urnejša od Lojze, ki je ječala pod udarci. Stekla je na dvorišče, zagrabila poleno in se hotela vrniti, tedaj pa je priletela Lojza z vso silo k njenim nogam in obležala negibno.

»Zverina, ubil si jo!« je zastokala starka in s pretrganim jokom močila svoj predpasnik v koritu.

»Je že dobro,« je zašepetala Lojza, ko ji je ovila predpasnik okoli glave. »Pojdiva na svisli!« 

Naslednjega dne pa je bilo, kakor bi se ne bilo zgodilo nič. Lojza je prosila mater: »Ne pravite nikjer! Tudi družina naj molči. Ni treba, da bi ljudje vedeli ...«

Paduba je spal tistega dne prav pozno v popoldne. Ko se je prebudil, mu je poslala žena po dekli kavo in kruh z maslom. Paduba se ni dotaknil ne enega ne drugega, pač pa si je natočil nekaj kozarčkov brinjevca, ki ga je izpil z velikimi požirki. Žgalo ga je v prsih in ogenj je hotel gasiti z ognjem. Snel je puško, ki je visela na steni, in se odpravil proti gozdu. Oči so ga pekle sredi vroče soparice, da je pomaknil čepico nizko na čelo. Ko je korakal mimo hiš v rebri, so ljudje gledali izza nizkih oken za njim, češ: »Temu je dobro, samo škoda, da tako zapravlja. Še v zlati jami zmanjka enkrat zlata, tudi Lojzino bogastvo ne bo večno.«

Paduba pa je predel svoje misli in se ni brigal za nič. Neka praznota v duši ga je delala brezvoljnega. Včerajšnji dogodek ga sicer ni bogvekaj vznemirjal. »Čarovnici! Treba ju je naučiti manir, potem bosta volnejši!«

Dospel je do Temnic, ki so posekane žalostno ležale pred njim. Bile so kakor po bitki, in kakor vrsta grobov so se vrstili neenakomerno posejani štori, ki jih je obraščala suha in od solnca ožgana trava.

»Lep denar se je dobil za les, škoda, da ga ni več,« je pomislil Paduba. »Sicer pa se je les pocenil, da skoro ni več vredno sekati.«

V daljavi se je premaknila temna pika. Slabotno ženšče se je izluščilo praproti. Bržkone je nabiralo treščice, ki so ostale tu in tam.

»Dober dan, gospod!« je spoštljivo pozdravila Padubo, ki se ni zmenil niti za ženico niti za pozdrav.

»Ni napačen človek ta Paduba. Gorjan bi me bil že desetkrat ozmerjal, če bi me našel v svojem gozdu,« je modrovalo ženšče. »Le čudno, da je Lojzo tako vzelo po poroki. Kar spoznati je ni več. Pri takem človeku pa ji vendar ni sile. Dober človek je.«

Ni vedela, da je bil Paduba tako zaposlen s svojimi mislimi, da mu je ženšče deveta briga. Tudi ni bil babjeveren, da bi ga utegnilo to srečanje vznemirjati. Računal je v mislih, štel in meril, a jasne slike ni mogel dobiti. Puška mu je malomarno visela na rami; jemal jo je s seboj bolj zaradi lepšega kakor za porabo.

Ob ozki poti med grmičevjem se je napotil spet v dolino, kjer je prekoračil belo cesto in hotel po bližnjici v Zalog.

Baš, ko je hotel stopiti na ozko brv, ki je spajala travnik in cesto, med katerima je brbljala vodica, komaj vredna, da bi jo človek imenoval potok, je zagledal prihajati v smeri iz trga pismonošo. Držal je nekaj belega v roki in mu dajal znamenja, naj se ustavi. Paduba je počakal.

»Danes ste pa pozni,« je menil, ko mu je poštar izročal bel ovitek, ki je bil očividno od Olge.

»Ah, gospod, pot me je vodila preko hribov in moral sem tu in tam namazati kolesa. Staramo se, staramo. V mladih letih mi je bila takale pot v zabavo, zdaj pa vedno bolj čutim noge.«

Paduba se ni hotel spuščati v daljši razgovor s starcem, mučila ga je radovednost, kaj neki mu piše Olga. Njena pisma so bila zelo redka, ker sta se itak pogosto videvala med tednom. Hlastno je pretrgal ovitek in uprl oči v goste neenakomerno namotane črke. V nekaj stavkih mu je vrgla vso nesrečo v obraz. »Premeščena sem kazensko. Skoro na konec sveta. Ali si moreš misliti večjo krivico? Kazensko. Davi sem mislila na to, da bi si prerezala žile, pa se res ne izplača. Le to bi rada vedela, kdo me je tako očrnil pri direkciji. Ali sem sploh storila kaj, da bi se moglo tako postopati z menoj? Morda zaradi tistih izletov, ki sem jih naredila s teboj? Ali pa ima tu tvoja Lojza svoje prste vmes? Sploh, kako sem se mogla bratiti s človekom, kakršen si ti! Da nisem pomislila, da si ti druga polovica tvoje Lojze. Pišem ti v naglici pred odhodom na vlak. Ob eni se odpeljem. Ni ti treba vedeti, kam, dovolj je, da veš, da si le ti kriv vsega. Zbogom! Olga. — Edino, če ti odpustim, se oglasim z novim pismom.«

Paduba je strmel. »Olga premeščena ...« Pogledal je na uro. Bila je šesta. »Ob eni je torej odpotoval brez slovesa, zgolj te čačke mi je namenila v slovo ... Prekleto!« Stisnilo ga je v goltancu, pogled mu je ostal na puški. Pritisnil bi na petelina in vsemu bi bilo kraj. Okrenil se je naglo in odšel nazaj v vas.

Lojza je urejala novo gredo na vrtu. Dekli je velela potrebiti z nje zadnjo salato, potem pa je sama prekopala in pregrabila mehko črno prst ter se pripravila, da vseje novo seme.

Čutila je neko tiho zadovoljnost pri tem delu, oči so ji sijale in izražale notranjo sladkost. Shujšani obraz je sklanjala nad pehar, v katerem je mešala drobno sivo seme. Ko je za holmom odzvonilo Ave Marijo, je bilo delo dovršeno. Šla je v kuhinjo po zalivalnico in nesla vodo h kapelici, ki se je držala levega ogla hiše.

»Uboge moje pelargonije, čisto sem vas pozabila,« je šepetala. Marijin kipec v sredini se je jedva videl iz zelenja. Lojza je odmaknila dve fuksiji in se zazrla v voščeni obraz Marije.

»Pomagaj, Marija! Napravi tako, da bo še vse zopet dobro. Ti si storila že druge čudeže, izprosi tudi meni srečo ... Saj moraš, moraš!« je skoro zavpila v srcu, »saj sem te kot dekle vedno krasila s cvetlicami. Ali si me pozabila, Marija? Ali nisem več tvoj otrok?«

Lojza je nepremično zrla v Marijo, kakor bi pričakovala, da ji voščeni kipec odgovori. Zdelo se ji je, da se poteze na obrazu oživljajo, da se gibljejo ustnice, da se je za trenutek razlilo okrog njih nekaj grenkega.

A iz oči je sijala Devici brezmejna dobrota.

In Lojza je pila ta pogled, hotela je vsrkati čim več moči za nadaljnje trpljenje. Čutila se je olajšano. In ko je zapuščala kapelico, skoro ni več dvomila, da bo zdaj res bolje.

Medtem pa so se zbirali novi oblaki nad njeno glavo.

Paduba je prispel domov, ko se je spustila na dolino že trda noč. Med potjo se je bil ustavil še v gostilni, kjer je na drobno premlel in pretuhtal svojo zadevo. V srcu je kuhal strašno jezo. Da bi bila imela žena pri Olgini zadevi kaj opraviti, tega sicer ni dobro verjel, zato se mu je videia preneumna. Toda Olga mu je predstavila Lojzo tako, da je čutil, da je vendarle žena kriva vse nesreče. Ko se je prikazal na vratih, je imela žena baš opravek v kuhinji. Vstopil je in zaprl vrata za seboj. Z nizkim glasom ji je zapovedal, naj odide v njegovo spalnico in ga tam počaka.

Lojza je videla, da je zopet pil. Naročila je še dekli, naj ne pozabi namočiti fižola. Ko pa je stopala po stopnicah v zgornjico, ji je kakor blisk šinilo skozi možgane: »Njegova puška!« Obenem se je spomnila njegovega divjega pogleda. »Ne morem! Bojim se! Devica, pomagaj!« Že je urno okrenila korak, zbežala iz hiše ter tekla čez travnik na njive, kjer se je potopila med gosto turščico. Srce ji je razbijalo, da je glasno čula njegove udarce. Zrušila se je na ogromno rumeno bučo in tiho zajokala.

Paduba je besnel, ko ni našel Lojze v sobi. Dekla in mati sta zbežali k sosedu, pastirček se je zaril v seno do ušes, hlapec pa je bil kmalu po večerji odšel na vas med druge fante. Sedaj se je že povsod glasno govorilo, da pri Padubovih ni vse v redu. A kdo bi se vmešaval v zakonske prepire!

»Se že uneseta! Mladost je vedno rogovilasta,« so menili nekateri drugi, ki so bili bolj hitri, pa so z nekako škodoželjnostjo naglašali: »Saj je hotela imeti gospoda, zdaj ga ima!«

Lojza je ždela v turščici. Nebo se je temnilo in rahel veter je pozibaval turščična stebla. Ob slehernem močnejšem šelestu se je Lojza zganila in kri ji je zastajala v žilah. Šele, ko se je prepričala, da ni nič, se je upala zopet mirno dihati. Enkrat se ji je zazdelo, da je slišala v smeri svojega doma glasen pok, kakor bi kdo ustrelil s puško. Znova jo je obšlo, da bi zajokala. Skoro ji je postalo žal, da je zbežala. »Morda bi ne bilo nič hudega, če bi bila ostala doma. Umirila bi ga z lepo besedo. Zdaj pa gotovo besni ... Uboga mati ...«

Proti jutru je začelo rahlo rositi. Lojza je kljub poletni noči drgetala. Ko se je zdanilo, se je plašno napotila proti domu. Za hlevom je opazila ležati nekaj črnega. Stopila je bliže in zagledala domačega psa, ki je ležal zvit v klobčič s prestreljeno glavo.

»Ustreljen!« je zastrmela Lojza. Tedaj je zagledala na dvorišču koleselj, ki je bil kljub zgodnji uri potegnjen izpod kolarnice. Paduba se je odpravljal. Počakala ga je za hlevom. Ko je zdirjal koleselj, je šla v hišo in zakurila ogenj v peči. Mraz ji je lezel po hrbtu. Skuhala si je mleka in ga hlastno popila. Ob osmih je prišla mati z deklo, ki je imela vse obrobljene oči od joka.

»Pojdem, gospa! Ne bodite hudi, a jaz pri vas ne morem več vzdržati.«

Stekla je v kamro, poiskala nekaj obleke in jo zavila v culo.

Lojza ni niti malo ugovarjala. »Morda si se prehitro ustrašila,« je bilo edino, s čimer jo je skušala zadržati. Ponudila ji je skodelico kave. Dekla jo je popila in ponovno zajokala. »Ah, saj vi ste dobri, gospa. V resnici vam povem, da se bojim za vas.«

»Kar pusti to, Janka, mlada si in take reči bolj črno gledaš kakor mi.«

Preden je odšla, je stekla še v hlev in pomolzla krave. Hlapec je kidal gnoj. Mrko je gledal predse, delati se mu ni prav ljubilo. Zdaj pa zdaj se je naslonil na leseno torišče velikih, železnih vil.

»Kaj bo za zajtrk?« je vprašal deklo.

»V kuhinjo pojdi, pa boš izvedel. Jaz pojdem.«

»Tako?« je zategnil hlapec. »No, babe se hitro ustrašite. Sicer pa, da ti povem, Janka, tudi mene mika, da bi šel. Morda ti bom sledil že jutri. Gorjan mi je ponujal prav toliko, kakor imam pri tej hiši.«

Lojza se je navzlic navidezni mirnosti čutila zelo izčrpano. Deklinih solz pri odhodu ni mogla gledati, zato se je umaknila v sobo. Skozi odprto okno je sijalo solnce in božalo Lojzine roke, ki so gladile in gubale belo platno. Kakor bi se na mah premislila, je pohitela v kuhinjo. Sedla je na skrinjo in opazovala mater, ki je mešala v kotlu hrano za svinje.

»To delo ni več za vas, mati!«

»Da bi bilo samo to,« je vzdihnila mati.

»Poiskati bo treba drugo deklo.«

»Kdo bo obstal pri nas!«

Lojza se je zamislila in nato kakor v sanjah dejala:

»Vse bo še dobro, mati!«

Po kosilu je pomagala materi nositi škafe, ko je krmila prašiče.

»Zdaj je pa še vedno dober ta svinjak,« je napol v šali, napol z očitkom dejala materi.

»Ah, vem, Lojza. Jaz sem kriva.«

»Nič niste krivi,« je potlačila Lojza ginjenje in si zasenčila oči.

»Mati!«

»Kaj, Lojza?«

»Pismonoša prihaja, k nam gre.« In že je stekla staremu poštarju naproti ter se vrnila z debelim pismom.

Skoro vriskaje je zaklicala materi:

»Renc je pisal.«

V tem je tudi že izginila v hišo.

»No, no!« je tolažila mati nebogljenčka, ščetinčka, ki se je rinil naprej in ni mogel dočakati svoje krme. »Saj dobiš tudi ti. Vsi lepo po vrsti.« 

Odpirala in zapirala je vratca za povrstjo, povsod je bila ista pesem požrešnih ščetincev. Krmila je in prigovarjala, pa zopet karala in odrivala. Pri vodnjaku je naposled očistila škafe, tedaj pa je osupnila in obstala. V sobi je zazvenel smeh, smeh, ki je bil podoben kriku kakor izlivu veselja. Smeh, ki je bil rezek in trd kakor bolečina, ter se je prelival v neštetih odtenkih groze.

Starka je spustila posodo in odhitela v hišo.

»Lojza!«

Lojza je stala sredi sobe z nazaj nagnjeno glavo in se smejala, smejala.

»Lojza!« Mati je opazila pismo, ki ga je hči krčevito stiskala v roki. Približala se ji je in ji položila roko na ramo. Šele zdaj je opazila izpremembo, ki se je v hipu izvršila v Lojzinem obrazu. Tope oči, v katerih je ugasnil slednji žarek, so bile široko odprte in napolnjene s solzami. Trde poteze so se ji kar rezale okoli ust, a iz grla je zvenelo kakor krik; vendar se je Lojza smejala, smejala, da se ji je sunkovito stresalo vse telo.

»Lojza!« je zavpila mati z vso močjo svojih pljuč.

Tedaj je Lojza obstala, povesila roke, pismo ji je zdrknilo izmed prstov ... Kakor otroka jo je položila mati na posteljo in jo pokrila ... Pobrala je pismo in čitala ... »Mislil sem nate, Lojza, vedno in povsod. In nisem te pozabil ia te nikoli ne bom. Vem, da mi ne boš verjela, ko ti povem vse. Gotovo je, da ima vsak človek enkrat na svetu svoj slab trenutek ... In tega se je polastila prav ista usoda, ki me je ločila od tebe, da me je speljala v mreže lahkoživega nemškega dekleta. Postal sem oče, Lojza, in svojega otroka nisem mogel prepustiti tuji krvi. Poročil sem se z dekletom in zdaj, Lojza, ne obsojaj me! ...« Nikdar ni mati tako razumela hčere kakor to uro.

Naslednji dan je bila nedelja. Paduba se še ni bil vrnil. Bržkone je zopet popival z raznimi mestnimi tiči, ki so se mu laskali in mu dvorili. Ali pa je morda izkušal poizvedeti, kam je odpotovala Olga.

Mati je tiho vstala, da ne bi zbudila Lojze, ter odšla z žehtarjem h kravam. Ko se je vrnila, je našla Lojzo že oblečeno. Na bledem, skoro ledenem obrazu ji je igral nasmeh. Niti z besedico nista omenili Renčevega pisma. Materi se je zazdelo, da govori Lojza glasneje kakor običajno, ko je dejala: »Skuham že jaz zajtrk, mati! Dotlej se opravite za mašo.«

»Ti ne pojdeš?«

»Ne!«

Naglo se je okrenila in pristavila lonce. Vse njene kretnje so na mah izgubile prejšnjo mehkost in voljnost. Obračala se je naglo, jemala in odlagala je reči z ropotom, oči so ji švigale skoro veselo, a porogljiva poteza okrog ust se ji je poglobila.

Mati se je z žalostjo oblačila. V kuhinji je ropotalo, kakor bi jih delalo deset. Nato je slišala Lojzo, ki je glasno klicala hlapca k zajtrku.

»Mogoče poizveste za novo deklo pri cerkvi,« je z zvenečim glasom naročala materi, ki je odhajala.

»Kako ji zveni glas kakor nabrušeno jeklo,« je šumelo materi med potjo v glavi. Stopala je počasi navkreber in težko dihala. Leta so jo bila zadnji čas že precej upognila. Ni se menila za gručo ljudi, ki jih je bila na mah polna cesta. Vsi so hiteli veselo se razgovarjajoč na holmec k cerkvi, kjer je pozvanjalo k deveti maši.

»Bog daj, Bog daj!« je tu in tam odgovorila na pozdrav otrok, a bi ji bilo bolj všeč, ko bi jo pustili v miru. S holma se je ozrla na cesto v dolino. V daljavi se je premikal voz. »Če se vrne zdajle Paduba ... Nikogar ni doma razen Lojze ... Ubil jo bo.« Skoro da ji je vsa kri zledenela v žilah ob zadnji misli. Ni vedela, ali naj nadaljuje pot ali naj se vrne. Odločila se je vendar in stopala dalje.

»Ni Paduba, ni, on se vrača na večer. Mariji priporočim Lojzo.«

Ustavila se je še večkrat in napenjala oči v dolino, toda vid ji je bil že davno oslabel, zato ni mogla vsega prav razločevati.

V vozu pa je bil vendarle Paduba. Lojza je pospravljala po hiši, ko je bil voz na dvorišču. Njegov zategli »Eee!« ji je v trenutku razburil vso kri.

Paduba je poklical hlapca, da bi izpregel. Namesto njega pa se je na vratih prikazala Lojza in dejala: »Matija je šel k maši.«

Paduba je ostrmel. Mislil je, da bo našel Lojzo v trepetu in na kolenih, zato ga je tem bolj iznenadilo, ko mu je z vso odločnostjo velela: »Izprezi si sam!«

Paduba je odprl usta, da bi izrekel psovko, a žena je bila že izginila v kuhinjo.

Gnjev, a obenem začudenje sta se polastila Padube, ko je opazil njeno izpremembo. Izpregel je konja in šel v sobo.

Komaj je sedel, mu je postregla s trdimi jajci in solato ter prinesla steklenko sadjevca.

»Prinesi vina! Kdo bo pil to žlabudro!« se je ujezil Paduba.

»Dopoldne ne boš pil vina!«

»Kdo mi bo branil, ali bom pil ali ne. Mar ti, gniloba gnila? Odkod si vzela naenkrat toliko poguma, da se upaš tako postopati s svojim gospodarjem!«

»Gospodar nisi več! Kar je bilo tvojega, si zapravil, gozde si posekal, najlepše njive prodal. Kar je ostalo, je moje. Če hočeš pošteno živeti, lahko ostaneš, če ne, lahko to uro odideš.«

Paduba je odpiral usta, a jeza v srcu je naraščala, da ga je davilo v grlu. Dvignil se je in nameril korak proti Lojzi. Ni se umaknila. Srepo je opazovala njegovo desnico, ki je počasi lezla v žep. Dobro je vedela, da nosi Paduba na svojih potih v desnem žepu revolver. V trenutku je preudarila ves položaj. »Zdaj me ubije!« je vztrepetala, a namesto revolverja je izvlekel Paduba nož in pritisnil na vzmet, da je odskočilo rezilo in se zabliskalo v dnevni luči.

Lojza se je pritisnila k steni kakor preplašen ptič, vendar ni premaknila nog, da bi zbežala.

»Prekleta!« se je tedaj zakadil v njo Paduba in zamahnil z nožem. Curek krvi je pobarval Lojzi belo bluzo, jedka bolečina ji je kakor blisk udarila po vsem telesu, nogi sta se ji pošibili, da je omahnila na kolena.

Paduba je postal, ko je videl kri na mah zopet trezen. Pobledel je, odvrgel nož in hotel skozi vrata. Tedaj je na pragu skoro treščil ob mater, ki je prihajala od maše.

V kuhinji je cvrčalo in prekipevalo, Paduba je skočil naglo skozi zadnja vrata na plano.

Ko je stopila mati v sobo, je ležala Lojza na obrazu in rahlo ječala. Starka je zakričala in zavpila na pomoč. Mislila je, da jo je ubil. Sklicala je ljudi in došle ženske so obvezale Lojzo, ki je krvavela iz desne rame, jo slekle in položile v posteljo. Mati Grafovka je neprestano jokala.

»Saj se bo revi zmešalo, povedite jo proč!« je svetovala soseda Kosmurka. Toda Grafovka ni hotela od postelje ter je zrla v Lojzo z napetim pričakovanjem in z grozo v srcu, da utegne Lojza izdihniti, preden prispe zdravnik. Ali Matija, ki je vozil zdravnika, ni štedil konjiča in tako sta bila kmalu na mestu.

Lojza je bila nevarno ranjena, ker je ostrina obtičala v rami na levi strani prs in načela pljuča.

Kri je tekla iz rane in Lojza je ležala v globoki nezavesti. Proti večeru je nastopila vročina in Lojza je začela blesti. Ženice, ki so bedele ob postelji, so se križale ter stiskale molke med grčavimi prsti.

Nekdo je svetoval, naj stopijo po duhovnika.

»Saj ne bo umrla!« je skoro zakričala mati.

Kosmurjev Janže pa je na materino povelje vendar stekel v župnišče in proti jutru so dali Lojzo, ki se ni izpovedala, v sveto olje.

Zdravnik je svetoval mir, naročil obkladke in z vso skrbnostjo prevezal rano.

»Ako ne nastopi gnojenje, se bo rana zacelila in mlada žena bo še pela med vami!« je tolažil.

»Ona pela?« je skoro z zasmehom izdavila mati. »Sirotica!«

Kosmurka se je skoro preselila h Grafovim, kjer je vladala taka tišina, da si slišal le tiktakanje stare ure na steni. Pripravljala je jedila in krmila svinje, med tem ko je mati Grafovka neprestano ždela ob postelji in skrbno pazila na vsako bolničino kretnjo.

»Pila bi!« je zašepetala Lojza, vpirala oči v steno, na kateri se je s polžjo počasnostjo premikal črni kazalec na uri.

Mati je zajela žlico hladnega čaja in ji ga vlila v usta.

»Zdi se mi vendarle, da mi je mnogo bolje.«

»Ne govori preveč, Lojza, da se rana znova ne odpre. Samo pokaži, migni z očmi, vse ti napravim.«

Lojza se je nasmehnila.

»Pravijo, da se na jesen rane ne celijo dobro!« je znova zašepetala.

»Tvoja se celi in tudi toplino imaš mnogo nižjo. Sicer pa, kje je še jesen!«

Zares je postalo Lojzi bolje. Zauživala je lahko lažje jedi. Rana je bila že toliko zaceljena, da je mogla sedeti v postelji. Mati Grafovka je naložila Kosmurki pri odhodu slanine in obljubila za trgatev sodec vina. Kosmurka se je branila in zahvaljevala ter obenem obetala, da še pride pogledat. Gospodinjstvo je nalagalo zdaj stari Grafovki mnogo dela. Vendar ji je vlivalo veselje nad Lojzino krepitvijo tako moč v staro telo, da ni vzdihovala, ko je zvečer polagala trudne kosti k počitku. Tedaj sta dobili nekega dne povabilo k sodišču. Ker je bila Lojza že toliko pri moči, da je lahko sedela na vozu, jo je hlapec Matija zapeljal v mesto, kjer se je vršila razprava proti Padubi. Lojza je bila zaslišana in morala je ponovno opisati dogodek, ki se je pripetil usodno nedeljo. Storila je to z vso natančnostjo in brez vsakega olepšanja. Paduba je pričakoval, da mu odpusti, o čemer pa ni hotela Lojza ničesar slišati.

Vso pot proti domu nista z materjo zinili o Padubi besede. Zdelo se jima je, da bi se na mah zrušila skladnost med njima, če bi imenovali njegovo ime.

Paduba je dobil dva meseca zapora; lahko pa bi bilo manj, če bi bila Lojza govorila zanj dobro besedo, česar ni hotela. Strašna jeza se je nabirala Padubi v srcu. Da bi jo imel zdaj pri sebi, pri tej priči bi jo ubil, svetohlinko, je sklepal maščevalno.

Ko so kopali pri Grafovih krompir, so najeli delavce in delo je šlo izpod rok, da so se grmadili beli kupi na polju in se je polnila klet. Grafovka ni mirovala, Lojze ni pustila prijeti niti za metlo. Nalagala si je pokoro in delala, delala.

»Saj se boste ubili, mati!« je včasih ugovarjala Lojza. Mati pa ni odnehala in niti dekle ni najela.

Tako je šlo na jesen. Težka izabela je črnela po brajdah in vinogradih. Ljudje so se pripravljali povsod na trgatev, ki je obetala obilen pridelek.

Tudi Matija je pripravljal in čistil sode. Tedaj se je nekoč pojavil na dvorišču Paduba. Kar zastrmela je mati Grafovka in stisnilo jo je okoli srca. Zinila pa ni besedice, kakor bi bil njegov prihod povsem naraven. Paduba je bil videti shujšan in medel. Sivkasta bledica ga je delala podobnega človeku, ki je prebil hudo bolezen. Oči so se mu uporno bleščale, ko je pozdravil mater in stopil v hišo.

Lojza je sedela na postelji. Shujšana do kosti in zavita v volneno ruto je vbadala s šivanko začetnico svojega imena v ogel žepnega robca. Ko je uzrla Padubo, ji je pobarvala temna rdečica obraz. Živo se je spomnila trenutka, ko jo je oklal hladnokrvno kakor živinče na paši.

»Torej so te izpustili,« je izpregovorila premagovaje v sebi gnus, ki je vstajal v njej.

Paduba je sedel za mizo in zagnal pokrivalo v kot.

»Kako daleč si me privedla, Lojza! Zaradi tebe sem moral v zapor.« 

Lojza ga je začudeno pogledala. Hotela je nekaj dejati, toda suh kašelj jo je posilil, da je umolknila in zastrmela skozi okno. Občutek ogabnosti je rasel v njej, ni mogla vztrpeti, vstala je in odšla v kuhinjo. Pobrskala je v omari in prinesla iz nje kos sira, odrezala ogel kruha ter oboje postavila pred Padubo.

»Kakor beraču!« jo je piknil, vendar je jedel, ker je bil lačen od dolge poti.

Od tega dne je mati Grafovka vidno popuščala pri delu. Lojza je morala poprijeti in še tako je šlo vse pod srečo.

Krava, ki se je otelila, se je preobjedla in poginila tik pred teličkom. Svinje se niso hotele debeliti, čeprav so jim dajali čez mero krompirja. Nova dekla je odšla že po enem mesecu, trdeč, da pri taki hiši še ni služila in ne bo. Obdolžila je gospodarja nasilstva, da jo je Lojza z grozo in s studom poslušala.

Prepiri pa so se vrstili od jutra do večera, da so se ljudje izogibali hiše, kjer se je vršil večkrat sredi noči pretep. Gospodarstvo se je krčilo. Pabuda je prodal zadnji les. Hotel je kupiti še enega konja, a sta mu žena in starka branili. Ljudje niso prihajali več radi v dnino. Še za trgatev so komaj dobili nekaj trgačev.

Hlapec Matija se je naposled naveličal večne vojne. Ko so zvozili zadnjo repo in korenje s polja, se je odločno postavil pred mater Grafovko in odpovedal službo.

»Povej gospodarju!« je brezbrižno odvrnila.

Matija se je v zadregi počehljal za ušesi, nato pa odločno pljunil in se podal v klet, kjer je Paduba meril in pokušal vino.

»Rad bi šel v rudnike, zato prosim za knjižico in ostanek na plači!«

»V rudnike!« se je zasmejal Paduba in že je hotel izustiti zasmehljivo opazko in ga odpraviti, ko se je spomnil, da bi ne bilo baš prijetno iskati novega hlapca ali celo sam opravljati živino in kidati gnoj.

Zato je natočil majoliko in mu prijazno ponudil: »Pij, Matija! Z možmi se človek pogovori, z ženskami ni mogoče. Če hočeš slišati pameten svet, ti pravim: ,Ostani, plačo ti povišam, delaj, za drugo se ne brigaj. V rudnikih je trpljenje, da niti ne veš, kako.«

Matija bi bil še rad ugovarjal, a Paduba je bil prijazen in ga je silil s pijačo, da je Matiji teklo od ust in se je nazadnje zadovoljen odmajal za skedenj ter mrmral: »Pa bodi, ostanem! Pa če pride sam vrag, ostanem!«

Že naslednji dan je obžaloval svoj sklep in ni dosti manjkalo, pa bi bil ponovno prosil Padubo za odpust. Paduba je kričal že ves dan razjarjen kakor bivol. Vino je dišalo iz njega. Dobil je poziv od sodišča, ker sta ga ženski stavili pod kuratelo. Lomil je krepelca in jih metal za ženo. Vrnila mu je z motiko, ki je slonela ob steni, in v trenutku je nastal tak dirindaj, da so bežale kokoši in je prestrašeni petelin zletel na plot ter z glasnim krikom skočil na Kosmurjevo dvorišče.

Lojzi so gorela suha lica. S starko sta se zaprli v klet in jo zapahnili z debelim zapahom. Vendar Lojze ni strpelo dolgo. »Naredi mi kakšno škodo,« je dejala. »Hudoba ni vražja od njega!«

Paduba pa je lomil in metal pohištvo, svetniki so leteli s sten, med glasnim vpitjem in besnim rjovenjem so žvenketale čepinje.

Lojza se je splazila pod kolarnico. Suh kašelj ji je trgal prsi, da je zdaj pa zdaj izpljunila z bledo krvjo pomešano slino. Ogledovala je debelo kladivo, ki ga je Matija navadno rabil za klepanje kos.

»S temle bi ga po čepinji, pa bi bila moja Kalvarija za vedno pri kraju!«

Zgrozila se je nad lastnimi besedami, nato pa spravila kladivo nazaj na njegovo mesto. Vzela je vile in šla pomagat Matiji, ki je vozil gnoj za ječmen.

Ko se je Paduba nekoliko pomiril, si je oblekel suknjič, si poravnal zmršene lase in se napotil v gostilno. Starka je zlezla iz kleti in zakurila za večerjo. Roki sta se ji tresli, v nogah je čutila prestani strah. Ko je prišla Lojza, jo je postrani in boječe pogledala, kajti po prepiru je postala navadno še Lojza strupena kakor kača. Vpila je in premetavala, kar je bil Paduba pustil celega. Pri tem je suho kašljala, pljuvala kri ali pa je planila v krčevit jok ter preklinjala, da se je mati križala. Lojza se je bila izpremenila, da je lastna mati ni več poznala. Vendar pa ta dan Lojza ni kričala, ampak mirno sedela v kotu ter napeto razmišljala.

Ko so okožuhali turščico in pospravili zelje, se je delo nekoliko poleglo. Lojza je večkrat po celo popoldne preždela pri peči na nekdanjem mestu tete Polone in luščila fižol. Mati je v kotu predla. Lojza je največ molčala in le zdaj pa zdaj zakašljala. Če se je odkod prikazal Pabuda, je siknila in pljunila za njim, ko je zaprl vrata. Včasih je nosila obvezano glavo in plave lise po suhem životu. Tuintam je odšla v klet, kjer so se vrstili veliki sodi izabele in v dušku izpraznila pol majolike. Takrat ji je vzkipelo ono malo krvi, kar je je bilo v njenem izsušenem telesu, in zvečer se je vršil pretep z vpitjem, da ji je ohripelo grlo.

Tudi po hiši je bilo vse drugače kakor nekdaj. Tla so črnela in le redkokdaj jih je poribala Lojza. Prazne so bile stene in šipe oken so bile zalepljene s papirjem. Pa kdo bi se menil za to. Lojza je mislila na vse kaj drugega kakor na hišo. V njej sami je bil led. Čutila ni bolečine drugih, niti svoje. Le to je vedela, da je v pravici in da ne sme popustiti niti za las.

Paduba se je vrgel na prekupčevanje z živino. Imel pa ni sreče. Če je zahteval od Lojze denarja, tedaj se je vnel prepir in še bolj je zasovražil ženo, ki mu je postala naravnost trn v peti.

Nepopisno ga je peklo dejstvo, da ga je Lojza stavila pod kuratelo. Oropan vseh pravic je samo še besnel in na tihem sklepal maščevanje. Razsodil pa je slednjič, da bi mu vse pomagalo prav malo, dokler živi Lojza. Da pa ta ne more več dolgo živeti, o tem je bil prepričan. Sklenil je torej počakati dogodkov in upal, da se še vse izpremeni v njegovo korist.

Kar se tiče Olge, o njej je bil prepričan, da se ga je bila naveličala, čim ni mogel več streči njeni razsipnosti. Spoznal pa je v mestu natakarico, ki bi se lahko merila z Olgino lepoto in ki je tudi sicer bila po njegovem okusu. Paduba je sklenil čakati, čakati.

Lojza je slutila njegove misli. S težavo je premagovala bolečine v prsih, ki so postajale od časa do časa naravnost neznosne, vendar je bila prepričana, da bi še ozdravela, če bi se znebila Padube. Ta misel se ji je zarila v možgane in rasla v njej, dokler ni nekega dne dozorela v strašen sklep ...

Paduba je ležal pijan v zgornjici. Lojza je hodila iz kota v kot in se nemirno ozirala skozi okno. Matija je cepil drva na dvorišču.

»Nekam ga bo treba poslati,« je pomislila Lojza, a ni vedela, kam.

»Sicer pa niti ni treba!« se je naglo odločila in stopila mimo kuhinje, kjer je mati ropotala z lonci. Tiho je odprla vrata Padubine sobice. Mož je ležal na hrbtu z odprtimi ustmi in glasno smrčal. Lojza ga je nekaj časa opazovala. Deska je zaškripala v podu, da se je nemirno zganila. Iz širokega žepa v krilu je izvlekla kladivo in stopila tik postelje. Ni več pomišljala. Strašen zamah s kladivom je zdrobil Padubi lobanjo. Toda Lojza je zbesnela od gneva, zamahnila je drugič, tretjič in tolkla kakor brezumna. Oči so ji plamenele, prsi so se ji sunkovito dvigale. Skozi vsa leta zadrževana bolest je planila iz nje. Obstala je šele, ko je zagledala pred seboj na blazini zmečkano telo. Tedaj je, kakor bi se prebudila iz dolgih hudih sanj, zakričala in stekla po stopnicah v kuhinjo.

»Mati, umorila sem ga!« je zavpila. Nato je sklonila glavo v naročje in zajokala ...

Še istega dne so jo odvedli orožniki.

Na pomlad se je vršilo porotno zasedanje. Med drugimi zločini je prišel na vrsto tudi umor Padube. Razprava je bila razpisana na 5. maja. Vaščani so popustili delo na polju in romali v trumah v mesto kakor na božjo pot. Ženice so nosile s seboj v culah hrano. Marsikatera beseda se je izrekla med potjo. Stara Kosmurka si je neprestano brisala solze, mati Grafovka pa je bila že od prejšnjega dne v mestu. Matija je hodil nekaj časa po Grafovem dvorišču, nato pa je naročil sosedovemu Janžetu še to in ono in odhitel za drugimi.

»Ne klepetajte toliko in zmolite očenaš za siroto!« je dejal dohitevši gručo ženic, ki so se glasno pogovarjale.

»Ah, da!« so nekatere odgovorile, da so nekaj dejale, druge pa so umolknile. Med njimi je bilo nekaj prič, zato so še enkrat v duhu natanko premlele, kaj bodo izpovedale.

V dvorani je vladala soparica, kajti bil je svetel solnčni majski dan in ljudem je postajalo vroče, ker so sedeli tesno drug ob drugem. V ospredju dvorane je sedela velika slika Pravice, ki tehta na zlati tehtnici pravična dela človeštva. Pod njo pri dolgi mizi, pogrnjeni z zelenim suknom, so sedeli sodniki. Resni obrazi so se sklanjali nad širokimi polami belega papirja. En sam je bil med njimi, ki je z dobrodušnim izrazom v očeh zrl po ljudeh.

Ob strani je stala miza državnega tožilca. Tožilčev pogled je sijal strogo, skoro ostro. Zdaj pa zdaj si je nalil iz steklenice na mizi po pol kozarca vode in ga v dušku izpil.

Ob njegovi levici se je zložno pretegoval Lojzin zagovornik. Odpel si je verižico in položil uro na mizo predse.

Ob nasprotni steni pa so zasedli prostore porotniki. To so bili kmetje, obrtniki in drugi veljaki, ki naj odločijo Lojzino usodo. Obrite glave so se svetile v solncu, ki je sijalo skozi okno. Zdaj pa zdaj si je kdo privihal brke in se ozrl po množici. Drugi so zopet z vso pozornostjo poslušali obtožbo, ki jo je stoje čital mlad pripravnik.

Lojza je stala mirno in upirala oči nekam v sliko Pravice. Tuintam se je mehanično ozrla po pripravniku, ki je, kakor bi deklamiral, čital njene najhujše boje in trpljenje in slednjič podal njen zločin z vso podrobno natančnostjo. Nazadnje se ji je zazdelo, da ne govori več o njej, nego da pripoveduje o tuji ženski, ki je z vso hladnokrvnostjo razklala lastnemu soprogu glavo. Ne, to ne more biti ona sama ... saj to pri njej je bilo vse drugače ... To je bila nepretrgana veriga bolesti in gorja, to je bila sila življenja, ki je živela v njej in ki je predrla skozi ono morečo težo divje na dan ... To je bilo dejanje, ki je njej sami zdaj popolnoma nerazumljivo, a takrat je morala ravnati tako. In če bi jo bili priklenili in zvezali s tisoč vrvmi, ona bi se bila odtrgala in mu razklala glavo.

Paznik za njo jo je rahlo opozoril, naj sede.

Koj nato jo je poklical predsednik in jo vprašal po imenu in starosti. Skoro ni vedela odgovoriti, ker je bila s svojimi mislimi tako daleč od vsega, kar se je odigravalo pred njo.

»Zakaj ste se odločili za to strašno dejanje?« jo je vprašal predsednik, ko je končal z osebnimi podatki.

Zakaj? Lojza ni vedela, kaj naj reče. Tudi če bi povedala, tega ni mogla storiti z eno besedo. Kdo bi jo razumel? Kdo bi razumel njeno trpljenje vseh let?

»Ne vem!« je neodločno odvrnila.

»Opišite še enkrat, kako ste to storili!«

Lojza se ni mogla prav odločiti. Ljubše bi ji bilo, da bi jo takoj brez izpraševanja obsodili. Saj ni tajila ničesar. Saj je priznavala umor. Samo mati je bila kriva zavlačevanja. Izmislila si je povest, češ, da je Paduba napadel Lojzo, ko ga je motila v spanju. Hotel jo je s kladivom, a pri tem mu je spodrsnilo, da je omahnil na postelj. Lojza pa, ki je bila urnejša, je pograbila kladivo in ga pobila do smrti. Sklicevala se je na Padubo in na raztrgan srajčni rokav, ki se pač ni mogel raztrgati sam, ampak le v medsebojnem ruvanju.

V resnici je imel Paduba razcefran rokav, kakor je ugotovila komisija.

Lojza je poizkušala lagati: »Ubila sem ga ... ker ... je skočil proti meni.«

»Kako bo skočil, saj je spal. Prvič ste drugače povedali preiskovalnemu sodniku.«

Lojza se je zmedla. Lagati za ves svet ni mogla. Tudi materi na ljubo ne.

»Seveda,« je nadaljevala, »ubila sem ga, ker sem se ga bala.« Z muko je trgala besede iz sebe in slikala prizor. V oči so ji navrele solze. Ko je končala, se je izčrpana zrušila na zatožno klop. Niti oči ni dvignila, ko je planila nato v ospredje mati in pričela opisovati obtoženkino trpljenje ter slikati nasilnost pokojnega Padube. Trdila je, da je bila Lojza zadnji čas duševno bolna.

Zaslišanih je bilo še nekaj prič, ki pa so vedele edino to, da je Paduba rad zapravljal in da ga žena zaradi tega ni mogla trpeti. Hlapec Matija je izpovedal, da še ni videl takega pekla kakor pri tej hiši. Da je bil Paduba stalno pijan in da so ga ženske večkrat oblivale s pomijami, ko jim je metal krepelce. Povedal je po resnici vse, kar je bil videl in slišal, odkar je bil v Grafovi hiši. Trdil pa je, da je bila Lojza v začetku naravnost blaga duša in da je postala v zadnjem času občutljiva in da je vzrojila za vsako malenkost.

Padube se je bala, vendar se mu ni umikala, kadar jo je pretepal, ampak mu je vračala milo za drago, in metala za njim, kar ji je prišlo v roke.

Matija je bil prisegel na sveto razpelo, zato si ni upal ničesar zamolčati, tudi če bi bilo na škodo Lojze. Vsega, kar se je odigravalo za kulisami te žaloigre, pa ni mogel povedati. Z žalostjo v srcu je zavzel zopet svoj prostor na klopi prič. Videlo se mu je, kakor da je nekaj zagrešil, vendar si ni mogel ničesar očitati.

Po odmoru so sledili govori državnega tožilca in zagovornika. Lojza je posluhnila in osupnila, ko je slišala obtožbe tožilčeve. Prevračal je besede na vse strani in šele zdaj se je zavedla, da je v resnici zločinka. Njen zločin je rasel in dobival tako grde oblike, da se je studila sami sebi. To je storila ona? Skoro ni mogla verjeti, da je to bila res ona. Besede so donele kakor obsodba in ji padale težko na dušo ...

Ko je izpregovoril zagovornik, se je Lojza oddahnila. Ta ji je govoril iz srca. Lojzo je davilo v grlu. Le kako je mogoče, da jo ta človek tako razume. Pogledala ga je od strani, toda na njegovem obrazu ni bilo nič takega, iz česar bi se dalo sklepati na njegovo veliko dušo. Kakor razočarana je odvrnila pogled, zagovornik pa je govoril tako iz duše, da je pozneje še večkrat pogledala tja. Slednjič je utihnil njegov mehki dobrohotni glas. Zagovornik si je nalil vode, jo izpil ter sedel. Njegova dolžnost je bila opravljena.

Lojza se je vzdramila in kakor da bi še česa pričakovala, dvignila oči. Obšlo jo je, da bi vstala in zaklicala vsej dvorani, da zagovornik še ni povedal vsega, da je bila veriga muk še daljša in hujša, da je ležalo na njeni duši še mnogo več.

Vstal pa je zopet državni tožilec in besede so padale, da se je Lojza sključila in bila podobna zgrbljeni starki. Zanikaval je zagovornikovo trditev, da je Lojza duševno bolna, in se skliceval na izjave zdravnikov, češ, da je sicer telesno izčrpana, a duševno zdrava in odgovorna za svoje dejanje. Pozval je porotnike, naj potrdijo prvo vprašanje, ker je to umor, zavraten umor, ki se mora kaznovati. Burno je sedel in razburjeno obračal liste po spisih.

Mirno je nato zaključil govor predsednik in poučil porotnike, ki so dobili troje vprašanj.

Ali je Lojza storila umor?

Ali je storila to v duševni zmedenosti?

Ali je ubila moža v silobranu?

Nato so se porotniki odpravili na posvet.

V dvorani je zašumelo. Ljudje so ugibali in razlagali svoja mnenja. Lojza je sedela mirno, kakor bi se je vse to ne tikalo.

Roke je bila sklenila in položila v predpasnik. Mati Grafovka je izkušala moliti, a razburjanje jo je dušilo, da ni mogla.

»Da bi potrdili tretje vprašanje, o Jezus, pomagaj!« je vzdihala v srcu. »Saj Lojza ni mogla ravnati drugače, res ni mogla, saj je bil on zverina ...«

Porotniki so se vrnili in znova zasedli svoje prostore. Košat mož v njih sredini je vstal in glasno povedal:

»Porotniki so zanikali drugo in tretje vprašanje ter potrdili prvo z večino glasov 9:3.«

Znova je završalo po dvorani, kakor bi spustil roj čebel. Sodniki so si nadeli čepice in se umaknili na posvet.

Lojza se ni premaknila. Niti pogledala ni porotnikov, ki so jo bili tako kruto obsodili.

Mati Grafovka je sedela kakor otrpla. Zadnja iskrica upanja ji je vzplamtela v srcu, ko so se odprla vrata in se je vračal sodni dvor. Predsednik se je pokril in razglasil sodbo ...

Lojza je vstala kakor omotična in posluhnila. Mraz ji je lezel po nogah navzgor, upirala je oči v predsednikova usta, ki so se odpirala in zapirala. Lojza je videla prav za prav samo to pregibanje ustnic ...

»... in se obsoja na smrt na vešalih,« je naenkrat skozi meglo občutkov jasno razločila predsednikov glas. Krčevito je stisnila ustni, ki sta ji pobledeli, da ne bi zakričala. Kakor da se je utrgala v daljavi ogromna gora in se z vso težo zavalila nanjo, tako ji je bilo. Sklonila je glavo in s trdimi koraki sledila pazniku, ki jo je vedel iz dvorane.

Minilo je leto. Na Grafovini so cvetele košate jablane v velikem sadonosniku. Med mrmranjem čebelic so se širili sladki vonji in objemali hišo in polje.

Maji Grafovka je sedela pred hišo in strmela v daljavo. Posestvo sta upravljala Matija in nova dekla. S skoro zavidljivo žalostjo je večkrat opazovala mladca, ki sta se trudila z vzajemno potrpežljivostjo, kakor bi delala zase. Grafovka je mislila na Lojzo. Odkar so jo obsodili, je prav za prav samo še molila in posedala pred hišo. Danes pa se njeni roki nista hoteli skleniti k molitvi in molek je mirno počival v krilu. Mati Grafovka je zrla na cesto, kakor da koga pričakuje. Matijo so poklicali na občinski urad in Grafovka je koprnela od pričakovanja, kdaj se vrne. Že enkrat je bilo nekaj takega. Takrat so bili Lojzo v mestu pomilostili na dvajset let ječe. Mati je sicer vedela, da njene vrnitve ne dočaka, a vendarle ji je takrat silno odleglo. Toda danes Matije ni in ni hotelo biti.

Tedaj je zaklenkal na holmu mrtvaški zvon. Grafovka se je zganila. Grenka slutnja ji je prešinila srce.

»Kje vendar hodi Matija?« je skoro blaznela od pričakovanja.

Tedaj se je vendar prikazal Matijev rjavi suknjič na stezi.

Starka je vztrepetala od veselja.

»Povej brž, kaj je! Ali so jo izpustili?« je burila z vprašanji, ko je naposled stal pred njo.

Matiji pa ni šla beseda tako hitro iz ust.

»Pri gospodu župniku sem se med potjo ustavil,« je neodločno goltal.

»Kaj bi tam? In Lojza?«

»Njej je že dobro, mati!« je slednjič s sinovsko mehkostjo spravil na dan. »Odšla je. Včeraj zjutraj je umrla ...«

Starki je topa bolečina razparala srce. Iz praznih oslabelih oči so se potočile solze in ji kapljale v krilo. Dvignila je molek in ga poljubila ...

Iz doline na holmu pa je otožno brnel mrtvaški zvon, ki je napolnil z žalostjo vso dolino.

»Grafova Lojza je odšla pred božjo sodbo,« so govorili vaščani in si brisali oči ...

Mati Grafovka po Lojzini smrti ni več dolgo živela. Nekega dne je ugasnila tiho kakor slabotna lučka in se preselila v večnost. Še prej pa je naredila oporoko, v kateri je zapustila posestvo hlapcu Matiji in dekli in nov rod je zaživel na Grafovini. Matijevi otroci so se hvaležno še dolgo spominjali v molitvi nesrečne Lojze in dobrotnice matere Grafovke.