Zločinci

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Zločinci
Fran Milčinski
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Moj ubogi prijatelj, upokojeni major Davorin Trn je dokončno mrtev in temeljito pokopan; divji bršljan mu preprega gomilo, kjer počiva in čaka sodnega dne in vesoljne mobilizacije. Tačas bo vstal od mrtvih, revež, in gumbi se mu bodo svetili, da bodo vid jemali zvezdam.

Svojcev ni za njim.

Zato lahko povem, kaj mi je nekoč pravil, ko sva, prihajajoč iz vajene krčme, še krenila na kratek nočni sprehod v samoten drevored.

Tisti večer je bilo izredno živahno pri našem omizju. Krčmar je bil z vljudno besedo med nas posadil trgovca z Gorenjske, svojega prijatelja, hoteč ga s tem posebno počastiti, kajti naše omizje, katerega začetek je segal za dvajset let nazaj, je bila znamenitost in ponos njegove krčme.

No, prijatelj z Gorenjske je bil vljuden in ponižen gospod, hvaležen za vsako besedo, ki se mu je privoščila, in ganljivo dovzeten za one najstarejše dovtipe, ki so se hranili pri našem omizju posebe in zgolj za zunanje rodoljube, da se z njimi preizkusijo, koliko preneso.

Ko nas je z globokimi pokloni in z vdano zahvalo za prijazno družbo zapustil — šel je na vlak — reče profesor Dušan I.: »Hvala Bogu, da je že vendar odšel! Nerodno je za isto mizo sedeti s človekom, ki je že dva meseca jedel ričet.«

In tako je prišlo na dan, da je ponižni gospod z Gorenjske še v svojih vajenskih letih, zapeljan po gospodarjevem ukazu, po krivem pričal in zato prišel za dva meseca v ječo.

Krčmar se je opravičeval, da je njegov prijatelj zlata, poštena duša; na tisti davni greh iz mladih let se res ni več spominjal itd. itd.

Del omizja se je hudoval in grozil, da se izseli, češ prihodnjič bo pozorni krčmar okoli mize posadil zbirko kaznjencev kar v njih ličnih krojih in, ako mogoče, z verigami na rokah.

Tačas pa je posegel vmes starina, gospod Matej, sodnik v pokoju – ravno si je basal pipo in zato izjemoma imel usta na razpolago za pogovor – in je rekel: »Možje, ne bodite farizeji! Vsi smo grešniki. — Vprašam vas, kaj dela sramoto, ali greh ali kazen? Recimo, naknadno se je izkazalo in uradno ugotovilo, da je bil novi naš prijatelj po nedolžnem zaprt, ali bi tudi potem ne kazalo, sedeti v njegovi družbi?«

Vse omizje se je strinjalo, da v takem slučaju ne bi bila čast gorenjskega prijatelja prav nič omadeževana.

»Gotovo ne, čeprav je sedel dva meseca, kaj ne. Nasprotno, kot mučenik bi bil nemara deležen še višjega spoštovanja. Kazen torej ne dela sramote, sramoto dela pregrešek. Zdaj pa recimo, nekdo zagreši dejanje, ki bi mu zanje sodilo po malem dva meseca ječe, pa ima srečo, da ga ne primejo. Kazni torej nima nad sabo, pač pa pregrešek, in pregrešek je tisto, kar dela, kajne, sramoto. Vprašam, ali s takim človekom smemo sedeti za isto mizo?«

Omizje je molčalo in mislilo.

Sodnik je nadaljeval: »Ljudje božji, vi ne veste, koliko kazenskih paragrafov je na svetu! Resnično vam povem, ne enega ni za to mizo, ki se ne bi bil, kaj pravim: enkrat – petkrat in desetkrat že pregrešil zoper to ali drugo kazensko določbo, pa le sedimo drug z drugim in se imamo radi. Zato pravim: Grešniki smo vsi, ločimo se le v tem: nekateri imajo smolo, da padejo pravici v kremplje, drugi se ji pa srečno umikamo do konca svojih dni.«

Mladi profesor Dušan je nekaj protestiral.

Sodnik pa mu je s srečno nabasano pipo zažugal in rekel: »Že nocoj in vpričo mene ste zagrešili en pregrešek in en zločin. Potolažite se, ne bom vas ovadil! Niti ne bom vstal in šel od mize. — Nocojšnji večerni list je zaplenjen, vi ste to vedeli, navzlic temu ali prav zato ste ga z veliko glorijo prinesli v gostilno in ga dali omizju na razpolago, da ga je čitalo. Tako razširjanje zaseženih tiskovin se kaznuje kot pregrešek zoper § 24 tisk. zak. z globo sto do petsto kron, pri ponovljeni obsodbi pa vrhu tega z zaporom od enega tedna do enega meseca. Pa to ni vredno besede. Zaplenjen je list zaradi uvodnega članka; poklicana oblast vidi v uvodnem članku pač zločin veleizdaje – ali po pravici ali ne, to je druga stvar; da pa bo sodišče zaplembo potrdilo, o tem ni dvoma, saj vemo, v kakih razmerah živimo. No in vi, gospod profesor, greste in zdi se vam umestno, da baš ta zaplenjeni članek naši zbrani družbi v tem javnem prostoru čitate na glas – in še s kakim ognjem – in tako pospešujete nazore, ki po mnenju poklicanega oblastva merijo na to, da se v naši državi poveča nevarnost od zunaj, kakor poje tisti paragraf. S tem ste postali sokrivi zločina veleizdaje in si osvojili pravico do težke ječe najmanj – kaj mislite? – najmanj deset let!«

Mladi profesor je silil v smeh, ki mu pa ni nič kaj prihajal od srca. Ozrl se je po krčmi, če je navzoč kak tuj človek, in glas mu je bil malce hripav, ko si je naročil še četrtinko.

Sodnik je spustil par močnih dimov od sebe. »Sicer pa – vsak pometaj pred svojim pragom! V svojih vseučiliških letih sem bil blagajnik našega akademičnega društva. Potreba, še bolj pa prilika in predvsem nezrelost in lahkomiselnost so me zapeljale, da sem poneveril društvu nad sto goldinarjev, zanašajoč se, saj potegnem čez par mesecev ustanovo in potem poravnam vse z obrestmi vred. Po naključju je ta stvar prišla nenadoma in pred časom na dan; jaz brez denarja — tri dni so mi dali odloga – ali sem cepetal! Komaj, komaj sem si na posodo izprosil potrebno vsoto, da sem preprečil ovadbo. Tako sem še ušel ječi. Da, da, gospod profesor Dušan, nič vam ne bom zameril, ako ne marate več sedeti v moji družbi.«

Profesor Dušan je zopet našel ravnotežje; čez mizo je trčil s svojim kozarcem ob sodnikovega in rekel »živio!«

Oglasil se je notar naše družbe, trebušni gospod Tone, in je rekel: »Mlada kri, mlada kri! Ko sem bil v peti gimnazijalki, ali sem bil gad! Proti koncu drugega polletja je bilo; bal sem se izpričevala — vedel sem pač zakaj – še bolj pa očetove jeze. Pa sem očetu vlomil v pisalno mizo, mu pobasal tri stotake, pa hajdi v Trst! Namenjen sem bil kar tako, brez potnega lista in brez vsega v Ameriko. Policija me je našla na nekem brodu, namenjenem menda v Jakin, za sodi sem bil skrit, kar kontrabant sem se hotel peljati in pet žemelj sem imel s sabo. Če sedaj nazaj mislim, sam sebe ne razumem, kaj se mi je tačas godilo v mojih možganih.«

Zdravnik »dr. Žagar« — tako se mu je menda reklo, ker je za vsako malenkost, makar za nahod, koj predlagal operacijo – je pokimal z glavo in pripomnil: »Puberteta!« Potem pa je povedal svoj dogodek: »Sodnik ima prav. O duševno podvrednotnih protidružabnih elementih, o rojenih hudodelcih in o hudodelcih iz navade ne govorim. Ali tudi pri normalnem, poštenem, družbi koristnem človeku je skoraj res od golega slučaja, od sreče ali smole odvisno, ali je ugleden dostojanstvenik ali za vse življenje v kraj potisnjen omadeževanec. Mene je imelo že grdo pri fraku; tisoč vragov, še danes me je groza, če se spominjam, v kaki nevarnosti sem bil – vsa moja bodočnost je visela na tankem lasu ... Stvar je, hvala Bogu, zastarana — te paragrafe poznam! – zato jo lahko zdaj pravim.

Sekundarij sem bil tukaj v bolnici, mlad in strahovit krokar. Preveč energije, premalo telesnega dela – telovadili tačas še nismo, po hribih tudi ne lazili, in če človek drugače ne zna duška dati prekipevajoči telesni sili, jo pa ubija z alkoholom. Torej krokali smo – navdušeno in vztrajno. Policaji so nas poznali; če smo kričali po cesti, so nas vljudno opozorili, naj čuvamo nočni mir, in če se nismo brigali za opomin, so bili tako pametni, da so salutirali in šli svojo pot. Pa nam zanese vrag neki večer novega policaja naproti. Ta nas ni poznal niti ni vedel, kako se ravna s pijanci, skratka, ko smo kakor po navadi docela prezirali njegov opomin, se je čutil užaljenega, privlekel je tiste svoje bukvice na dan, nas vprašal, kako se pišemo — trije smo bili – in lepo resno in počasi si zapisoval naša imena: Janez Meningitis, Živko Tebece in Vratoslav Laparotomija. Zlasti zadnje ime mu je bilo pretežavno, ponavljal ga je »Laparomatija« – mi v krohot, razjezil se je, nemara se mu je zasvitalo, da ga vlečemo, pa prime mene in še enega za roko – halo: V imenu zakona aretirani! Menite, da sem tačas sploh kaj preudarjal ali namerjal – kar samo od sebe je prišlo, da sem policaja zgrabil za vrat. Tovariša sta tudi storila svoje, ena dve je bil mož na tleh; še malo osuvali smo ga, potem pa zbežali in s seboj odnesli še njegovo knjižico kot dokaz svojega junaškega čina, ki smo bili tisti hip nanj neznansko ponosni. Toda ta maček drugega dne, ko smo med dnevnimi novicami čitali, da je bil policaj pri nočnem napadu lahko poškodovan, in ko smo po ovinkih poizvedeli, da se naš junaški čin uradno imenuje hudodelstvo javne posilnosti § 81 k. z. – kajne, sudac? – in se kaznuje z ječo od enega do petih let! In naš doktorat bi bil šel rakom žvižgat in z njim vsa naša bodočnost. Tisoč vragov, tačas sem si kupil kazenski zakon in ga čital in čital. Ali nas je imelo! Ali smo odslej lepo molčali po cestah! Povem vam, zaprti nismo bili; strah pa, ki smo ga tačas prestali, je bil za nas v našem položaju nemara hujša kazen nego za drugega, kateri nima česa izgubiti, zaprtje v ječi. Nikomur ne privoščim česa takega!«

Tako je vedel vsak kaj povedati in sodnik je rekel: »Lepi hudodelci sedimo vkup. Prav je, da je prijatelj z Gorenjske odšel, menda res še ni spadal v našo družbo ... «

Tisti večer je torej bilo, ko me je Davorin Trn iz krčme s sabo zvabil še na izprehod v molčeči drevored.

Bil je izredno dobre volje, držal me je pod pazduho, zažvižgal je veselo fanfaro, čudno vase se je zasmejal in potem rekel: »Nocoj ste se izpovedovali svojih grehov, jaz pa sem molčal. Molčal sem, ne, ker nimam ničesar na vesti, ampak ker moja stvar morebiti še ni zastarala in je – rahlo rečeno – prekleto kočljiva. Porotniki navsezadnje ne vem, kaj bi rekli; ali tudi preiskovalni zapor je neroden in pri nekaterih zločinih obligaten ... tudi jaz sem si kupil kazenski zakon, neprijetne bukve: celo o vešalih je v njih branje ...«

Zopet se je tiho zasmejal ...

Potem je povedal svojo zgodbo.

»Veš, to je bilo oni čas, ko sem bil blagajnik Društva zoper bedo. Za take posle so upokojeni majorji kakor nalašč, pa še prav odlični in celo brezobzirni morajo biti včasi. Zakaj? Zato: Kjer je beda, tam je tudi zanikrnost, in ne vedno, toda skoraj vedno je baš zanikrnost vzrok bede. Zoper zanikrnost pa je treba zaropotati. In sploh, čim odločneje nastopaš, tem manj se ti bodo lagali, lažejo pa vsi prosilci ali vsaj močno pretiravajo; takšna je pač že stara običajna oblika prosjačenja za podpore.

Tako sem se seznanil tudi z družino Korčetovo.

Neka dama, podpornica našega društva, mi je poslala Korčelo, naj jo poslušam in potem pomagam, kakor bo kazalo.

Korčela je bila suha, izmučena ženska. Na glavi je imela črno čipkasto ruto, ogrnjena je bila s pelerino, roke so ji tičale v črnih polrokavicah, skratka oblečena je bila tako, kakor se oblačijo ženske, ki prosijo v boljših hišah in ne marajo, da bi jih odpravili kar pri durih, kakor se odpravijo vinarski berači ob petkih; poznalo se je pa obleki, da je izprošena in znošena iz raznih krajev. Govorila je gladko, uporabljala izbrane besede, imela je pač precejšnjo vajo v takih poslih, in manir je znala več nego jaz: pri vsaki besedi: »oprostite« in: »prosim«. Desnega očesa ni imela ...

Razkladala in tožila mi je svoje razmere. Njen mož je agent, šivalne stroje prodaja in pa tiste svete podobice z godbo, vse na obroke. Pred štirinajstimi dnevi je odpotoval, pet goldinarjev ji je pustil za življenje, po navadi ni izostal čez en teden, dan na dan ga je pričakovala: ni ga niti pisma od njega niti denarja! Bila je pri tvrdki, za katero potuje, in prosila za par goldinarjev na njegov račun, pa so jo hoteli ven vreči, ker ima mož tako že več predujma nego zaslužka. V skrbeh je, ali se je možu kaj pripetilo; živeti pa tudi nima ob čem s svojimi otročiči, obupati mora, če se je ne usmilijo dobri ljudje.

Pričel sem jo izpraševati po običajnem kopitu.

»Koliko imate otrok?«

»Prosim, živi so trije.«

»Koliko jih je umrlo?«

»Prosim, enajst.«

»Enajst? Vso čast! To je precej! Kaj ste pa počeli z njimi?«

»Prosim, slabotna sem ... prepičla hrana ... mraz ... in vedni strah ... Pa saj je bolje zanje, da jih je vzel Bog!«

»No, in živi otroci, koliko so stari?«

»Prosim, najstarejša, Malka, je stara devetnajst let, pa ta ne stanuje doma, stanuje pri botrici in hodi v zadnji letnik učiteljišča. Ustanovo ima, drugo pa botrica trpi iz svojega. Doma imam dva: Mirko je pet let star, Ivo tri ... kar sama sem ju doma pustila v zaklenjeni sobi ... «

»Čujte«, sem rekel, »kar naravnost mi povejte: vaš mož je pijanec, kajne? Koliko časa pa je že tak?«

»Prosim, pil je že takrat rad, ko sva se spoznala. Saj ga ne bi bila vzela, pa mi je tako živo prisegal, da pusti pijačo. Potem pa je bilo vedno huje. Zdaj, če nima že navsezgodaj ruma, se tako trese, da si še čevljev sam ne obuje!«

»Vas pretepa seveda?«

Prikimala je, in ker sem jo le še vprašujoče gledal, je povesila glavo in rekla: »Tega je že dolgo, pet let, odkar mi je izbil oko. Pa sem mu odpustila. Pijan je bil in v pijanosti ljubosumen. Tačas bi ga bila lahko dala zapreti, pa je klečal pred mano, jokal se, butal z glavo ob tla in se pri živem Bogu rotil, da ne pokusi več žganja. Komaj teden dni se je držal besede ...«

Drugega ni bilo pričakovati. Pijanec se ne poboljša. Tepeni ste bili in tepeni še boste, dokler bosta živela vkup. In prvi pot zdaj tudi ni, da vas je pustil brez poročil in brez denarja. Bog ve, koliko let že takole okoli pritiskate kljuke, da preživljate sebe in deco – in tistega svojega pijanca. Zoper tako bedo ni pomoči, dokler bosta vkup živela. Ali se kaj briga za otroke? Nič?«

»Bi se že, pa kaj, ko je vedno pijan. V pijanosti pa je kakor zverina. Nikogar ne pozna, nič mu ni sveto. Lastna hči ni bila varna pred njim, morala sem jo dati iz hiše; Bog, da jo je hotela botrica!« —

Nakazal sem ji majhno podporo za prvi hip in obljubil, da se zavzemam zanjo in za otročiča, toda le s pogojem, da se ukloni mojim odredbam.

Bil je slučaj, kakršnih je dosti in kjer zgolj s podporo ni kaj pomagano, ako hkratu ne dosežeš, da se družina loči od očeta. To je jasno vsakomur – le prizadetim ne.

Popoldne sem poiskal društveno podpredsednico, pokojno Fajfarico, pa sva jo mahnila na lice mesta, da se prepričava, kako in kaj.

Korčetovi so stanovali pred mestom – vsa beda in nesnaga je tam na kupu. Niso le cenejša stanovanja, ki zvabljajo ljudi semkaj, ampak zlasti to, da tukaj ni toliko tistega zoprnega raznovrstnega neprijetnega nadzorstva, ki greni življenje po mestu, in pa še nekaj: ljudje, živeči v nerednih razmerah, se radi selijo vkup, enaki med enakimi se najbolje počutijo.

Procesija bab naju je spremljala na dvorišče, pokazat Korčetovo stanovanje, in je spotoma hitela nama dajati pojasnila. »Danes dopoldne se je privlekel domov, mrha pijana. Vrata so bila zaklenjena, nje ni bilo doma, je pa okno ubil in se je noter prevalil kakor prašič. Uboga otročiča, kako sta kričala ...«

»V prisilno delavnico z dedcem, pa bo dobro, prej ne!« je dela druga in tretja se je zgražala, da se taki pijanci podpirajo, seveda nje, govornice, ki ima treznega moža in pet otročičev, nje nikdo ne vidi.

Skratka, kakor običajno: malo usmiljenja, malo hinavstva in precej zavisti je donelo iz ust najinega častnega spremstva in šunder je bil tak, da je privabil Korčelo v duri.

Bilo jo je sram, ko me je spoznala; hitro naju je prosila, da vstopiva, in je zaprla duri.

Tako smo bili v Korčetovem salonu, ki je hkratu služil za kuhinjo in za vse drugo.

»Ali je mož doma?« sem vprašal bolj tiho. Ker ga ni bilo videti, sem pač domneval, da kod leži in spi, in mu nisem maral motiti prepotrebnega spanja.

»Prosim, spi,« je rekla in pokazala z glavo proti kotu, kjer je v resnici nekaj hreščalo. »Prosim, lahko streljate s kanonom, pa se ne bo zbudil. Kakšen je prišel! Ves raztrgan in po obrazu črn in krvav, Bog ve, kje so ga zopet stepli. Kolikokrat jo je že izkupil, pa mu pijanemu jezik še vedno ne da miru. Zdaj je ob edino obleko, ki je mogel z njo med ljudi – kako bo zdaj služil? — Oprostite, vsa sem zmešana, koj stopim po par stolov: pri nas ...« in hotela je skozi duri.

»Pustite!« sem rekel in tačas šele sem postal pozoren, da je soba pravzaprav prazna: nič stolov, nič mize, nič postelj, le skrinja, par kupov cunj po tleh, nekaj oblačil, visečih na durih in na steni, in nekaj kuhinjskih brkljarij na ognjišču.

»Prosim, pozimi smo vse razsekali in pokurili,« je pojasnila, »tako je bilo mraz in mož je rekel: Spomladi pojdemo tako v Trst, tam lahko dobi službo hišnika in bo zraven zopet čevljaril. Če bi se le hotel zopet poprijeti čevljarstva! Koliko bolje smo živeli, zaslužek ni velik, ali stanoviten, in vsaj doma se je držal mož in ni toliko popival.«

Prekinil jo je živ otroški jok iz kota za ognjiščem. Fajfarica je stikala po sobi, krilo je držala visoko, kakor da brede vodo, pa je našla poleg smrčečega pijanca oba otroka. Starejši, petletni, je izmaknil očetu znano stekleničico, jo odmašil in pokušal vsebino, mlajše pa je radovedno zijalo, iztegalo ročici in cmevaje zahtevalo tudi svoj delež. Ko pa jima je Fajfarica vzela nevarno igračico, sta se složno pričela dreti.

Mati je skočila k njima in z grožnjo: »Ata se bo zbudil,« hitro ustavila jok. Privedla ju je bliže — oblečena sta bila bolj ne, nego da, umazana, rumena, suha.

Fajfarica je že vedela, kaj in kako, in rekla: »Otroka nesite še danes oba v bolnico!«

»Prosim,« je odgovorila mati, »saj sem že sama hotela, pa nimata toliko obleči, da bi mogla z njima čez cesto.«

»V svojo pelerino ju zavijte in nesite, enega za drugim – potem jima že napravimo oblekci!« je svetovala Fajfarica.

Jaz sem še vprašal: »Zakaj pa niste šli v Trst? Zakaj pa ne prične mož zopet s čevljarstvom?«

»Prosim,« je rekla, »za pot nisva imela denarja in pa orodja mož nič več nima ... Če bi dobil kod kakih trideset goldinarjev, je rekel, da si nabavi zopet orodje, bi koj pričel čevljariti. Saj je bil dober delavec.«

Rekel sem ji, naj mi pošlje moža, da ga spoznam, morebiti se kaj pametnega pomeniva — in šla sva s Fajfarico.

Na dvorišču zbrano radovedno soseščino sva pozvala, naj skrbi, da se otroka preneseta še danes v bolnico. Ta ukrep se jim je videl senzacionalen in zato so z vnemo obljubile svoje sodelovanje.

Po poti domov sem rekel Fajfarici: »Čeprav nisva nič sedla, spanja le nisva odnesla pijancu.«

»Spanja ne,« je odgovorila Fajfarica, »tem več pa bolh! Nalašč sem vzela najkrajše krilo in naštupala sem nogavice s caherlinom, toda kakor vidim oziroma čutim, ni dosti pomagalo.« — Bila je ženska izkušena na polju dobrodelnosti.

Drugega dne je bil mir; ne Korčeta ni bilo blizu, ne Korčele – jima že ni bila sila. Le Fajfarico sem srečal na cesti in mi je iztresla svoj košek novic.

»Otroka sta v bolnici,« je pravila, »oba že novo oblečena in se prav dobro počutita. Zdrava sta, ali sestradana, da je groza, kar ne dasta se napasti. Živa sta, po bolnici tekata za usmiljenkami, tako sta prišla tudi v kuhinjo, kjer sta hitro iztaknila pomije in se z veliko slast jo spravila nadnje. Ne ubogata rada, le če ju kdo postraši, da bosta morala domov, se koj vdasta. Starejši, ki je pet let star, bi vsaj križ že lahko znal narediti, pa ga ne zna, pač pa preklinja v treh jezikih, slovenski, nemški in laški, in manjša opica verno brblja za njim. Taka sta kakor cigana. — Najstarejše dekle, Malka, ki je učiteljska kandidatka in stanuje pri botri, ta je res pridna, te dni ima zrelostni izpit in ni dvoma, da ga naredi. V jeseni bo pač že imela kako službico in potem bi se dalo nemara urediti, da gre mati z malima ciganoma k njej.«

»Izborno,« sem rekel, »slučaj je rešen!« —

Par dni pozneje se je prikazala zopet Korčela.

»Oprostite,« je rekla, »da ni moža, kakor ste blagovolili naročiti. Toda mož je tako spraskan, marogast in raztrgan, da se ne upa drugače na cesto kakor ponoči. Zelo je hvaležen za blago pomoč, pride se že sam zahvalit ... Hudo rad bi zopet pričel s čevljarstvom, ali treba je orodja in blaga in pošteno opremljene delavnice ... in tvrdki, ki zanjo potuje, bi moral vrniti predujem ... Če bi mogel kod dobiti kakih sto goldinarjev ...«

»Veste,« sem jo ustavil, »premišljeval sem o tej vaši stvari.

Pijancev poznam mnogo, poboljšanega prav nobenega. Ne verjamem, da bo vaš mož prva izjema. Škoda se mi zdi vsakega vinarja, ki ga potrošimo za poizkuse ga poboljšati. Orodje, blago, oprava, kar mu nabavimo, vse bo šlo za rum. Kar meni verjemite! Prepričan sem, vašega in vaših otrok trpljenja ne bo konec, če ne greste proč od moža.«

»Prosim, težko mi je ... pred oltarjem sem mu obljubila zvestobo.«

»Kaj še!« sem rekel. »Zvestobo ste obljubili možu po božji podobi, ne pa pijani zverini. Glejte – mož se vam smili, otroka pa ne, ki morata čisto podivjati v takem življenju!«

Otrla si je solzo. »Prosim, kako sta srečna v bolnici! Starejši se je že naučil jesti z žlico.«

»Saj ni treba možu jemati vsega upanja,« sem nadaljeval. »Recite mu tako, naj se najprej poboljša in si zasluži zaupanje, potem mu utegnemo nakloniti potrebno podporo. Saj se ne mudi tako s čevljarstvom, en mesec ali dva naj le še potuje za svojo tvrdko in dobro se naj drži in trezno. Bomo videli ... Otroka sta tako v bolnici, vi greste lahko v kako delo, v teku dveh mesecev si oba kaj prihranita, vi in mož, ako bo res ... Potem vama pa še društvo seže pod pazduho. Če pa mož ostane, kakršen je, potem se ne brigajmo več zanj, naj počenja, kar hoče, vi z otrokoma ga pustite in se preselite k hčerki Malki, ki bo tačas že imela službico učiteljice, nekaj podpore se vam bo pa tudi dobilo.«

»Ne vem, kaj bo rekel,« je zatarnala, »hudo mi je misliti na ločitev.«

Bila je videti potrta, ko je šla.

Pa pridrvi proti večeru Fajfarica: Hola, popoldne je bil Korče v bolnici, smrdel je po žganju in zahteval otroka: on je oče, njegova sta otroka, on stori z njima, kar hoče! Pa so mu izročili otroka, braniti mu ju niso mogli brez sodne prepovedi. Škoda za revčka – starejši se je bil pravkar privadil jesti z žlico, prej menda vse svoje žive dni še ni videl takega orodja.

Tako je hitela praviti in požirek konjaka ji je prav dobro del.

No, da! Podpore deliti je jako lahko: denar vsakdo rad vzame. Pomagati pa je zelo težko! Vsaka pomoč, da bo trajna, zahteva predvsem, da se izpremene zanikrne razmere, ki so vzrok bedi. Ta izprememba pa ne gre brez bolečin in brez boja — ako sploh gre. — Dedec se je pač po svoje maščeval, ker mu nismo kar jadrno pomolili zaželenih sto goldinarjev. — Zdaj smo bili tam kakor od kraja!

Moja misel je bila ta: Ako baba ne mara proč od dedca, pustimo vse v miru, saj ne pridemo do nikakega cilja.

Fajfarica pa: Ne in ne, otroka sta reveža, otrok ne smemo zapustiti! Korčela res nima močne volje, ali kadar bom jaz rodil leto za letom štirinajst otrok – mi je očitala Fajfarica – je tudi ne bom imel. Zato ne smemo Korčele dosti vpraševati in poslušati, ampak ji po resnem preudarku kar ukazovati, sodišče kot varstvena oblast pa je poklicano, da nam pomaga! — Fajfarica je bila res izborna ženska.

Šel sem torej na sodišče. Tam so me pošiljali iz ene sobe v drugo, slednjič sem se srečno ustavil pri mladem gospodu; menda se je zbal, ko sem mu povedal, da sem major, in me ni naprej zapodil. Bil je prav prijazen gospodič; take lepe kravate ne vidiš vsak dan, kakor je dičila njega, ponudil mi je celo stol in vse sva se pomenila. Obljubil je, da bodo orožniki preiskali vso stvar – zaslišali bodo priče in potem bo sodišče ukrenilo svoje.

Vprašal sem, če lahko otroka takoj zopet vzamemo; odgovoril je, naj rajši počakamo — če bo sila, bodo že orožniki storili svoje.

Prosil sem ga še pojasnila, v kolikem času se utegne stvar rešiti. Povedal je, da v kakih treh, štirih tednih; seveda nadaljnjih štirinajst dni ima Korče še pravico pritožbe, in če se pritožuje do konca, pač lahko par mesecev poteče, preden stvar stopi v pravno moč ...

Dovolil sem si pripomnjo, da so razmere pri Korčetovih tako napete, da lahko kar v hipu pride do katastrofe – mladi sodnik pa me je potolažil: »Saj so orožniki tukaj!« Imel je ganljivo zaupanje v orožnike in nekoliko sem že dvomil, ali sem prav storil, da sem šel na sodišče, ali bi se ne bil bolje obrnil naravnost na orožnike.

Torej čakati!

Korčele ni bilo več k meni, ne vem zakaj ne ... zatekala se je rajši k Fajfarici. Podpirali smo ji otroka z mlekom in kruhom – zase in za svojega ljubega moža si je pač že drugod priberačila prehrano. — Hčerka Amalija je prebila zrelostni izpit s prav dobrim uspehom in komaj je pričakovala, da jo nastavijo in da vzame mater in bratca k sebi. Stopil sem k deželnemu šolskemu nadzorniku in jo priporočil, naj jo vtakne čim dalje proč od Ljubljane kam v hribe, kamor dedec izlahka ne najde za njimi. Nadzornik je obljubil, da bo upošteval razmere – vsa stvar je bila torej v dobrem tiru.

Ali človek ne bi verjel, kako težko je rešiti ljudi iz močvirja bede!

Preteče teden, pretečeta dva, pa prisopiha zopet Fajfarica nadme: Malka je poslala vest – oče je pretepel mater, da nezavestna leži, če že ni umrla; soseda je bila prihitela k botrici ji to sporočit – za božjo voljo naj torej poveznem svoj klobuk na glavo in tečem na sodišče!

Seveda jaz koj pokonci in jo uberem tja proti hramu pravice, pa ko zagledam sodno poslopje, se mi obude spomini, kako sem romal od vrat do vrat in kako dolgo tukaj stvar potrebuje, da stopi v »pravno moč« – pa sem se obrnil in se peljal na orožništvo.

Tam človeku res bolje postrežejo. Bridki mož postave me je poslušal, že se je opasal in okomotal in šla sva h Korčetovim.

Njega, Korčeta, ni bilo doma. Korčela je ležala na tleh, glavo je imela v naročju Malke, ki je sedela na tleh in močila materi čelo, oni mali, ki se je v bolnici seznanil z žlico, je pa pripravljal obkladke. In smrdelo je, da se mi je kar želodec obračal.

Malka je bila v zadregi. Hitela je praviti, da ni tako hudo, kakor se je bala ... mami je le slabo ... pa ji že odlega ...

Orožnik se je sklonil čez bolnico, potem se je ozrl še po sobi, res je našel na tleh za pest ženskih las in mi jih pokazal. Naročil je še Malki, če bo treba, naj le pošljejo k orožnikom. Potem sva zopet šla skozi vrsto zbranega radovednega ženstva in naraščaja.

»Šop las ji je izruval,« je rekel orožnik, »to je res, toda ali jo je to spravilo ob zavest, je drugo vprašanje. Ženska je pijana, tako smrdi iz nje kakor iz špiritnega soda!« Obljubil je, da napravi ovadbo na sodišče, in šla sva narazen vsak na svojo stran.

Korčela pijana! Vrag veruj kaj ljudem! In jim pomagaj!

Ogorčen sem bil. Zamalo se mi je zdelo, da sem smatral to žensko za pridno in da sem se ji dal na led speljati s svojo usmiljenostjo, jaz, ki sem se štel za strokovnjaka na polju sistematične dobrodelnosti.

Toda prezgodaj sem sodil in se jezil. Korčela je bila usmiljenja vredna reva, čeprav je bila pijana. Tista njena pijanost je bila obupen poizkus samomora ... Tako se je prišla opravičevat k Fajfarici in njeni povesti se je poznalo, da ni izmišljena. Mož, ki je docela zanemarjal svoj posel, je prišel domov in zahteval od žene denarja – ako si ona služi denar Bog ve kako, mora vsaj on tudi imeti kaj od tega. Povedala mu je, da nič nima in da bi morala z otroki vred poginiti, da je društvo ne podpira z živili. On pa le: Denar sem in denar, obkladal jo je z najgršimi priimki in očitki in učil otroka, kako naj zmerjata mater. Zavpila je nad njim, on ji je skočil v lase, si jih ovil okoli roke in vlekel ženo na tla, na kolena. Tačas, v duševnih in telesnih bolečinah in vsa obupana, mu je iz žepa potegnila steklenico in izpila v dušku vso vsebino, ki jo sicer tako mrzi. Nato se je nezavestna zgrudila. —

Tako je pravila Fajfarici. Zdaj vsaj uvideva, da ji res ni več moči obstajati z možem, in voljna je storiti, karkoli izprevidimo, da je prav za otroke.

Posvetovala sva se s Fajfarico.

Ali naj počakava, kaj poreče sodišče? Zdaj ima v rokah mojo ovadbo in ovadbo orožnika, zdaj mu ne bo težko izvaliti svoj sklep in vzeti Korčetu moč nad otroki.

»Bežite mi s tistim sodiščem,« je rekla Fajfarica. »Oba sta bila gor klicana, Korče in Korčela, pa ju je sodnik ozmerjal: ‚Kaj mislita – zakonski morajo drug z drugim potrpeti; kar je Bog združil, ne sme človek ločiti!’ in silil je Korčelo, da mora možu odpustiti, pa je rekla: da, in se podpisala. Ali naj bi rekla: ne, da jo potem mož doma s sekiro ubije? Bežite mi s sodiščem!«

Sodišča res niso kos takim vprašanjem. Tam so gospodje bolj pravniki kakor ljudje. — Stopila sva torej še enkrat s Fajfarico vkup k šolskemu nadzorniku, mož ima več otrok kakor denarja, z njim se je dalo govoriti in dosegla sva to: zagotovil je Malki takoj prosto učiteljsko mesto v I., tri ure od železnice; stanovanje je na razpolago, koj gre lahko tja. Dobro! Naše društvo preskrbi najnujnejšo opravo, selitev in začasno prehrano – Malka, mati in otroka naj se kar hitro in natihoma preselijo v I. – in Korčetu nič povedati!

Korčela in Malka sta se obvestili o našem načrtu, obe presenečeni in zadovoljni, in domenilo in ukrenilo se je vse potrebno.

No – in tako je prišel večer 29. avgusta.

Doma sem bil in lovil ribe. Saj veš, tačas sem stanoval še v oni stari hiši tik za Ljubljanico. Stanovanje je bilo pritlično, okna so gledala na vodo; tako mi je bilo v izborno zabavo, sloneti v oknu in paziti na vrvico, kdaj se zgane – nikomur na potu in brez zijal okoli sebe. Iz stanovanja sem imel svoje stopnice na Ljubljanico in na Ljubljanici svoj lastni čoln. Pa ni treba misliti, da sem ribe kradel – imel sem pošteno in pravilno ribolovno karto.

Lovil sem torej ribe in vmes žulil svoj cviček s slatino. Živo se spominjam vsega, kakor da je bilo nocoj. Tri mrene sem ujel in eno pečenko — pa so tudi lipani v Ljubljanici, da veš, celo kako postrv naletiš včasi! Med tem se je dodobra znočilo, pustil sem ribe in slonel kar tako v oknu, dihal hlad in dremal. Kar me je vzdramil krik in šum, prihajal je od mostu, ki mi ga je prikrival ovinek hiše. »Kaj je to?« pravim — časa sem imel dovolj, pa stopim dol po svojih stopnicah in čez kamenite plošče ob bregu v svoj čoln — odtod se je videlo na most.

Na razsvetljenem mostu črna gneča. Kaj vpijejo, se ni dalo razločiti, predaleč je bilo. Stojim, gledam — eno minuto, dve — tačas nekaj zadene v moj čoln, komaj sem se ujel, toliko da se nisem prekopicnil v vodo.

Šine mi misel v glavo — počenem, pogledam – res: že sem držal za suknjo človeka, ki ga je voda tiščala ob čoln.

Lep plen!

Kaj sem hotel!Prijemljem, dvigam in čudni ta plen počasi in previdno ob čolnu izvlečem na breg. Dedec je bil nezavesten; ali živ ali mrtev — kaj sem vedel.

Komaj sem ga imel na kopnem, reveža, in sem še preudarjal, kaj in kako bi z njim, že se je pričel daviti in bruhala je iz njega voda, kakor iz tiste kamenite glave pri cerkvi Sv. Florijana. Držal sem ga, brisal mu obraz, težko je sopel, koleni sta mu klecali, drugega ni zmogel, nego zamrmral je nekaj, tačas sem mislil, da zahvalo, morebiti pa je bila kletev. Radoveden sem bil, kako bitje sem pravzaprav ohranil človeštvu.

S trudom sem ga zrinil po stopnicah navzgor v sobo, prislonil sem ga ob steno, pregrnil sem divan z rjuho in ga posadil nanj. Potem sem natočil konjaka in mu ga vlil v usta.

Požiral ga je, zamižal je, potem je rekel: »Še!« — No, torej!

Spoznal sem, da utegnem opraviti svoje rešilno delo brez padarja. Natočil sem mu še kozarček, veselilo me je, kako je z očmi spremljal natakanje – skratka: vidno so se mu vračale telesne in duševne sile. Še en kozarček, pa je že razločno zaklel, — hvala Bogu!

Bil je bolj majhne rasti, malo skrivljenih nog, koščenega, golega obraza, kakih petinštirideset let star, oblečen po meščansko – ali dobro, ali slabo, se ni ločilo, ker je bil moker, da se je kar cedilo od njega – in pa narodni znak je imel pripet na suknjo.

Mislil sem, ali bi mu še skuhal čaj; pa sem preudaril, da ne. Toliko se je že zopet okrepil, da ga bo lahko odpraviti domov, doma so morebiti v skrbeh – torej v voz z njim, pa domov! Naj se še doma z njim malo pozabavajo! Jaz sem bil ves moker, in v sobi so mi stale luže.

Imel pa nisem nikogar, da ga pošljem po voz — saj veš, samec sem imel le postrežkinjo, posteljo mi je prihajala postiljat in čevlje snažit in prah je včasi malo pobrisala, če jo je bila volja. Stanoval sem v onem koncu hiše nad vodo sam, treba torej, da grem čez dvorišče v spodnji konec ob cesti, tam že dobim človeka, ki ga poprosim, da mi stopi po izvoščka.

»Dedca mi nikdo ne ukrade, če ga pustim za hip samega,« sem si mislil, pa grem tak, kakršen sem bil, kar v copatah iz stanovanja. Ali ko pridem na dvorišče, se spomnim: Kam pa naj pelje izvošček dedca, morebiti niti tukaj ni doma, ampak je tujec.

Vrnem se torej, da ga vprašam, kdo je in odkod, odprem duri – ali ti ne drži dedec steklenice s konjakom pri ustih, in požira in požira!

»No, živio!« sem rekel in si mislil: Temu niti ne bo treba voza, ta peš tudi najde svojo pot. —

Moj gost na divanu je široko upiral oči vame, odstavil pa ni steklenice, še je lok — lok — lok teklo vanj, pre den jo je dal od ust. Zdaj se je globoko oddahnil in rekel: »Prekleto je dober!«

»Kako se počutite?« sem ga vprašal in zdaj me je pričelo jeziti, da sem si z njim onečistil sobo, in zakaj ga nisem pustil v veži, pokore! »Ali naj pošljem po voz? Kje pa stanujete?«

Mokri prijatelj se je oziral po sebi, okoli sebe, po sobi in skozi okno. »Potegnili ste me iz vode. — Skoraj sem gagnil ... « Kimal je z glavo, zmigaval z njo, potem je skremžil obraz in rekel z jokavim glasom: »Ljubi moj gospod, žalostno je, da človeka krivica in obup poženeta v vodo in v bridko smrt. Vi gotovo mislite ... toda jaz sem pošten človek, olikan človek —ich kann auch deutsch, mein lieber Herr, mich verfolgt ein Unglücksstern.« Pričel je glasno ihteti.

»Pomirite se,« sem ga tolažil, »tudi za vas bo kaj pomoči na svetu! Saj je Bog nad nami, Bog gotovo ni pozabil na vas!« — Take tolažilne besede, veš, je treba imeti vedno pri rokah, včasih več zaležejo kakor drobiž.

Mož si je s prsti obrisal oči in nos, potem je steklenico zopet nastavil k ustom. Bil je konjak po deset kron, lahko mu je dišal! — Bog ve kaj imenitnega nisem rešil človeštvu, sem si mislil, ko je tako požiral. Zanimanje zanj mi je čedalje bolj plahnelo, stvar mi je postajala dolgočasna. Rad bi se ga bil odkrižal.

Toda gost moj je sedel kakor priliman, buljil predse in poihteval skozi nos, na levi strani nosu je imel velik mozolj, bel in zrel, oči so se mi začele spotikati ob tem mozolju. Potem pa dvigne svojo desnico in mi pod nos pomoli svoj palec. Na palcu ni bilo videti nič posebnega, le noht je bil rumen in zguban.

»Tako sem pohabljen, vidite! Pa ne dobim od nobene strani nič podpore. Ves sem bolan. Ali verjamete, če malo zakašljam, pa me v mezincu zaboli. Ampak Slovenca nikjer ne poznajo in najmanj doma.«

Uglobil se je v misli.

»Kaj pa kape, ali kape niste ujeli? Čisto nova je bila, pet kron me je stala. — No, pa je šla! Mene povsod nesreča preganja! Vi, gospod, če bi me vi poznali, kakor me ne poznate, in če bi vse vedeli, kakor ne veste — razjokali bi se tako gotovo, kakor je Bog v nebesih, ako nimate kamna namesto srca. Poglejte me, štirinajst sem imel krstov, enajst pogrebov: To niso mačje solze! Enajst jih je Bog vzel k sebi, mojih otrok, — srečni so! Dva bi že bila soldata, če bi živela ... Trije so mi še ostali in pa žena. Za stanovanje jim skrbim, za obleko, za hrano — koliko pojedo, draginja pa taka! Pa nič ne rečem — Bog jih blagoslovi – saj sem mož in oče. Ali spoštovati me morajo kakor očeta in moža. Kaj pravi božja zapoved? O, jaz jih prav učim! Vera mora biti! Mirko, pet let je star, je pobral čik, pa sem mu ga izbil iz zob. Zakaj? Zaradi duše! Duša mora biti! ‚Prej boš birmo opravil,’ sem rekel, ‚potem boš kadil.’ — O, jaz – ampak za zahvalo... «

Segel si je s prsti v lase in zaškripal z zobmi.

Zbujala se mi je slutnja ... Gromska strela, če bi bilo res ...

»Oprostite, prijatelj, ali daleč stanujete?«

In zdaj je prišlo na dan, kar sem z gnevom slutil, in globoka groza mi je mozeg pretresla ob tem prečudnem, neverjetnem naključju: tole, kar je stokalo in sikalo tukajle na mojem divanu, je bil — Korče. Po tem čisto izrednem potu je usoda posredovala, da slednjič vendarle osebno spoznam tega človeka.

Korče je vstal. Majal se je in si ga privoščil še en požirek. Kri se mu je bila zopet povrnila v zabuhli obraz, po čelu in nosu so se mu poznali stari obrunki in tisti gnusni mozolj na nosu se mu je medlo svetil kakor biser.

Prigugal se je do mene.

»Gospod, sami recite, ali je to krivica ali ni! Jaz, mož, dober z ženo, še predober. Kolikokrat so mi že rekli prijatelji: ‚Pusti staro babo!’ pa sem odgovoril: ‚Saj je mlada, še vseh zob nima!’ in sem ji zvest. Ona pa, žena, me goljufa; za mojim hrbtom me goljufa, denar pa prikriva. Ali jaz nisem neumen, jaz vem vse, vse! Z nekim starim majorjem se vlači, nesnaga. So ga videli v hiši. Kdo mi kaj more, če ga poturčam? Nikdo, ker so take postave! — Baba taji, tudi denar mi je utajila ... Pa sem jo strojil, da se je kar lupila, čora krmežljava, in jo bom še! Na kolena, pravim, na kolena! Mož ima pravico ženi dajati strah, so rekli na sodniji; neumnica me je šla tožit, tam jih je slišala! Jaz že vem, kako govori postava ... Jaz se nikogar ne bojim, ne biriča ne hudiča — jaz ne!«

Buljil je vame in omahoval s steklenico, ki jo je bil že skoraj izpraznil do dna. Pijanost se mu je razvijala.

»Čujte, velecenjeni,« sem ga vprašal, »zakaj ste pa nocoj pravzaprav šli v vodo? Kaj? V vodo zakaj ste šli?«

Strmel je, kakor da se ne zaveda več, kaj je bilo in kje je. Videlo se mu je, kako se napenja, da se mu zbero misli. »Ušla mi je – ušla z otroki vred. Baba ima denar, že vem, odkod! Malka je tudi ušla ... Malka je fino dekle – če bi jo videli — kako je raščena ... Ušla je! Botra, arha stara, ni hotela povedati, kam ... Vsi so zoper mene! — Kristus krvavi, le enkrat še naj mi pridejo v roke! Vrat zavijem babi, zadi naj nosi tisto larfo! — Tako sem bil jezen — kar zasukalo se mi je v glavi — pa sem se pognal čez most. — Meni ne uidejo – že vem ... Na sodniji zvem, kje so. Kjer so žena in otroci, tam bo tudi oče in mož. Le čakajte me! Na kolena, pravim, na kolena ...«

Izpil je še ostanek iz steklenice in se opotekel. Ujel sem ga in potlačil na divan, steklenica mu je padla iz rok, mrmrajoč je zaspal - beštija!

»Taka zverina! Še ne bo dal miru ubogi družinici, telesno in duševno jo hoče ugonobiti. In nič pomoči zoper njega! Zaradi kakega sumljivega ščeneta, kako so takoj vsa oblastva pokonci – pasja zaprtija, nagobčniki, vrvice, konjači, žandarji: prava mobilizacija raznih varnostnih odredb! Stekel človek pa lahko neoviran okoli leta in okrog sebe grize!

V mislih sem gledal Korčetovo družnico: simpatično Malko, ki si je navzlic svoji mladosti naprtila blaženo skrb za mater in bratca, Korčelo, ki bo našla v malem gospodinjstvu svoj mirni delokrog in se oddahnila od neprestanega gladu, groze in sile; bratca, ki ju red in vzgoja vendarle rešita preteče jima zanikrnosti. Nemara so že v svojem novem zavetju, zadovoljni in srečni. In zdaj bo mednje prihrula zopet tale pijana žival, namah razdrla gnezdo, uničila četvero življenj! Ali zoper to res ni pomoči?

Ogorčen sem bil in jezen, preklinjal sem samega sebe, zakaj sem iz vode potegnil to protidružbeno prikazen, ki je kakor ubita ležala na ponesnaženem divanu. Fej! Jaz sem zdaj kriv vsega gorja, ki visi nad nedolžnimi glavami!

Ves sem bil iz sebe, roki sta se mi krčili v pest, do krvi sem se grizel v ustnici, mrzlica me je izpreletala – potem pa ne vem, kako je prišlo, kar na hip mi je prešla razburjenost — in pričel sem zgolj mirno tehtati in preudarjati ...«

Prijatelj Davorin je prekinil svoje pripovedovanje. Od mesta sva čula biti dve.

»Fant, čas je, da greva spat!« je rekel.

Krenila sva proti domu.

»In kaj je bilo s Korčetom?« sem vprašal.

»S Korčetom? Drugi dan so v Ljubljanici, zdolaj pri Fužinah, našli utopljenca, spoznali so ga za Korčeta. — V listih se je bralo, da je prejšnji večer z mostu bil skočil v vodo ...«

Major Trn se je tiho nasmejal. Potem se je ustavil in me prijel za gumb: »Prijatelj, dobro me poslušaj! Če se morebiti kdaj spozabiš in se drzneš kjerkoli proti komurkoli trditi, da je upokojeni major Davorin Trn pijanega Korčeta nazaj stresel tja, koder ga je pobral, te toži upokojeni major Davorin Trn zaradi razžaljenja časti in boš brez usmiljenja zašit, razumeš! Kdo mi more kaj dokazati? Korčeta sploh ni bilo pri meni. In če je bil, lahko je sam zašel na stopnice, ki držijo na vodo, zdrsnilo mu je, pa je šel – addio mondo! Izkušal sem ga rešiti, seveda, tvegal sem življenje in svetle hlače, — zastonj! — Ne, tak lopov nisem, da bi ga izkušal rešiti! Rajši hudodelec kakor lopov! Dolgo je tega, dolgo ... kaj jaz vem, kako je bilo! — To pa očitno trdim: prav je, da se je spravil — tako ali tako — izpred nog. Smrt je bila najkoristnejši čin njegovega življenja. Eno življenje – in káko – za štiri! ... Korčetova družina, glej, kako zdaj izborno uspeva, mlajša dva hodita pri Malki v šolo, mati ima nekaj njivice v najemu, redi kravico in gospodinji. Onemu, ki se je šele v bolnišnici privadil žlici, sem vezal birmo; nadarjen fantič je, morebiti ga letos spravim v gimnazijo ... «

Tako je končal major Davorin Trn svojo povest.