Zlatolaska (Fran Nedeljko)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zlatolaska
Fran Nedeljko
Izdano: 1884/1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-RXOIVTP5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



K nekemu grofu pride stara žena in mu ponuja čudno ribo za tri zlate. Ker jo grof vpraša zakaj je mala riba tako draga, odvrne starka:»Zategadelj, ker tisti, ki je to ribo, razume vse kar živali med seboj golče!» Gospod kupi ribo, pa zabičaj svojemu kuharju, da ne sme niti polizniti ribjega mesa, sicer zgubi glavo. Kuhar speče ribo, pa si jo odreže majčkeni košček. Na mah razume vse muhe v kuhinji ki mu brenče: «Nam tudi košček mesa, ne bo ti na kvar, drugače te zatožimo!» Tudi tem prepusti mali košček, ostalo pa nese gospodu. Popoldne pa mora kuhar z graščakom na lov jahat. Med potom pa vpraša kuharjev konj grofovega, zakaj tudi on ne nese tako gizdavo svojega jezdeca grofa, kakor on kuharja. »Ker je že jako star in bo prej ko ne skoro umrl!» odgovori grofov konj. Mlad kuhar se spozabi, pa se sam seboj zadovoljen ponosno zasmeje; grof pa razkačen spozna, da je tudi kuhar jedel ribo. V jezi ga obsodi na smrt; odpusti mu pa kazen, če mu pripelje Zlatolasko za ženo. Žalosten premišljuje kuhar, kje neki more Zlatolaska živeti, ker še nikdar o njej nič slišal ni. Priletite pa dve ptičici na drevo in ena pripoveduje vsa vesela, da je prinesla z otoka sredi morja eden Zlatolaskin las za svoje gnezdece. Mahoma zasede kuhar svojega konja in se poslovi. Pri bližnjem gozdu najde dva gladu kričeča vrana. Hitro razseka svojega konja, prepusti ga jima in gre peš dalje. Vrana mu obljubita svojo pomoč; kadar bo v sili, naj le na nanju misli. Gre dalje in najde sredi šume goreč mravlinjak. Vse mravlje kričijo in hitijo ven on pa zajame s klobukom v potoku vode in pogasi ogenj. Vse se mu zahvalijo in mu reko, da mu bodo pomagale kadar le hoče. Ko je prišel do morja ujela sta ravno dva ribiča zlato ribico in se za njo prepirala. Kuhar pa ribo kupi in spusti v morje nazaj. Tudi ta mu obljubi svojo pomoč. Kuhar se pripelje na otok in snubi Zlatolasko za ženo svojemu gospodu. Grof mu jezno odvrne: «Če mi prineseš žive in mrtve vode dobiš Zlatolasko, drugače pa zgubiš glavo!» Kuhar z misli na vrana, ki tudi brzo priletita in mu kažeta pot do studencev. V drugo reče grof: «Zlatolaska imela je venec iz biserov in dragih kamenčkov; nekje na sprehodu, pa se ji je venec razsul, vse bisere in kamne zopet poišči — sicer zgubiš glavo!« Kuhar odide pa se domisli mravljic, ki mu tudi na mah prineso vse kamenčke in bisere. Grof mu zapove v tretje: »Imela je moja hči Zlatolaska zlat prstan, pa ga je zgubila ko se je kopala v morju; tega imaš poiskati drugače ne vidiš živ svojega gospoda!« Prestrašen odide kuhar k morju in misli na zlato ribico. Čez nekaj časa priplava in ga vpraša kaj zahteva. Kuhar reče to in to. Ribica pa pove, da ima tisti prstan največja riba pod plavutjo in tedaj jako težko dobiti ga; nato odplava. Kuhar čaka in čaka, slednjič pa priplava ribica in mu položi prstan na pesek pred noge. Le nerad bi se ločil oče Zlatolaskin od svoje hčerke. Zato pelje nevoljen kuharja v drugo sobo, kjer je stalo dvanajst deklet z zakritimi obrazi. «Sedaj ugani katera je Zlatolaska, moje dete, če ne izgubiš življenje!« Hudo se prestraši kuhar teh besed — muha pa sede na Zlatolasko in mu brenči: «Tale je, ta in nobena druga!» Sedaj pusti grof svojo zlatolaso hčer s kuharjem, ki nese ostremu gospodu dve posodici mrtve in žive vode. Grof se Zlatolaske močno razveseli a ker je bil jako star, hoče se pomladiti — z živo vodo. Kuhar in Zlatolaska morata mu priseči, da je voda istinito živa. Grof pa nikakor ne verjame, ter da kuharju odsekati glavo. Zlatolaska ga poškropi najprej z mrtvo vodo — glava se zopet prime telesa, živa voda pa oživi kuharja popolnoma, ki se še mnogo krasnejši in močnejši prebudi. Grof zapove svojim vojakom naj njega samega razsekajo na drobne kosce, potem pa z živo vodo poškropijo. Storili so tako in pokropili razsekane ude. Kar se ožive vsi udi — a le za malo časa — skup se niso prijeli. Kuhar pride tja in pove, da bi morali najprej mrtvo vodo rabiti — a sedaj je bilo prepozno. Mladi kuhar, pa je vzel Zlatolasko za ženo in podedoval vse imetje mrtvega gospoda.