Zlato srce (Ivan Albreht)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zlato srce
Povest.

Ivan Albreht
Izdano: Domovina 9/1–14 (1926)
Viri: št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13 in 14
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. XVII. XVIII. XIX. XX. XXI. XXII. XXIII. dno

I.[uredi]

Kdor narod izdaja, svoj narod taji,
še zemlja ne pije njegove krvi.

Gozdnikova domačija je bila čisto čedna. Prostorna, pritlična hiša je bila kakor potopljena v zelenje sadnega drevja; enako tudi gospodarska poslopja. Takoj na koncu vrta so bile njive in travniki, a niže pri Dravi lepa loža, ki je leto za letom dajala toliko drv, da jih je Gozdnik lahko prodal precej voz. Dva sinova, dvajsetletni Janez in šestnajstletni Jernejče sta pomagala pri delu, materni ponos pa je bila hčerka Mojca, ki se je razvijala kakor makov cvet. Tako je potekalo življenje Gozdnikovim v onem tihem zadovoljstvu, ki je kakor odsev zemlje in dar njenega blagoslova.

Tisto jesen pa se je začel smukati po vasi človek, ki je bil znan po imenu nemški Foltan. Nihče ni vedel, kje mu je tekla zibel, pa tudi vprašal ga ni nihče po tem. Vse Pobrežje je vedelo samo to, da nemški Foltan ni dosti prida.

Ko je šla neko nedeljo Mojca od maše, se ji je pridružil med potjo ta čudni potepuh.

»Bo že kmalu slana,« je dejal in kar ž njenim umeril svoj korak.

Mojca se izprva ni dosti zmenila zanj in je mislila, da ga bo z molčanjem pregnala, toda možak ni bil tako rahlo pečen.

»Kako pa,« je nadaljeval čez čas, »ali tvoje rožice še kaj cveto?«

Dekletu je šlo na smeh, obenem jo je pa tudi jezilo, da se je možina upa lotiti s takim vprašanjem.

»Menda še vedno bolj nego vaše koprive,« ga je zavrnila in se zaničljivo nasmejala.

»No, no,« je dejal Foltan, »bo že, bo že. Saj beseda ni konj.«

»In konj ni osel,« ga je pičila Mojca.

»Glej jo, glej, deklino,« se je zarežal Foltan, »saj sem zmerom mislil, da te je škoda za Pobrežje.«

Kakor ji je bil možak s svojim razritim, na redko s kocinami poraščenim obrazom zoprn, so vendar vzbudile njegove besede radovednost v njej. Nehote ga je pogledala in opazila, kako se pod resastimi obrvmi urno in važno vrte vodeno-sive oči.

»Kako pa to mislite?«

»Veš, kdor je mnogo hodil po svetu, mnogo ve,« je nekam resno poudaril Foltan.

Spet jo je silil smeh, ko je pogledala suhljatega možica, ki se je na njem opletala obleka, polna raznobarvnih zaplat, kakor na strašilu v koruzi.

»I, kaj ste vi mnogo bili po svetu?«

»Jaz?« se je zavzel Foltan. »Oj, dekle, ko bi ti videla, kar sem jaz videl, bi tudi vedela, kar vem jaz!«

Pri tem je važno dvignil desni kazalec, z levico pa si je pogladil kocinasti obraz.

»Hm,« je še dejal, »ne smeš misliti, ker si mlada, ker si brhka in zala, da potlej vse ostalo ni nič.«

»Saj nisem rekla tega,« ga je popravila Mojca.

»Vem, vem,« je menil Foltan. »Prej si mi hotela povedati, da sem še manj kakor osel. Ali ne?«

Silno resno in skoraj jezno je nagubal čelo in jel zadrževati korak.

»No, kako misliš?« jo je ostro vprašal.

Mojci je bilo neprijetno. Tako nekam preplašena je bila ob misli, da bi morda res utegnil vedeti ta zgubani nemški Foltan več nego ostali ljudje ...

»Oh,« je rekla, »saj se ne boste lovili za vsako besedo.«

»Nihče mi ne bi smel reči tega, kar si bila prej rekla ti,« je zatrdil Foltan.

Mojco je oblila rdečica. »Pa ne, da bi se ta čudak nazadnje celo zagledal vame,« je pomislila in se ga je še bolj zbala.

Foltan je čutil dekletovo zmedenost in jo je še povečal z besedami: »Tebe imam rad!«

»Križ božji,« se je prestrašilo dekle, »Foltan ali ste ob pamet?« 

Potepuh se je zarežal: »Vidiš, da res nič ne veš, ko vedno tičiš v Pobrežju! Rad te imam, seveda, in prav pošteno tudi po vrhu, pa ne tako, kakor tisti zeleni mladiči, ki ti po noči hodijo javkat pod okno. O, kogar ima nemški Foltan rad, temu hoče pomagati, pomagati, razumeš?«

Zahreščal je kakor preplašen žerjav in ji nenadoma zastavil pot. Mojca pa se je prestrašena odmaknila. Ozrla se je na vse strani, če ni morda koga v bližini, toda ljudje, ki so šli v isto smer, so ju bili že zdavnaj prehiteli, tako da sta bila čisto sama sredi jesenskega polja.

»Foltan,« je siknila tedaj in zacepetala z nogami, »dajte mi mir, ko vidite da se mi mudi domov!«

No, potepuh se ni prav nič zmenil za njeno jezo. Kakor skvečeno nihalo se je majal pred njo in se režal:

»Tak ne bodi no! Zdajle bijejo nebeške urice, potem jih morda ne bo nikoli več.«

Šele ko je videl, da dekle že komaj zadržuje jok, je odstopil, češ:

»Kakor hočeš! Ali še zdaj ne razumeš, da sem ti hotel povedati samo tvojo srečo, tvoje prihodnje dni. Če nočeš, pa pusti, no!«

Pa se je obrnil, da pojde svojo pot. Ko pa je Mojca slišala, kaj hoče čudak, ji je kar zaigralo srce. Sreča, odkritje neznanih bodočih dni. Joj, česa bi moglo boli želeti njeno srce. Vse se ji je iz joka nenadoma prelilo v smeh:

»I, Foltan, počakajte no, pa pojdite k nam v hišo in nam poveste kar vsem, ali ne?«

»Tako prerokujejo ciganke in stare avše, ki nič ne vedo, ne pa nemški Foltan,« jo je zavrnil potepuh.

»I, kako pa hočete?« se je zavzela Mojca, ki nikakor ni mogla premagati svoje radovednosti.

»Tukaj pod milim nebom ti povem, če ti je prav. Tukaj in brez prič.«

Mojca se je zdrznila:

»Dajte!«

Foltan je s svojo pomodrelo, z žilami prepreženo roko segel po njeni desni in je nekaj časa pozorno motril njeno dlan. Vmes je nekaj mrmral, česar Mojca ni razumela, pogledal proti nebu, pa na desno, na levo, nazaj in spet naprej ter končno odločil:

»Je že prav! Vse tako, kakor se mi je precej zdelo!«

»Kako?« je nestrpno vprašala mladenka.

Mesto odgovora je dejal Foltan:

»Ali imaš pri sebi svež robček?«

Ponudila mu je gladko zlikan robček, ki je imela vanj zavito mašno knjigo.

»Ali imaš še kak cvet pri sebi?«

Cveta Mojca ni imela, pač pa lep vršiček rožmarina, ki ga je ponudila potepuhu.

Foltan je bil zadovoljen tudi s tem. Zavil je dišeči vršiček v robec in spravil oboje v žep. Potem je zopet začel iskati po njeni dlani. In je začel:

»Za nazaj in za naprej ti povem takole: Imaš skrivnost, veliko srčno skrivnost. Ali tisti fant z one strani — (pokazal je v smeri preko Karavank) — ne bo nikoli tvoj, ker te goljufa. Tebi govori tako sladko, kadar pride; drugim pa še slajše, kadar tebe ni.«

Mojci se je meglilo pred očmi. Zdaj rdeča ko mak, zdaj bela ko stena je drhtela po vsem životu. Skušala se je potvarjati in se smehljati, pa ji ni uspelo. A Foltan je prerokoval, kakor da ni niti opazil njene prepadenosti:

»Vendar te čaka še velika sreča. Tam na nemški strani ti je namenjen premožnih staršev edini sin. Njegova žena boš, pa sedem otrok mu boš dala: štiri sinove in tri hčere; vsem tem trem želim, da bi bile zale, kakor si ti.«

Ko je končal, ni rekel nobene besede, ampak jo je odkuril nazaj proti cerkvi. Mojca ga je hotela pridržati, ga je hotela še kaj vprašati; toda bila je čisto brez moči.

»Mene da bi goljufal moj Francelj?« jo je zbadalo v mislih. In sredi svoje žalosti je z vso silo zasovražila preroškega potepuha.

»Tepec,« je kriknila za njim, Foltan pa je zadovoljno hreščal proti fari:

»Pa smo, pa smo. Kar nas je kje, za tri srebrne tolarje, za tolarje, za zeksarje prodamo še srce.«

Mojca je še slišala njegovo pesem, a razumela je ni. Ko pa je prišla domov, so jo skelele solze v očeh.


II.[uredi]

So tri jabolka rdeča,
al' na sredi so gnile,
pa glih taka so dekleta,
k' 'majo v sred' en" fovš srce.

Narodna pesem.

Ko je Foltan zapustil prestrašeno in v dno duše razžaloščeno Mojco, je krenil v Štembalovo gostilno, kjer je vedel, da najde Franceljna.

Francelj je bil krepek gorenjski fant, doma tam blizu Radovljice. Ker je bilo posestvo njegovih staršev premajhno, da bi bilo moglo prehranjevati številno družino, so se otroci kmalu morali razkropiti po svetu s trebuhom za kruhom. Francelj je prišel v Celovec, kjer se je učil mizarstva. Leta so mu minevala hitro, učil se je dobro, zato ga je tudi mojster imel rad in ga je pregovoril, da je ostal še kot pomočnik nekaj časa pri njem. To so bili lepi in veseli časi. Čez teden delo, veselo delo, ki sta ga spremljala petje in smeh, v nedeljo pa hajdi iz mesta, zdaj sem, zdaj tja, kjer je pač bilo največ veselja. Najraje je hodil na žegnanje. Tista prijetna vedrost ga je mamila, dokler ga ni nekoč primamila v Pobrežje, kjer je spoznal Gozdnikovo Mojco. Plesal je ž njo enkrat, dvakrat, govorila pa sta malo. Ko pa je bilo treba odhajati, jo je vprašal, kdaj bo spet žegnanje kje v bližini in če pojde ona tja. Dekle mu je odgovorilo s tako prijetno sramežljivostjo, da so mu ves teden brnele njene besede v mislih. Potem sta se videla nedeljo za nedeljo, dokler ni z doma sporočil oče Franceljnu, naj pride in se loti mizarstva doma. In tedaj, ko se je Francelj zavedel, da se je treba ločiti, mu je bilo težko. Odlašal je teden za tednom, toda oče je vabil, klical in že skoraj prosil v pismih. Naposled se je Francelj le moral odločiti. Ko je bil zadnjo nedeljo skupaj z Mojco, ji je šepnil med plesom:

»Zdaj me ne bo več.«

Čutil je, kako se je mladenka zdrznila in obstala, dasi samo kratek hip, pa je bil vesel in zadovoljen.

»Ali boš kaj mislila name?«

Mesto odgovora se je stisnila k njemu, da so ga pobožali po obrazu njeni mehki lasje.

Ko so godci prejenjali, je Mojca pobledela. Sama ni vedela, kam bi pogledala, sama ni vedela, kaj naj bi rekla. In ko se je spet oglasila harmonika, je bila nejevoljna, da je prišel ponjo Franceljnov znanec, goljšavi Maks, ki je imel predivaste lase in predivaste oči. Samo parkrat se je zavrtela ž njim, pa je potožila, da ne more več, ker jo glava boli.

Maks je bil Nemec, tam nekje v bližini Brež doma, in se je tudi učil mizarstva tam, kjer Francelj. Toda njegovo učenje je bilo bolj bahavost nego potreba; kajti bil je premožen in je prišel v Celovec samo zato, da bi se malo pomestjanil. Ko pa se je v Celovcu seznanil s Franceljnom, se je nekam čudno navezal nanj. Moč, spretnost in odločnost mladega pomočnika, njegova vedra šegavost in brezobzirna, včasih naravnost trda odkritost je tako vplivala na sicer bahavega Nemca, da je vse zaupal Franceljnu. Nekoč mu je celo povedal, zakaj je pravzaprav prišel v Celovec. Maks Lendauer je bil svojih staršev peti sin.

»Toda pri nas je zakleto,« je pravil Franceljnu, ko sta nekoč po končanem delu sedela pri čaši piva, »še hujše ko zakleto je pri nas. Odkar je bilo tisto, huj, tisto strašno, ni več sreče pri hiši.«

»Kaj se je pa zgodilo tako strašnega?« je vprašal Francelj?«

Maks je nekoliko pomislil in vzdihnil:

»Saj niti ni mogoče povedati! Menda na vsem svetu ni tako nesrečnih ljudi, kakor smo mi. Moj stari oče je služil na Dunaju pri vojakih. Seve, bil je mlad, zastaven fant, denarja mu ni manjkalo, pa si je privoščil vse, kar mu je prišlo na misel. Takrat bi mu niti ne bilo treba v vojake; lahko bi se bil odkupil, pa ni hotel. Nalašč je šel, ker je bil željan sveta in mu je bil dom pretesen. No, tam po Dunaju je brodil nekaj let. Bog ve, kaj je vse skusil in okusil. Nazadnje se je menda vsega naveličal in je želel domov. Res se mu je zgodilo po volji, toda za hišo je bila to najhujša nesreča. Kmalu po vrnitvi se je hotel ženiti in se je tudi res oženil. Pa misliš, da je vzel kako domače dekle, kakor bi se bilo spodobilo? Kaj še! Z Dunaja je pripeljal žensko, ki je bila neki tako lepa, da je vse norelo za njo. Najsi se je oblekla gosposko, ali po naše, vedno je bila krasotica brez primere. Stari ljudje vedo celo povedati, da se je nekoč župnik, ki je bil sicer pameten in svet mož, med pridigo vjel v njene prečudne oči, kar ga je tako zmedlo, da je moral kar sredi pridige prenehati. Tedaj si lahko misliš, kakšna ženska je to morala biti!«

»I, to pa še vendar ni nesreča,« je Francelj z nasmeškom prekinil pripovedovanje popolnoma zatopljenega Lendauerja.

»Vidiš,« je odvrnil oni, ne da bi se bil dal motiti, »prav to je bila nesreča! Sam ne vem, ali je bila kazen božja ali kaj, ali zgodilo se je takole. Ta lepotica, moja stara mati, je začela kmalu po poroki čudno hirati. Njena lepota je ginevala kakor cvet, ki ga zamori slana. Od dne do dne so se hujše kazali znaki čudne in neznane bolezni. Trije otroci so prišli na svet. ali vsak je bil drugače spačen. Po tretjem otroku je bila babica že starka, vela, zrušena, vsa lisasta, marogasta in polna ran. Stari oče jo je vodil od zdravnika do zdravnika, pomagalo pa vse skupaj ni dosti. Babica je pešala vedno bolj, ljudje pa so si šepetali, da je bila na Dunaju med tistimi, ki so zagreli na prodaj vsakemu, kdor pride. Bolezen je prelezla tudi na starega očeta, ki je lepega dne odšel, ne da bi se vrnil. Vse iskanje, povpraševanje in poizvedovanje jo ostalo brez uspeha. Deda ni bilo več, babica pa je še ostala za šibo božjo pri hiši. Polagoma je prišlo tako daleč ž njo, da ni mogla več zapustiti postelje. Vse ji je odpovedalo, celo spomin jo je zapustil in beseda. Dasi komaj tridesetletna ženska, je bila siva, plešasta in zgubana in je tulila v postelji kakor pobesnela žival. Tako je propadala, dokler smrt ni končala njenega strašnega trpljenja ... Izmed treh otrok je ostal živ samo eden, moj oče. Toda tudi on nosi breme svoje matere na sebi: grbast je.«

Francelj, ki je z grozo poslušal to strašno zgodbo, ni niti črhnil, ko je Maks za trenotek nehal govoriti. Lendauer je srebnil požirek pijače, pobobnal s prsti po mizi in nadaljeval:

»Vidiš, tako je bilo. Do očetove polnoletnosti je gospodaril pri hiši njegov stric, ki je po svojih močeh skrbel, da bi kolikor mogoče zacelil rane, kakršne je moralo pretrpeti premoženje zavoljo te nesreče. To se mu je tudi res posrečilo. Ko je izročil posestvo mojemu očetu, ni bilo nikjer več sledu o prestanih težavah. Tako se je moj oče, dasi pohabljen, lahko dokaj dobro oženil. Moja mati je prinesla k hiši lepo doto, sreče pa ni mogla prinesti. Sedem otrok nas je: trije so že pod zemljo, eden ni čiste pameti, eden je mutast, eno sestro pa meče božje , če količkaj ostreje izpregovoriš ž njo. Samo jaz sem jo še tako nekam srečno odnesel. Vidiš, tako je z nami.«

Lendauer je vzdihnil in se zagledal po sobi. Bil je bled, izmučen in žalosten, a Francelj ga je skušal tolažiti:

»Nikar ne obupaj. Kolikor bilo doslej narobe, toliko boš morda ti srečnejši.« 

Lendauer je odkimal: »Nič ne vem in nič ne upam. Kako tudi? Storili smo že vse, kar si moreš misliti in kar je kdo svetoval. Vse leke smo preizkusili, po božjih potih smo molili, za maše smo dajali, pa vse skupaj ni pomagalo čisto nič, ti pravim.«

»Kar ni, se še lahko zgodi,« je tešil Francelj. »Saj veš, kako čudno se suče svet. Niti ne misliš ne, pa je naenkrat vse zaobrnjeno. Kjer je včeraj dušila žalost, se danes ziblje smeh, kjer je bil včeraj raj, se danes odpira pekel. Le verjemi, da se vse izravna!« 

»Bog te usliši,« je mrko odvrnil Maks, potem pa se mu je spet nekoliko zjasnil obraz. »Veš, tisti Foltan, saj ga poznaš, tisti je bil nekoč zašel tudi v naše kraje. Sam ne vem, kako tisto človeče vse zavoha, ve pač za vse. Malo dela, malo berači, malo veseljači, pa se klati okrog in pri vsem tem dobro živi. Ko je tedaj prišel k nam, je kar na lepem jel praviti mojemu očetu: — Veste, oče Lendauer, pri vas bi bilo treba premeniti kri, pa bi bilo vse dobro. Druge pomoči ni! — No, beseda je potlej dala besedo, dokler se nista z očetom zmenila. Rekel je, da bi bilo treba zame dobiti nevesto tu v spodnjem kraju.[1] Tu, je dejal, so ljudje zdravi, čvrsti, pridni in pošteni, da je veselje. Ko je očeta zaskrbelo, kje se bo našla kaj prida ženska, ki bi hotela k nam, čim izve kaj nas tare, je odvrnil Foltan, da bo to njegova briga. Seveda smo bili tega človeka vsi veseli in je živel pri nas, kakor da nam ni tuj. Zmenili smo se, da pojdem jaz v Celovec, da se malo razgledam tod po ljudeh ... No, zdaj veš vse!«

Težko je spustil na mizo koščeno pest in povesil glavo. To je bilo nekako tisti čas, ko je bil Francelj prvič z Maksom v Pobrežju. Zato se je mlademu mizarju ob koncu znančevega pripovedovanja stemnil obraz. Skoraj sovražno ga je vprašal:

»Sta že kaj našla?«

»Oh,« je jeknil Maks, »našel bi že, našel. Saj so ta vindiška[2] dekleta kakor rože. Samo Foltan je menda pozabil na svoje obljube; brez njegove pomoči pa si ne upam nič.«

Francelj je še vedno nekam mrko pripomnil:

»No, no, le dobro izberi, pa pazi, kje boš izbral!«

V očeh mu je gorel tisti jezni ogenj, ki se ga je Nemec vselej bal, kadar ga je opazil. Zato je tudi sedaj obmolknil in kmalu odšel proti domu. — — —

Izza tega razgovora se je Francelj bolj ogibal tega nemškega druga, toda Maksova skoraj poniževalna krotkost ga je naposled le premagala. Zato sta še nadalje ob nedeljah hodila po vaseh ves čas do Franceljnovega odhoda. Ko pa je tisto nedeljo pred odhodom zapazil, da pleše Lendauer z Gozdnikovo Mojco, je nenadoma zavrela v njem pobesnela kri. Stisnil je pesti in zakrtal z zobmi.

»Pri tej pa ne boš iskal zdravja svojemu rodu,« je siknil in stopil proti plešočemu paru. Maksu, ki se je zibal v devetih nebesih, ko je čutil Mojcino roko v svoji, bi bila slaba predla, da ni mladenka takorekoč nevede spoznala nevarnosti in se oprostila nadležnega častilca.

Maks jo je ravno hotel pregovoriti, naj bi plesala dalje, ko je nenadoma stal Francelj pred njim. Prijatelja sta se premerila z očmi, rekel pa prvi hip ni ne eden ne drugi nobene besede. Naposled si je skušal pomagati Lendauer iz zadrege, češ:

»Francelj, daj no s fanti zapeti tisto:

Je lepa rdeča —«

Ali mizar ga je prekinil.

»Fant,« je jezno siknil, »ako začnem danes peti jaz, ne vem, kje in kod boš ti jutri pobiral svojega rojstva kosti!«

Še zaškripal je z zobmi, potem pa zaukal, da so se zapored ozrli plešoči pari nanj. Mojca se je bala zlega in je s svojimi toplimi, krotkimi pogledi skušala pomiriti fanta. Ko je videl tako pred seboj, se je Francelj kmalu tudi res nasmehnil. Objel jo je in zarajal ž njo, medtem ko je Maks obstal kakor malik in se tolažil v srcu:

»Le divjaj še danes. Kranjec napihnjeni, jutri te ne bo več! Potem ni vrag da ne bi s Foltanovo pomočjo izvabil tvoje grlice.«

In v njegovih ribjih očeh je vodenel tisti topi smeh človeka, ki krade skrivaj, ker si ne upa prosto vzeti ...

Francelj je medtem šepetal Mojci:

»Ali boš res mislila name, ko me ne bo več tukaj?«

Dekle je dahnilo samo:

»Francelj —«

Potem on:

»Najraje bi te vzel s seboj, da bi te kakor ptičko skril v svoje dlani.«

Ona se ga je oklenila tesneje. Vsa je gorela in glavo je povešala, ko mu je obljubljala:

»Koder boš hodil, bom s teboj.«

Francelj je zaukal in zavihtel klobuk v zrak. Pa je stopil k godcu in vrgel predenj srebrn goldinar:

»Godi, fant, godi za Kranjcal U-ju-ju juhuhu!«

In spet v krog in v raj, kakor da pleše za sama sveta nebesa.

Mojci se je že vse vrtelo, vendar se ni branila.

»Ali prideš še kaj,« je vzdihnila, ali pa boš pozabil na Pobrežje?«

»Pa da pozabim na ves svet, nate ne bom!« je zatrdil Francelj.

V tej omotični radosti je bežal čas hitreje od misli. In tisti večer je bilo prvič, da se nista z Maksom skupaj vračala v mesto. Francelj je moral z Mojco, ko ji je bilo treba povedati še toliko in toliko, da sploh ni mogel govoriti. Samo gledal jo je in stiskal k sebi, a bolj sta se bližala njenemu domu, hujše mu je bilo. Šele na vrtu, ko sta bila skrita v senci sadnega drevja, jo je zaprosil:

»Samo tega se ogiblji, tega prekletega Maksa!«

»Kam pa misliš?« ga je mirila Mojca.

»Nič! Saj ti tudi povedati ne morem. Samo to ti rečem: Če bi se zmotila s samim vragom, bi ti laglje odpustil, nego da se kdaj zapleteš s tem človekom.«

Dekle mu je odgovorilo z vročim poljubom, vzelo nagelj z nedrij in mu ga zataknilo za klobuk. Ko ga je potem spet poljubila, je začutil njene solze na svojem licu.

»Oj, ti moj ljubi deklič,« se je razveselil. »Ko pridem spet, pridem ob belem dnevu! Takrat se nama ne bo treba skrivati po vrtu.«

Tako se je bil Francelj poslovil in je ostal mož beseda.

III.[uredi]

Je lepa, rdeča, kot nageljnov cvet,
sam Bog jo je vstvaril to dečvo na svet.

Narodna pesem.

Medtem ko je Mojca sanjala najslajše dekliške sanje in hrepeneče pričakovala dragega v trdni veri, da je njena ljubezen znana samo njej in tistemu, za kogar gori, je Francelj pripravil doma vse, kar je treba, kadar pričakuje hiša mlade gospodinje. Po Celovcu pa je taval poparjeni Maks, ki ga je zdaj pa zdaj prišel tolažit nemški Foltan, češ, da naj nikar ne obupa. Maks mu je nekaj časa verjel, nazadnje pa se je naveličal praznega obetanja. Ko je prišel nekoč Foltan k njemu v mesto, ga je trdo prijel, toda potepuh se je vil kakor jegulja in nazadnje dejal:

»Dobro! Če vam ni všeč, opravite sami!«

Maksa je pogrelo. Prisolil je možiclju krepko zaušnico in ga pograbil za vrat:

»Še eno tako mi zini, pa si opravil! Pri tej priči te zadavim! Ali ne veš, veternjak zanikrni, da moram imeti to dekle, ker moram imeti zdravje!«

Še dalje je hrulil in rjul ter davil presenečenega Foltana. Ali možina je bil uren. Kakor bi trenil je z obema rokama navalil na besnega Maksa in ga z leve in z desne hkrati sunil v lakotnico, da je fant v hipu izgubil vso svojo moč, izpustil Foltana in se opotekel.

Ko je bil potepuh spet prost, se je razkoračil:

»Če mislite, da smo take megle tod po naših krajih, ste na zlodjevo slabem potu! Sploh pa ne vem, kako vse skupaj mislite. Takemu človeku, ki mu takorekoč smrt čepi za rilcem, naj preskrbim dekle, seve, najlepše in najbrhkejše dekle, kar sem jih kdaj videl! Kakopak! Gozdnikove Mojce ne pogleda živ krst in revica komaj čaka, kdaj potrka Maks Lendauer, da pojde umirat ž njim!«

In se je zasmejal s tako peklensko zlobnostjo, da je Maksa zazeblo do mozga. V trenutku je bil popolnoma premagan. Začutil je razločno, kakor še nikoli dotlej, kakšen nihče pod solncem je, da se lahko vsako bitje igra ž njim, celo ta revni potepuh, ki se sicer živ krst ne zmeni zanj. In naenkrat je zatonilo v njem vse, kar je bilo moškega: ponos, pogum in čast. Tresel se je kakor dete, v oči so mu silile solze, a roke so se mu nehote sklenile:

»Za božjo voljo, Foltan, ali si res pozabil na svojo obljubo?«

Ne, nemški Foltan ni pozabil, ali da bi ga kdo tako spominjal obljub, kakor je bil pravkar poskusil Maks, tega ni hotel.

»Hm, vidite,« je dejal, »to je zdaj druga beseda. Tako se da govoriti. No, poslušajte! — Vse skupaj ni tako lahko, kakor smo si mislili!«

Bilo je par dni pred tisto nedeljo, ko je Foltan po maši prerokoval Mojci. Tako sta se bila domenila s Foltanom; kajti potepuh je bil izvohal vse do najmanjših podrobnosti. Pravil je tedaj Lendauerju:

»Ta Mojca je trd oreh; nazadnje ste tudi vi nekaj krivi tega. Tisti kranjski mizar, tisti Francelj, ki sta vidva vedno tičala skupaj, jo je čisto zamrežil. Dekle seveda misli, da živ duh nič ne ve o tem. toda v resnici vedo vsi, kdor hoče. Dasi je hodil samo plesat, ga pozna vse Pobrežje: 'Tisti Kranjec,' pravijo, 'takih je pa malo! Raven ko sveča, zal fant, da je veselje! Pa tudi priden je, ponosen in vendar prijazen. Menda bo doma prevzel domačijo. No, malo svojega sveta, streha nad glavo, pametna glava in pridne roke, blagor mu. Gozdnikovo je videl rad; pa ne bi bilo slabo za dekle, če bi res prišel ponjo.' Tako si pripoveduje vse Pobrežje. Celo fantje, ki nikoli niso prijatelji tujih gostov, kadar gre za dekleta, ga imajo v čislih. ,Ja, Francelj pa res ni narobe človek,' pravijo. In če pridete h Gozdnikovim se dela samo Mojca, kakor da ga ne pozna. Ostali pa vsi samo, da ga omenite: 'A, tisti? E, Foltan, to ti je fant!' Gozdnica mi je celo kar naravnost rekla: 'Veš, Foltan, kadar bomo naši Mojci iskali ženina, pojdeš na Kranjsko, pa mu poveš.' Sicer se je smejala poleg, toda Mojca je vsa zardela zbežala iz sobe, Gozdnik je zadovoljno prikimal in oba fanta sta se muzala, češ: 'To se bosta Mojca in Francelj že zmenila brez Foltana'. Pa sem vzel pot pod noge in sem jo res mahnil čez Ljubelj. Mislil sem, naj pa pogledam, če tudi fant tako gori. — Dolga pot, vam pravim, huda pot; ali ker sem že enkrat obljubil, se ne zbojim nobenih težav. Ko pridem tja, malo oprezujem in takoj vse izvem. Bohinčev Francelj je fant od fare in gospodar, da malo takih. Stari ga kar ne more prehvaliti. Menda si je izbral na Koroškem nevesto, bojda trdnega kmeta hčer. No, žal ji ni treba biti, če pride k Bohinčevim za mlado. Grunt, dasi ni velik, je brez dolga, hiša na novo popravljena, poleg tega ima pa Francelj dela, joj, kakor da ni nobenega drugega mizarja na svetu. Od zibeli do krste in vse, kar je vmes, vse naročajo ljudje pri njem. Bale dela samo on. Že sedaj se mu jih je zaročilo toliko, da ne podela dve leti, pa najsi bi tudi delal dan in noč ... Tako so mi vedeli povedati ljudje, ki so mi tudi pokazali hišo. Čedna hiša, moram reči, in v Pobrežju je malo takih. Pa lesa pri hiši, huj, take skladovnice, kakor da je človek prišel na kako žago. Ko stopim v hišo. me fant takoj spozna. 'No, Foltan,' pravi, 'kaj je pa tebe prineslo?' Vedel sem brž, koliko je bila ura, pa sem dejal: 'I, noge, noge so me prestavile čez Ljubelj! Potlej pa, če Mojca želi, saj veš, kdo bi odrekel!' Fant se je namuznil: 'Katera Mojca?' 'Saj res,' pravim, 'tega imena je na Koroškem veliko, še v Pobrežju jih je za en mali legijon, prava je pa le ena, ali ne?' Beseda je dala besedo, dokler nisem izvedel, da je Francelj že vse pripravil, kar se mu je zdelo primerno in potrebno za mlado gospodinjo. Izročil in sporočil sem mu cel kup najtoplejših pozdravov, da se mu je kar samo smejalo. Še stara sta bila vesela, ko sem jih belil in solil take, da so se še mene samega lotevale skomine po mladih dneh. Nazadnje sem dobil drobno pisemce z naročilom, naj ga nesem Mojci in naj jo pozdravim, pa tudi oba brata in očeta ter mater in še menda vse Pobrežje povrhu. Tako, ljubi moj gospod Maks Lendauer, tako se trudim in potim za vas. Vidite Franceljnovo pismo, ki ga Mojca do te ure še ni ne videla ne brala. Za vse to planete nadme in me začnete daviti. Lepa hvaležnost, da bi jo zlodej!«

Maks, ki je z odprtimi ustmi poslušal pripovedovanje premetenega potepuha in ves čas ni niti trenil, se je ves stresel, ko je čul o pismu.

»Kaj piše?« je zajecljal.

»Hm,« se je porogljivo nasmehnil Foltan, »kaj pa naj ji piše? Sporoča ji, seveda, da jo mirno prepušča Maksu Lendauerju, svojemu dragemu prijatelju in tovarišu, ali ne? Kaj pa ji hoče pisati drugega? Saj je tudi na Kranjskem dosti Mojc, pa še prav brhke so in zale, samo da jim pravijo Minke, Micke ali pa Maričke, hehehe. Tako, ali ne, gospod Maks Lendauer, hehehe, a?«

Maks se je vil pod udarci Foltanovih besed.

»Foltan, za božjo voljo. Foltan, kaj si ob pamet? Ali ne vidiš, da bom znorel, če mi ne pomagaš?«

»Znoreli ste menda že, če ne zamerite, dragi moj Maks,« se je zarežal Foltan in pripomnil: »Pa brez moje pomoči, dragi moj, haha!«

Maks je bil kakor zver. Hipoma mu je bušila vsa kri v obraz, ko je zarjul:

»Človek, ali si sam hudič? Ali še nisi nikdar imel nikogar rad? Povej, kaj naj storim!«

Z obema rokama si je segel v lase in jel begati po sobi, kakor da je obseden. Foltan mu je sledil z očmi in se zadovoljno smehljal.

»To je težko,« je mrmral kakor sam zase, »to je vražje težko. V prvi vrsti bi bilo treba temu ljubemu Maksu Lendauerju malo pameti, vsaj malo pameti. Ali kje naj jo siromak vzame, ko to blago ni na prodaj.«

Maks ni čul žaljivke. Kakor da se je pravkar predramil, je vprašal: »Kaj praviš, Foltan?«

Potepuh se je potuhnil: »Težave so, težave. Pot na Kranjsko je bila dolga in človek ne more živeti samo od božje besede, še manj pa od Lendauerjevih praznih obljub.«

Sklonil je glavo in izpod čela škilil proti Maksu, ki se je zavedel:

»Joj, zakaj mi pa ne rečeš?« »Če komu služim, ne bom prosjačil,« je odvrnil Foltan s potepuškim ponosom.

Maks se ni obotavljal. Dal je več, nego je Foltan pričakoval, zato je bil njegov glas tudi takoj ves drugačen.

»Tako se govori med pametnimi ljudmi,« se je razveselil. »Zdaj pa, zdaj! Boste videli, kako bo hitro strah pri kraju.« 

»Ali res misliš —?«

»Res,« je potrdil Foltan. »Kar sediva: kaj se bova razburjala, ko nama gre vse kakor namazano!«

Maks, ki je bil po mučnem napadu besnosti čisto brez volje, je brez oporekanja sedel za mizo. Foltan je izvlekel iz žepa že precej zmečkano Franceljnovo pismo in prisedel.

»Pa beriva, no, da boste videli, kako kranjski fant piše svojemu dekletu. Pravim vam pa, da Francelj zna in da vam ne bo na škodo, če si kaj zapomnite.«

Potem je bral:

Ljuba moja Mojca!

Preden ti pišem teh par besedi, ti rečem in pravim, da samo zate moja ljubezen gori. In da bo večno zate gorela, te bo tvojim dragim odvzela. V nedeljo pridem čez visoke gore, čez visoke gore po tvoje zlato srce. Mater poprašam in tudi očeta, če imajo pri hiši kakšna dekleta. In če bi se toliko omehčali, da bi mi tebe za ženo dali. Pridem pa sam, da me ne bo preveč sram, če bi tvoj očka pretrdo govorili in me brez tvoje roke odslovili.

Še tole ti moram zdaj razodeti, da mi brez tebe ni moč več živeti.

Sprejmi pozdrave čez vse višave, čez vse doline in čez vse vode, čez vse ravnine in čez vse ceste, sprejmi pozdrave, iskrene in prave, v svoje zlato srce.

Te v duhu objamem, poljubim srčno, a s tem to pisanje končano naj boj

Do groba samo tvoj

Francelj.

Ko je Maks doumel vsebino pisma, je bil popolnoma obupan.

»Kak hočem sedaj, če sta že tako daleč?« 

»Saj sem vedel, da bi jo brez moje pomoči zavozili,« ga je zavrnil Foltan. »Ali ste že pozabili, da Mojca o tem pismu sploh še nič ne ve?«

»Ve ali ne ve, to je vseeno,« je vztrajal Maks. »Kaj mi pomaga, ko pa v nedeljo pride Francelj sam in ji vse pove. Samo smejal bi se mi, če se kaj mešam vmes.«

Foltan je odkimal:

»Vam res ni pomoči. Kaj mislite, da vas bo kdo za ušesa vlekel v nebesa!«

»Kaj hočeš?«

»Svojo obljubo hočem izpolniti in vam preskrbeti deklino, ki ste si jo izbrali,« je z odločnim ponosom zatrdil Foltan. Maks, ki ga ni mogel razumeti in mu ne verjeti, je nekaj časa ves potrt molčal. Potem je dejal:

»Če to storiš, Foltan, dobiš plačilo, tako plačilo, da se ti še sanja ne o njem!«

Potepuh se je zakrohotal:

»Le pazite in ne bodite prenagli v obljubah; kajti jaz sem hud upnik.« 

»Foltan,« je ponovil Maks, »kar sem rekel, sem rekel!«

Njegov obraz je bil mrtvaško bled, a beseda suha in čisto brez nade.

Potepuh ga je potrepljal po rami:

»Dobro tedaj! V nedeljo zvečer vam prinesem od Mojce pozdrave in še kak spominček po vrhu. Nemški Foltan naj ne bom več, če se to ne zgodi.«

Maks se je žalostno nasmehnil:

»Bojim se, prav močno se bojim, da ostaneš ti nemški Foltan, Mojca pa Franceljnova ljubica in žena.«

»Bomo videli!« je dejal Foltan in se poslovil.

»Kje se torej dobiva v nedeljo zvečer?«

je še vprašal.

»Čakal bom v gostilni 'Pri zlatem vinu',« je dejal Maks.

»Velja! Torej na svidenje!«

»Na svidenje!« je ponovil Maks za odhajajočim in se zaklenil v sobo. Bilo mu je, kakor da se zaklepa v svoj lastni grob.

IV.[uredi]

Dve let' in pol sva se midva ljubila,
v gostilni 'Pri zlatem vinu',
Al' božja roka naju je ločila,
sam Bog ve, al' se vidiva še kdaj.

Narodna pesem.

Nemški Foltan, ki je imel že dodobra premišljen in izdelan ves načrt, si zdaj ni dosti več belil glave, ampak komaj pričakoval nedelje. Jesenski večeri so dolgi, zato je imel potepuh dovolj posla, da je posedel malo tu, malo tam, seveda tudi pri Gozdnikovih, kjer je bil nazadnje še v soboto zvečer. Prepričal se je, da nihče nič ne ve o nameravanem posetu Bohinjčevega Franceljna. Silno zadovoljen z uspehi svojega dela je naposled legel spat v trdnem prepričanju, da bo vse tako, kakor želi ...

Ko se je vzdramilo tisto nedeljsko jutro, je vstal zgodaj in se podal na prežo. Hodil je okrog Gozdnikovih pa spet po vasi, v bližini cerkve in sploh povsod, kjer je upal, da bi se morda ustavil Francelj, ko pride. Nazadnje, med deseto mašo, ga je zagledal prihajati. Stal je pred cerkvijo, da bi bolje videl na vse strani. Kakor hitro je z jokavim očesom spoznal prihajajočega, se mu je skoro v tek spustil nasproti.

»Tak si vendar prišel, hvala Bogu! loj, ne veš. kako te vse željno pričakuje. Oh. ta Mojca, ta Mojca! Še besede ni megla reči, tako je bila vesela tvojega pisma! Smuk v kamrico! Ona sama sreča, jaz revež pa, saj veš, Francelj, taka dolga pot —«

Francelj se je zasmejal:

»Nič se ne boj, Foltan, nič! Ali si kaj žejen?«

»I, dobro bi bilo malo toplote, ko je jesen že hladna,« se je s hinavsko skromnostjo muzal potepuh.

»Pa kreniva malo k Štembalu. da se pokrepčaš,« je dejal Francelj in potepuh je šel ž njim.

Gostilna je bila skoraj prazna. Le par hribovcev, ki so bili prišli k prvi maši. je sedelo za pečjo. Bili so večinoma starejši možje, zatopljeni v gospodarske pomenke. Francelj je sedel s Foltanom k sprednji mizi tako, da sta lahko oba gledala na cesto, ki je od cerkve vodila mimo Stembalove hiše. V pomenku sta bila previdna in sta govorila skoro šepetaje. Zlasti Foltan se je muzal in mežikal, namigaval in mlaskal z jezikom ter govoril v pretrganih stavkih, tako samo napol, kakor da so njegove skrivnosti prevelike in da jih je preveč.

Janezu je bilo sladko pri srcu. Vse njegovo življenje je pribežalo mimo njega, kakor da gleda pisano zbirko slik. Spomnil se je celo prav neznatnih dogodkov iz otroških let, ko je še šolarček pogledaval po gorah proti Koroški, ki se mu je zdela daljna, skrivnostna dežela; kajti takrat ni še sopihal vlak skozi goro. Kdor je hotel na Koroško, je moral lepo pobrati pot pod noge in jo mahniti čez Korensko sedlo, da je prišel v Beljak, ali pa čez Ljubelj, da je priromal v lepi Rož in po Osojniški planoti v Celovec. In kadar so na Veliki Šmaren priromali Korošci na Brezje, jih ni Bohinjcev Francelj nikoli zamudil. Smuk, pa je bil tam, jih ogledaval in poslušal kakor največje čudo. Njihova mehkost, pravo nasprotje gorenjske trde skorje, potem vedrost, tista šegava, topla preprostost, ki jo je mogoče danes opazovati samo še pri Slovencih na Koroškem, vse to ga je vabilo, ker mu je bilo novo. Poleg tega pa še govorica. Oni mehki, skoroda zabrisani glasovi, ki zvene tudi sredi največjega veselja nekam plaho in ki jih tujec nikoli ne more prav izgovoriti, so tako močno vplivali nanj. da si je silno zaželel med te ljudi, živeti med njimi in od blizu gledati njih dejanje in nehanje. To svojo željo je tudi povedal očetu, ki mu jo je takoj še bolj podžgal. Pravil mu je o Vrbskem jezeru, o zmaju o Celovcu in o neštetih drugih prikaznih in pojavih, ki so vsi bili združeni z nekim davnim, bajnim svetom, polnim lepote in takega življenja, kakor ga more danes človek samo še sanjati ... Naposled je dejal oče:

»Če boš priden, se pojdeš pa v Celovec učit, ko malo odrasteš. Lahko boš mizar. Boš videl, da ti ne bo manjkalo kruha!«

Hej, kruh, kaj kruh! Če je bil lačen, je prijel mater za krilo, pa je bil kmalu potolažen. Kaj se je tedaj Francelj brigal za kruh! Le tista dolga pot mu je bila všeč, tisto romanje čez goro, ki je po dolgem trudu naposled nenadoma poplačano s tem, da pride človek v čisto drug svet. Kdo naj ve, kaj ga tam čaka?! ...

In leta so bežala kakor minute. Danes Francelj ve, kaj ga je čakalo v tej zemlji. Danes je prišel, da si za trdno in v dosmrtno vez priklene to lepo skrivnost, Gozdnikovo Mojco.

Iz premišljevanja ga je predramil zvon, ki je oznanjal zadnji evangelij. Francelj se je zdrznil, Foltan je pa mirno pripomnil:

»Zdaj bodo pa kmalu zunaj!« 

Kakor je bil Francelj sicer korenjak, ga je ta preprosta resnica le precej zmedla. V mislih so mu brnele besede: kako bo govoril, ko pride k Gozdniku, kaj poreče gospodarju, kaj gospodinji; za vsakega je pripravljal poseben pozdrav, vendar mu vse skupaj ni prav prijalo. Hotel je še enkrat premisliti, da ne bi bilo kaj narobe in da se ne bi osmešil. Zato so mu prišle Foltanove besede kakor nalašč, ko je dejal:

»Že gredo. Če hočeš, stopim malo naprej, pa jih še enkrat pripravim na tvoj prihod —« 

In šepetaje:

»To bo Moica rdeča, hmm —

Pa je zavil oči in zamlaskal z jezikom, da so se nehote ozrli celo kmetje pri peči.

»Le pojdi,« je dejal Francelj.

Med vrati se je Foltan še ozrl:

»Pridem kmalu nazaj.«

»Kdo te neki pogreša, žlobudra,« je zagodrnjal star kmet za pečjo, Francelj pa je samo namežiknil potepuhu.

Ko je bil nemški Foltan zunaj, se je široko zasmejal. Potem je počasi korakal proti Gozdnikovim, ki so domovali bolj na samem, kake četrt ure oddaljeni od osrčja vasi. Ni mu prišlo niti na misel, da bi bil koga ogovoril ali celo šel do Gozdnikovih, ampak je ostal lepo na cesti, gledal v tla in obstal, kakor hitro je vedel, da ga Francelj ne more več videti. Tako je čakal, dokler ni prišla mimo Mojca. Mesto obvestila o Franceljnovem prihodu ji je naprtal Foltan tisto hudobno prerokovanje, ki smo ga omenili začetkom povesti.

Medtem ko je Mojca doma ihtela, je Foltan zmagoslavno prišel v gostilno, kjer se je bilo po maši nabralo dokaj ljudi. Robček in rožmarin je skrbno skril, napravil silno važen obraz in prisedel k Franceljnu, ki je kar gorel samega pričakovanja.

»No?« je hlastnil Bohinjčev; Foltan pa:

»Ne vem, kako bo.«

»Kaj ne veš?« 

»I, vem že, samo povedati ti ne morem,« je zvito mežikal Foltan in v dušku zvrnil kozarec.

»Je težavno, veš Francelj, težavno,« je nadaljeval potem.

Francelj je bil zdajci kakor sršen. Bled in rdeč, pa spet bled je spreminjal barve in zobje so mu šklepetali, kakor da sedi na sveti večer v snegu.

»Povej, kar veš!« je siknil in trdo prijel potepuha za roko.

Foltan se je prihulil:

»Če že mora biti, pa bodi! Veš, prehiteli so te!«

Francelj je bil naenkrat kakor mrlič. Zamahnil je že, da bi lopnil potepuha, toda pest je mirno padla na mizo.

»Kaj praviš?« si je nazadnje opomogel Francelj.

»Saj sem ti dejal, da ne morem povedati.« se je branil Foltan, toda Francelj je bil že preveč razgret. Kal dvoma je bila vsajena in je rastla s peklensko naglico. Fant je jel klicati žganje na mizo in ga je vlival vase kakor nor. Se pravkar jasne oči so jele medleti in poteze na obrazu so začele dobivati trd, nekam bedast izraz.

Foltan se je ključil in stiskal, zmajeval z glavo, vzdihoval in venomer mrmraje ponavljal:

»Oj, ti križani Jezus, kako je hudo!«

Celo solze je znal priklicati v svoje oči, tako da je bil Francelj popolnoma prepričan o resničnosti njegovega pripovedovanja.

Ko je potepuh uvidel, kako mu gre vse lepo gladko, je spet nekoliko vzrastel.

»Pa bomo imeli zopet ohcet v Pobrežju,« je dejal tako glasno, da so ga slišali tudi ostali gostje po sobi.

»Ohcet?« se je oglasil za pečjo star kmet. Foltan je prikimal:

»Gozdnikova Mojca se vdaja.«[3]

Francelj je slišal že samo v sanjah, a kmet je prikimal.

»A, za to sem pa že nekaj slišal. Pravijo, da —«

Foltan mu je hitro presekal besedo: »Med Nemce pojde!« 

»Kaj ne poveš?! Med Nemce?« se je začudil kmet.

Francelj je udaril s pestjo ob mizo in pijano zarenčal:

»Pij, Foltan, da se ti jezik ne prisuši, ki imaš toliko novic!«

Potem se je zasmejal, da je kar zagrmelo po sobi. Jezno je begal s pogledi od obraza do obraza, potem je zapel:

»Pri nas na Kranjskem trav'ca rase,
pri nas na Kranjskem vol se pase;
kaj boste vi,
nemškutarji,
zavrženi,
zanikrni —«

Brez konca so mu hreščali vedno hujši in ostrejši pridevki iz ust, a po sobi so jeli odgovarjati srditi pogledi.

»Kaj pa hoče ta kranjska zgaga,« je zarobantil zastaven fant.

»E,« je dejal starec, »kaj hočemo, živeti moramo vsi.«

Francelj ni odjenjal. Ko mu je zmanjkalo »zanikrnih in raztrganih«, je začel iznova:

»Pri nas na Kranjskem trav'ca rase —«

»Pa bodi tam, hudič,« je zarentačil nekdo.

Izza miz so jeli vstajati in preteče dvigati kozarce. Franceljnovo zbadljivko je premagala pesem:

»Svovenji[4] smo fantje, iz Roža doma,
Iz Roža doma, iz Roža doma,
svovenje smo misli, svovenjga srca,
svovenjga srca, oj srca ...«

Foltan, ki se je bil sredi te zmede primuzal do vrat, se je jel rogati s cvilečim glasom:

»Ti ne vdaj se še,
mau počaj name —«

Francelj ga ni več razumel, izmed ostalih pa so nekateri poprijeli in peli:

»— eno leto al' pa dve,
počaj na me!«

Hrup in krik je naraščal. Potepuh je smuknil v vežo, v sobi pa bi bil skoro nastal pretep, da ni prišel Gozdnikov Janez. Zamudil se je bil nekoliko na vasi. Ko pa je šel mimo Štembala, ga je premagala radovednost, ker je slišal tak krik. Ko je opazil v gruči Franceijna, se je prerinil k njemu:

»Bog te sprimi,« mu je ponujal roko, Francelj pa je buljil proti njemu in ga je komaj spoznal.

Ko so ostali zapazili, da je zabavljač Gozdnikov znanec, so se pomirili. Ta in oni se je spomnil, da je tudi njemu znan ta obraz. Potem se je vsakdo začudil:

»Kaj ga je neki tako razkurilo?«

»I, s Foltanom, s tistim potepinom se ga je nabral.«

Ko je Francelj spoznal Gozdnikovega, se je zarežal:

»No, ali je dobro šla junica v denar?«

Medtem ko ga ta ni mogel razumeti, je med vrati zapel Foltan:

»Pa smo, pa smo, kar nas je kje:
za te srebrne tolarje,
za tolarje, za zeksarje,
prodamo še srce.«

»Ali slišiš?« se je majal Francelj. »Slišiš, kaj?«

Poskusil je še sam:

»Za te srebrne tolarje —«

Jezik se mu je zapletal in glas mu ni hotel biti pokoren, vendar je še zjecljal:

»Za koliko je šla ju-ni-ca, se pra-a-a-vi, va-ša Moj-moj-mojca, a?«

Janez se je še vedno smejal: »Francelj, danes si pa malo bolan, ali ne?« Bohinjčev je bledel: »Bolan? — Vsi smo — bolni! —«.

Janez ga je pomilovalno pogledal.

Gostje so obmolknili in ogledovali oba fanta, ki sta napravljala nekam čuden vtis. Medtem ko se je Francelj majal kakor nihalo pri uri, je stal Janez kakor skala pred njim. Počasi je izgovoril:

»Pojdi z menoj!«

Francelj je omahnil na klop: »Jaz – s teboj?! Hahaha, povej raje doma svoji beli golobici, da ji želim dobro srečo pri kupčiji s tistim nemškim golšarjem.«

Ko je izrekel, je planil pokonci in trdo, okorno odšel, Janez pa je pogoltnil jezo in ostal.

»Kaj mu je neki šinilo v glavo?« je premišljeval, ko je prisedel k domačim fantom, ki so ga veselo sprejeli medse. S par vprašanji o brezpomembnih vsakdanjih dogodkih je dal naglo razgovoru drugo smer in je bil za enkrat zadovoljen, da mu je vsaj to uspelo.

V.[uredi]

Danes tukaj, jutri tam,
v druge kraje, v druga mesta.

Nemški Foltan jo je mahnil od Štembala naravnost proti Celovcu. Zadovoljen z uspehi svojega početja, je modroval sam zase:

»Če ni zlodja, Foltan, se ti je najtežje že posrečilo. Dekle je zdaj ljubosumno in bo kuhalo žalost in jezo ter premišljevalo, kako naj se maščuje nad fantom zavoljo njegove dozdevne nezvestobe. Fant, ta Francelj, huj, ta je pa kakor modras! In kako mi je lepo zlezel v past, ta neroda nerodna. Še težke vesti mi ni treba imeti! Kaj pa je lezel k Štembalu, ko je bil vendar namenjen h Gozdnikovim!?«

In med smehom je požvižgaval in popeval s svojim krokarskim glasom, da bi mu bila krajša pot.

Ob določenem času ga je Maks že pričakoval na domenjenem kraju. Upanja sicer ni imel nobenega, vendar je šel tja, da bi vsaj utešil svojo radovednost. Komaj je malo posedel, je vstopil Foltan.

»No, gospod Lendauer,« je dejal slovesno, »zdaj je pa že vse v redu!«

Maks ni mogel verjeti lastnim ušesom. Kakor zamaknjen je ogledoval prišleca, ki je položil predenj lepo belo rutico in vršiček dišečega rožmarina:

»Tole vam pošilja vaša izvoljenka in vas pozdravlja v nadi, da kmalu pridete z očetom v Pobrežje po nevesto!«

»Ali si človek ali si angel?« se je začudil Maks, kakor da se drami iz sanj.

»Človek, človek, gospod Maks.« je pomežiknil Foltan, »in imam tudi čisto človeške potrebe. Pot je bila dolga.«

Maks je razumel. Takoj je bila na mizi jed in pijača, česar se Foltan ni branil. Kako pa je dosegel nenadni uspeh, tega ni hotel pojasniti z nobeno besedo.

»Bodite zadovoljni,« je miril radovednega Maksa, «da imate pri sebi lep spominček na Mojco. Brez moje pomoči ga ne bi imeli nikoli!«

To je Maks rad priznal in je tudi globoko segel v žep ter izročil potepuhu precej lepo nagrado. Foltanu se je spričo tega tudi dokaj razvozljal jezik.

»Zdaj glejte, da kmalu ukrenete vse potrebno. Železo je treba kovati, dokler je vroče! Po moji pameti bi že danes teden lahko prišli z očetom, da napravite do kraja vse, kakor se spodobi.«

Maks je bil zadovoljen. Ko sta se ločila, je takoj pisal domov:

Ljubi oče!

Po dolgem času vas spet pozdravljam čez vse hribe in doline. Vesel sem pa tako, da komaj držim pero v roki. Vse mi gre po sreči. Naša srčna želja je izpolnjena. Nevesto imam, ki je krepka, zdrava in lepa kakor mlada jelka v gozdu. Zdaj bo gotovo konec naših nesreč in nadlog.

Za vse to se imam zahvaliti tistemu Foltanu, ki se ga boste gotovo še spominjali. Možiček je zvest in zlatega denarja vreden. Zato ga tudi ne smemo pozabiti, ko bomo delali pismo. Jaz sem mu namenil užitek, kakor da je moj lasten brat.

Zdaj naj sklenem to svoje slabo pisanje, Ljubi oče! V par dneh se vidiva, v nedeljo pa v Pobrežje, kjer kraljuje moja sreča.

Se enkrat vas prav prisrčno pozdravlja vaš vedno hvaležni sin

Maks.

Ko je končal, je bral in bral in bolj ko je bral. bolj se mu je zdelo vse to imenitno. In kakor še nikoli, tako sladke so bile Maksove sanje tisto noč ...

Medtem ko je stari Lendauer bral veselo pismo svojega sina, je Mojca prebirala sledeče, ki je bilo kratko in brez napisa:

— Hvala za vse. kar si mi napravilal Pozabil ne bom tega nikoli. S tvojim dragim ti želi vso srečo

Francelj.

Mojca, ki je bila med tem že izvedela, da je bil minulo nedeljo Francelj v Podbrežju, je jokala in ni mogla ničesar razumeti. Kakor nuna je preždela ure in ure sama v svoji kamrici in premišljevala, toda jasnosti zanjo le ni bilo. To Foltanovo čudno prerokovanje, Janezovo pripovedovanje in naposled to kratko pismo, vse je bilo zanjo nerazumljiva uganka. Zakaj je neki govoril Janezu o kupčiji? Za božjo voljo, saj vendar ni z nikomur govorila! Ali je morda hotel s tem odvrniti sum od sebe in prikriti lastno nezvestobo s tem, da to očita njej? ...

Sedla je in pisala toplo rožno pisemce, polno žalosti in ljubezni. Rotila je dragega pri vsem, kar ji je svetega, da se ne zaveda nobene krivde. In če že ne more biti drugače, naj ji vsaj sporoči, zakaj mora tako žalostno končati njuna ljubezen.

Oddala je pisemce in čakala, toda mesto odgovora je dobila pismo neodprto nazaj. In njena bolečina je bila še hujša nego dotlej. Rdečica je izginila z lic, pesem je onemela in celo solze so se posušile. Kakor megla je blodila Mojca po hiši in ni govorila z nikomur. Niti materina ljubezen ni mogla najti pravega leka za njeno srčno rano.

VI.[uredi]

Po zemlji varno hodi,
moj up je šel po vodi —
(Prešeren.)

Francelj sam ni vedel, kako se je vrnil s Koroškega. Zdelo se mu je nekaj kakor v megli, da se je bil še spotoma ustavljal, vendar se ni mogel nič določnega spomniti. Le eno edino je bilo jasno: Mojca ga je zapustila. Pa za vraga, kako zapustila: za tisto betežno cunjo, tistega Maksa, zanj ga je tako rekoč prodala! Oj, ti prekleti svet!

Doma ni pogledal ne očeta ne matere, ampak je legel in spal, spal, toda pomagalo ni nič. V prsih nekje je kljuvalo in užaljen ponos se je režal v njem, da ni imel Francelj nikjer pokoja.

Mati, ki je slutila, kaj se je zgodilo, je rahlo poskušala:

»Francelj, ali si se kaj prehladil na potu?« 

»Saj res,« se je vzdramil fant. »prehladil sem se, pa še sam nisem vedel, kaj mi manjka.«

»Lezi, lezi,« je mehko prigovarjala mati, »pa ti bom skuhala lipovega čaja, da se malo spotiš.«

»Mislim, da ne bo treba,« je raztreseno odvrnil Francelj.

»Tudi jaz se bojim, da ne bo nič pomagalo,« je v skrbeh pripomnila mati.

Ko je Francelj zagledal materin skrbi polni pogled, je razumel, da ni pred njo skrita njegova bolečina. Stisnil je pest in zamahnil po mizi. potem pa je sedel in ni vedel, kaj bi dejal. Mati pa mirno:

»Nikar ne bodi žalosten in nikar si ne ženi vsega preveč k srcu —«

»Kaj?« se je skrival Francelj.

»Ne vem, kaj,« se je previdno umaknila mati. »Samo to vem, da te nekaj boli, pa mi je hudo.«

Fant je gledal. Naenkrat se je zavedel, da še svoje dni ni nikoli tako govoril z materjo. Začutil je, da doslej matere prav za prav še poznal ni. Mati – mati. Ta beseda mu ni pomenila mnogo več nego vsaka druga. Zdaj pa naenkrat tako čudno in tako neverjetno ... Ta priletna ženičica, utrujena in izmučena od dela in trpljenja, stoji pred njim in mu gleda v srce in vse vidi in vse razume ... Nič ne vpraša, nič ne brska, samo boža in gladi in celi ... joj, to je mati, mati!

Tako toplo je naenkrat obšlo Franceljna, da bi jo prijel za tisto njeno žuljavo roko in jo pritisnil na srce, ki noče ubogati in mirovati ... Joj, kaj je na svetu mati.

V trenutku pa ga je presunila druga misel. Ali ni mati bila nekoč dekle, kakor le danes Mojca? ... Ali je tudi ona tako varala, ali je tudi zaradi nje kdo stiskal pesti in škripal z zobmi v tisti nepojmljivi jezi, ko bi človek najraje strl ves svet, pa ne more, ne more niti skriviti lasu prihajaču, ki ga je izpodrinil? ...

Mrko je dejal:

»Ni treba čaja, res ne, mati. Sem že dobil, kar mi je šlo – bedaku, ki je verjel ženski besedi.«

»Tak sem si mislila pravo,« je brez poudarka pripomnila mati.

»E, kako ne bi mislili! Saj ste— «

Preden je izrekel, se mu je zataknila beseda, kajti v materinem pogledu je zagorelo takšno trpljenje, da je moral mahoma obmolkniti. Samo s prsti je bobnal po mizi in se zagledal v tla.

Materin glas je pravil:

»Vem, kaj si hotel reči, Francelj! Bog ti greh odpusti, ali krivico si mi delal s to mislijo. Jaz nisem goljufala nikogar.«

Fantu je bilo žal.

»Kdo vam je pa kaj rekel,« je odvrnil v zadregi in begal s pogledi s predmeta na predmet, da ne bi videl materinih oči.

»Je že dobro,« je menila mati, »saj ni nič hudega in ti tudi ne zamerim. Če si mi pa že enkrat malo povedal, mi povej vse, kako ti je šlo. Saj sem tvoja mati.« 

Francelj, ki ni bil nikoli vajen mehkobe doma, se je začudil, celo skoro sram ga je bilo. Ali materine oči so prosile tako vdano, da se mu je nehote razvozljala beseda in je začel pripovedovati. Zamolčal ni nobene malenkosti – čisto vse je razgrnil pred materjo.

Ko je obmolknil, je zmajala Bohinjčevka z glavo.

»Hm, tega vseeno nisi prav naredil, da nisi šel nič blizu. Vsaj z dekletom bi bil moral govoriti. Mogoče jo pa starši silijo in mora ravnati proti svoji volji.«

»Kar je, je,« je odvrnil Francelj.

Mati je podvomila:

»Ne vem, kako bo. Zdi se mi, da si se prenaglil.«

Francelj je skomignil z rameni, mati pa:

»Mogoče ti bo še kaj pisala, ko izve, da si bil tam.«

»Pa da mi piše s samim suhim zlatom, ne berem nobenega njenega pisma več!« se je vznemiril Francelj.

Mati si je otrla solzo, vzdihnila in obmolknila. Tako sta molčala nekaj časa, potem pa sta se lotila vsak svojega posla. Ali česar se je Francelj lotil, je bilo narobe. Zato je naposled vse skupaj pustil in odšel pit. Pozna noč ga je šele privedla domov. Mati, ki ga je v strahu pričakovala, se je razjokala, ko ga je zagledala, tak je bil. Kakor otroku mu je morala pomagati v posteljo.

S tisto nočjo se je naselilo nekaj trpkega, morečega v Bohinjčevo hišo.

VII.[uredi]

 
Zdaj vse minilo je,
pil nič več ne bom,
ker ni več moj dragi ...

(Nar. pesem.)

Mojca je zaman premišljevala o vzroku Franceljnove nenadne užaljenosti. Kakor senca je hodila po hiši in se skrivala vsem, še celo materi. Ah, njene sanje, kam so šle?! ... Poznala je pokrajino Franceljnovega doma izza romanj na Brezje; kajti to je bila stara in ukoreninjena navada, da so Rožani vsako leto na Veliki šmaren romali na Brezje. Po cele vozove se jih je pripeljalo na Brezje, fantov in deklet, mož in žena. To je bil poseben praznik, vsem v oddih in v resnično tolažbo. Vozili so se na lojtrnih vozeh po vso dolgo noč, kramljali in prepevali, da je bilo veselje. Z neba so mežikale zvezde, mesec se je čudil nočnim romarjem, sveži planinski zrak pa jih je krepil in vedril. Stari možje in žene so pripovedovali davne zgodbe o lepih boljših časih, o raznih dobrih in zlih duhovih, ki so nekdaj hodili k ljudem v vas, pa spet o vojnah s Turki, s Francozi in z Lahi. Čim so potihnili stari, se je oglasila mladina.

»Dvanajsta ura bije že,
Marija kliče romarje.«

se je oglasila pobožna skupina o polnoči, druga bolj razposajena pa:

»M' je pa krajčič posvava
po Dravci douse,
po Dravci douss,
po Dravci douse ...«

In veselo je odmevala pesem in tako toplo in prijetno je bilo človeku pri srcu, da bi si želel na vekomaj takega romanja.

Ko je bila Mojca zadnjič na Brezjah, je bil Francelj še na Koroškem. Povedal ji je natanko, v kateri smeri je njegov rojstni dom. Zato je z Brezij ves čas gledala v tisto smer in pričarala v svoji domišljiji razkošno življenje s svojim dragim. In je šla v cerkev in je molila, da bi je ne varale njene sladke sanje. Obljubila je Mariji zlato srce v dar, če ji usliši prošnjo ...

Ah, kje so zdaj tiste lepe sanje?! Kakor požete njive, ki jih pozno v dan še pokriva slana, tako prazno je njeno srce. Pa kaj, le kaj je moglo tako strašno zmotiti Franceljna?! ...

Polagoma je Mojca izvedela, da je bil Francelj na Koroškem in da sta se z Janezom sporekla. Pa kako je izvedela?! Ko je šla pod večer čez dvorišče po drva, je naenkrat obstal pred njo Foltan. Kakor da je vzrastel iz zemlje, je stopil iz mraka prednjo.

»Dober večer, grlica!«

Mojca se je prestrašila in niti krikniti ni mogla od same groze, Foltan pa se je zarežal:

»Oh, joj, oh, joj, ali ti nisem pravil, kaj te čaka!«

»Poberite se, od koder ste prišli,« je siknila Mojca, ko je spoznala zoprnega potepuha, Foltan pa se ni mnogo zmenil za njen ukaz.

»Da bi vedela, kakšne novice ti nosim, me ne bi odganjala,« se je namuznil in potrkljal s svojo krivenčasto palico po pesku.

Mojca mu ni privoščila besede, ampak je šla mirno proti drvarnici, Foltan pa se je nalik senci plazil za njo.

»Pa ne, da bi bila name huda, če se je Janez spri s Franceljnom?« je poskušal sladko in kolikor mogoče previdno, toda Mojca je zarentačila:

»Izgini, gobezdalo hudobno!« 

»No, je že prav,« se je postavil potepuh. »Tistega pa le ne zbrišeš, da si na prodaj!«

Nato se je sunkoma prihulil in odskočil, a bil je že tudi skrajni čas; kajti Mojca je bila pograbila trkljasto poleno in ga s tako močjo treščila proti potepuhu, da bi mu ne bilo nič več treba tlačiti zemlje, ako bi ga bilo zadelo.

»Satan!« je siknila, »kje si upaš ziniti kaj takega!«

Foltan, ki se je bil srečno izmaknil, je pripomnil nedolžno:

»Saj ne jaz, ampak— « 

»Kdo?« je jeknila Mojca.

»Francelj,« je režavo šepnil potepuh in izginil.

Ako bi ji bil rekel to pred nekaj tedni, bi bila skočila za njim in bi mu bila jezik izpraskala iz ust, ta večer pa je samo kakor mrtva omahnila na drva in pritajeno zaihtela. Zato ji je torej Francelj vrnil njeno pismo, ne da bi ga bil bral ... Ali kaj, le kaj je zagrešila, da se je navalilo tako breme nanjo?! Kakor je premišljevala, ni mogla najti izhoda iz te nenadne zmede. Sklenila je, da povpraša starejšega brata, ko pa se je pri večerji ujelo njeno oko z njegovim pogledom, jo je oblila rdečica. In kakor se je trudila, vendar ni mogla premagati svoje sramežljivosti. Le štirim stenam svoje male sobice je zaupala svojo bolečino. Tam se je kakor brezumna vrgla na posteljo, toda jokati ni mogla. Vse jo je bolelo in skelelo in kri je divjala v njej, kakor da ji je kdo nasul jeklenih igel po telesu. Vso noč ni zatisnila očesa, le z odprtimi očmi je sanjala blazne sanje varane mladosti. Naenkrat se ji je zazdelo, da vidi pri oknu Franceljnov obraz. Planila je, odprla in zagrabila slamnatega moža, ki ga ji je nastavil –

»Foltan,« ji je naenkrat bušilo v glavo.

Zaihtela je in zaloputnila okno, a v tistem trenutku je po dvorišču nekdo zbežal. Prisluhnila je in spoznala, da je še drugi, ki morda podi prvega.

»Čakaj, vrag, jaz ti posvetim!«

Spoznala je glas svojega brata Janeza, ki se je čez nekaj časa vrnil, odstranil moža od okna in vprašal:

»Mojca, ali spiš?«

Dekle se ni moglo premagati in je mesto odgovora samo zaihtelo. Odprlo je okno in z roko iskalo Janeza.

»Oh, Janez, moj brat, kako sem nesrečna!«

»Le molči,« jo je zamolklo tolažil brat. »Ne vem, katero motovilo si je upalo to nesramnost. Danes mi je zlodej ušel, ali če ga dobim, bo štel kosti, pa salabolsko polomljene!«

Mojca ni mogla izpregovoriti nič drugega, kakor:

»Le kaj sem storila ljudem, da mi ne dajo miru!«

»Beži, beži,« jo je tolažil Janez, »kaj boš jokala, saj si Gozdnikova!«

Ta bratov ponos je rahlo dvignil tudi njeno zavest. In naenkrat, kakor da je izprožila pero, je vprašala:

»Zakaj sta se pa s Franceljnom sprla?« »Kdo?«

»Ti in Francelj— « 

»Jaz —?« 

»No, ali ne?« 

»Kdo ti je pa to natvezel?« 

Mojca ni odvrnila ničesar. Mreža, ki jo je obdajala doslej, se ji je s tem odgovorom še bolj zgostila in stesnila, Janez pa je menil:

»Kar lepo spat pojdi, pa ne poslušaj čenč. Lahko noč!«

»Lahko noč!« je dihnila sestra, zaprla in zagrnila okno, potem pa se je spet prepustila svoji žalosti. In bolj potrto nego jo je zapustil večer, jo je našlo jutro naslednjega dne.

VII.[uredi]

Ko prišel sem na sred' vasi,
zavriskal sem na vse strani,
zavriskal sem na vse strani:
Ju-iu, ju-ju, iu-ju-hu-hu.

Narodna pesem.

Maks Lendauer se je z vso naglico odpravil domov. Odpravljal se je z nestrpnostjo človeka, ki se je nenadoma rešil smrti. Samo enkrat je bil medtem še Foltan pri njem, ko mu je namreč prišel poročat, kaj vse je ukrenil v njegov prid. Izpustil tudi ni zgodbe o slamnatem možu, kar je bilo Maksu nekam posebno všeč.

»Torej misliš, da mi nikakor ne more izpodleteti?« je vprašal Maks.

»Niti pes je ne bo povohal, tako jo bom razkričal,« je resno zatrdil Maks.

Pri tem je ostalo.

Ko je Lendauer prišel domov, se ga je vsa hiša razveselila. Oče se mu je pripeljal na tri ure oddaljeno postajo naproti in je kar poskakoval od veselja.

»Torej praviš, da se je izpolnila naša srčna želja?«

»Zdaj gre v klas, upam,« je odvrnil Maks.

»Pa samo po zaslugi tistega popotnega potepuha, praviš?« se je veselo čudil oče.

»Skoraj bi dejal,« je odvrnil Maks. »Morata namreč pomisliti, da v spodnjem kraju [5] ni lahko priti med ljudi. Saj so prijazni, ljubeznivi, zabavni in še kar hočete, toda sredi veselja in zabave vam začno nenadoma govoriti med seboj jezik, ki ga čisto nič ne razumete. Seveda ne veste, ali govore o vas ali o čemerkoli, toda vedno je nekaj neprijetnega v taki druščini. Človeku se kar nekako tla izpodmikajo in sam ne ve, kako naj se obnaša. Kadar se družba zasmeje, se nehote zasmejete ž njo vred, pri tem pa se ne morete iznebiti občutka, da mislijo vsi o vas: «Oj, norček, ako bi vedel, kako smo te obrali, se ne bi smejal.«

Tako je tam doli med vindišarji. Poleg tega sem pa imel tekmeca, huj, pa kakšnega. Kakor v gori hrast, vam pravim! To je bil fant, da malo takih. In kako je znal govoriti. Slovensko, nemško – to mu je bilo čisto vseeno. In plesal je, pel, pa delal, delal. Mojster je hodil kakor senca okrog, ko je odšel tisti Francelj, tako mu je bilo hudo.

No, ta si je bil izbral Mojco. In dekle ga je imelo rado, da me še danes srce boli, ko pomislim na to. Kar z očmi ga je požiralo.

Zdaj si lahko mislite, kako težka je bila moja naloga!«

»Saprament,« se je začudil stari Lendauer, »potem si jo pa res dobro izpeljal.«

Možiček je bil tako zgrbljen, da po velikosti ni prekašal desetletnega otroka. Glavo je imel nekam stisnjeno, a na čelo, ki je bilo silno zgubano in kakor vdrto, mu je padal šop sivorumenih las. Oči so bile drobne, vodene in brezizrazne, tako čudne in tako majhne, da so skoro popolnoma izginjale v valovju nebrojnih gub, ki so se kopičile okrog njih. Tak je Lendauer kar poskakoval po vozu in poveličaval svojega sina.

»Ah, saj sem vedno pravil: če Maks ne reši našega rodu, nam niti sam Bog ne more več pomagati. Maks, Maks, ti moj zlati Maks!«

Sinu je bila hvala všeč in ga je tako premotila. da si je celo sam jel domišljati, kako je izvojeval veliko in težko zmago. Končno se je pa le spomnil tudi na Foltana.

»Tega ne smeva pozabiti, oče,« je pripomnil staremu.

»Saj sem že mislil na to,« se je zmagovito zasmejal Lendauer, »še bolje sem mislil, nego ti. Veš, kako?«

«Kako?»

»No, Trudo mu damo za ženo!«

Ko je Maks spoznal, da misli stari resno, ga je streslo.

»Trudo mislite oženiti?«

»Zakaj pa ne?« se je čudil stari.

»Trudo – Trudo vendar —« se je obotavljal Maks.

»A, na božjast misliš,« je menil stari malomarno.

»No, da —« je težko pritrdil Maks.

»To nič ne škodi,« je zavrnil stari Lendauer. »Otrok ne more biti —«

»Kako veste?«

»I, vem, kar vem. Pa če že ravno hočeš, ti tudi povem. Zaradi dote se je že ta in oni smukal okrog nje, jaz sem si pa mislil: »Naj ima tudi dekle kaj od sveta!« No, pa ni bilo nikoli nič —«

Maks se je zdrznil. Mir, s kakršnim je oče govoril o nesreči in sramoti lastne hčere ga je spravil popolnoma iz ravnotežja ... Kako vse drugače je tam doli v spodnjem kraju. Ko je samo zaplesal z Mojco, ga je pogledal Francelj tako, kakor da mu hoče polomili vse kosti. Tu se pa smukajo okrog, danes ta, jutri oni – in očetu je vse prav.

»Kaj pa, če je Foltan ne bo maral?«

»Kaj?« se je zavzel stari. »Ne maral?! Ali veš, da je Truda Lendauerjeva hči? Ali veš, kaj se to pravi?«

»No. no, tisto že, toda —« 

»Nič, toda! Ti si še mlad in ne veš, kaj se pravi priti s ceste v lasten dom! Kdo pa je ta Foltan? To je ubogi – nihče, ki ga je nekdo raztresel, bogve kdo in bogve kje. Potem pa naenkrat: Lendauerjev zet! Še tisti tvoj tekmec, tisti Francelj, ali kako mu praviš, bi si lahko obliznil vseh deset prstov za našo Trudo! Kaj pa misliš: bajto ji dam do smrti, pa malo sveta k bajti, takole za par goved, hej, ljubi moj, to niso mačje solze!«

Bolj se je oče ogreval, bolj je Maksa stresal mraz. Zdelo se mu je, da se svet postavlja narobe in da bo tudi njega kmalu potegnil s seboj.

Ko sta zavila z vozom pred hišo, je bilo prvo bitje, ki ga je Maks zagledal, njegova sestra Truda. Bila je lepa, popolnoma dozorela mladenka, nenavadno svežih oblik. Kite močnih plavih las so ji v vencu obkrožale glavo, toda oči in par nekam zoprno ostro zarezanih potez krog usten je povedalo vse: Truda ni bila čiste pameti. Ko je zagledala očeta in Maksa, je hipoma odpustila kite, da so se ji kakor kače vsule po hrbtu, pa se je zavrtela in jela poskakovati, kakor da hoče plesati. Potem jima je stekla nasproti, obstala pred vozom in sunkoma zavihtela krila čez glavo, češ:

»Maks, ali nisem lepa!« 

Maks, ki je bil v Celovcu že deloma pozabil njene navade, se je s krikom zavzel: »Truda, kaj pa počneš?!«

Tedaj se je dekle zavrtelo, krila so zafrfotala in obraz je bil spet prost. Ali joj, ta obraz. Rdeče in višnjevo so se pobarvala lica, na čelu in na sencih so se pojavile vrvičasto napete žile, oči pa so blodile, kakor da jih hoče nevidna sila pahniti iz očesnih jamic. Grozen, bolj živalski nego človeški krik, pa jo je zvilo kakor vreteno in jo treščilo po tleh. Iz ust so ji vrele pene in črna kri. In hropla in rohnela in grgrala je, da je bila groza. Vse telo je vztrepetavalo v sunkovitih krčih, kakor da se bliža vsak hip konec temu čudnemu življenju. Oba Lendauerja sta planila z voza, dvignila nesrečno Trudo in jo odnesla v hišo, kjer sta imela dokaj posla, predno je božjastni napad minul. Prišla sta tudi oba brata, mutasti Henrik in bebasti Joža. Bebec se je režal, mutec pa je sedel za mizo in ponavljal svoj: »Udaha, uaaha —«. To je bil njegov izraz za bojazen. S takimi dobrotami in radostmi je Maksa Lendauerja sprejel njegov rodni krov.

VIII.[uredi]

Ti si ur'ce zamudila,
ko sem mislil jaz na té —

Foltan, ki se je jel bati, da sam ne bo dovolj močan za svojo težko nalogo, si je poiskal družico in pomočnico, potovko Lolo.

Lola je bila ženska, ki je bila povsod in nikjer. Njen oče je bil nekje tovarniški delavec, mati pa dninarica. Otrok je bilo v družini kot vrabcev v prosu, pa sama dekleta. Mati, ki je bila lepa ženska, jih je negovala na vse mogoče načine in sanjala najslajše sanje, kar jih premore taka mati. Kljub pomanjkanju je bila srečna, tako srečna, da ni mogla svoje radosti prenašati sama, ampak jo je razodevala tudi drugim ljudem, ako so jo hoteli poslušati.

«Moje hčere bodo v židi in v žametu hodile, pa jim ne bo treba imeti žuljavih rok in ne nositi blatnih cokelj na nogah!«

Ljudje so jo dražili in se ji posmehovali, materino prerokovanje pa je šlo v klas. Kakor so hčere doraščale, tako so odhajale v svet: Gradec, Dunaj, Trst, Budimpešto, povsod so bile. In pošiljale so domov slike, da je mati kar strmela. Ena je bila lepše oblečena ko druga in nobeni ni bilo videti, da bi imela žuliave roke in da bi nosila blatne coklje. Tudi denarja so včasih poslale, da se ga je oče včasih lahko prav pošteno navlekel. Ob takih prilikah je bil vesel in je pravil tovarišem delavcem:

«Sam ne vem. kaj bi začel, ako ne bi imel takih hčera. Zaslužek je slab, dela malo, no, hčere, te pa, te —«

ln naenkrat se je oglasil mladič, ki je bil pravkar prišel od vojakov:

«Vaše hčere pa res! Pri Lizi se človek tako ogreje, da je veselje!«

Družba se je zagrohotala. stari pa je zmedeno pogledal govorečega:

«Vaše hčere hvalim,« se je zarežal fant in vrgel na mizo sliko. «Ali jo poznate, vašo Lizi?«

Oče je pogledal sliko in ostrmel: bila je Lizi, njegova Lizika, toda ne v svili in ne v žametu. Samo gost pramen las ji je pokrival levo stran prsi, vse ostalo pa je bilo odkrito očem.

S tresočimi rokami je oče raztrgal sliko in razmetal kosce po sobi, fant pa se je zarežal:

«Hoho, stari, kaj pa delaš?! To sem vendar pošteno plačal!«

Tako se je raz vedelo, kako je z dekleti: Lola je bila najmlajša. Nekoč ji je bilo ime Francka, ker pa se je v pismih vedno podpisovala «Vaša Lolo,« se jo je oprijelo ime Lola. Medtem ko so ostale podlegle razmeroma mlade raznim boleznim, je Lola dočakala tisto starost, ko ni ostalo ničesar več vabljivega na njej. Ker ji ni kazalo drugače, se je lotila prerokovanja, zvodništva, mazaštva in potovanja ter je tako hodila iz kraja v kraj.

K tej ženski se je bil torej zatekel Foltan po pomoč.

«Fanta imam za Gozdnikovo in njegova more biti, pa je konec,« je dejal, ko ji je v kratkem razložil svoje križe in težave. Lola je pokimala in vprašala:

«Ali bo kaj kanilo zame?« 

«Več nego ti je kapljalo v mladih dneh,» jo je nahrulil Foltan.

Lola mu opazke ni zamerila, ampak se je zadovoljno zahihitala:

«Potem pa že, potem. Je že prav. Kadar bo*treba, kar povej!«

Zdaj je imel Foltan več poguma. Sam je razpredel mreže govoric po Pobrežju. Lolo pa je poslal na Kranjsko, kjer je tudi izborno izvršila svojo nalogo. Od Tržiča do Radovljice je šla od vasi do vasi in je povsod pripovedovala zgodbo o ničvredni ženski, ki je tako grdo goljufala tistega Bohinjčevega.

«Kaj, Bohinjčevega?« so se čudili ljudje. «Tega mizarja?«

«Kako pak! Njega, njega! Pa takega fanta, kaj! Ali ga ni škoda? Tam se je zmotila z drugim, pa s kakšnim! Prismuknjen in prifrknjen je, ves rod njegov je bolan in skvenčen, pa je le jela hoditi ž njim! Seve, veste je taka, ki se ne more nič krotiti. —»

Francelj je seveda kmalu izvedel vse novice in je besnel od bolečine. Po cele dni je popival, kadar pa je prišel domov, ga ni smel ogovoriti ne oče ne mati.

Tako je mineval advent in Foltan je bil zadovoljen s svojo setvijo; kajti po njegovi zaslugi je vedelo vse Pobrežje, da je Francelj zapustil Gozdnikovo zato, ker ima na Kranjskem že brhkega sina, ki bi mu ga bila mlada mati prinesla v balo, ako ne bi bil drugače odjenjal. Domači fantje so se skrivaj rogali Mojci, češ: »Ali ni nas dovolj? Kaj se je morala oprijeti Kranjca?!»

Doma niso nikoli govorili o tem. Le enkrat je omenil Janez, ko sta bila s sestro sama:

«Smo enkrat naj se pokaže pred oči, pa ga bom za vse večne čase pohladil.«

Mojca pa, ki je kljub vsem govoricam le še Iskreneje ljubila svojega izvoljenca, je zaihtela:

»Raje ubij mene!«

Janeza je sestrina ljubezen ganila.

»Ali ne bi bilo škoda za takega človeka tvojega — zlatega srca?« je vzdihnil in takoj nato zaškripal z zobmi. Sestrino gorje ga je trlo bolj nego bi ga bilo moglo lastno.

IX.[uredi]

Kam pa to pride,
kam to gre, kam to gre ...

(Nar. pesem.)

Med tem, ko je Mojca bledela in kopnela, se je razpredla zima po deželi. Mrzli, kratki dnevi, vsi enaki drug drugemu, ostre, dolge noči, strupene s svojo strašno tišino so mučile Gozdnikovo Mojco. Foltanove in Loline mreže so delovale kakor neviden strup, ki pa je imel zato tem hujše posledice. Mladenka si Že nI več upala izpod strehe, pa tudi oba brata sta najraje tičala doma. Gozdnik je godrnjal, ker je na tihem sam trpel zavoljo hčere, Gozdnlca pa je skrivaj in s strahom ogledovala svojo ljubljenko, ne da bi ji mogla pomagati. Vsak dan je razburil presranjaro družino z novimi bodicami. Po vasi je šlo od ust do ust:

«Ali že veš?« 

»Kaj?«

«I, no — Gozdnikova menda ni več sama.«

»Beži, beži!«

»Res, res, pravijo. Zato ne gre nikamor.« 

Čez par dni spet: »No, kaj je novega?« 

«Oh, novega, pa še koliko! Pomisli. Gozdnikova je menda — izgubila!« 

»Kaj poveš?!«

»Res, res! Bog ve, s kom se je spodtaknila, ko je bila pri vsaki mačji procesiji. Saj veš, priložnost —»

«Seve, priložnost pa, priložnost —« 

»No, potem je ves čas mislila na tistega Kranjca —»

»Aha, to je bil tisti Francelj?« 

«On, on. Je mislila, da bo tudi nanj zvalila in da jo bo vzel, pa se je izmuznil.« 

»Škoda dekleta!«

»Jaz pa pravim: nič škoda! Kaj ji je bilo treba tako?! In kako je bila visoka. Domačega človeka, že skoro pogledala ni več.« 

«In praviš, da je kar —»

»Vsi pravijo tako. Ne vem, kdo jo je videl, pa je povedal, da je videti bolj zdelana nego po tretji otročji postelji.«

Tako je šlo dan na dan. Okrog božiča se je bilo razpaslo celo tako daleč, da so se jeli za zadevo zanimati orožniki. Poizvedovali so tu, poizvedovali tam. toda nihče ni hotel nič vedeti.

Tedaj je menil Foltan, da je čas dozorel. Odpravil se je torej k Lendauerju in ga pozval, naj pride po plen.

Stari m mladi sta sprejela nemškega Foltana z vidnim veseljem, a s še večjim ga je sprejela Truda. Zaplesala je pred njim, se razgalila in, kakor preje Maksu, se je ponudila njemu:

«Ali nisem lepa, kaj? «

»Lepa si, Trudica, lepa, pa še lepša bi bila, ako bi bila moja,« je šepnil Foltan. Dekle se je zasmejalo in prisedlo:

»Vidite, očka, pa sem le našla ženina!« 

Izgovorila se je s takim preprostim, a trdnim prepričanjem, da se je celo v Foltanu zganilo nekaj kakor sočutje, stari Lendauer pa je zadovoljno hahljaje potrepljal potepuha po rami:

»Tisto uro. ko stopi Maks z Mojco pred oltar, stopiš lahko ti s Trudo, pa bomo imeli kar dve svatbi obenem.««

Potepuh, ki je mislil, da se kmet šali, je pripomnil:

»No, pa še za vas imam tudi izbrano eno v spodnjem kraju. Lola ji pravijo, šment, kakor nalašč bi bila.«

Maks se je medlo nasmehnil, stari Lendauer pa je dejal sedaj čisto resno:

»Jaz je ne rabim več, tebi bi se morda pa le še prilegla. Pa ne smeš misliti, da so to predpustne govorice! Vse je salabolsko resno. Z Maksom sva se že domenila. Bajto vama prepustim in —

Potem je na dolgo in široko razložil svoj načrt in vprašal končno hčer: »Ali bi ga marala. Truda?« 

Dekle je jelo ogledovati in otipavati potepuha, potem pa je reklo:

«Poskusiti bi bilo treba.»

Pa ga objelo in obsulo s poljubi, da mu je jela kar sapa zastajati. Ko se je utešilo, je resno pogledalo očeta:

«O, saj bi šlo.«

Foltan je ogledoval zdaj starega, zdaj Maksa.

«Ali mislite res?»

«Res,» je potrdil zdaj tudi Maks. Toda beseda je bila ledena in Foltan je čutil, da je le težko prišla mlademu Lendauerju iz ust. Sicer pa se mu je zdela kupčija imenitna.

«Če je tako,» je dejal, «potem si sezimo v roko in glejmo, da ne bomo preveč zavlačevali.«

Zmenili so se, da se takoj naslednjo nedeljo odpravijo v Pobrežje. Tista noč pa in še dve naslednji, ki jih je preživel Foltan pri Lendauerjevih, sta se mu zdeli nebeško lepi. Truda mu je izkazovala tolikšno udanost, da sam sebi ni mogel verjeti, kaj se godi ž njim.

«Ali sem v norišnici ali sem v nebesih,« je vzkliknil od časa do časa, Trada pa se mu je samo smehljala in ponavljala:

«Ali nisem lepa, kaj?»

X.[uredi]

Sem hotel s'noči v vas iti,
je b'la meglica v jezeri —

(Nar. pesem.)

Jutro jc bilo megleno, zrak čist in zvezde kakor obetajoče lučke, ko so se odpravile na pot. Najlepšega konja je vpregel Lendauer, pa so odpolzeli na saneh proti postaji. Maks je občutil svečano veselost, Foltan je bil pa nekam zamišljen. Stari Lendauer pa je modroval kakor sam zase:

«Zdaj bo torej konec naših nadlog. Sapralot, dolgo je trajalo, kar tri rodove je požrlo. Takole pred nekaj časa že nisem imel prav nobenega upanja več ... No, hi, hi jo, da se je le tako obrnilo!«

Do postaje se je peljal ž njimi tudi bebasti Joža, ki je imel nalogo, čuvati konja in voz do vrnitve očeta in sina. Stari Lendauer je bil namreč prepričan, da se vrne šele v ponedeljek ali v torek in je preskrbel pri znancu ob postaji mesto za žival.

«Ali kaj grize tista Mojca?« je vprašal bebec.

«Nič,» ga je potolažil Foltan.

«Hihihi,» se je zasmejal bebec, «tepe tudi ne?»

«Ne, samo boža,« mu je zatrdil Foltan.

«Potlej jo pa daj meni,» je rekel bebec Maksu.

«Te ne,» je menil stari Lendauer, «ali če boš priden, dobiš drugo.»

Bebasti Joža si je veselo pomel roke in zaukal s takim čudnim glasom, da je konj preplašen poskočil in skoro prekucnil sani.

V takih pogovorih so končno prispeli na postajo in se odpeljali proti Celovcu. Čim bilže so bili temu mestu, tem tesneje je bilo Maksu. Nehote mu je vstajala pred očmi Franccljnova slika in skoro verjeti si ni mogel, da je res on tisti, ki jc pregnal tega pravljičnega junaka.

Foltan je skušal krožiti vesele in zabavne, pa mu tudi ni hotelo gladko iti; skrbelo ga je, kako je opravila Lola. Naročil ji je bil namreč, naj izpelje govorico tako. da bo vsa vas vedela o prihodu snubcev, le Gozdnikovi nič. Ta naloga ni bila lahka; zato je bil Foltan prav res v skrbeh.

V Celovcu so najeli voz in se odpeljali proti Pobrežju. Kdor je sicer poznal potepuha, ga to nedeljo gotovo ne bi bil spoznal, tako ga je prenaredila čedna obleka, ki mu jo je bil priskrbel Maks. Topla kučma, ki jO je nosil, je z neverjetno prikladnostjo zakrivala njegovo glavo in tako spretno obsenčevala gube na njegovem obrazu, da je bil videti potepuh za cel križ let mlajši nego je bil v resnici.

Do Pobrežja niso govorili skoro nič. Tam so zavili naravnost k Štembalu, kjer so ostavili voznika, sami pa so se podali k Gozdnikovim. Bilo je po veliki maši.

«Dobro srečo in dober dan, gospodar,« je pozdravil Foltan Gozdnika, ki je sedel za pečjo in vlekel ogromno pipo. «Popotne ljudi sem vam pripeljal, popotne ljudi. So me vprašali, kje so Gozdnikovi v Pobrežju, pa sem mislil: Bom pa kar pokazal.«

Gozdnik je s pogledi otipaval čudno trojico.

Ker je bil Foltan pozdravil nemško, je tudi Gozdnik odgovarjal v nemščini, tako da sta oba Lendauerja lahko razumela govorjenje.

»Pogreli bi se pa, pogreli,« je hitro prijel za besedo stari Lendauer. «Smo od daleč in že od dveh davi na potu.»

Gozdnik, ki je sedaj razumel, da so ti ljudje prišli s posebnim namenom, dasi ni slutil s kakšnim, je zaklical ženi:

»Hej, mati, prinesi kaj za pod zob! Goste imamo!«

Potem so posedli za mizo, govorili o letini, o davkih, o govedi, konjih in prašičih, o snegu in lesu ter še o nebroj drugih stvareh, dokler se niso nazadnje prigovorih do tega, da je Maks bil še nedavno v Celovcu in da pozna vse te kraje, pa seve tudi Pobrežje. Prisedla sta bila tudi oba Gozdnikova sinova in Janez je takoj spoznal Maksa.

«O, ti,» se je zavzel, «kdo bi si bil mislil. Kaj te je pa prineslo k nam?«

«Tako, veš, sem dejal: naj no enkrat grem malo pogledat znance v spodnje kraje,« je malo v zadregi odvrnil Maks, Janez pa je Zlitij, kam meri, pa je smehljaje prisedel:

»Ali znank nimaš nič?«

Mesto Maksa se je hitro vtaknil stari vmes:

«Fiks, ta je pa dobra! Znancev je povsod dosti! Dekleta so za fante, ali ne?«

Maks, ki je ves čas obupno strmel proti vratom, kdaj se prikaže Mojca, je hotel nekaj odgovoriti, pa ga je prehitel Foltan:

«Manjka mu žensk! Deset na vsak prst, ali ne, Maks?«

Potem ostalim:

«Ali mladi gospod Lendauer je izbirčen. Kaj pa tudi mislite! Fant tak, da bi mu človek zastonj iskal para; potem pa grunt! Takega grunta ni nikjer v spodnjem kraju. Kamor pogledaš, kjer vprašaš: Čigavo je to?, dobiš vedno isti odgovor: Lendauerjevo. Takemu fantu nikoli ne manjka žensk! Rečem vam pa in še pravim: Srečna tista, ki si jo gospod Maks izbere!«

Gozdnik je mirno in brez zanimanja poslušal nemškega Foltana. Ko je potepuh končal in z zmagoslavnim pogledom iskal priznanja in občudovanja, se je pa oglasil gospodar:

»Res mora biti prava korenina, da si je tebe izbral za besednika!«

Janez se je rahlo nasmehni, stari Lendauer pa, ki ni razumel bodice v Gozdnikovih besedah, je bil vesel lepe zmage.

«Ali ne, prijatelj Gozdnik, kaj? Takih kot Foltan je malo!«

«E, jaz poznam enega samega,« je odvrnil Gozdnik, «pa še ta ni nič prida!«

Maksu se je jelo svitati. Začel je zardevati in naenkrat mu je bilo vse odveč: oči je sukal ko božjasten, a roke je prekladal, ko da niso njegove.

«Hm,» je poskušal nazadanje na smešno plat, «Foltan rad govori.« Gozdnik je prikimal:

«Kakopak! Osel riga, krava muka, koza mekeče — vsak po svoje. Samo tisto pravijo, da ni dobro, če se loti kura peti.«

«Ali res?« se je razveselil stari Lendauer. «Kaj tudi pri vas poznajo to vero? Glej, glej, kako smo si podobni! Pri nas to namreč pomeni smrt!«

Gozdnikov Janez se je namuzal:

«Pa smo res čisto eno!« 

Tedaj se je Maks zdrznil ob fantovem pogledu, pa se je vendar še opogumil:

«Ej, no! Včasih mislim, da sva si bila dobra.«

«Zakaj pa ne?« se je nasmehnil Maks.

Vmes je dejal Foltan:

»Fanta oba, da vaju je lahko sam Bog vesel.«

Medtem je modroval Lendauer:

«Grunt mu bom dal.« 

«Bo pa vesel, kaj,» se je ognil Gozdnik, a Lendauer spet:

«Ej, sem dejal, kaj bom odlašal. Če pride pametno dekle —«

«Ja, pamet je boljša ko žamet,« je modroval Gozdnik. Lendauer nato:

«In pa zdravje, kaj prijatelj, zdravje!« Maks je v zadregi poslušal, kako je spet očetu dejal Gozdnik:

«Pri nas celo molimo za ljubo zdravje in pa za pravo pamet —»

Od strani je pogledoval Foltana, kdaj izreče tisto besedo, ki bo razrešila to zoperno vozljanje, toda potepuh je bolj in bolj molčal in samo pridno segal po jedi in pijači.

Čez nekoliko časa je prišla mati Gozdnica, prijazna ženica, ki pa ni nič kaj posebno ljubeznivo pozdravila gostov.

Stari Lendauer ji je molil roko v pozdrav, toda Gozdnica se je ni dotaknila.

«No,» je dejal nazadnje prišlec, «ali imate še kaj cvetočega pri hiši?»

Gozdnica se je nasmehnila in poredna zlobnost se ji je zaiskrila v očeh, ko je odvrnila:

«Smo tako bolj zapuščeni v naših krajih, zapuščeni. Veste, na zimo pri nas še koprive ne cveto.«

Domači so se zasmejali, Foltan pa, ki je tudi razumel jedkost gospodinjinega odgovora, je hotel pomagati svojima varovancema.

«Pa ste vščeneči, mati, danes, kaj?« se je smehljal, da je bil gubasti obraz kakor v mrežo zavit.

«Samo malo gosposka sem hotela biti med gosposkimi ljudmi,» se je odrezala Gozdnica. «Pa vidim, da se mi še niti to ne posreči, ko sem kmetica.»

Maks Lendauer je sedel ko kup nesreče. Začudeno je ogledoval odločno mater Gozdnico in pretehtaval v mislih, kako blagor mora biti človeku, ki sme tako žensko imenovati svojo ženo.

«Kaj bi z gospodo,» se je dramil in hotel vprašati po Mojci, pa ga je prehitel Foltan:

«Kam ste pa hčer skrili danes, mati?«

«Bob seje,» se je zasmejal Janez, a Foltan, ki mu je bilo medtem vino ugladilo jezik, ga je poščegetal:

«Jaz sem pa mislil, da celo pleve mlati —»

«Potem pa nam ne bi ostalo nič,» je pomagač hitro sinu Gozdnik s tisto svojo čudovito mirnostjo, ki je vsem krotila besedo.

Neprijetnemu razgovoru je sledilo mučno molčanje. Stari Lendauer je mežikal in se mučil na vse kriplje, da bi se kazal zadovoljnega in kar le mogoče pametnega. Maks je zdaj z levo zdaj z desno gladit in sukal mah pod nosom, Foltan pa je bobnal s prsti po mizi in premišljeval, kako bi se skobacal iz zagate. Preklinjal je v mislih Lolo, ki ni znala izgladiti poti tako, kakor bi bilo treba, pa Gozdnika in Mojco in Lendauerja in ves svet.

Janez, ki je bil medtem smuknil iz sobe, je poiskal sestro. Zdela je v svoji kamrici in jokala.

«Hej, dekle, ali ne veš, da imaš snubiče?» Mojca ga je pogledala skozi solze in takoj spet skrila obraz.

«Beži, beži, kaj boš jokala,» se je zresnil brat. «Manjka ti fantov!»

Dekle je odkimalo.

«No, vidiš, pametna bodi in vesela, dokler ti še take rožice cveto,» je pol v smehu govoril Janez, a Mojca zdaj brez solz:

«O, saj sem, ne veš, kako sem vesela, ker vem, da mora tudi zame priti ura, ko mi prižgete svečo in daste v roke križ —»

«Mojca, ali se ti blede?» se je zdrznil Janez, dekle pa je planilo k njemu in se ga z obema rokama oklenilo okrog vratu.

Odgovoril mu je sestrin mehki glas:

«Kar pomisli, kaj govore o meni!«

Naštela je vse, kar sta razpredla Lola in Foltan zlobnih govoric. Potem je verno pogledala brata:

»Ali morda verjameš, da sem res taka?«

Brat se je zgrozil:

»Ti, s tvojim zlatim srcem?! Nikoli!

«No, vidiš,« je mirno odvrnila, »komur je bilo na tem, da oblati mene, mu je bilo tudi na tem, da mi je iztrgal Franceljna.«

To je bilo zdaj jasno tudi Janezu.

»Pa se ti kaj zdi, od kod bi naj izviralo vse to?«

»Zdi se mi.«

«Povej!»

In Mojca je jela praviti, kaj in kako ji je prerokoval Foltan tisto nedeljo, ko je bil Francelj prišel v Pobrežje. Bolj ko je Janez poslušal, bolj se mu je zdelo verjetno, da je Mojca na pravi sledi.

»Zakaj mi nisi tega že povedala?«

Mojca je skomignila z rameni:

«Kar je, je!«

«Mojca,» je dejal po kratkem premisleku Janez, «to jim pošteno poplačamo! Samo ubogaj me in naredi, kakor ti rečem. Boš videla, da znam tudi jaz podkuriti ogenj, ki ne gori, pa tem huje — žge!«

Nato je Janez razložil sestri ves načrt. Ako ima pri vseh hudobnostih svoje prste vmes Foltan, potem jih ima zaradi današnjih gostov. Zato naj tudi ti plačajo račun zanj.

Mojca, ki je bila zbog vseh dogodkov in tistih prikritih namigavanj. ki so se bila zadnje čase razširila med ljudstvom, že tako potrta. da je zlepa ni mogla razvedriti nobena stvar, se dolgo ni mogla pridružiti bratu. Naposled pa jo je le pregovoril.

»Samo bojim se,« je dejala, »da mi skujejo iz šale, ki jo nameravaš napraviti, zopet novo hudobijo.«

»Bodi brez skrbi,« je dejal Janez in ji je potem razložil vse podrobnosti. Gre naj v sobo in naj dela kar le mogoče prijazen obraz. Sicer previdna v besedi, naj se šali. dokler se ne vrne on. Kaj bo potem, bo že videla. Smejala se bo pa gotovo prav prisrčno.

Rečeno, storjeno ...

Kakor da se je zasmejalo samo božje solnce, tako so se vsem zjasnili obrazi, ko je stopila Mojca v sobo. Maks je bil ves iz sebe, stari Lendauer pa sploh ni mogel zapreti ust.

Dasi ji vse to ni prav nič ugajalo, se je Mojca le morala zasmejati, ko je zagledala čudno druščino. In njen smeh je tako srebrno zazvenel v obupana srca nemških gostov, je omamil celo potepuha Foltana.

»Tako sem rekel —»

Mesto nadaljnjih besedi je samo pokazal na Mojco in pogledal najprej Maksa, potem pa še starega Lendauerja, ki je zdajci šele izpregovoril:

»Prijatelji vsi, kar vas je Gozdnikovih, nebesa so vam odprta —»

Pa je vstal izza mize in brez ozira na vse ostale lomastil proti Mojci ter ji molil obe roki v pozdrav. Grbasti možina se je dekletu skoro zasmilil. Da ni svetil tam za mizo tisti ogabni Foltanov pogled, ki ga je bila že tolikokrat preklela v svojih mislih, bi bila Mojca pozdravila iznenadenega Nemca kakor vsakega drugega dragega gosta. Tako pa se je vzravnala, odmaknila roko in samo zviška ošinila možička s hladnim pogledom.

»Dober dan!«

In Maksu potem:

»Dober dan, gospod Lendauer!«

Njemu se je celo nasmehnila, ali kakor je bil Maks sicer ognjen, je čutil neprijeten hlad v tem smehu. Stresel se je in zazeblo ga je in nikakor ni mogel vstati, da bi segel oboževanemu dekletu v roko in izpregovoril toplo besedo v pozdrav.

»Kako pa je kaj pri vas?« je vprašala Mojca goste s tako preprostostjo, da se je začudil celo Gozdnik.

»Gospodinje nam manjkanje pomembno odvrnil stari Lendauer.

Mojca se je zasmejala:

»To je res nerodno! No, pri nas pa imamo gospodarja in gospodinjo.«

«Kako pa ti, Mojca?« jo je skušal Foltan.

»Kakor Bog hoče,« se je zasmejalo dekle.

»Ali ne bi hotela malo pogledati, kako se imajo pri Lendauerjevih?«

»Nisem res prav nič radovedna.»

«Ne zato — tako, no.»

«Kam pa mislite?! To bi me lepo pogledali, če bi prišla k njim firbec past!»

«O,» se je zdajci oglasil stari Lendauer. «naša hiša bi si štela v čast tak obisk.»

«Pa nimam nikoli časa.»

«Kako to?» je vprašal Maks.

«I, kadar nimam nič drugega posla, moram poslušati krive preroke,» je zbodla Mojca in ostro pogledala Foltana, ki ga je beseda vidno zadela.

Kakor so napeljevali, je bilo vse zaman. Nazadnje je stari Lendauer le kar naravnost — zasnubil.

Ko je Mojca zaslišala take besede, se je vzbudil v njej ves žaljeni ponos in je trdno sklenila, da se hoče maščevati za vse. kar je pretrpela. Skoro pozabila je, da mora igrati nevedno dekle, tako jo je prevzela želja po osveti.

Gozdnik je potrepljal Lendauerja po rami:

«Brez zamere! Jaz pravim tako, da k jedi in v posteljo ni človeka nikoli dobro siliti. Kar in kakor dekle hoče, tako naj se odloči.»

»Pametna beseda.» je pripomnil Nemec, potem mu je zmanjkalo modrosti.

Nekaj časa so molče gledali drug drugega. Nobenega ni bilo, ki bi bil v takem odločilnem in važnem trenutku upal reči tisto besedo. tisto silno besedo, ki naj reši Lendauerjev rod. šele Foltan jih je rešil.

»Torej, Mojca, kaj praviš? Ali bi hotela Maksa?»

«Jaz? Hm, ne vem. ko sem izgubila čisto nov robček. Pravijo, da je slabo znamenje.»

«Ah, robček?» se je čudil Maksov oče, «za robčke pa res ni treba biti v skrbeh.»

Foltan, ki je razumel, kam meri dekletova beseda, jo je skušal zakrotiti s prosečim pogledom, toda bilo je zaman.

«Tudi vršiček rožmarina sem izgubila,» je brezbrižno pripomnila Mojca.

Zdaj je vedel tudi Maks, kam meri Gozdnikova hči. Z jeznim pogledom je ošinil Foltana, ki je sedel kakor na žerjavici.

»Bodi pametna, Mojca,» je prosil potepuh, ko je videl, da se potaplja v mlakuži svojih spletk, «bodi pametna in reci pametno besedo.»

«S pametnimi ljudmi je treba vedno pametno govoriti,» je menila Mojca, ko je spoznala, da je Maks razumel, kako je s tistim njenim darom, ki ni bil nikoli namenjen njemu.

«I, no, pa povej, ali pojdeš ali ne?» jo je zdaj vprašal celo Gozdnik, ki mu je jelo celo presedati vse skupaj.

V tem trenutku je stopil v sobo Janez in odgovoril mesto sestre:

«Šla že ne bo! Ali ostane doma, ali se bo pa peljala!»

Oba Lendauerja sta ga pogledala kot rešilnega angela. In takoj je bilo sklenjeno, da se odpeljejo še ta dan na oglede.

Maks je tonil v blaženosti. V svoji preveliki sreči je hotel celo prijeti Mojco za roko in po pobožati po licu, toda dekle se je odmaknilo in ga ošinilo s takim pogledom, da se je takoj potuhnil.

Gozdnica je bila slabe volje in tudi Gozdnik je hotel nekaj reči, toda Janez je tako spretno pojasnjeval [nejasno] na vse strani, da so starši molče sledili njegovim navodilom.

Oba Lendauerja naj bi šla s Foltanom po voz in se pripeljala prav do hiše, kjer bi prisedei še Gozdnik z Mojco.

Ko sta Lendauerja s potepuhom izginila, je menila Gozdnica:

«Oh, Mojca, ali res misliš?«

Janez pa:

«Kaj vam pa je, mati?! Ali ne vidite, da uganjamo pustne šale?»

Potem Gozdnik:

«Samo preveč ni treba. Janez, da se ne bomo nazadnje sami ljudem dajali v zobe.»

«Tudi jaz se bojim,» je pripomnila Mojca.

«Le brez skrbi,» je dejal Janez.

Medtem pridrdra proti hiši voz.

«Zdaj pa le k oknu,» povabi Janez.

Komaj so bili vsi pri oknu, bušijo nenadoma v smeh. Janez se je bil namreč domenil z voznikom, da bo pred hišo zvrnil neljube goste. Ker fant ni štedil niti s pijačo niti z denarjem in ker so pravi vozniki za šale vedno dostopni, je bil tudi Lendauerjev voznik kmalu vnet za Janezov načrt.

«In tako napravite, da se bo tisti, ki ga kličejo za Foltana. malo popraskal. Imam še nekaj drugega z njim,* je menil Janez.

«Brez skrbi,» je dejal voznik in tudi točno držal besedo, ko je namreč voz v diru zavil proti hiši, je nenadoma bilo vse na tleh. To pa s tako spretnostjo, da se ni zgodilo nikomur nič žalega, le Foltan je zastokal In ni mogel takoj na noge.

Gozdnikovi, ki so pri oknu opazovali ta prizor, so se zasmejali, Janez pa je stopil ven.

«Oh, Foltan, ali je hudo?»

Preden je potepuh utegnil odgovoriti, ga je Janez že odnesel v hišo.

«Tako,» je rekel Mojci, «s tem se pomeni ta čas, onima dvema pa ni nič hudega.»

Potem je hitel spet ven.

«Nič ni z ogledi,» se je zarežal. «S takim vozilom se moja sestra ne bo vozila.«

Še pomežiknil je vozniku, potem pa je dejal:

«Pazi, Maks, da se še kaj ne pripeti! Kadar ti bo še dolgčas, se ga rajši napij! Saj vidiš, kako je vse narobe v spodnjih krajih. Srečno pot!»

Po je odšel in zaklenil vrata.

Zdaj je celo stari Lendauer spoznal, kako brezupno je nasedel.

«Ti si budalo,» se je raztogotil nad sinom, ki je škripal z zobmi in preklinjal Foltana.

«Vi ste krivi,» je rentačil, «ker barantate z vsakim potepuhom!«

Voznik se je držal zelo modro in vprašal:

«Kam pa zdaj, gospoda?«

«V Celovec,» je siknil Maks, pa so se odpeljali.

XI.[uredi]

Kadar ubit lonec je,
potlej kuhe konec je —

(Fr. Levstik.)

Ko se je Janez vrnil v hišo, so se še vsi lomili od smeha.

«Kdo jih je pa neki napotil k nam?» se je že vsa solzna hihitala Gozdnica.

In Gozdnik:

«Pa kakšnega mešetarja sta imela!»

Potem potepuhu:

«Ali si se hudo, Foltan? Ja, vidiš, boš drugič vedel, kaj se pravi snubiti!»

Foltan, ki je bil tako preplašen kakor menda še nikdar v svojem življenju, se je sam silil, da bi se smejal.

«E, špas je pa le bil!«

Janez je potem uredil kmalu vse tako, da so bili v Mojcini kamri sami: Foltan, Mojca in on. Zaklenil je vrata in srdito stopil pred potepuha:

«Zdaj se pa pripravi za dolgo spoved, falot! Odvezo ti bom dal pa jaz!»

Po Foltanu je vse gomazelo od groze. Zvijal se je kakor cigan in rotil in zatrjeval in prisegal, da ni še nikdar nikomur storil nič žalega, da je siromak, ki mora živeti od milosti dobrih ljudi in da sploh ne ve, zakaj je Janez jezen nanj.

Mojca ga je ves čas poslušala molče, potem pa je dejala:

«Kje je tisti robček in tisti rožmarinov vršiček, ki ste mi ga izvabili tisto nedeljo, ko ste me zajeli z vašim prerokovanjem?»

«Sežgal sem —«

Janez ga je prijel za ušesa ko paglavca.

«Boš povedal?«

In je držal in vil toliko časa, dokler si ni potepuh premislil in priznal, kaj je vse naredil.

Do zadnjega kotička mu je Janez izprašal vest, potem pa je moral pisati potepuh Lendauerju to-le pismo:

Cenjeni gospod Lendauer!

Sporočam Vam, da je vse, kar sem govoril o Gozdnikovi Mojci, gola laž. Nikoli mi ni nič dala za Vas. Kar sem Vam prinesel kot pozdrav od nje, sem ji tako rekoč ukradel. Kar se Vam je zgodilo zadnjič v Pobrežju, je plačilo za moje lumparije.

To Vam sporoča

Nemški Foltan.

Hudo se je potil Foltan, toda pomagalo ni vse skupaj nič. Janezova roka je stiskala ko razbeljene klešče in potepuh se je moral pokoriti, tako da se je Mojci nazadnje že zasmilil.

«Pusti ga, pusti,» je prosila brata, «saj ima dovolj pokore. Jaz sem zadovoljna, ko veš, kdo je trosil govorice o meni. Drugega mi ni treba.»

Foltan je hvaležno pogledal dekle, obenem pa je koval nove naklepe.

«Naj bo,« je dejal nazadnje Janez. «Tole imaš pa po vrhu!«

In dvakrat je Foltan začutil Janezovo težko dlan na svojem licu, da mu je kar zvonilo po glavi. Potem ga je fant krepko postavil pred vrata.

«To mi bosta še plačala,« je siknil Foltan, ko je bil spet srečno na prostem. Povsod je bila že trda tema in potepuh je premišljeval, kam naj jo zavije. Tedaj ga prime nekdo za roko. Bila je Lola.

«Kako je? Ali je dobro?«

«Kakor hudiču pred oltarjem,« je jezno odvrnil Foltan in odšel z žensko.

V par besedah ji je pojasnil, kako se mu je ponesrečil ves načrt in kako hudo ga je zmikastil Gozdnikov Janez.

Loli se je Foltan zasmilil. Povabila ga je s seboj in skušala s svojo velostjo nadomestiti vse, kar je potepuhu to nedeljo sladkega splavalo po vodi.

«Nič ne maraj,« ga je tolažila, «bova že ukrenila, da bo prav.«

Foltan ni bil tako junaški. Bil je prepričan, da tako težka riba, kakor je bil stari Lendauer, ne popade nikdar več njegovega trnka.

«Nebesa niso vsak dan odprta,« je vzdihnil.

«Ali jaz nisem nič?« se je vzbudila v Loli stara kri. Prižela se je k potepuhu in ga jela gladiti in božati. Hotel jo je nahruliti in pahniti od sebe, pa si je premislil.

«No, no,« je dejal in se odzval njenemu ljubkovanju.

In pczno v noč sta premišljevala in ugibala, kako naj razpleteta novih mrež. Kdo ve, morda se pa le še posreči? ...

XII.[uredi]

Po zemlji varno hodi,
moj up je šel po vodi —

(Prešeren.)

Tako žalostne zime pri Bohinjčevih še niso pomnili. Francelj je hodil okrog kot vela goba in popival in kvartal in ponočeval. Zdaj tu, zdaj tam se je vstavil, toda nikoli pri dekletu, ki bi bilo kaj vredno. Kupoval je ljubezen, da bi se prepričal, kako niso ženske vredne niti ene žalostne misli, niti ene minute hrepenenja, toda vse je bilo zaman. Sredi najhujšega divjanja je vstala pred njim Mojcina slika, pa je planil in bežal in pil.

«Hudiča,» so modrovali možje, «da more baba koga tako zmešati; nak, kdo bi bil mislil!»

«Ta mu je gotovo naredila.«

«Ej, Korošice so od vraga!»

«Ubogi fant! Saj pojde vse skupaj na boben, če ga kmalu ne sreča pamet!»

Bohinjčevka je jokala, toda s sinom si že ni več upala govoriti o svoji bolečini. Prosila je pametne sosede, da bi mu svetovali in nagovorili to ali ono. Marsikdo je tudi poskusil, toda Francelj je odvrnil samo:

«O tem rajši ne govoriva, pa bova prijatelja!«

Ako je kdo kljub temu hotel še kaj vedeti, je Francelj vstal in odšel. In tako je bil potem zakrknjen, da mu niti z zlatim ključem ne bi nihče odprl ust.

Nekako tiste dni, ko je Lendauer tako žalostno pogorel pri Mojci, je prišel Francelj domov in kratko povedal prestrašeni materi:

«V Ameriko pojdem.»

Ženica je skoro omedlela od groze.

«Francelj —!»

«Če hočete, greste lahko z menoj! Oba, oče in vi.»

Mati je ihtela, toda njene solze niso mogle omehčati sina.

»Pripravite mi, kar je treba. Dosti ne bom jemal s seboj.»

Potem ni govoril več. Kakor menih se je zaklenil v podstrešno izbo in premišljeval, kaj naj stori. Ali naj izgine brez sledu? Ali naj le še sporoči Mojci, da ji izgine izpred oči?

Dolgo je premišljeval in nikakor se ni mogel odločiti. Da bi ona spoznala njegovo bolečino in se morda celo norčevala iz nje, tega ne bi hotel za ves svet. Kljub razjedajočemu črvu v njegovem srcu je le gorel njegov ponos s tako silnim plamenom, da mu je svetil celo v temo najhujše bolečine. Po dolgem premišljevanju je slednjič napisal:

Mojca!

Da ne čujem več Tvoje sramote, se preselim v Ameriko. Nočem, da bi sramota Tvojega imena padla na naš pošteni rod.

Francelj.

Sunkoma je pisal in v prsih ga je tiščalo, ko je prebral. Zaškripal je z zobmi, zalepil pismo in se vrgel na posteljo. Vso noč je zaman želel spanja in hladna jutranja zarja ga je pozdravila do smrti bledega in izmučenega.

«Zdaj je res konec,» je dejal, ko je oddal pismo na pošto. Kakor na smrt, tako se je jel pripravljati za pot. Svinčena groza je vsem zaklepala usta in minute so bile kot večnost v peklu pri Bohinjčevih tiste dni.

XIII.[uredi]

Vsi so prihajali,
njega ni b'lo,
ko bt on vedel,
kak men' je hudo.

Ko je Janez tisto nedeljo večer tako temeljito odpravil Foltana, se je Vrnil k sestri. Nekam čudno navezanega se je jel čutiti nanjo in je sklenil, da ji na vsak način vrne nekdanjo vedrost in živahnost.

V veži je srečal mater.

«Janez, ali stopiš malo z menoj?»

Šla sta v kuhinjo. Mati je malo pomislila potem pa je rekla:

«Povej no vendar, Janez, kaj se plete okoli nas? Kaj je bilo s tema Nemcema, ki sta bila danes tu in kako je to, da je prišel z njima tisti potepuh? Dekle meni noče nič povedati vidva pa zadnji čas mnogo tičita skupaj!«

Fant se je nasmehnil:

«Čisto natanko še sam ne vem, kako je. Le toliko vem, da imajo tam gori slabo kri, pa bi radi boljše. Saj ste videli starega, kakšen je! Kakor naslikana opica! Včasih sem že nekaj slišal, da so vsi bolni in da mro kakor muhe. No, so pa menda najeli tega potepina, tega Foltana —»

«Beži no,» je strmela mati.

«Res, res,« je potrdil sin. Potepuha sem vjel, pa sem ga malo prijel za goltanec —»

«Za pet ran božjih, pa ne da bi mu bi storil kaj hudega?«

«O, prav nič! Samo lica sem mu malo pogrel, da ga ne bo zeblo,» se je zasmejal Janez in pokazal materi pismo, ki ga je bil moral napisati nemški Foltan.

«Tak ta je pletel?« se je čudila Oozdnica «Kdo bi mu bil prisodil!«

«Saj se je branil povedati,« je nadaljeval Janez, «tole je pa le napisal. Klementil je nekaj o tisti Loli, tisti potovki —»

«Oh, kaj ima tudi tisti strah prste vmes?« $e je zbala Gozdnica in se prekrižala. «Bogve, kaj smo zagrešili, da so tako sedli na nas!«

«Jim že preženem veselje!« je samozavestno zatrdil Janez. «Ni vrag, da jih ne bi ukrotil! Naj ne bom več Oozdnikov, če ne bo naša Mojca spet kmalu vesela!« 

Mati je s toplim zaupanjem poslušala sina m je bila vesela, ko je videla, kako se poteguje za sestro.

«Kaj pa —» je začela spet Gozdnica, vendar si m upala z besedo na dan. Janez je čakal, ko pa le ni bilo nič, je vprašal, kaj je hotela reči.

«Ne vem,« je odvrnila mati, «ko je toliko prišlo na kup. Bojim se za dekle. Kaj misliš, tako besedičenje —»

Janez je skomizgnil z rameni.

«To ji lahko izpodkoplje zdravje,« je nadaljevala Gozdnica, «pa čisto po neumnosti.«

«Mislim, da ne bo tako hudo,« je skušal miriti sin.

Mati je vzdihnila.

«Veš, to ni šala. Če oklevetaš fanta, nore vse ženske za njim. Če oblatiš dekle, ji živ krst več ne more vrniti dobrega imena in vsak se je ogiblje.«

«Kaj, naše da bi se kdo ogibal? Mati, ne bodite no! Ženinov, kolikor bi jih hotela!«

«Ne vem,« se je zamislila mati. «Po pravici rečeno je bil tisti Francelj najbolj prikupen. Tako pošten je bil videti in pameten —«

«A, Francelj —» je kakor odmev dihnil Janez.

«Ali se ti ni zdelo? Saj vidva sta bila nekam prijatelja, ali ne?«

Sin je skomizgnil z rameni in nekam nejevoljno zamrmral:

«Sam ne vem, kako je bilo s tistim človekom ... Mojca je mislila, da sem se jaz spri ž njim, ali jaz mu nisem nikoli skrivil lasu. Povedati sem slišal pa zadnji čas dosti o njem, le da Mojci človek niti črhniti ne sme zoper njega, pa je že vsa iz sebe —»

Mati je premišljevala in mrmrala vmes: «Tudi očetu se zdi vse tako čudno, ali on se ne meni dosti za to. Mladost — norost, misli on. Jaz pa, sama ne vem, kar ne morem ga pozabiti —»

«O, kam pa mislite, mati?« se je pošalil Janez.

«Nič se ne norčuj,« se je komaj vidno nasmehnila Gozdnica, a Francelj:

«Pravijo, da ima menda že nekje otroka.« 

«In ti verjameš?« 

«Ne vem —»

«Ali je tudi Mojca že kaj slišala?« 

«Ne vem —»

«Poslušaj, Janez, ali se ti ne zdi,« je nadaljevala mati, «da tisti, ki blati Gozdnikovo hčer, blati tudi človeka, ki ga ima ona rada?«

Janez se je zamislil.

»Navsezadnje bi bilo res mogoče,« je zamrmral, «ali zakaj pa ni prišel fant takrat k nam. ko je bil v Pobrežju?!«

«Bogve, kaj so mu natvezli! In sum, to je hujše kot goreča slama,« je dejala mati.

«Bomo videli,« je menil Janez. «Skušal bom spraviti Mojco do tega, da mi pove, kaj misli in ve ona.«

«Daj no, če le moreš,« je rekla Gozdnica, a Janez je odšel k sestri.

«Mojca je sedela na postelji in premišljevala dogodke te čudne nedelje. Ko je stopil brat v izbo, se ga je iskreno razveselila, ker je čutila potrebo, da se s kom razgovori.

Izprva beseda ni mogla prav na dan. Oba skupaj sta se nekako po sili smejala ob misli na nemške snubače in še zlasti na Foltana, ki je prejel tako hitro plačilo za svoje zlobnosti. Polagoma pa se je jela Mojca izpovedovati. Tisto toplo, prijetno kramljanje je uspavalo njeno sramežljivost tako, da je bratu povedala od začetka do kraja vse: kako sta si s Franceljnom obljubila zvestobo, kako ji je zatrdil, da pride ponjo, kaj ji je pisal po tistem, ko je bil v Pobrežju. ne da bi se bil oglasil pri Gozdnikovih, kako mu je ona potem pojasnila, da je nedolžna, in kako ji je vrnil pismo, ne da bi ga bil odprl. Tega, da je Foltan izmaknil tisto Franceljnovo pismo, ki v njem obvešča Mojco o svojem prihodu, ni vedel niti eden niti drugi. Zato tudi Janez ni mogel razumeti, kako se je mogel Francelj zaradi neumnih klevet tako razburiti.

«Ali nima čiste vesti,» je menil, «ali mu manjka pa jasne pameti.«

Mojca je očitajoče pogledala brata.

«Oh, ti še ne veš, česa so zmožni hudobni jeziki!«

Janez res ni vedel in tudi ni hotel verjeti, Mojca pa je govorila in pojasnjevala, dokicr ni nazadnje prišla na dan z željo, da naj bi šel kdo na Kranjsko.

«Živo sem uverjena,» je dejala, «da on ne trpi nič manj od mene.»

Janezu vse to nikakor ni šlo v glavo. Mimogrede je namignil tisto o otroku.

«In če bi ga tudi imel,» se je razvnela Mojca, «misliš, da bi mu zamerila? Saj bi bil njegov! Kar pa je njegovega, imam rada. pa naj bi bila tudi najbridkejša smrt.»

Pred tolikšno ljubeznijo je Janez onemel. Kakor svetnico v oltarju je ogledoval sestro in komaj slišno mu je ušel vzklik začudenja:

«Ti blago bitje, ti zlato srce!»

Potem kakor v sanjah:

«Blagor možu, ki bo smel tebi reči: moja žena!»

«Ako ne bo to Francelj,» je šepetaje, toda odločno priznala Mojca, «bo samo grob smel objeti mojo mladost —»

XIV.[uredi]

Pa smo, pa smo, kar nas je kje,
za te srebrne tolarje ...

Ko se je Foltan prebudil in zagledal poleg cebe staro Lolo, ga je zaskelelo.

«Foltan,« je modroval sam zase, »ako je zdaj ne izviješ. si jo polomil za vse žive dni. Res je Lendauer divji ko pinegavski bik, ali malo bi pa le še poskusil.»

Stresel je Lolo, ki se je kmalu predramila in ga zvesto poslušala, ko ji je naročal:

»K Lendauerju pojdeš in mu poveš, da je v teh krajih navada taka in taka in da ne sme zameriti. Reci mu, da bi bil moral iti po isti navidezni nesreči spet v hišo in voščiti dobro srečo ali kaj sličnega —»

«Pa misliš, da bo res tak tepec?«

»Tiho! Ti pojdi in stori tako. Reci mu tudi, da te je poslala Mojca.«

«No, če je tak bebec.» je zakvakalo babše, «bi ga pa še jaz ne marala.«

Foltan se je zarezal:

»Kaj veš? Mladi kar cvili, če mu človek le omeni Gozdnikovo.«

»Meni se zdi, da bo lahko cvilil do smrti, pa le ne bo pricvilil k njej. Dekle je presneto žilavo —»

«Misliš, da bi je nikakor ne bilo mogoče pripraviti do tega —»

»Dokler bo Gozdmkova domačija tako trdna, že nikoli ne,» je zatrdila Lola. «Če bi bila reva, potem —»

Foltanu so se zaiskrile oči:

»Tak revščina pa misliš, da bi jo prisilila?»

»I, kako da ne?! Kaj bi pa hotela?« je prepričevalno pojasnjevala Lola.

Foltan se je zamislil. Tako se mu je zgubalo pepelnatoumazano čelo. kakor da rije kopa ostudnih črvov pod njim. Dolgo je molčal in tudi Lola je bila kakor izgubljena v mislih.

»Čakaj,« je dejal naposled, »drugače boš povedala Lendauerju! Vprašala boš, ako bi vzel Mojco —»

«Kaj bom to vpraševala?!. Saj me bo nagnal!* ga je prekinilo babše.

«Čakaj no, da povemo,» je miril Foltan. «Če jo vzame tudi brez dote, tako, čisto osirotelo! To naj ti pove.«

Loli je globoko zagorelo v očeh.

»Kako misliš?«

»To poizvedi, pravim,« je zarenčal Foltan, in ni hotel več govoriti. Samo domenila sta se še, kdaj se Lola vrne in kje se snideta.

XV.[uredi]

Kakor svoje jaz gorje,
vsak gorje naj svoje nosi.

Ko sta se Lendauerja vrnila domov, sta bila jezna drug na drugega. Stari je renčal ko medved, Maks pa mu je očital, da je samo on zakrivil polomijo.

«Jaz, seve, jaz! Kaj pa ti, teslo nerodno?! Zakaj si bil v Celovcu, a?«

»Dokler sem hodil sam, je bilo vse dobro!« se je odrezal Maks.

»Dobro, pa kako dobro — za moj denar!« je rentačil stari. «Kaj je bilo dobrega, le povej? Ali si ke kaj naučil? Ali si kaj dosegel? Ali je sploh bilo vredno, da si bil tam?«

V Maksu je prekipevala zlobnost.

»Pa bi bili poslali Trudo, ona bi bila dosegla! Tudi Joža bi bil opravil —»

Stari je posineval:

«Fant, brzdaj svoj jezik!«

Bilo je popoldne, že proti večeru, ko se začne razprezati mrak. Sedela sta za mizo pri peči vsak na svojem koncu. Truda je hodila po sobi, poskakovala in pela:

«Vsaka ima dragega,
vsaka sme ljubiti,
jaz pa reva varana
sama moram biti.«

Oče je nejevoljno pogledaval hčer, ki se pa ni dosti brigala zanj. Nehala je peti, razpustila je lase in počasi, kakor da dela vse v sanjah, začela odlagati obleko.

Maks je nekaj časa brezbrižno opazoval sestrino početje, potem pa se je nenadoma zganilo v njem. Toplo sočutje ga je popolnoma prevzelo.

Po sobi se je razlila mesečina. Truda je stopila k oknu. Njeno lepo telo je v luninem svitu blestelo kakor skrivnostna prikazen. Bila je čisto gola. le dva pramena zlatih las sta se ji v svetlikajočih se valovih vlivala po hrbtu.

Zapela je v tišino:

Kdaj prišel boš, ljubček zvesti,
da objamem te gorko,
kdaj povrneš se k nevesti,
srce kliče te bolno!«

Potem je pokleknila na klop pri oknu in iztegala roke proti mesecu:

«Lepa sem, mlada sem, kje se mudiš?«

Stari Lendauer še ni nikoli občutil takd trpko gorja svoje hčere ko to minuto. Mimogrede se je ozrl na sina, skril obraz v dlani in začutil gorke solze v očeh. Tako strašno se mu je nenadoma zazdelo življenje in tako nepremostljiv prepad, ki je ločil njegov rod od ostalega sveta, da ni mogla zasvetiti niti ena rešilna misel več. Zabolelo ga je pri srcu, zasklelelo v glavi in naenkrat je začutil, da se vrti vse okrog njega in celo še on sam. Vse j pleše vedno bolj divje in vedno bolj urno, celo zvezde se vrte in mesec na nebu pleše, pleše, da odletavajo na vse strani iskre ž njega. Planil je kvišku, zamotovil po sobi in zarjul:

«Maks, Maks, Ma-a-a!»

Preden je Maks skočil k njemu, je že ležal stari Lendauer na tleh. Bil je rešen vseh zemeljskih nadlog in bolečin.

Ko je sin spoznal, kaj se je zgodilo z očetom, je pokleknil k njemu in na vse mogoče načine skušal priklicati nazaj odbeglo življenje, toda ves trud je bil zaman. In vsa nenadna bolečina sinova se je prelila v en sam opbupen krik:

«Oče!»

Trudo je vznemiril krik. Planila je od okna, se zavrtela in goltaje obležala na tleh. Telo, ki se je vilo v božjastnih krčih, se je prikotalilo do mrtvega očeta in obstalo. Komaj slišno grgranje je pričalo, da napad ponehuje. Tedaj je prišel v sobo bebasti Joža. Ko je zagledal čudno trojico na tleh, je odskočil in jell obupno tuliti:

«Uaaha, uaaha —»

Maks je vzdrhteval ko v vetru list.

Nekje na dvorišču je zalajal pes, zavil proti hiši in jel cviliti in zavijati, ko je prišel v vežo. Skokoma je bežal nazaj na dvorišče in jel z otožnim glasom naznanjati, kaj se je zgodilo.

Mladi Lendauer je gorel od groze in bolesti. Kakor v sanjah je dvtenil sestro ln io odnesel na posteljo. Ko jo je odel. se je zavedla in ga nekam zmedeno pogledala:

«Ali boš ti moj?»

Maksa je oblila mrzla zona.

«Truda,» je jeknil in jo pobožal po čelu, «ali me ne poznaš? Jaz sem Maks, tvoj brat!»

Dekle je gledalo in se smehljalo.

«Truda,» je ponovil Maks, «Truda, oče so umrli.«

»Ali res?« je vprašala s slabotnim glasom dekle. Potem pa:

»Kaj ne, da sem lepa?«

Maks se je obrnil proč in si otrl solze.

»Pojdi po sosede,« je dejal bratu, ki je še vedno stal na pragu. Sam se je vrnil k očetu, pokleknil in nemo tožil:

«Oj, kako rad bi menjal s teboj, moj oče!»

Tako je ostal sam pri mrliču, dokler se niso z dvorišča začuli koraki sosedov, ki so prišli mrtvemu izkazat zadnjo uslugo ...

XVI.[uredi]

Grdobe grde, paglave,
masti ste vredne leskave.

(Fr. Levstik.)

Kje bi našli vas, kjer ne bi šel važen dogodek od ust do ust, dokler ne bi bila novica znana zadnji koči? Vse, kar se zgodi, pa bodi bolezen, smrt, poroka ali sploh kaj takega, kar se ne dogaja na vasi vsak dan, ljudi zanima in jim nudi vedno sveže snovi za razgovore in razna ugibanja. Čim uglednejša in imovitejša je hiša, tem važnejši so vsi dogodki, ki se odigrajo v taki hiši.

Kakor drugod, tako je bilo tudi v Pobrežju. In ker je bila Gozdnikova hiša med najuglednejšimi, so se ljudje še posebno zanimali zanjo. Vesti, ki so se neprenehoma širile o Gozdnikovih izza tistega dne. ko je potepuh Foltan obljubil Maksu Lendauerju svojo pomoč, so bile tako vznemirljive, da v vsem Pobrežju ni bilo človeka, ki se ne bi bil zanimal zanje. Zbog tega je tudi Lola tedaj, ko ji je bil nemški Foltan naročil, naj razbobna novico o Lendauerjevi snubitvi, imela lahko delo. Treba je bilo samo reči:

»Spet izgubimo v Pobrežju eno dekle.»

Vsak se je zavzel: »Katero?« 

Lola pa:

»Ugani, če si za kaj!»

In eden in drugi je ugibal, a uganil navadno ni. Potem je pojasnila Lola:

»Gozdnikovo Mojco!« 

»Gozdnikovo?! Ali pride tisti Kranjec ponjo?«

In Lola je pomembno namežiknlla in se namrdnila:

»Kranjec?! — Kdo se meni zanj! Mojce bi bilo res škoda za takega rovtarja.« 

»Ej, zlodja, koga je pa potem vjela?»

Lola se je ponosno vzravnala:

»Nemško bo pela Gozdnikova Mojca! Na tako bogatijo pride in na tako strašno razvlako, da ji nikoli ne bo treba delati. Samo ukazovala bo in zapovedovala, delali bodo pa posli. Ja, tako se še nobena ni možila v Pobrežju!«

Ker je bilo preje raztrošenega po vasi o Mojci toliko zlih obrekovanj, so se ljudje sedanjim Lolinim govoricam posmehovali.

«Tista? Saj jo je že eden popustil!« 

»Ali pa ona njega.« se je odrezala Lola.

«In pa rekli so tudi, da —»

«Kaj?» je preteče vprašala Lola.

Dasi se njenega pogleda in njene grožnje ni bal niti kozji pastir, vendar ni hotel nihče izreči naravnost, da se je baje Mojca nekoč odrekla — detetu.

Svoj namen je Lolo seveda popolnoma dosegla. Vsa usta so bila polna nove vesti, ki se je širila kakor ogenj ob vetrovnem vremenu. Gozdnikova se moži, Nemca bo dobila, strašno bo bogata in na zemlji bo imela nebesa.

«Pa nebeško streho na hiši,« je pripomnil kak šaljivec, ki ga je trla zavist.

«In okna po obleki,« je pomagal drugi.

Tretji spet:

«Res se rado primeri, da se izleže kup beračije tam, kjer je preveč govorjenja o bogastvu.«

Tako je tedaj vedela za Lendauerjev prihod vsa vas, le Gozdnikovi niso slutili, kaj se jim obeta ...

Ko so ljudje zagledali smešno trojico: oba Lendauerja s Foltanom, je bilo naenkrat toliko smeha, da sploh ni bilo resne besede tisto nedeljo v Pobrežju.

«Foltan, nemški Foltan ji je preskrbel ženina!«

In kakšen je stari! Obir[6] nosi na hrbtu!«

«In ženin šele. ženin. Nos ko čukov kljun.« Na glavi mu raste predivo! Suh je pa tako, ko da bi same ščurke jedel!«

Dekleta so dajala duška svoji škodoželjnosti:

»Kdor izbira, pač izbirek dobi.«

In stari vdovci, ki radi reko kaj okroglega, so mežikali:

»Če valjaš, se napravi pa svalek! Saj je že videla Adama, so nekaj šušljali, ali ne?«

Spet je odgovoril razposajen smeh in mlad fantovski glas:

«Pa ne samo enega, ha-ha-ha!« — — —

Ko je tedaj proti večeru šla trojica k Štembalu, kjer je imela shranjen voz, in se potem odpeljala nazaj po Mojco, jo je opazovalo vedno dovolj čuječih pogledov, ki niso zamudili niti tistega imenitnega trenotka, ko so se snubci zvrnili in je Gozdnikov Janez jadrno odnesel v hišo, oba Lendauerja pa odslovil.

«Kaj je le neki prišlo vmes?«

«Eh, sporazumeti se niso mogli!«

»Misliš?«

»Gotovo! Če so ti Nemci res tako trdni, kakor se govori, ni to tudi nič čudnega. Gozdnik že ima nekaj, da bi pa kar z vevnico usipal, toliko pa tudi ni pri hiši.«

Tako so ugibali razni radovedneži in nestrpno pričakovali Foltana. toda tisti večer ga niso pričakali. Kakor smo že omenili, je moral možiček ostati pri Janezu, ki mu ie izprašal vest in dal nazadnje gorko odvezo.

Toliko več vernih poslušalcev je imel seve Foltan naslednji dan, ko ie enkrat odpravil Lolo na pot. Krenil je h kovaču Jernaču, ki je bil ta dan potepuha izredno vesel.

«No, Foltan, včeraj si bil pa med samimi imenitnimi ljudmi,« ga je nagovoril.

»E, revež je revež,« je skromno zavil potepuh oči, «še kadar človek hoče dobro, se zasuče narobe!«

»O, kaj boš govoril,« se je smejal kovač. «Saj si nekaj mešetaril.«

«Kaj bom mešetaril, ko ni da bi govoril!«

«Ali se niso nič zmenili?« je vprašal Jernač.

»Nič,« je dejal Foltan in jel razprezati novo mrežo zlobe: «Sem slišal, ko takole hodim po svetu, da bi se rad oženil bogat kmet. Saj ste ga videli, kaj? Čeden fant ali ne?»

«Čeden, kakor zrela kumara, kadar se že malo sfiži,« se je zarežal kovač.

«No, če ni lepote, je pa grunt in cvenk.« je dejal Foltan. »Ko sem slišal, da bi rad nevesto iz naših krajev, sem se spomnil brž Gozdnikove in sem mu nagovarjal. Res smo se potem pripeljali, da bi oče in fant videla in se zmenila, če bi kazalo. Še mene sta vzela prav v hišo s seboj. Pa smo govorili in govorili in je še nekaj časa tudi gladko šlo. Gozdnik se je sicer malo vil zaradi dote. toda Lendauer ni niti preveč pritiskal in se zaradi tega tudi ne bi bilo prav nič razbilo. Ali prišlo je nekaj drugega vmes ... Seve. tega jaz nisem vedel, sicer ne bi bil za ves svet govoril o taki nevesti.« je zvito lagal potepuh in govoril tako gladko, da bi bil kmalu verjel sam svojim lažem. kakor jim je zvesto verjel kovač Jernač, ki je komaj čakal, kdaj izve, zakaj se je pravzaprav tisto snubljenje tako čudno končalo.

«Povej no, kako je to bilo?« je vprašal potepuha in krepko pritisnil na meh.

»Mladi Lendauer je na vsak način hotel na samem izpregovoriti z Mojco, predno bi si segli v roke. Ne vem, kakšen spak mu je na-tvezel, kaj je Mojca že vse doživela. No, res sta stopila v vežo, pa se nista mudila niti toliko, kar je treba za en sam zategnjen petelinji klic, ko sta že prišla nazaj. Maks Lendauer je bil bled ko stena, Gozdnikova pa rdeča in objokana. ,Brez zamere,' je dejal Lendauer, ,povedati moram, da smo prišli zastonj.' Pa je naštel njene grehe kakor iz katekizma. In pri vsakem je vprašal Mojco: ,Ali je res ali ne?' In dekle je prikimavalo — huj, kakšne sem slišal!« 

«Beži no,» se je zavzel Jernač, «Ali res? Saj govorilo se je že mnogo o ti Gozdnikovi, pa nismo mogli verjeti!»

«Tak se je govorilo?» se je delal nevednega potepuh. «Ako bi bil jaz kaj takega vedel, ne bi bil hodil tja!»

In kovač Jernač je jel naštevati vse tiste klevete, ki jih je bil polagoma raztrosil o Mojci isti Foltan, ki je zdaj tako nedolžno poslušal dobričino pri nakovalu.

«Ako ne bi bil zraven,» je zaključil nazadnje potepuh, še sam ne bi verjel.»

Ko je tako vsaj za prvi hip dal duška svoji jezi, je odšel Foltan v Lolin brlog.

«Kovač bo že spravil besede med ljudi, saj jih dosti prihaja k njemu,» se je režal in sedel na peč, da bi premislil, kaj je treba ukreniti sedaj. Nikakor se ni mogel sprijazniti z mislijo, da bi moral dati slovo upu na bajto, ki jo je že takorekoč imel. In z bajto ženo. — Šment, Truda, dasi s svojo napako, je bila za človeka, kakršen je bil Foltan, še vedno izvrstna žena! ...

V svojem pričakovanju o razširjenju njegovih novic se ni Foltan prav nič zmotil. Kovač je komaj čakal, da je Foltan odšel, pa je skočil k svoji «stari» in ji povedal, kaj je novega. Kovačica je kar strmela in je že med moževim pripovedovanjem izbirala ruto in svež predpasnik, da bi potem lahko tem hitreje odšla na vas in postregla z najnovejšo in najzanimivejšo novico. Tudi kovač Jernač je vsem svojim obiskovalcem zvesto in nazorno povedal, malo pridodal in pobarval po svoje, da je na večer že govorilo vse Pobrežje, kako je Gozdnikova klečala pred tistim bledim Nemcem in ga za pet ran božjih prosila, naj se je usmili in jo vzame za ženo.

Tako je potepuhovo seme kalilo tisti dan, ko je Janez oddal na pošto pismo, v katerem je Foltan sam moral priznati, da je lagal. Medtem pa, ko je romalo to pismo proti Lendauerjevim, je hitelo s Kranjskega tisto, v katerem Francelj sporoča, da odhaja v Ameriko. Ko je Mojca dobila list in spoznala Franceljnovo pisavo, je vsa zadrhtela od veselja in od strahu.

«Morda je spoznal in izvedel, da sem nedolžna,» je premišljevala.

Hlastno je odtrgala ovitek in prebrala.

«V Amerjko beži, v Ameriko, a jaz tu mrem za njim,» je zajokala v neizmerni bolečini in se sesedla. Tako jo je potrlo osveženo gorje, da je bila bolj podobna mrliču nego živemu človeku. Ko pa si je malo opomogla, je skrila pismo v nedra in kakor omotena odšla iz hiše. Opazila sta jo dva človeka: Janez, ki je sedaj pazil na sestro ko na zenico svojega očesa, pa Foltan, ki se je bil odpravil iz Lolinega brloga na oglede, da bi spoznal, kako kali njegova setev.

Mojca je bita zavita v debelo zimsko ruto in se ni ozrla ne na desno ne na levo. Šla je naravnost proti olšju, ki raste v nižini ob Dravi. Ko je Foltan spoznal smer, je hušknil po bližnici, da jo je prehitel, medtem ko ie Francelj počasi sledil sestri v taki razdalji, da ga ne bi mogla spoznati, ako bi se površno ozrla nazaj. Mislil je, da gre h kakšni znanki in da se hoče kaj pomeniti z njo. Poleg tega je pa le še kljuval v njem nekak strah, ki mu ni pustil ostaviti sestre same. Foltan je izginil tako urno in tako spretno, da ga Janez ni niti opazil. Bilo je to pod noč, ko pozimi žde ljudje po hišah in nihče ne sili izpod strehe. Zato je bilo zunaj vse prazno in kakor mrtvo.

Čim bolj se je Mojca bližala olšju, tem hitreje je stopala. Sama ni vedela, kam gre in kaj hoče, le to je čutila, da ne more obstati doma. V grlu jo je davilo in srce ji je bilo v prsih, kakor da so mu naenkrat pretesne stene njegovega bivališča.

«Moj Bog,» je v mislih ihtela Mojca, «kako naj prenesem to gorje, ko vendar nikomur nisem storila nič žalega.»

Razpletala je svoje misli, rešilna ni bila nobena. Medtem je obstala pri Dravi. Niti zavedala se ni, da je že tako daleč, pa se je hotela obrniti in vrniti proti domu, ko jo nenadoma zagrabi Foltan:

«Če se nisi hotela k Maksu gret, pa se pojdi v Dravo hladit,» je srdito siknil potepuh in jo pahnil v reko.

«Pomoč, na pomoč,» je kriknilo prestrašeno dekle in skušalo priplavati iz vode, toda obila zimska obleka ni dovolila gibanja ne rokam ne nogam.

«Boš sedaj vedela, kdo je Foltan,» se je zarežal potepuh in zginil, še preden je mogel hlastniti po njem Janez, ki je v divjih skokih prihitel sestri na pomoč. Dokaj časa se je moral truditi, preden je spravil sestro, ki si Že ni mogla nič več pomagati, iz vode. Zadel jo je na rame in je odsopihal ž njo proti domu, kar so ga nesle noge. Vso pot je bil v skrbeh, da bo prinesel mrliča domov, šele doma, ko jo je položil na posteljo, si je oddahnil: Mojca je živela in je plašno gledala okrog sebe, ko so na Janezov klic prihiteli Starši in ostala družina.

»Foltan jo je pahnil v Dravo,» je kratko pojasnil Janez in poskrbel, da je bila Mojca čim prej rešena ledenomrzlih in razmočenih Oblačil ter zavita v toplo odejo.

XVII.[uredi]

Blagor mu, ki se spočije,
v črni zemlji v Rogu spi ...

Ko je Lola prišla na Lendauerjev dom, je bil stari Lendauer že pokopan. Maks je bil Jnedtem prejel pismo, ki ga je bil ono nedeljo Spričo Janeza in Mojce moral napisati Foltan. Zraven je bilo še pojasnilo, ki sta ga pripisala Janez in Mojca. Sporočila sta v njem Maksu, da njima je obema srčno žal, ker je moral nasesti takemu potepuškemu sleparju. Sicer Mojca Maksa spoštuje in ceni, njegova žena pa ne bi mogla postati nikoli in tudi ni nikoli mislila na to. Naj ji torej ne zameri, če mu govori tako odkrito. Laži ni vajena in bi mu ž njo tudi gotovo nič ne koristila. Kadar pa se bo ženil, mu želi vso srečo in tako nevesto, ki mu bo prinesla blagor in zadovoljstvo v hišo. Ona tega ne bi mogla, ker si ne more misliti sreče brez ljubezni.

Oba sta še naročila pozdrave očetu ter se na koncu še enkrat oprostila.

«To je res zlato srce,» je vzdihnil Maks, ko je prebral pismo. Da ga ni potrla nenadna očetova smrt, bi bil že odgovoril, tako pa je v svoji potrtosti odlašal. Nekako prijetna mu je bila v nenadni zapuščenosti misel, da se ga tam daleč nekje spominjajo srečni ljudje, pa se je bal zavesti, da je sedaj konec celo tiste namišljene vezi, ki ga je spajala in družila ž njimi. Sklenil pa je, da se pri prvi priliki zahvali, vošči srečo s Franceljnom in obenem tudi pove. kako nenadoma se je za vekomaj ločil od njega njegov nesrečni, a vendar njemu tako ljubi oče. Preden pa se je lotil pisarna, je prišla Lola, ki ni še nič vedela, kakšen udarec je zadel Lendauerjevo družino. Jela je govoriti sladko in s tisto nepremagljivo klepetavostjo, ki se zdi žalostnemu človeku najbolj odurna. Pravila je, kako ji je Foltan slovesno naročil, naj mu gre povedat, če hoče Mojco — brez dote.

«Saj denarja pri vas ne manjka,» je dejal Foltan, «deklet ko Mojca je pa malo, ali ne, gospod Maks?»

Lendauer jo je poslušal samo na pol. Ako bi Foltan takole vstal pred njim in mu govoril tako, bi ga lopnil, da bi mu takoj zastala beseda. Loli pa je dejal samo:

«Je že dobro, žena! Kar pojdite v božjem imenu, od koder ste prišli.»

«Kakor veste,» se je obotavljala Lola, «a meni se zdi, da vam bo še močno žal. Le pomislite, kako lepo bi lahko Mojca postregla vašemu očetu na stara leta —»

«Moj oče ne rabi nobene postrežbe —»

«Tega nikar ne recite. Jaz že vem, kaj je bolezen, kadar se človeka loti,» je sladko silila Lola.

«Tak dajte si dopovedati, da v grobu človek ne more zboleti,» se je razjezil Maks.

«Kaj so vam oče umrli?«

Maks je prikimal, Lola pa:

«Oh, Bog jim daj večni mir in pokoj in večna luč naj jim sveti, kako jih je škoda! O, Jezus in vsa nebeška tovarišija. tak umrli so!? Pa tak dober mož in tako pameten in premožen, pa še tako dobrega srca po vrhu! Se Mojca bo jokala, ko vem, da jih je imela rada. Jej, jej, jej, vse bo jokalo v našem kraju, ko jih je vse imelo rado, čeprav so bili samo enkrat pri nas! Oh, troštar sveti Duh, tako zdravi so bili, pa tako dobrega srca —»

Lolina ploha se vstavila, dokler ji ni dal Maks nekaj drobiža in še malo dobre popotnice.

«Kaj naj pa sedaj rečem in kako naj Foltan pove Mojci?»

Maksu se ni ljubilo prav nič.

«Kar recite Mojci, da ji želim vso srečo !n da naj mi nič nikar ne zameri. Povejte ji tudi, da mojega očeta ni več na svetu!»

Lola je še malo pojavkala, ko pa je hotela z darili oditi, jo je Maks le še pridržal.

»Počakajte, vam dam pismo s seboj!« je dejal.

Lola se je na tihem razveselila.

«Pa menda le ne bom hodila po praznem,» se je smejalo v njej.

Maks je sedel, malo pomislil in se lotil pisanja. Takole je napisal Gozdnikovi:

Spoštovana Mojca!

Prav hvaležen sem Ti za Tvoje odkritosrčno pismo. Odpusti mi prosim vse, kar sem Ti v svoji slepi ljubezni storil hudega. Vem, da si trpela zavoljo moje neumnosti in potepuhove zlobnosti. vendar upam, da mi Tvoje zlato srce ne vošči takega vračila, kakršno je bilo posojilo. Tepen sem že itak dovolj. Takoj po moji vrnitvi iz Pobrežja mi je nenadna smrt ugrabila ljubljenega očeta, ki že počivajo v črnem grobu, ko Ti pišem te vrstice.

Ker sem spoznal Tvojo res plemenito poštenost, Ti moram tudi jaz povedati nekaj, česar doslej gotovo še ne veš. Preden je tisto nedeljo, lansko jesen, prišel Franceli v Pobrežje, Ti je po Foltanu poslal pismo, ki ga Ti nisi nikdar dobila v roke, pač pa sem ga bral jaz. V svoji zaslepljenosti sem mislil in upal, da boš moja, ako zasejem razdor med Te in med Tvojega izvoljenca. V tistem pismu Ti Francelj ponavlja svojo ljubezen in Ti sporoča, da pride k Tvojim staršem prosit za Tvojo roko. — Vedno me je skrbelo, kdaj pride to na dan, a zdaj je naneslo tako, da Ti moram celo jaz sam sporočiti, kar sem nekoč tako grdo preprečil. Pisal bi tudi Bohinjčevemu, toda veruj mi, da ne morem, ker me je preveč sram.

Zdaj, ko veš to, boš gotovo razumela marsikaj. Zagotavljam Ti, da Te ne bom nikoli več nadlegoval, dasi do zadnjega diha svojega trpkega življenja ne bom nehal misliti nate.

Bodi srečna in odpusti mi. Pozdravi lepo tudi brata Janeza in ostale domače. Kadar boš v sreči ž njim, pozdravi tudi Franceljna in mu reci, da ga prosim, naj mi odpusti, ko sem ga hotel tako podlo varati.

Ker vem, da je to pismo prvo in zadnje, ki Ti ga pišem, Te še enkrat prav prisrčno pozdravljam. Bog Ti daj mnogo sreče, mnogo radosti, kot jo zasluži Tvoje zlato srce.

S takimi pozdravi se od tebe za veke poslavlja

nesrečni

Maks Lendauer.

S tem pismom se je Lola vrnila v Pobrežje, ne da bi bila vedela, kaj je pisano v njem.

XVIII.[uredi]

Ne vedel bi, kako se v strup preobrača
vse, kar srce si sladkega obeta ...

(Prešeren.)

Bolj ko se je bližal dan odhoda, bolj je bil Francelj potrt. Kakor divji je pohajal okrog, se ogibal doma in druščine in glodal, glodal — svojo bolečino. Bili so trenutki, ko si je očital, da se je prenaglil in da je ravnal narobe, toda kako naj zdaj to popravi? Ali naj gre in jame moledovati okrog Gozdnikove kakor otrok, ki se je v kesanju spomnil materinih dobrot? Ali se mu ne bi smejal ves svet!?

Ravnal je napak — to mu je bilo včasih čisto jasno, tako strašno jasno, da je kar gorelo v njem. Kje za božjo voljo pa bo šel pameten in preudaren človek poslušat kar prvega postopača in verjel njegovim klevetam. ne da bi se sam na en ali drug način prepričal o njihovi verjetnosti?! Le kaj ga je moglo zmotiti tisto nedeljo, ko je bil na Koroškem, da je popival s Foltanom, namesto da bi bil šel h Gozdnikovim in odkrito povedal, kaj hoče? ... Toda čemu razmišljevanje?! Kar je, to je! Nazaj ni več mogoče ...

Hodil je po gorah in razmišljal venomer isto. Kadar je krenil na vas, je hotel vtopiti svojo bolečino v žganju in je pil do besnosti. Gorje tistemu, ki bi ga bil v takih trenutkih kaj vprašal ali se hotel celo pošaliti z njim.

Ljudje so ga že poznali in so nekam mirno spoštovali njegovo gorje. Fantje so se ga najraje ogibali in tudi dekleta niso bila vesela njegove bližine. Dasi bi marsikatera rada bila mlada Bohinjčevka, se je potihoma le vsaka bala neznane tekmice z druge strani Karavank.

Tako je mineval čas Franceljnu in njegovim kakor na natezalnici. Mati je od žalosti lezla kar v dve gubi, oče pa se je vidno staral od dne do dne. Poleg lastne bolečine je Franceljna trlo tudi gorje, kakršnega je nehote povzročal staršem. Očital si je pogosto in stokrat na dan, da bo on kriv prerane smrti svojih roditeljev, vendar si ni mogel pomagati. Včasih se je trudil, da bi zaklenil in skril sam vase vse, kar se je godilo v njem, toda bilo je vse zaman. Komaj je naredil prijazen obraz, je že nehote zaškripal z zobmi in odšel z doma. Skozi solze ga je spremljal materin pogled, on pa je bežal, bežal k žganju, da bi našel pomoči. Ali tudi to je bilo zaman. Ko ga je jela zapuščati trezna razsodnost in se ga lotevati tista omotična brezbrižnost, kakršno povzroča zavžita pijača, se je sicer res često zasmejal in se razgovoril, toda vselej samo ob spominu na svojo nekdanjo srečo. Razvozljal se mu je jezik, celo zapel je včasi:

Čej so tiste stazice,
k' so včasih bile ...»

In ta in oni mu je pomagal:

Bom trav'co pokosil,
grmovje sežgal,
stezice bom zgladil ...»

Potem je pripovedoval kakor otrok. Govoril je o svojem dekletu, tako lepo In tako sladko je govoril, da so imeli pivski tovariši često solze v očeh, nazadnje pa je naenkrat bušilo vanj. Stresel se je, zavriskal in zarjul, pa je lopnil po mizi s pestjo, kakor da je sodnji dan. Nato se je sesedel, zaškripal z zobmi in godrnjal sam zase in preklinjal, da je bil vesel vsak. kdor je bil blizu vrat. Tako je obtičal na koncu navadno sam tam, kjer je pač bil. V spanju so ga morile včasih težke sanje, da je stokal in obupno, toda zamolklo in nerazločno klical na pomoč. Če je potem nenadoma planil iz sanj, se vzdramil in zavedel, da je obležal v žganjarni, ga je zaskelel v srcu občutek kesanja in sramu, pa je kakor poparjen odhitel domov.

Po taki vrnitvi je nekoč trdno zaspal. Naenkrat zagleda v snu odurnega močerada, ki se nerodno plazi proti njemu. Bliže ko mu prihaja, tem večji in odurnejši je, dokler ne prikobaca tako blizu, da ju loči komaj še par korakov. Tedaj se Franceljnu naenkrat zazdi. da ima močerad — človeško glavo! Gleda, gleda, toda čim dalje ogleduje, tem jasneje vidi, da ima golazen res čisto človeški obraz, popolnoma enak Foltanovemu. Francelj se prestraši, hoče krikniti, pa ne more, hoče odskočiti in se umakniti, toda noga se ne gane z mesta. Tedaj se golazen, ki je že velika ko človek, vzpne na zadnji nogi, kakor da hoče nekaj prositi. Res, po životu močerad, v obraz pa čisto cel Foltan, ki prosi in zdihuje in jadiknje. «Odpusti, odpusti, odpusti,» ponavljajo venomer spačena usta. Tedaj nekje zažari. Močerad-Fohan vzdrhti, Francelj se ozre in vidi, da gori nekje poslopje. Dima in plamena je že toliko, da ne more spoznati, kje in kaj naj bi gorelo, močerad pa še vedno stoji na zadnjih nogah in Foltanova usta z vedno naraščajočm strahom ponavljajo: «Odpusti, odpusti, odpusti!» Z vseh strani hite ljudje na pomoč, kriče. nosijo vodo in begajo križem ter se zaletavajo drug v drugega kakor ponoreli. Močerad s Foltanovim obrazom se zvija in drgeče, dokler se ne zakadi gruča ljudi proti njemu in ga med besnim krikom ne odplove s seboj.

«Ta je, ta,» kriče mali in veliki, stari in mladi, ženske in moški, vsi:

«Ta je, ta je, ta!»

Francelj ne more razumeti, kaj naj pomeni ta krik. Kakor prikovan strmi za njimi in vedno se mu še zdi, da čuje tisti obupno proseči glas:

»Odpusti, odpusti, odpusti!»

Tedaj nenadoma zagleda, kako skupina rok dvigne in zavihti močerada tako, da je glava obrnjena proti njemu, še enkrat vidi, da je to res Foltanov obraz, potem gruča ljudi zarjove In trešči močerada v ogenj!

»Jooooooj,« še sliši Francelj isti glas, ki je prej prosil odpuščanja, potem pa plane in se — vzbudi. Ves je poten od groze in precej časa se ne more prav razgledni. Ko pa spozna, da so bile vse le sanje! si otare znoj, vstane in jame zamišljen hoditi po sobi.

Pozno dopoldne je že, tisti čas, ko s polja gineva sneg in začne solnce spet dobivati Svojo moč.

Franceljnu je bilo tako nekam čudno, da se mu ni ljubilo prav nič. Premišljeval le nerodnosti minulega večera in sram ga je bilo. da se je tako razgalil pred ljudmi. Hote! se je obleči in oditi z doma kamorkoli, da bi se malo razvedril, ko je stopila v sobo mati. V rokah je držala črnoobrobljeno pismo in ga pomolila sinu. Tiho, kakor je prišla, je spet odšla, ne da bi bila počakala, kaj sporoča Franceljnu ta žalni list.

Francelj se je zdrznil in prebedel.

«Mojca,» — mu je boleče šinilo v misli, ko pa je zagledal pisavo, je bil že potolažen. Pisanje je bilo nemško, a pisal je — Maks Lendauer.

Dragi moj prijatelj!

Ootovo se boš čudil, ko prejmeš moje pismo. Ne zameri, toda nisem mogel drugače!

Najprej Ti sporočim, da mojega očeta ni več med živimi. Zadela ga je kap, ko sva se bila vrnila s poti. Joj, pa s kakšne poti. Sam sebi se studim, ko Ti to sporočam, toda čutim, da Ti moram povedati vse; kajti sicer bi Ti lahko sumničil ali celo zasovražil čisto nedolžne ljudi. Naj Ti torej v kratkem povem, kar sem Ti tako dolgo prikrival.

Kakor skoro gotovo veš, sem bil tako omejen in domišljav, da sem se bil zagledal lani v Gozdnikovo Mojco, dasi sem vedel, kako je z Vama. Foltan mi je pomagal in se trudil, da bi jo odvrnil od Tebe. Ko je mislil, da je to doseženo, je prišel k nam, pa smo se s pokojnim mojim očetom odpeljali snubit. In — doživel sem, kar sem zaslužil: sramoto! Tako so nas odpravili. da še zdaj zardevam, kadar mislim na tisto klavrno snubitev. Vsi so se nam rogali in tako so nas osmešili, da je bilo joj! Pomisli, tik pred hišo smo se zvrnili (tako je ukrenil Janez, Mojčin brat)! No, očeta je razburjenje silno potrlo. Morda je to celo pospešilo njegovo smrt. Jaz si bom vedno očital, da me je zadela taka strašna kazen samo zato, ker sem hotel zahrbtno opehariti in grdo varati poštenega prijatelja. Danes pač vem, da takega zlatega srca kot je Mojca, nisem vreden. Zato Te prosim, da mi vse odpustiš. Želim Ti srečo! Saj Ti si je vreden.

Tudi Mojci sem sporočil, kako sem Te hotel — okrasti zanjo. Ne zamerita mi, Tonem, pa sem se hotel rešiti. Zdaj, ko vem, da rešitve zame ni, mi je žal vsega.

Pozdravlja Te

Maks Lendauer.

Franceljnu se je kar iskrilo in temnilo pred očmi. Jel je begati po sobi in klicati:

»Mati, mati, mati!»

V glasu je zvenel smeh in jok, tista krčevita, skoro bolestna radost, ki včasih zazveni iz krikov blaznih ljudi.

Odprl je vrata, stopil v vežo in spet klical na ves glas:

»Mati, mati —»

Ko je Bohinjčevka vsa preplašena priletela k njemu, jo je jel objemati in se vrteti z njo po veži, da je bila revica vsa iz uma.

«Jejžeš, Marija,« je vzdihovala v smrtnem strahu. «zmešalo se mu je!»

Francelj pa je zavriskal:

»Mati no grem v Ameriko, ne grem, pa ne grem!»

Ko se je oprostila njegovega objema, mu je pritrdila:

«Vidiš, ljubi moj Francelj, sam Bog te je razsvetlil! Tako je prav! Kar doma bodi, pa bo! Pridni ima lahko povsod Ameriko!»

Med govorjenjem je previdno lezla proti vratom, da bi čim prej prišla na prosto in poklicala ljudi na pomoč; kajti bila je trdno prepričana, da se je sinu res omračil um.

Francelj je ponavljal:

«Ne grem v Ameriko, mati, ne grem!»

Hlastno je prijel ubogo ženico za roko in jo potegnil k sebi:

«Na Koroško grem!»

Mati je samo strmela, reči pa si ni upala nobene.

Ko se je Francelj nekoliko pomiril, je jel pripovedovati, kakšne vesele novice mu je prineslo črnoobrobljeno pismo.

«Jaz sem vedno upala,» se je vzradostila mati. «Bog bodi zahvaljen, da je tako!»

«Upali ste, rekli pa niste nikoli,» jo je med jsmehom podražil sin.

«Kako, ko si bil hujši od sršena,» ga je prijazno pokarala mati.

Še dolgo sta se menila in tudi oče je bil deležen tega veselja.

«Mladi svet ni bil nikoli pameten,» je modroval Bohinjec, «pa nikoli ne bo.»

«Potem pa mlad ne bi bil,» ga je dražil Francelj, a žena:

«Saj si bil ti ravno tak! Kar molči! Kar od mernikom bi bila morala Čepeti, tak si bil prvi čas.»

V prijetnem kramljanju so hitro minule nadloge. Vsa sveža in cvetoča je vstajala bodočnost pred njimi. Sklenili so, da odide Francelj v najkrajšem času na Koroško.

«Če te bo le marala, ko si bil tak,» ga je podražila mati. In oče:

«Da sem jaz ženska, bi ga ne hotel za nobeno ceno!»

Francelj je vrnil milo za drago:

«Če bi vi bili Mojca, bi se ne pehal za njo!«

Spet se je naselila radost v Bohinjčevo hišo. S podvojeno in potrojeno urnostjo so hitele Franceljnove roke. da nadomeste zamujeno. Vesela pesem je pričala, da je konec mrkih dni.

XIX.[uredi]

Pa sklenila bele je roke
in točila je solze.

Ko je bil tisti večer Francelj srečno otel Mojco iz Drave in jo prinesel domov, se je je lotila huda mrzlica. Vsa znamenja so kazala, da nastopi pljučnica.

Mati Gozdnica je prejokala noč in dan. Gozdnik je mrko gledal v tla, da bi zakril skrb in žalost, Mojca pa je bledla v vročičnih sanjah in govorila samo o Franceljnu.

«Bog ve, da sem nedolžna! Zakaj me sumničiš? Ali me tako slabo poznaš?«

In spet:

«Nikoli nisem mislila na nikogar, razen nate, Francelj ... Tistega Nemca, jaz —? Kaj pa misliš, za božjo voljo? No, kar preberi, saj je sam pisal in priznal. Če še zdaj ne verjameš, potem ni več pomoči.«

Tako je ponavljala venomer, dokler ni obnemogla.

«Mati,» je šepnil Janez, ko je sestra za trenutek zadremala, «jaz pa noj dem —»

«Kam?»

«Po Franceljna.« 

«Misliš?»

«Če je kamen, mora izpregledati —»

«Misliš?»

«Vem, da jo je imel rad in da jo ima še. To ni bilo kar tako mimogrede, mati.« 

Medtem se je vzbudila Mojca: «Kam greš, Janez? Počakaj no, da ti povem!»

Brat in mati sta jo tolažila in jo mirila, kakor sta vedela in znala, toda dekle je začelo jokati:

«Je že šel, je že šel. Še poslušati me noče, še toliko noče počakati, da bi mu povedala.»

Včasih se je potem popolnoma zavedla in preplašeno vprašala:

«Kje pa sem?«

«Doma si, Mojca, doma, pri nas,« jo je pobožala mati.

«Tako sem se bala —,« je trudno vzdihnila hči.

A Janez:

«Le nič se ne boj, Mojca, saj smo pri tebi.« 

Mojca ga je hvaležno pogledala in jela iskati njegove roke. Potem šepetaje:

«Ali ni bil Francelj tukaj?«

«Ne.»

«Pa se mi je čisto zdelo.« 

Brat se je sklonil k njej:

«Ali bi ga rada videla?« 

Mojca je zaprla oči. Izpod zaprtih vek so jele polzeti solze na razgreta lica.

«Samo enkrat,» je dahnila, «potem rada umrjem.« 

«Nič ne bodi žalostna,« jo je tolažil brat, «saj bo prišel.»

«On?»

«On, da!» je potrdil brat.

Lučka upanja je takoj razjasnila Mojčine oči.

«Kako veš?«

«Boš videla. Le potrpi, saj ti vse povem.«

Pa ji je jel praviti, kako mu je Francelj po nekom sporočil, da je izvedel vse in da mu je srčno žal, ker ji je delal krivico. Ako sme, pride —»

«Oh, saj ni res?»

«Zakaj mi ne verjameš, Mojca? Ali sem ti kdaj lagal?«

Janez, ki ni niti slutil, da govori glede Franceljna resnico, je govoril tako prepričevalno, da mu je naposled tudi Mojca verjela. In ta vera ji je vlila toliko sveže življenjske moči, da je bolezen ni mogla premagati. Od ure do ure se je bolnično stanje vidno boljšalo.

«Zdaj moram iti,» je dejal Janez materi. Gozdnica, ki je šele v tej bolezni popolnoma spoznala svojo hčer, je pritrdila:

«Le pojdi! Samo prosim te, podvizaj se! Saj veš, kako težko bo čakala.«

«Brez skrbi,» je dejal Janez in se je odpravil na pot.

Bilo pa je to jutro po tisti noči, ko so Franceljna mučile tiste težke sanje, ki si jih ni mogel razložiti in ko je dobil od Maksa pismo, ki ga je rešilo njegovega dolgotrajnega trpljenja.

XX.[uredi]

Hiša vsaka duri mu zapira,
skriva se ko zver po lesu plaha.

(Pr. Levstik.)

Ko je tisti večer Foltan uvidel, da ga je Gozdnikov Janez zalotil v trenutku, ko je pahnil Mojco v Dravo, je začutil, da je zaigral vse. Kakor besen je planil med olšje in bežal, kar so ga nesle noge. Izprva je nameraval kreniti proti domu, ko pa si je nekoliko opomogel in premagal prvi naval strahu, si je premislil. Zaskrbelo ga je, kaj bo, ko se vrne Janez domov in pove, kar je videl.

Med nizkim olšjem skrit je premišljeval na vse strani, ne da bi mogel najti rešilno misel. Tedaj se je spomnil Lole, ki jo je bil poslal k Lendauerjevim. Ako se ji ni pripetila kaka nesreča, mora biti ženska zdaj že doma. Njena pot pa je bila tako važna, da mora na vsak način govoriti z njo. Ako je prav razumela in dovolj spretno izvršila svojo nalogo, se je morda vrnila s tako veselimi novicami, da bo še vse dobro.

Ko je Foltan tako premišljeval, se je vzbudilo v njem novo upanje. Sklenil je, da se bo previdno splazil k Lolini bajti in vsaj pogledal, da li se je že vrnila.

Kakor je potepuh glede marsičesa imel ohlapno in kosmato vest, je bil vendar do tega večera vsaj enega greha prost: moril še ni nikoli. Sedaj pa —. Bog ve, kaj je z Mojco? Ali jo je v mrzli Dravi zalotila smrt, preden je priskočil Janez na pomoč? ... Plaho se je oziral Foltan na vse strani in vsak najmanjši šum ga je navdal z novim strahom. Zahreščal je sneg, dračje je zahrustalo, veja se je kje podrgnila ob vejo — Foltan pa je že bil prepričan, da so mu za petami ljudje, ki se hočejo maščevati. Kakor mačka se je potuhnil, prisluhnil in se jel spet polagoma plaziti dalje. Toda groza, ki ga je mučila, mu je priklicala vsak trenutek kaj novega pred oči, vedno hujše in hujše, dokler ni nenadoma zagledal pred seboj Mojce. Planil je kvišku, hotel zarjuti, bežati, toda noge so mu odpovedale pokorščino. Kakor klada je omahnil na tla in čakal, kaj se bo zgodilo. Korak, dva, še eden ... in še ... Prikazen ga je prijela za ramo:

«Foltan!«

Tedaj je šele po glasu spoznal, da ne stoji Mojca pred njim, ampak — Lola. Ne da bi bil vedel, se je priplazil na vas in čisto blizu bajte ravno v času, ko se je Lola vračala. Pri Gozdnikovih je bila spotoma oddala Maksovo pismo in je že vedela, kaj se je zgodilo z Mojco.

«Kaj si pa naredil?« mu je siknila, potepuh pa jo je samo gledal.

«Ti, Lola, ali si res ti?» se je naposled opogumil in se dvignil.

«Jaz! Pa kaj si naredil, pravim, a?« je hitela ženska. »Mojco si pahnil v Dravo. Ali »veš, da te bodo prijeli in zaprli?«

«Jaz — Mojco?« je zategnil Foltan. Potepuška narava je zmagala. «Ali se ti blede?« se je delal nevednega.

«Meni ne, ampak tebi se bo, ko te, bodo gnali vklenjenega ko razbojnika iz Pobrežja,« se je škodoželjno zasmejala Lola.

Foltan, ki se je zdel sedaj sam sebi že dokaj na površju, je zavil oči in vprašal:

«Mene?»

Potem naglo:

»Ali si bila pri Lendauerjevih?«

«Sem.»

«In —?»

Lola je na kratko povedala, kar je vedela novega.

Foltan se je zavzel:

«Ni mogoče. Kaj, umrl da je stari?«

«Že podpira zemljo z nosom,« je hladno potrdila Lola.

«In Maks?«

«No, tako.«

«Kaj se to pravi: tako?«

Lola je skomignila z rameni.

«Kaj se pravi?! Ne vem. Videla sem, da mu ni prav nič več na tem, no, na teh neumnnostih — ali kako bi že dejala?!«

Foltanu ni bilo Lolino govorjenje prav nič všeč.

»Pojdiva hitro v bajto, da se malo pogrejem. Potlej mi boš povedala bolj natanko,» silil potepuh in hotel dalje, Lola pa ga je zavrnila:

»V mojo bajto? Ne boš, prijatelj, dokler imaš tak madež na sebi! Da bi žandarji stikali pri meni in me mogoče celo odgnali. — Brrr, mi ne pride na misel! Saj sem ti povedala. Ti pa glej, kakor veš in znaš! Sam si skuhat, sam pojej!«

V Foltanu je zavrela jeza, vendar si ni tipal vzrojiti.

»Kaj si res taka?« je skušal z mehkobo.

»Sem, kakor sem. Po ječah se nihče rad se potika,« je menila Lola.

»Pa vendar,« je navidez preslišal Foltan, ali ti ni Maks nič naročil? Ali imaš kakšno pisanje?«

»Imela sem pismo,« je potrdila Lola, »pa sem ga oddala Gozdnlkovim. Tako veselje je bilo pri hiši, ko je Gozdnica prebrala pisanje, da ti ne morem povedati!«

Foltan se je stresel.

»Zdaj je konec za vselej,» ga je obšlo. S silnim naporom se je premagal, da ni zarjul in lopnil po ženski.

»Zakaj pa nisi meni prinesla pisma?« je očital Loli, »zakaj ga nisi dala meni?«

»Tebi?« se je čudila Lola. »No, ta bi bila lepa! Maks mi čisto natanko naroči, komu naj dam pismo, pa še plača me za to, jaz pa naj dajem tebi, ko vem, da ni tebi namenjeno!«

Iz njenega glasu je zvenela zlobnost ženske, ki je bila vedno vajena živeti tako, da so jo poniževali in teptali drugi, ki pa se ji je sedaj naenkrat ponudila prilika za poniževanje in teptanje drugih.

«Hoho, veš, Foltan, kar je prav, je prav!» se je zarežala in pomolila potepuhu figo pod nos.

«Midva sva že opravila,« se je jela odmikati od njega, ko je spoznala, kako je docela uničen in strt. »Hodi, kamor veš in znaš. Lahko noč!«

Kakor osemnajstletna mladenka je hušknlla od njega in kmalu je v vratih njene bajte zahreščal zapah. Ko je Foltan uvidel, da ga je zapustilo celo to izgubljeno bitje, je zaškripal z zobmi in odhltel nazaj proti Dravi.

«Ako ne pojde drugače, poličem sebi mesto tam, kjer sem ga bil hotel Gozdnikovi,« si je ponavljal v navalu črnega obupa. Ko pa je spet zaslišal šumeti Dravo, ga je zazeblo do kosti, pa si je premislil. Brez misli je taval po olšju in iskal zavetja vso dolgo, mrzlo zimsko noč ...

XXI.[uredi]

Odpiraj, dekle, kamrico,
saj veš mojo navadico ...

(Nar. pesem.)

Tisti čas, ko se je bil Janez odpravil s Koroškega na Kranjsko, se je podal na pot tudi Bohinjčev Francelj. Oba sta krenila isto pot: čez Ljubelj.

Janez je premišljeval: »Naj reče, kar hoče! ako je pameten in res kaj vreden fant, bo moral uvideti, kako po neumnem in po krivem je dolžil Mojco, čim mu pokažem Maksovo pismo. In če ga še pismo ne prepriča, ga bo prepričalo Mojčino govorjenje v vročici ...»

Francelj je premišljeval:

»Ako me je res imela rada, mi bo verjela, ko ji pokažem Maksovo pismo. Če ne bo v jela meni, bo lahko vprašala ljudi. Vsak otrok ji bo lahko povedal, kaj sem pretrpel ta čas ... Če ji vse to ne bo dovolj, potem —»

Dalje ni hotel misliti. Hitel je ko jelen in uiti čutil ni strmine, tako se mu je mudilo. Šele na Ljubelju, tam zadaj pri »Deutschpetru« [7] se je ustavil in zavil malo v hišo, da se okrepča. Čim pa je stopil v mračno sobo, se je zavzel:

»Ti?«

Skoro ni mogel verjeti lastnim očem.

»Ja, kaj si res ti tukaj, Janez?«

Gozdnikov, ki je bil malce pred Bohinjčevim prišel do gostilnice, ni bil nič manj iznenaden.

»Glej, glej,« je dejal, »koliko časa se že nisva videla!«

Segla sta si v roke. Vsakemu je bilo po svoje malo nerodno, vendar je ta nenadnost in nepričakovanost svidenja obema dokaj pomagala preko prve in najhujše zadrege.

»Hm,« je dejal nato Francelj, «tebe se pa res nisem nadejal tukaj.«

«I, veš,« je povedal Janez, «sem bil namenjen na Kranjsko.«

»Res? Jaz pa na Koroško,» je pripomnil Francelj.

Ko je bil na ta način prebit led, je delal Janez:

»Novico imam zate, pa ne vem, ali jo boš žalosten ali vesel?«

Francelj je hotel s svojo novico na dan in je hitro pomolil Gozdnikovemu Maksovo pismo. Janez je jel hlastno brati in je včasih glasno vzkliknil vmes. Na koncu je dejal:

«Pa nisi bil namenjen k nam?« 

«Prav si povedal,» je dejal Francelj in jel pripovedovati, kako je nekoč dal Foltanu pismo z naročilom, naj ga nese Mojci. V tistem pismu ji je sporočil, da pride v kratkem ponjo. Potem je res prišel, neko nedeljo je bilo, pa je izvedel, da ga je Mojca pozabila in da se meni s tistim nemškim Maksom.

«Nato mu je Janez pokazal pismo, ki ga je bila prinesla od Maksa Lola.

«Kako satanski so ljudje!« se je razsrdil Francelj. «In ne veš, kaj in koliko sem vse pretrpel zavoljo tega ta čas! Nikjer nisem imel več obstanka, nobena reč me ni veselila in celo dom sem hotel zapustiti in se podati po svetu.«

Janez je poslušal z nekakšnim posebnim zadoščenjem. Zadovoljen je bil, ko je iz Franceljnovega pripovedovanja spoznal, da je Mojca imela prav, ko je vedno branila svojega izvoljenca pred raznimi sumničenji.

«Pa bi se kar odpravila sedaj,» je dejal na koncu svojega pripovedovanja Bohinjčev, ki je bil vesel, da se je vse tako lepo izteklo, in je komaj čakal, kdaj zagleda Mojco. Janez ni ugovarjal. Tako sta bila kmalu spet na poti, oba vesela in zadovoljna, da bi bila najraje ukala.

«Kaj takega pa še ne vem,» je dejal Francelj, «da bi se kdo tako ženil —»

«Se menda tudi ne zgodi vsak dan,« je odvrnil Janez. Potem pa:

«Ne veš, kaj je Mojca vse prestala ta čas! Tako se mi je smilila včasih, da bi ji bil skoro želel smrt, če bi jo mogel tako rešiti trpljenja.«

Franceljnu je bilo težko in ni vedel, kaj naj bi odgovoril. Molče je korakal poleg Gozdnikovega in skoraj sram ga je bilo.

«Kar je, je! Za naprej bom pa že gledal, da bo drugače!« je dejal nazadnje in globoko vzdihnil.

«Če le ne bo prepozno,« je vzdihnil Janez.

«Kaj pa je?» se je prestrašil Bohinjčev.

«Saj boš videl!»

Francelj je obstal:

«Povej no; nekaj mi skrivaš?!« 

Po kratkem obotavljanju je povzel Janez:

«Ko je Foltan videl, da se mu zadrgujejo vse mreže, ki jih je razpregel za druge, se je hotel maščevati — ali kaj, sam ne vem. Pahnil je Mojco v Dravo in —»

Francelj je prebledel:

»Foltan — Mojco!? In sedaj?»

V groznem pričakovanju mu je podrhtevala vsaka mišica na obrazu.

«Komaj, komaj sem jo rešil!« 

Francelj si je oddahnil. Potem ga je zaskrbelo:

«Ali bo le še hotela sedaj sploh kaj slišati o meni po tolikerih bridkostih?«

«Misliš, da bi se bil jaz drugače kdaj podajal k tebi na pot, če ne bi vedel, da —»

Francelj ga je hvaležno pogledal, Janez pa je nadaljeval:

«Dobila je pljučnico, pa upam, da ne bo nič hudega. Ali v vročici je ves čas govorila samo o tebi. Klicala te je in ti pripovedovala ...»

Glas se mu je zatikal, ko je naposled koncil:

«Ako bi jo bil Bog vzel k sebi, bi umrla s tvojim imenom na ustih!« 

Bohinjčevegai je pretreslo.

«Upam, da je najhujše že minilo,» je dejal Janez.

«Potem se pa le podvizajva!« je hitel Francelj in pospešil svoj korak.

Hodila sta naglo; kajti pot je bila še dolga. Vas za vasico sta ostavljala za seboj, toda noga le ni čutila nobene utrujenosti. O vseh podrobnostih sta se pomenkovala, o vseh takih malih dogodivščinah, ki se jih človek spominja samo v izrednih trenotkih.

Ko sta naposled proti večeru prispela v Gozdnikovo hišo, se je Francelj komaj zadrževal, da ni ukal in jokal od radosti.

Čim ga je Mojca zagledala pred seboj, je vzplulo v njej:

»Francelj, Francelj!«

Potem so jo oblile solze, tiste sladke solze radosti, za kakršno ni izraza. Francelj ji je segel v roko:

»Mojca! Saj ne boš huda?«

Dotaknil se je z ustmi njenega razgretega čela, potem pa ji je sedel nasproti In je videl in slišal samo njo, edino njo na svetu. Pozno v noč sta govorila, joj, ko sta si vendar imela toliko povedati! In vsaka njena beseda je bila zanj uteha in vsaka njegova beseda je bila zdravje zanjo. In vsa hiša je bila vesela ...

Tako sta praznovala Francelj in Mojca svojo zaroko ...

XXII.[uredi]

Ko je Foltan spoznal, da je zdaj vse zavoženo in da so razkrite vse njegove spletke in vsa tista zlobnost, ki jo je trosil med ljudi, se je silno zbal. Začel je razmišljati svojo neveselo bodočnost in iskati izhoda, toda brez uspeha. Edino, česar se je lahko nadejal, je bila — ječa. Ob tej misli ga je kar zazeblo. Zdaj, ko je imel vse tako lepo napeljano, ko je bilo vse preskrbljeno za brezskrbno življenje na stare dni, zdaj naj gre med štiri stene in naj v tisti zatohlosti za zamreženimi okni premišljuje minule dni in dela pokoro. Zakaj neki?! Kaj je pa zagrešil takega? No, če je hotel Maksu preskrbeti primerno nevesto — ali je to že tako hudo?! ... Seve, nase je mislil tudi zraven. Kdo pa ne bi?! Saj pravijo, da je še Bog najpreje sebi ustvaril brado ... Da ni bilo tistega šmentanega Kranjca vmes, tistega prevzetnega Franceljna, bi bilo vse dobro ... Vrag ž njim! Ali ga je bilo treba?!

Kakor je premišljeval, mu ni kazalo prav. Da sem mogel biti tako neumen in siliti dekle, naj se koplje pozimi v Dravi! ...

Res, to ga je peklo in grizlo, ne morda zato, ker mu je bilo žal Mojce, ampak zbog tega, ker se mu ni posrečilo, kar je nameraval. Ako bi bila Mojca odplavala po Dravi in tako končala svojega življenja dni (— tako je sklepal Foltan —), bi čisto lahko prepričal Maksa, da si je vzela življenje samo zaradi

njega. Natvezel bi mu bil, kako ga je ljubila in hrepenela po njem in kako so ji branili starši in Janez, njen brat. — No, Maks bi bil moral verjeti, saj mrtvi ne govore ... Tako bi Foltan lahko dokazal, da je svojo nalogo v polni meri izvršil, pa bi tudi smel tirjati plačilo: Maksovo sestro Trudo in bajto in za par goved sveta ... A zdaj — mesto vsega tega ga čaka žandar in birič in arest.

Sklenil je, da pojde kam daleč proč, kamor ne bo segel glas o njegovih delih. Toda kam naj se obrne? Na eni strani bo prežal nanj Maks, na drugi Francelj. Prizanašal mu ne bo ne eden ne drugi. In kakor se obrne, mu bo za petami žandar in birič in arest ...

Tako se je klatil nemški Foltan po samotah noč in dan in premišljeval ter koval, pa spet sproti podiral razne načrte.

Bolj ko je mislil, huje mu je bilo.

«Če prav premislim,« je dejal, «je vse moje nesreče kriv prav za prav le tisti salabolski Janez. Da ni bilo njega, bi se bilo dekle že dalo nagniti, kakor bi bilo treba. Še iz Drave ne bi bilo Mojce nič več, da ni bilo Janeza!»

Ob takih mislih se je ves gnjev zostril proti Janezu.

«Če jaz nimam nič, pa še ti ne imej!» je sklenil Foltan in se trdno odločil za maščevanje.

Bilo je na večer tistega dne, ko je Francelj po tolikem času prišel spet v Pobrežje. Medtem ko so se Mojci z njegovim prihodom vidno vračale izčrpane moči in so vsi Gozdnikovi uživali njeno novo srečo, se je plazil potepuh Foltan okoli hiše, oprezoval in čakal ugodnega trenutka. Kakor maček je bil na preži in se skrbno oziral okrog, če ni morda nepoklicanega človeka v bližini. Opazil ni nikogar; kajti vladala je neprodirna tema. Par korakov predse ni človek ločil nobene sence. Vse je bilo tiho, le iz Gozdnikove hiše je brnelo zadovoljno kramljanje, poživljeno; včasih še z veselim in brezskrbnim smehom. Foltan je spoznal, da se smeje že tudi Mojca.

«Le čakaj, golobička, ti že preženem smeh,» je siknil v blaznem srdu in hušknil proti hlevu. Skril se je za vogal, se zavil v cunje in pod njimi — posvetil. Potem je zavihtel nekaj proti strehi, zbežal drugam, ponovil isto na treh, štirih, petih krajih ... Nato še pri hiši ... Kakor strela je švigal sem ter, tja in se nazadnje skril na vrtu, hiša in gospodarska poslopja pa so se jela kaditi in so se kmalu posvetila v plamenu.

Ko je Foltan videl, da je njegov načrt izvršen, je hotel pobegniti, toda na vrtu je na« enkrat obstala pred njim Lola:

«Kaj si naredil!?»

Foltan jo je hotel pahniti od sebe in zbežati, toda babše se ga je oprijelo kakor s kleščami. Lola je bila namreč izvedela, da je prišel Francelj v Pobrežje, pa jo je premagala radovednost. No, potovka mora vedeti vse, ako hoče, da ji gre dobro. To je Lola vedela in je sklenila, da pojde zvečer pod okna poslušat, kaj se menijo pri Gozdnikovih. Taki pomenki, hm, to niso mačje solze. Zjutraj jih raznese po vaseh. Kamor pride, povsod jo bodo veseli in povsod bo od tega veselja kanilo tudi zanjo kaj malega. Jajček, malo mokice, malo zabelice, kak grošek ali kaj podobnega bo že. No — in človek ne sme biti izbirčen, ko pride vse prav, kar je pošteno zasluženega.

Tako je sklenila Lola in odšla pod noč proti Gozdnikovi hiši. Ko pa je hotela stopitii pod okno, se ji je zazdelo, da nekaj šviga okrog oglov. Zato je v loku krenila na vrt in hotela počakati, da se neznanec odstrani. Ko pa se je potem posvetilo na strehi, je v medlem svitu takoj spoznala Foltanovo postavo.

«Če so mi že novice ušle, mi pa ti ne boš,» je sklenila in hlastnila po potepuhu, ko je hotel zbežati.

«Nič se ne opletaj,» je dejala in se ga še bolj trdno oprijela, «za ves svet te ne izpustim!«

«Baba, beži z mano. če hočeš sama sebi dobro!» jo je zrotil potepuh, a Lola se je zasmejala:

«Kakopak! Saj mi ni nič hudega! Kaj bom bežala!?»

«Potem me ousti!» je renčal potepuh.

«Še tega se manjka! Saj me ne trka luna! Kdo pa bi bil kriv požara, če ne jaz, ako me samo dobe tukaj. Kar lepo počakaj!»

In začela je kričati na ves glas:

«Ogenj, ogenj! — Na pomoč! Pri Gozdniku gori! — Na pomoč! Na pomo-o-o-o-oč! — Foltan je zažgal!»

Potepuh je besnel. Bil je z rokami in z nogami, grizel, praskal, suval in hropel, toda Lola je bila ko klop. Vedno iznova je zategovala:

«Na pomo-o-oč! Nemški Foltan je zažgal! — Gori, gori! — Na pomoč!»

Kmalu se je začelo beganje. Gozdnikovi so planili iz hiše, begali, vpili in gasili, kakor so vedeli in znali. Z dolgimi drogovi so pulili gorečo slamo s streh, drugi so gonili živino iz hleva, drugi spet vlačili obleko iz hiše. Vmes pa jok, klicanje, kriki — pravi sodni dan.

Francelj je hitro napregel in pripravil na vozu posteljo, kamor je položil [nejasno]

«Odpelji jo na varno,» je sunkoma ukazal njenemu mlajšemu bratu, sam pa se je urno lotil gašenja.

Medtem so od vseh strani hiteli ljudje na pomoč, toda ogenj je vzplapolal više in više.

«Kdo je zažgal?»

«Kako je nastal ogenj?»

«In kar na dveh poslopjih hkratu?»

Vedno bolj razsrjeni in hripavi so bili glasovi, ko so povpraševali po požigalcu, toda šele čez dolgo je nekdo začul Lolo, ki je komaj še hropela:

«Foltan, nemški Foltan je zažgal.»

Gruča je navalila v smeri, od koder je bilo čuti glas in našla na tleh dvoje zveriženih teles, ki sta se valjali kakor v božjasti. Foltanu se je namreč posrečilo, da je Loli izpodnesel noge. Ženska je padla, a je pri tem potegnila tudi njega s seboj. Z levico jo je zagrabil za vrat in jo začel krčevito daviti, toda Lola ni odnehala dokler se ni privalila do njiju gruča razjarjenih in srditih ljudi.

«Kje je, kje?»

Nekdo ga je zagrabil, Foltan pa je grizel ko zver.

«V ogenj ž njim!» je zakričal ogriženi in lopnil potepuha s pestjo po glavi, da se je kar opotekel.

«V ogenj, v ogenj, drugače ne bomo nič pogasili!« je odmevalo med množico.

«Na ogeni s požigalcem!»

Foltan, ki je slišal vse to, je tulil ko ranjen volk:

«Saj nisem, nisem jaz. Ali slišite, ljudje, za božjo voljo, saj nisem jaz zažgal!»

Poslušal ga ni nihče. Od ust do ust je odmeval en sam klic:

«Na ogenj s požigalcem!»

Kakor klešče so ga držale trde roke, da se ni mogel niti ganiti. Okrog njega je nastala nenadoma taka gneča, da se je Lola komaj pobrala na noge. Kakor z valom je odšel Foltan proti goreči hiši. Dvakrat, trikrat so ga krepko zavihtele mišičasti roke, pa je že ležal v plamenu. Samo enkrat je še divje zarjul, potem ni bilo nič več glasu.

Vso noč so gasili, ko pa se je nasmehnilo hladno jutro, je štrlelo v zrak ožgano tramovje in okajeno zidovje. Kakor izgubljeni so tavali Gozdnikovi okrog pogorišča.

Francelj je odšel k Mojci, ki je ležala pri Štembalovih. Ko je stopil v sobo in zagledal njen objokani obraz, jo je potolažil:

«Nič ne žaluj! Samo da smo tebe rešili. Drugo se že da kmalu vse popraviti!»

Dekle je vzdihnilo:

«Kaj boš zdaj z menoj, ko sem reva!»

Pa je zopet zaihtelo.

Francelj pa:

«Bodi reva — pa si moja!»

In je skril v svoje dlani njeno razgreto in s solzami orošeno ročico ...

Ko se je nesreča raz.vedela po okolici, so; vsi pomilovali Gozdnikove, Lola pa je poskrbela tudi za to, da so vsi ljudje izvedeli, kakšno zlato srce ima Gozdnikova hči: kaj vse ji je bilo na ponudbo in čemu se je vsemu, odrekala in koliko je pretrpela krivic in natolcevanja, da je mogla ostati zvesta svojemu izvoljencu. In kdor je slišal Lolino povest, je dejal:

«Le povej Gozdniku, da ne bo sam, ko bo začel popravljati!»

Pa je eden ponudil to, drugi ono, tako da je bilo kmalu vse zaceljeno.

»Mizaril bom pa jaz,» je dejal Francelj. «Samo toliko grem domov, da povem, če ne, bodo pri nas v skrbeh.

«Zdaj naju ne loči nič več na svetu,« je dejal, ko se je poslavljal od svoje neveste. Mojca ga je hvaležno pogledala in iz oči ji je kanila na njegovo krepko roko solza brezmejne radosti.

«Pridi kmalu,« je dahnila in se ga oklenila.

«Nič se ne boj!« je dejal Francelj in odšel, ponosen ko kralj. Nikdar se mu ni zdel svet tako lep kakor tisto uro. In hitel je, da bi se mogel čim preje vrniti. Tako velika je bila sedaj njegova sreča ...

XXIII.[uredi]

Čas je po onem žalostnem dogodku mineval s podvojeno naglico; vsaj Gozdnikovim se je zdelo tako. Komaj je ozelenela pomlad, je jela na pogorišču rasti nova hiša, ki je bila ponositejša od prejšnje. Kdor je mogel, je na kak način pomagal, tako da Oozdnikovi na vse zadnje niti niso dosti občutili udarca, ki jih je zadel s požarom. Francelj, ki se je bil vrnil, kakor je bil obljubil, je pomagal na vso moč. Šele pri tej priliki je Gozdnik prav za prav uvidel, kakšnega moža bo dobila njegova hči. Delo mu je izdalo več nego trem drugim! In kar je naredil, je bilo tako rekoč za vekomaj. In Gozdnik, dasi ni rad hvalisal, je večkrat pripomnil kakemu sosedu:

»Res je bilo hudo, kar smo vse morali prestati pri nas, zdaj sem pa le vesel, da je prišlo tako. Takega fanta kot je Francelj, še nisem videl doslej.«

Mati Gozdnica se je vidno pomladila tiste dni. Dasi je imela vedno polne roke dela in polno glavo raznoterih malih gospodinjskih skrbi, je bila vendar neprenehoma dobre volje, da se ji je kar samo smejalo.

«Oh, saj pravim no,» je hitela večkrat, «samo da se izkaže pravica, pa je vse dobro.«

Franceljna je negovala ko svojega lastnega sina. Če je le količkaj dopuščal čas, je stopila k njemu in z božajočimi pogledi spremljala njegovo delo.

Kadar je Janez zvečer sedel s Franceljnom pred hišo in jima je topli poletni veter sušil pot, je omenil večkrat:

«Joj, koliko ovinkov mora prehoditi človek, preden pride na svojo ravno pot!«

In Francelj je z nekakšnim trpkim ponosom potrdil, da pač že mora biti tako. Potem pa veselo:

«Samo da je minilo, pa naj je že bilo karkoli!«

In njegove oči so že med govorjenjem iskale Mojco, kdaj pride in prisede. Ko je naposled res prišla, je Francelj kar ostrmel, dasi se mu je večer za večerom ponavljal isti prizor. Sicer je dekletu zapustila bolezen in prestano trpljenje nekakšne svojevrstne sledove, ki pa niso mogli zmanjšati Mojčine lepote, ampak so jo še povečali. Obraz, ki je bil preje ko mleko in kri, je bil zdaj nekam bledejši, zato pa toliko nežnejši. Iz oči, ki so se preje iskrile ko rosa v solncu, je sedaj odseval blagodejen mir: blagoslov pokojnega poldneva.

«Kako je vse to čudno na svetu,« je dejal Janez, ko je sestra prisedla. Mojca pa: «Jaz sem vedno verjela, da bo tako.«

«Pa nisi nič dvomila o meni?« je večer za večerom isto ponavljal Francelj.

«Kako, ko sem te pa imela rada?» je v veselem začudenju priznavala Mojca.

In Francelj potem:

«Oj, ti moje zlato srce! Kar sram me je, ko pomislim, koliko gorja sem ti povzročii!«

«Kaj te bo sram?! Ali sem ti kdaj rekla kako žal besedo?« ga je zavrnila Mojca in mu z ljubeznivim pogledom povedala, da mena ljubezen in njena sedanja sreča odtehtata vso trpko minulost, ki naj bo pozabljena na vekomaj.

O Maksu so govorili le redkokdaj. Vsi so bili prepričani, da je njegova usoda tak dovolj trpka, zato tudi pri njem ni nihče mislil na maščevalnost. Na tem jasnem nebu sreče je bil spomin nanj samo majhna, megličasta pegica, ki je oko skoro ne opazi.

Še nekoga niso nikdar omenjali. To je bil potepuh — nemški Foltan. Kakor je bilo čudno njegovo življenje, tako je bila strašna njegova smrt. Zlo je sejal, zlo mu je vzklilo, da je moral izginiti brez sledu — — —

Slednjič je bila nova Gozdnikova hiša dokončana. Tedaj je dejal Francelj Gozdniku:

«Zdaj smo končali in me ne potrebujete več. In tudi Mojce vam ni več treba.«

«Glej ga, glej,« se je smejal Gozdnik, «ta je pa dobra. Kako neki veš, da nam Mojce ni treba.«

«Ker mora biti moja!« se je odrezal Francelj ...

In mnogo veselja je bilo tisti dan. Zmenili so se vse, kar je bilo treba, a čez tri tedne — proti koncu julija, — je bila svatba. Prišla sta tudi Franceljnova roditelja in radost tistega dne je bila vsem najlepše plačilo za gorje, ki so ga morali pretrpeti. Med ponosnim ukanjem so spremili svatje naslednji dan srečni par na Franceljnov dom, ki je praznično ovenčan čakal, da sprejme pod svoj krov novo gospodinjo, Gozdnikovo Mojco in njeno — zlato srce.

*

Minila so leta po teh dogodkih. Pri Bohinjčevih sta že tekala okrog hiše mali Franceljček in zala Minkica, medtem ko je Janezek še v povojih klical Mojco: «Mam — mam — mam —»

Družina je živela v sreči in zadovoljnosti. O velikem šmarnu pa so hodili leto za letom vsi na Brezje, kjer je bil Francelj obesil na steno Marijine kapelice pozlačen srček, ovit z Mojčinimi mehkimi lasmi. Marsikak romar, ki je iskal na tej božji poti pomoči, je opazil tisti skromni spominček človeške hvaležnosti in zaman ugibal o njegovi zgodovini. Jaz pa nisem miroval, dokler je nisem izvedel in zapisal, da ne bo pozabljena.

  1. Običajen izraz za slovenski del Koroške.
  2. Vindiški (windisch) = nemški izraz za slovenski. V obmejnih in narodno mešanih krajih ima izraz navadno žaljiv pomen. Često pa ga preprosti Nemec rabi tudi brez zle misli in hoče s tem označiti Slovenca na Koroškem v nasprotju z onim s Kranjskega.
  3. Na Koroškem pravijo: »Dekle se vda«, t. j.: se moži.
  4. Svoveniji, tudi sovenij = slovenski.
  5. Izraz za slovenski del Koroške. Nemško: Unterland.
  6. Gora na Koroškem.
  7. Izgovori: Dajčepter (znana gostilna ob cesti čez prelaz Ljubelj).