Zlato srce (Domoljub)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zlato srce.
Anonimno
Izdano: Domoljub 19. junij 1890 (3/12), 126—128
Viri: dLib 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Grofu Braskiju porodil se je l. 1717 v Čezeni sin, ki je bil krščen na ime Ivan Angelo. Bil je otročjim letom odrasel blag mladenič in njegovo največje veselje je bilo, da je kot šolar v počitnicah hodil po gozdih, travnikih, po polji, kjer je nabiral cvetice, trave, žuželke, metulje, znamenite mahove, kamne, sploh kar ga je zanimalo. Imel je doma lepo tako zbirko, ki mu je napravljala največje veselje.

Nekega dne hodi s prijateljem svojim Karlom po okolici ter pride prav blizo neke pol podrte koče; glasen jok čuje se iz podrtin. Mladeniča blagih src, ne vajena pretresljivega vzdihovanja, urno vstopita v kočo. Ondi zagledata ženo, sestradano do kosti.

»Kako sta k nam zašla, mlada gospoda, pravi kočarica ter si briše solze iz oči. Ali sta se izgubila?«

»Ne, pravi Braski, slišala sva glasno jokanje in prišla sva pozvedet, ali bi vam ne mogla pomagati v potrebi; morda imate kakega nevarno bolnega v hiši?«

»Ne, mladi gospod, mi nismo bolni, pač pa smo zelo nesrečni. Moja hči namreč joka za svojim možem, ki je bil porok za svojega tovariša, a ker ta ni mogel plačati, moral je zanj v ječo, dokler se denar ne povrne. Mož pa je bil edin pri hiši, ki nam je sproti zaslužil za živež, zakaj jaz sem stara in onemogla, hči pa ima s tremi majhnimi otroci dovolj opraviti; najhuje nama je za nedolžne stvarce, ki morajo lakoto trpeti in ne vedó zakaj. Danes še nismo ničesar vžili in lačni smo morali kričeče otroke položiti počivat. To je pač najhujše za materno srce! — Oh in vendar je toliko ljudi, ki imajo vsega dovolj; nikoli sicer nisem nikogar zavidala, toda v takih bridkostih človeka zapusti potrpežljivost ... toda kaj govorim? Mora že tako biti. Bog že vé, zakaj toliko trpimo.« — Mlada naša znanca sta mirno poslušala zgovorno starico; vedela sta, da ji dobro dé s potožbo olajšati si srce. Predno se ločita od koče, položi Karlo nekaj denarja na mizo. »Mi študentje sicer nismo bogati,« pravi Karlo, »vendar potrebnega kruha si bote s tem že kupili.«

»Bog vam povrni, mladi gospod,« kličeta hvaležni stara in mlada mati. Braski je stal pri prijatelju in videlo se mu je, da je v zadregi; denarja ni imel pri sebi in bolelo ga je, da ne more nič pomagati v toliki sili. — »Koliko pa more vaš mož plačati, da se odkupi,« vpraša pri slovesu Braski.

»Oj to je veliko denarja, celih 500 gld. našega denarja. Toliko sevéda nam ni mogoče nabrati, in zato tudi nimamo upanja, da bi moža dobili iz ječe.«

»Le potolažite se, uboga žena,« reče grofic, »bo že Bog poskrbel za vas in vse prav vredil, vzdihov nedolžnih sirot Bog gotovo ne bo preslišal.«

Braski je bil na potu zeló razmišljen in ni odgovarjal svojemu prijatelju. Kaj je pač mislil? Bil je že mrak, ko sta se vrnila domov.

Drugo jutro gre grofič Braski zgodaj od doma. Težka bila je ta njegova pot, ponujat je šel svojo dragoceno zbirko gospodom, ki sojo sicer brez vspeha kupovali od njega. Rad je imel zbirko, a ljubezen do uboge družine je še veliko večja; zato hoče prodati sebi najljubšo zbirko ter odkupiti po nedolžnem zaprtega očeta. Kmalu dobi 500 gld. za zbirko in vesel hiti proti koči.

»Že zopet tukaj, mladi gospod?« vpraša razveseljena stara mati prišlega grofiča.

»Pomagati vam hočem. Tu imate denar in odkupite vašega jetnika, da družina zopet dobi svojega rednika.« S temi besedami stisne Braski denarnico ženi v roke ter zbeži iz koče. — S tresočo roko odpre stara mati denarnico.

»Pet sto denarjev,« zakliče mlada žena, »ravno toliko, kolikor treba, da odkupimo Antona!« — Stari materi pa se vse to čudno dozdeva. Toliko denarja da bi imel tak mlad človek? In zakaj je tako urno zbežal. Kaj, ko bi ga bilo sočutje premagalo, da je denar celo vzel doma ali kje drugod?

»To je skušnjava!« pravi poštena in skrbljiva starica. Denarja se ne dotaknemo, dokler ne zvemo popolne resnice.« Pri tem je ostalo.

Dva dneva sta od tedaj minula. Karlo, prijatelj grofičev, ta dan tudi pride obiskat z darilom ubogo družino. Prihite mu domači nasproti in stara mati mu reče:

»Prav, da pridite; kdo pa je vaš mladi prijatelj, ki je zadnjič prišel z vami?«

»To je grofič Braski, blag mladenič,« odvrne Karlo.

»Ali bi bili toliko prijazni, nadaljuje mati, da bi njemu ali staršem izročili to-le denarnico? Preveč je denarja, da bi si ga upala vzeti od tako mladega gospoda.«

Karl je osupel pri teh besedah. Tako blag je torej moj prijatelj, pravi sam seboj, toda kje bi bil dobil toliko denarja? Zbirka njegova je sicer še več vredna, toda te gotovo ni prodal, zakaj pri njej je bilo vse njegovo veselje.

»Le brez skrbi spravite denar prijateljev, reče Karl materi; zakaj on je bogatih starišev sin in pošten, gotovo je denar dobil po poštenem potu.

»Oh, mladi gospod, pravi mati, ko bi le res tako bilo, to bi bile za nas nebesa.«

»Na mojo odgovornost,« reče Karl, »smete takoj v mesto, da odkupite očeta iz ječe; ondi v mestu se bo vse pojasnilo.«

Čutil začudenja in veselja nam ni mogoče popisati, ki so navdajale poštenega Martina, ko ga je žena oprostila. Jetnik je bil vrle postave, nekdaj vojak in na obrazu nosil je proge vsekanih ran. Ni mogel skoro verjati, da je prost in še bolj se je čudil, po kako nenavadnem potu da je oproščen; zahvaljeval je Karla in komaj mu je ta dopovedal, da ni on tega storil, marveč njegov prijatelj grofič Braski.

Skupno gredó k grofiču iu Karl mu šaljivo reče: »Ivan, pripeljal sem ti kupce za tvojo dragoceno zbirko, kje jo imaš, da jo pregledajo.«

Grofič precej spozna, da se je stvar razznanila; obraz se mu nekoliko stemni, želel je, da bi to skrito ostalo, zato reče:

»Pustimo to, kar sem storil, velevala mi je krščanska dolžnost.«

In o tem niso več govorili; a zvedela je vendar le za to tudi mati Braski-jeva ter blagoslavljala usmiljeno srce svojega sina. Ljudje pa zvedevši za to novico, povpraševali so se rekoč: »Kaj neki bo iz tega mladeniča?«

Zgodovina nam dá na to odgovor. Ivan Braski je bil izvoljen za papeža in kot Pij VI. slavno vladal katoliško cerkev. Med mnogimi krepostmi, ki so odlikovale tega Pija VI. ostala je še vedno kraljica; ljubezen do ubogih.