Zlati rog

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zlati rog
Marko Kravos
Spisano: uredila Tamara Jenko
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kot vsi junaki nekoč, je bil tudi mladi Karman pogumen in velikega srca. Imel je iskrega konja šarca, meč za pasom in škrlaten pas, z zlatom izvezen, ki mu ga je dala njegova ljubljena Danica. Tudi on je moral po svetu, da bi si z junaškimi dejanjem priboril roko svoje drage. Sredi širne planjave se je nekega dne pot pred njim razcepila. Mladi karman je pognal šarca v levo stran. Jezdil je in jezdil vse do večera. Takrat pa se je spet znašel na istem križpotju. "Ta pot je svitek, vedno se k sebi vrača," mu je rekel šarec. »Poizkusiva torej po desni,« je odločil junak in ga spodbodel. Spet sta se gnala noč in dan. Na večer drugega dne sta bila spet na onem križpotju. »Ta cesta pa je kača, zvija se v krogu in nikamor na pelje…« je za hrzal šarec. Karman tedaj opazi, da stoji ob kamnu na razpotju starec. »Hej, starec, si tu doma? Kod se pride do sinjih gora?« »Kdor se v krogu vrti, samo slepo miš ulovi, in nikoli nikamor ne pride! Ha ha ha .« »Pomagaj, prosim če le moreš.« »Samo to ti lahko povem: preko kačje poti boš prišel šele, ko boš vedel in znal, od kod greš.« Karman se je začudil: »Kako da ne vem! Od morske strani prihajam, iz dežele kralja Solimandra. Čimprej moram do gorskega kraljestva . Zlati rog z Zlatorogove glave moram Solimandru prinesti, če očem njegovo hčer dobiti. Princeska Dana me čaka…« »Ni brez soli v glavi , ta Solimander! S tistim rožičkom bi Zlatorogovo kraljestvo premagal, ker bi se moč prevesila na stan morskega kraljestva. In tako bi zavladal čez ves svet. Ha ha ha!« »Čemu se smeješ človek v nesreči?! No, mi boš pomagal ali ne?« Je razdražen od starčevega smeha v vzkliknil mladi junak. »Saj sem ti že povedal: ker ne veš, kaj spuščaš za sabo, zato nikamor ne prideš. Razjaši! Noč in spanec sta ti potrebna. Če boš položila glavo na ta kamen, boš spoznala kaj se za tvojim hrbtom godi.« Kaj na bi Karman drugega… Komaj leže položi glavo na križpotni kamen in oči zatisne, zagleda morskega kralja, kako vihti bič nad princesko Dano. »Huberja, trdega vojskovodjo z Divjega otoka boš vzela, v Podmorju, boš z njim poročena. Taka je moja volja!« Visoko v kamnitem stolpu se princeska nima kam umakniti pred besnim očetom. Kot zbegana ptica prhne k lini in… omahne v globino. V mrak se utrne zvezda, pod mrkim stolpom kralja Solimandra se na belem produ pena razšumi, razgubi.

Mladi Karman krikne in se zbudi iz hudih sanj. Je to mogoče? Morski kralj ga je torej poslal po zlati rog, da bi ga pogubil, da bi ga oddaljil od ljubljene princeske Dane. Joj, je živa, ali se je ubila , ko je padla z grajske line? Tedaj opazi, da na križišču še sedi sivi starec. »Si videl kaj puščaš za sabo?!« ga je tedaj nagovoril. »tudi Solimader ve, da se nihče ne vrne s Sinjih gora , z dežele Zlatoroga. Zato te je poslal na pot brez vrnitve.« »Ubijem ga. Takoj moram nazaj. Morda so to samo mučne sanje… princeska Dane ne more biti mrtva.« »Kamen za zglavje, dragi Kraman, če hočeš usodo spoznati, in kamen namesto srca , če hočeš kaj doseči. Ti pa hočeš nad Zlatoroga! Samo s kamnom namesto srca se kaj doseže. Ha ha ha!« Tako se je kruto zasmejal starec in v hipu ga ni bilo več. Karman je že skočil v sedlo, da bi se pognal nazaj k morski obali in se maščeval verolomnemu kralju Solimandru. Takrat pa je zvesti šarec zarezgetal in rekel: »Poslušaj moj svet, mladi Karman. Ta starec gotovo ni bil navadni starec in kar je rekel, gotovo kaj pomeni. Nikar ne odvrni svoje poti od Zlatorogovega kraljestva. Maščevanje ničesar ne reši. Pomisli na Danico. Iz Zlatorogove krvi rase triglavska roža, ta celi rane, in njegov zlati rog premaga najbolj temne sile, tudi smrt.« Karman se v obupu oklene šarčevih misli. Spodbode konja, še prej pa vzame s sabo kamen s križpotja. Zdaj je razločno videl pravo smer. N v levo ne v desno, ampak naravnost, kjer je v daljavi žarel soj. Kar po brezpotju je šel za njim. Dolg dolgo, tri dni, kot sedem let dolgih, je šel. Postalo je vse bolj hladno, pokrajina je tonila v mraz in mrak, le tisti daljni soj mu je svetil in ga grel. Tedaj se je nenadoma z vseh strani pognalo proti njemu šestero volkov. Krvoločni, ogromni, da nikjer ni takih. Karman je povlekel nož iz nožnice. »Preveč jih je,« mu je tedaj rekel zvesti šarec. »Ne gre drugače, kot da jih jaz speljem za seboj in se žrtvujem. Tako boš lahko sledil svoji poti.«  »To so torej pomenile starčeve besede: kamen namesto srca!« In zaradi črne žalosti v srcu, zaradi žarenja v daljavi se je Karman vdal v krvavo žrtev. Konj je za hrzal v slovo in od dirjal. Strašni volkovi so se pognali za njim.

Še tri dni je šel Karman preko planjave. Na večer tretjega dne je prispel do jezera. To je bilo Studeno jezero, čez in čez vkovano v led. Soj je prihajal iz njegovih globin in mladi junak se je napotil preko njega. Na sredini, tam, kjer je svetloba rojila kar iz dne, je izvlekel meč in začel udarjati po zamrznjeni gladini. Sekal je in sekal: meč je žvižgal skozi zrak, a se je samo s klenkom odbijal. Kot je tako že brez pravega upanja, udarjal po stekleni skorji, je zaslišal še druge udarce, tope in enakomerne. Še nekdo je stal zaledenelem jezeru in tolkel po njem. Ne daleč stran je stal žerjav in obupano kljuval po zrcalni podobi ptiča, ki je gledal vanj z jezerskega dna. Kraljeviču se je žerjav zasmilil: »Pusti to, ledena plošča je predebela in žerjav na dnu jezera je samo privid.« »Pod stekleno gladino je ujeto moje živo telo, jaz pa sem le pernato srce. Moj trup kljuva k meni, z mano hoče v topli svet, pa se ne moreva združiti. A tudi narazen ne moreva,« mu je odgovoril žerjav z glasom, ki je bil zamolkel, kot bi prihajal od daleč. Potem je zaplahutal s krili in še rekle: »Luč, h kateri se hočeš ti prebiti, ta pa je res privid. Samo kvišku poglej, če ne verjameš!« Karman je dvignil pogled in res: nad Studen jezerom, iznad meglic ob njegovem bregu so se dvigovala strma pobočja Sinjih gora in za visokim sklanim robom je žarelo. Svetloba v Studen jezeru je bila le odsev luči iz gorskega kraljestva. »Prav tja sem namenjen, čimprej. Princesko Dano moram rešiti. Samo Zlatorogova moč naju bo spet združila na tem svetu… ali na onem svetu! Huda pot je pred mano, zato bi mi prav prišla tvoja družba. Kako ti naj pomaga in rešim ledenega okovja: »je vprašal žerjava Karman. »Morda…« mu je ta odgovoril, »če k telesu, ki me čaka pod ledom položiš križpotni kamen. Naj bo kamen, kjer je zdaj pernato srce. Morda pa najdeva rešitev tako za tvojo kot za mojo muko.« »Joj! Kamen namesto srca, praviš. Morda je to mislil zlovešči starec na križpotju?! Jaz pa sem žrtvoval zvestega šarca…« S to težko mislijo v prsih je položil Karman križpotnik na podobo belega ptiča pod ledom. In glej: v hipu se je sivi žerjav odtrgal od gladine jezera.

Zdaj, ko so bile Sinje gore blizu in je imel žerjava za družbo, se je Karman kar pognal proti gorskemu kraljestvu. Se bo polastil zlatega roga, ki podeljuje moč nad življenjem in smrtjo? Bo rešil princesko Dano? Prispel je do najhujših skalnih strmin, ravno ko se je znočilo. Karman se je ustavil, ker se je bal plezati v temi, žerjav pa mu je rekel: »Ne gre drugače. Samo ob temi in ob luninem svitu je mogoče premagati vse zasede in plasti, ki jih je Zlatorog nastavljal tistim, ki skušajo vdreti v njegovo kraljestvo.« Mladi junak se je neustrašno pognal v skalovje. Bilo je ostro in gladko in velikokrat ni bilo nikjer ne oprimka ne stopnje. Takrat mu je žerjav pokazal kako skrito razpoko ali ga podržal, ko je izgubil ravnotežje. Težav ni bilo konca ne kraja, najhujše reči pridejo nepričakovano. Res se je nenadoma nad Karmanom odtrgal plaz in zgrmel proti njemu. Zadnji hip je odskočil pod previs. »Pobralo me bo!« je vzkliknil. »In moči mi zmanjkuje.«  »Pišme v uh, pa tak junak!« mu je zabrusil žerjav. »Bi rad morda posteljo ali pogrnjeno mizo?!« To ni bilo nič, prave težave naju šele čakajo. Pohiti! Mesec že zahaja, pa še nisva prišla do Zla brezna. » »Lahko tebi, ki kar sfrliš, » je sopel od napora mladenič. »Kar stisni zobe, no… Tiho! Slišiš?« Izza parobka je bilo slišati strašno sopenje, brbotanje, grčanje. Kot bi se oglašala predpotopna pošast. »Pa sva tam…« je vzkliknil žerjav. »To je Zlo brezno. Tudi v tako grdobijo se spreminja Zlatorog, ko brani dostop v svoje kraljestvo.« Ko sta zavila čez rob, se je razlegel rezki smeh: ha ha ha! Prejšnje bučanje se je prelevilo v zavijanje in besnenje in pred njima je zazijalo črno žrelo, iz katerega so se stegovali ognjeni jeziki, prameni plina in dima, šopi isker. »Ha ha ha,« se je režalo Zlo brezno. »Tako se je smejal tudi starec na križpotju, gotovo je bil to Zlatorog,« je pomislil Karman in pri srcu ga je zmrazilo. Nikamor naprej se ne bi odpravil, če bi le slutil, da ga je gorski kralj spregledal in ga zvabil v kdove kakšno grdobijo. Kako zdaj opraviti z Zlim breznom? Ni nikjer drugje prehoda?! »Brž, mladi Karman: meč zaženi v žrelo, in svoj škrlatni pas pritrdi za ta kamniti zob na svoji strani. Jaz bom njegov drugi konec zagozdil za skalo na drugi strani. Tako prideš čez,« mu je zaklical žerjav sredi neznanskega rjoveža iz podzemlja. Ni šlo drugače. Karman se je težko ločil od svojega orožja, še težje pa se je odločil, da uporabi škrlatno tkanje svoje ljubljene. Potem pa je le storil, kar mu je naročil zvesti ptič. Ko je zagnal meč v goltanec pošasti, je ta začela kašljati, hropsti in se dušiti, in ko je bil tudi škrlatni pas raztegnjen preko bazena, se je junak pognal čezenj na drugo stran. Komaj komaj...

Pa ni šlo vse kar tako: ne samo, da je mladi junak ostal brez meča, zublji so mu ožgali še srajco na telesu in tudi Danin dragoceni pas je pregorel. »Samo da sva čez,« je z olajšanjem vzkliknil žerjav. »Ampak zdaj sem čisto brez gol in brez orožja,« je bil skrušen Karman. »Nnič za to, saj imaš mene...« Mladi junak ga je čudno pogledal, potem pa raje molčal in žalostno pomislil na svojo daljno Dano. Mu bo uspelo priti do zlatega roga, jo bo še kdaj videl? Je mrtva ali živa? Niti njenega pasu nima več. Plezal je prek zadnjih sten Sinjih gora in noč se je že iztekala. A namesto, da bi postajalo vse bolj svetlo, se je nenadoma stemnilo do črnega in razdivjala se je huda ura. Vetrovi so vreščali. Karmanovo golo telo sta do krvi bičala sodra in sneg. Bliski in grom so stegovali svoje roke po njem. Karman se je od vsega hudega sključil vase. Takrat je žerjav razgrnil nad njim svoje peruti in spregovoril: »Še prek te zadnje preizkušnje moraš. Tokrat spet ne bo šli drugače kot s kamnom namesto srca. Razparaj mi prsi in pojej moje srce. To te bo ogrelo in tako boš prišel do svojega cilja.« »Ne, tega pa ne. Z lastnimi rokami naj pokončam edino bitje, ki mi še stoji ob strani...!« se je zgrozil Karman. »Stori tako, da ne bosta ves trud in bolečina zaman. V moj spomin pa vzemi sivo pero in ga ves čas nosi s seboj. Nekoč se bo vse v dobro izteklo.« Tako mu je šepetal žerjav. Z zadnjimi močmi je mladdenič storil, kar mu je žerjav naročil, in rdeča kri je pordečila kamen in sneg. A ko je pojedel srce, so se v njem zganile nove moči in pognal se je skozi divji vihar in preko Rdečega roba.

Oslepilo ga je, taka svetloba ga je oblila, ko je stopil čez rob, na zelene livade. Cvetoče preproge, vrhovi kot iz sladkorja, metulji, ptičje petje. Vse se je topilo v zlati luči! Pa to ni bilo od sonca, vse je žarelo od rogov na Zlatorogovi glavi. »Stoj, mala stvar!« mu je zaklical mogočni gorski kralj, da so odmevi prožili kamne v strminah. »Da si le prišel?! Menda po rog iz moje glave, ha ha ha! Po svojo smrt torej!« »Po tvoj zlati rog, ker je taka moja usoda. Ne želim ti žalega, čeprav sem na svoji poti izgubil šarca, zapravil škrlatni pas in pokončal sivega žerjava. Gol sem pred tabo, pa se te ne bojim.« Tako je rekle Karman, mogočni Zlatorog pa se je s porogljivim smehom spravljal nadenj. Bil je orjaški, pod svetlorjavo dlako so bile njegove mišice napete kot strune. »Moji rogovi so moja čast: tu ni usmiljenja!« Nestrpno je kopal s svojimi parklji, da je frčalo kamenje in so se kresale iskre. Potem je pobesil svojo glavo in se sprožil za napad... »No končno je prineslo koga sem gor! Kaj pa ti, ljubi Zlatorog, se tako sprejme gosta?« Bila je Hela, Zlatorogova žena, ki jo je spremljalo šestero družic. Njihova polt je bila kot svila in od njihove lepote je zavel preko zelenic dišeč veter. »Vdrl je v gorsko kraljestvo. Zlatega roga z moje glave bi se rad polastil. Naj kar gledam in čakam?!« je rohnel gorski kralj. »Spravite se stran. To so moški opravki.« »Če ga tvoje straže, zvijače in pasti niso ustavile, je zdaj po pravici naš gost,« je dejala gorska kraljica. »Da bi se spogledovala s tem človeškim goličem-mladičem, kaj?!« »Ne bodi, no, tak... kozel stari! Gost je gost. Če ne ravnaš z njim spoštljivo, si nakoplješ nesrečo. Prav tako dobro veš, da je smrtni sovražnik vero,omnega Solimandra, zato sta si zaveznika. In tretjič: če je premagal vse ovire na poti sem, ima pravico vsaj do preizkušnje, če že ne nagrade.«

Kdo bi se bodel z žensko pametjo-si je mislil Zlatorog, ko se je gorska kraljica zavzela za Karmana. Čutil pa je, da so ob mladeniču neke skrivne sile, ki niso kar tako. Da ta golič ni tako nebogljen, da ne bi lahko vrgel senco čez njegovo moč in oblast. A zaradi starih šeg in ljubega miru... Mu bo pa tako nalogo dal, da se zlepa ne izmaže živ. »Če torej nisi zaveznik morskega kralja Solimandra in se samo zaradi svoje Dane tako ženeš,« se je obrnil do Karmana kralj kozorog, boš pa še za moje gorske gospe in za moje ugodje kaj storil. Če ti uspe, boš živel, če ne izpolniš naloge, se bodo tvoje kosti belile po vrhovih Sinjih gora,« je rekel in pritaknil tisti svoj zlovešči: Ha ha ha! »Vse, kar morem in znam... Naj gore prestavim? Naj se spopadem s tvojimi volkodlaki? Princeske Dane ni več med živimi in tudi meni ni do življenja, če je ne obudim z močjo zlatega roga.« »Huuu!« je prhil Zlatorog. »Pusti moje rogove. Za tvojo kožo-in kosti seveda-gre! Pa kaj bolj koristnega ti bom naložil: zgraditi moraš grad, da ne bomo jaz in moje gorske gospe ves čas vedrili pod milim nebom in pod previsi.« »Čudovito. Končno nekaj pametnega,« je zaklicala kraljica Hela, njene družice pa so veselo zaplesale po trati. »Seveda pa Zlatorogov grad ne more biti kar tako,« je poudaril gorski kralj:

»Čez dan trdno stoji,
Čez noč nas mora zibati.
Čez dan naj prijetno hladi,
Čez noč naj sladko poje.«

»Saj to ni mogoče!« je grenko vzkliknil Karman. »Če ga ne postaviš-in prav takega!-veš, kaj te čaka. Ha ha ha. Sedem dni časa imaš, potem bodo tvoje kosti okras na mojih vrhovih.« Tako je dejal gorski kralj. Potem se je pognal čez zeleno plan in prek šumečega melišča in izginil v svoje samote. Gorske žene so mladega Karmana milo gledale in kraljica Hela je odkimavala z glavo, tako nemogoča se ji je zdela naloga. »Novo srajco ti bom spredla, da vsaj ne boš nag v tem ostrem svetu. Pogumen si zaradi ljubezni trpiš... Sama vem, kako je to. Večkrat me, ta moj parkelj, prevara zdaj s to zdaj z drugo mojih družic. Njihove može, sive volkove, pošilja po krivih poteh, sam pa zganja objest in nemarnost... Iz lastne preje ti spredem srajco.« »Sivi volkovi so njegovi vojščaki?! Konja šarca so mi pogubili, komaj sem jim ušel. A kako se morejo lepe gorske vile družiti z zvermi?« »Me tudi nimamo vedno podobe, kot jo zdaj vidiš,« mu je rekla ena izmed gorskih vil. »Vsako noč postanemo bele koze, naši volkovi pa so takrat možje po postavi in srcu.« »Tudi sama sem preko noči gorska koza,« je dejala Hela. »In tvoja srajca bo iz moje preje. Čez tri dni bo gotova.-Glej, da dotlej svoje delo prav zastaviš. Zlatorogova beseda je živ kamen: kar reče, to mora biti. Pa saj ne boš zmogel, revež! In nihče od nas, Zlatorogovih podanikov, ti ne more pomagati. Tujec si in to bi bila izdaja.« Pomilovanje ni Karmanu prav nič pomagalo.Zato se je, še preden so gorske gospe odplesale prot višjim legam, z vso vnemo lotil dela. Odbiral je kamne, meril temelje, obenem pa mozgsl, kako zgraditi grad, da bo čez dan trdno stal in se čez noč pozibaval. In ki zdaj hladi zdaj pa poje! Kdo je že slišal za kaj takega. Če mu sreča ne priskoči na pomoč...! Pa kogar se smola prime, se mu vsak truf v nnič obrne. Kolikor kamnov je čez dan zložil v raven zid, vse se mu je čez noč razvrglo. Prvi dan in drugi in tretji. Gotovo so neke temne sile prežale na njegovo delo. Tretjega dne je kar obsedel na skali: niti kamna na kamnu še ni imel in nič ne bo mogel pomagati svoji ljubljeni Dani. Zaman se je žrtvoval brat šarec, zaman vse muke in težave na dolgi poti, zaman krvava dartev sivega žerjava. In ob njegovih kosteh si bodo krokarji brusili kljune. Tako je skrušeno premišljal in iz srca mu je kanila pesem:

Gora visoka, ostra kot zob,
Morje globoko, temno kot grob.
Ničevi dnevi in črne noči,
Danica le v prsih svetlo žari.

Takrat se spomni, da je spravil pero zvestega žerjava pod pazduho in da je še vedno tam. Vzame ga, ga poboža in dihne vanj. In nežno peresce je zašepetalo: »Tudi če je še tako brezupno, nikar ne odnehaj. Jaz ti nemorem več pomagati, lahko pa ti gorska kraljica...« »Ah, ne, ona ne more nič, saj je Zlatorogova žena. Prehudo izdajstvo bi bilo to in strašno maščevanje...« je odkimal Karman, pa žerjav ga je kar prekinil: »Nič je ne prosi naravnost za pomoč! Pomagaj si z igro ogenj-voda.« Upanje je spet zaokrožilo po Karmanovih žilah. Razumel je zvijačo. Tega dne pod večer je prišla kraljica Hela. Prinesla mu je novo srajco. Pa ko je videla krog njega samo razvaljeno kamenje in nič drugega, je žalostno zmajala z glavo. »Na srajco! Da bi ti le prinesla srečo, ali pa vsaj olajšala zadnje dneve življenja.« »Hvala ti, plemenita kraljica,« jo je z vedrim obrazom sprejel Karman. »Srajca je kot iz svile in topla kot mleko. Skušal ti bom dobro z dobrim poplačati.« Kraljica Hela je bila ganjena: »Kako mi boš dobroto vračal, če še zase ne moreš poskrbeti. Se nil ne bojiš? Jaz ti pač ne morem pomagati!« »Pusti to! Hočeš, da te naučim vesele igrice? Šala in igra sta tudi darilo, a ne?!« »Imenitno: da bo sredi te rajske puščobe nekaj zabave!« »Jaz te bom spraševal, ti boš odgovarjala z ogenj in voda. Ogenj pomeni, da sem uganil, voda pa, da samo ti veš, kako je prav. Začneva?« »No, kar sprašuj!« In sta začela. Karman jo je zvito spraševal: V neki pravljici je bil nekoč pojoči grad-je grajen v kvadrat?-voda. V krog? Ima ena vrata?-voda voda. Ima sedem vrat?-ogenj. In mora stati na ravnem?-voda. Na gorskem sedlu? Pod Pihavcem?-ogenj! Ob ruševju? Ali ob studencu?-hi hi, voda voda! Nad izvirom?!-ogenj... Tako sta se igraa in gorska gospa se je imenitno zabavala, saj je največkrat samo ona vedela, kako je prav. Potem pa je padla noč in kraljica Hela je na vprašanje, če je mogoče zlati rog z Zlatorogove glave odbiti ali odžagati, odgovorila samo: beee, bekekeee. Kot je bilo v njeni naravi in navadi ob tem času, se je tudi ta večer spremenila v srebrnobelo kozo. Sramežljivo je poskočila in se pognala v skrite votline pod obronki vrhov. A tam jo je šele čakal hudič-s kozjo brado! Zlatoroga je kar razganjalo od ljubosumnosti: srajco iz lastnega dlačja da gre spresti temu piškavemu prišleku... in se potem hihita, klepeta in se zabava z njim! Bo že on, kozorog kraljevski, pokazal čez kak dan temu fičfiriču, kdo se zadnji smeje... Pa gorje, da bi mu šla še kdaj zraven! Tudi med kraljevskimi bitji visoko na višavah se zakuhata prepir in zamera. Teh nekaj dni, kar mu jih je še ostalo, se je mladi Karman zagnal na vso moč: zlagal je, gradil, zidal in sproti malo tuhtal kaj in kako, da bo vse kot je treba.

Sedmi Karamanov dan v Sinjih gorah se je iztekal... Dan, ko bo moral Zlatorogu pokazati grad kot kamen in kost, ki se čez noč mehko ziblje, ki v vročini hladi in ki ponoči poje! Karman si je otrl pot s čela. Pri srcu ga je stiskalo... Da le ni na kaj pozabil!-Naj zatakne še zeleno drevesce na streho novega gradu, kot je to običaj pri ljudeh? Pa o tem ni nilo nič rečenega. »Ha ha ha!« se je zlovešče oglasilo, in prihrumel je Zlatorog s svojim spremstvom. Ne samo sedmero lepih gorskih žena, tudi šestero krvoločnih volkodlakov ga je obkrožalo in čakalo na njegov migljaj. »Čas obračuna, mladi Karman! Kaj nam boš pokazal? Moji volkovi bi se radi pozabavali...« »Poiskusil sem. Tam v sedlu pod Pihavcem je grad, kakršnega še ni videl svet.« »Bom že videl in presodil, če je pravi, ha ha ha! Če je tak, kot sem naročil...« Karman jih je popeljal okrog grebena in tam, v mehki kotlini pod čokatim Pihavcem, je stal grad kot nikjer nikoli. Ooo, čudo prečudno!-Vsi so kar zijali ob njegovi krasoti in mogočnosti. »Mojstrovina iz klesanega kamna, belega kot kost!« je vzkliknila ena od gorskih gospa, kraljičinih družic. »Pa kako je mladi Karman zvedel, da mora biti grad na sedmero vrat, da bo vsaka od vil imela v njem svoj dvor?!« je dodala druga. »Če bi tega ne napravil, bi mu še naprej vse sproti razmetale.« Karman je tedaj pristopil h kraljici Heli in ji tiho rekel: »Vidiš srednja, obokana vrata? Ta vodijo v tvoje sobane. Večja so. Samo skozi ta vrata lahko Zlatorog s svojimi rogovi brez težav vstopi. Tako ne bo več zahajal k tvojim dvorjankam.« Kraljica Hela je zardela ob taki pozornosti. Zlatorog pa se je namrščil in robantil: »Ha! Trden bo že dovolj... Pa gradovi in hiše so kot ženske, nekatere pijejo kri, druge nudijo toplino. Vse je treba prej preizkusiti. Naročil sem tudi večerno zibanje... za sladek občutek in sladko spanje,« je še terjal dalje. Karman se je nasmehnil in stopil v grad, za njim pa ostali. Tam jim je razkazal sinjo sobano, spalnico. Sredi nje je stala velika postelja. In ko jo je Zlatorog preizkusil, se ni mogel načuditi, kako da se tako mehko ziblje. V Sinjih gorah so bili kar starokopitni in so spali kar na listju ali mahu. Dotlej še niso videli takih naprav. »To mi je pa všeč. Tu se bo dalo prav imenitno malo pretegniti in se poveseliti. Kaj praviš, Hela, bi kar poizkusila?« Kraljica Hela je v zadregi zamrmrala: »Kozel bikasti, samopašnosti imaš do rogov in čez! Malo dostojanstva... saj si vendar gorski kralj!« »Ho ho ho,« je šel kozorogu smeh bolj na široko. »No, to lahko počaka! Zdaj mi mora ta nabriti mladenič še ostalo pokazati.-Kako pa si poskrbel za hlad?« Sredi gradu, na dvorišču je izviral studenec. V srebrnem loku se je točil v kamnito kotanjo in tisoš vodnih biserov je pri tem škropotalo in se iskrilo. Od njega je vela svežina in kdor ga je okušal, mu je brž pogasil žejo in izmil srce. Zlatorog je sicer zmajeval z glavo, potem pa je moral priznati, da je rešitev domiselna in uporabna. Znaesel pa se je na svojo zadnjo zahtevo: pojoči grad-ha, ta bo fantu grob! »Zdaj smo pa tam! Rečeno je bilo, da mora grad peti. Nič takega nisem slišal. Torej, bratci volkodlaki, kar po njem! In raznesite njegove koščice po vrhovih, da bodo vsem za strah in grozo.« »Stoj!« je dvignil roko Karman. »Dokler imajo tvoji voščjaki volšjo podobo, pomeni, da še ni trdna noč. Rečeno je bilo, da naj grad poje ponoči.« »Hipec gor ali dol! Samo tanek pas večerne zarje je še videti... Tega pač še nisi izpolnil. Grad je brez glasu. To šumeje studenca ne šteje...« »Naj bo vse po pravilih, počakati je treba noč!-No, zdaj bo izginil še zadnji žar z neba...Zdaj lahko odpremo lino na zadnji strani.« Mladi Karman je odprl okroglo lino, ki je gledala proti ostenju Pihavca. S te strani je vsako noč vel veter in tako tudi nocoj. Potem je odprl glavna vrata: in oglasil se je zategel glas mogočne piščali. Pomignil je eni od gorskih žena, naj odpre še svoja vrata. Potem še druga in zdaj tretja... vmes naj jih prva nekoliko pripre, zato pa mora šesta svoja na stežaj odpreti. In tako je Karman migal in nartočal, grad pa je bučal in pel kot mogočne orgle. »Malo vaje, pa bo šlo!« je zinil Karman, ko jim je vse lepo pokazal, kje in kako je treba odpirati, pripreti in kdaj zapahniti odprtine pojočega gradu. »Na gostovanja se boste težko odpravili, za domači koncert pa se mi zdi glasbilo primerno in dobro uglašeno.« Tako jim je rekel, oni pa so odprtih ust poslušali čudežno glasbo.

Božanski glasovi pojočega gradu! Kaj je tako vznesenega še nikoli ni nihče slišal. Rib Pihavec je imel res mogočna pljuča. Hudi volkovi so se medtem prelevili v postavne može, saj je bila noč. Še malo so se poigrali z vrati, potem pa kmalu izginili vsak v svoj dvor, k svojim kozjim ljubicam. Kralj kozorog pa je piskal od besa. Sopel in grčal je, grebel z nogo ob tla, ker mu ni uspelo spraviti Karmana v pogubo. Za navrh je mladi junak prišel na dan s prošnjo, da bi mu zdaj že lahko dal vršiček zlatega roga, da bo tako rešil princeso Dano. Ne bi bilo tako pravično in prav? Zlatorog je rohnel: » Ostal si živ, ar se ni še nikomur doslej posrečilo. Ti to ni dovolj?! Niti z mislijo ne dregaj v moj ponos, sicer te sesekljam, da boš mravljam za kosilo! Tudi če bi imel na glavi sto zlatih rogov, da jih še nositi ne bi mogel-kdo je že kdaj slišal, da bi bogatini delili s kom svoje zaklade! Zato pa ostane bogat in močen.« Eni imajo zlato skrinjo ali na glavi, drugi v prsih… Tretji pa so žalostni in potrti kot Karman ta čas. Takrat je gorskemu kralju iz svojih soban zapeljivo pomignila kraljica Hela. Zdaj si je nadela podobo srebrne koze, njene oči in njeni gibi pa so bili le še bolj ljubki. Zlatorogu je gnev kar izpuhtel, namesto tega pa ga je popadla strast. Izginil je v svileno notranjost svojega pojočega gradu, ki je kmalu brundal in vriskal od drugačnih pesmic. Mladi Karman je bil obupan. Če bi imel vsaj meč, bi se pognal v neenak boj z gorskim kraljem. Če bi imel svileni pas princeske Dane, bi se z njim pokril in umrl. Ko ga je tako tiščala lastna usoda in ni vedel kaj in kako, ga je poščegetalo pod pazduho žerjavovo pero. Karman ga je vzel v roke in žalostno dihnil vanj: »Nikogar ni, da bi mi pomagal…« In pero se je z zamolklim glasom oglasilo: »Jaz ti ne morem pomagati, zato pa je še kje zlato srce, ki ti bo dobro z dobrim poplačalo.« Ko je Karman to slišal, se je pomiril. Podložil si je glavo s sočutnim perescem in zaspal. Gorska kraljica, srebrna kozica Hela, ni pozabila, da je mladi junak pomislil na njeno nesrečo, ko je napravil samo pri njenih dvorih vrata, skozi katera je lahko Zlatorog vstopal z dvignjeno glavo. Tako se bo odslej brezskrbno in z vsem žarom predajala cvetnemu času z nji. Karmanu mora prijaznost primerno poplačati. –Kdo bi štel, kdo bi opisal triglavske rožice, ki sta jih gorski kralj in kraljica vneto nabirala v svileni sobani novega gradu. Zlatorogu je kraljica vneto podžigala strast. In ko je bil od tega žejen in žejen, mu je ponujala zlatega muškata iz najboljšega soda v grajski kleti. Poskočna kozja kraljica sicer ni imela zavitih rogov, je pa zato imela bolj zvito pamet… Ves čas je mislila, kako bi Karmanu pripravila darilo… Ko sta ves muškat iztočila in je na vzhodu že vstajala zvezda Danica, je Hela pripeljala svoj načrt do kraja. »Vsak čas bo svit, ko zadobi moja narava in postava spet podobo gorske vile,« je rekla gorskemu kralju in se pretegnila. »Po tako noči bi rada delila družbo še s človekom. Mar si mladi Karman ne zasluži vsaj smehljaja gorske vile, ko pa je vse tako dobro opravil?«

Zlatorogu se je stemnilo: vse tisto guncanje, vse tisto rajsko vino-potem pa na koncu takle udarec v njegov ponos. Natikati mu rogove! Kri mu je zalila oči. Pa od te krvi ne zrastejo triglavske rože, ki bi mu povrnile zdravo pamet. Od ljubosumja je zapiskal od besa in planil na noge: » Ti bom že dal človeško družbo! Na pladnju, za zajtrk: Karmanova jetra in srce!« je kričal na vsa pljuča in se pognal k vratom. »Kakor predvideno,« se je namuznila kraljica Hela, ki je prag svojih vrat podložila z zajetno škrlo. Zdaj niso bila več po meri njenega rogonosca in tako je Zlatorog z vso ihto treščil v podboj. Grad je bil trden kot kamen in kost, in prav nič čudnega ni bilo, da se je odkrhnil konček zlatega naglavja. Od strašnega treska je Zlatorog omahnil v nezavest, pred gradom pa je mladega Karmana kar vrglo iz spanja… In kako ga je šele odneslo v zrak, ko mu je prihitela nasproti kraljica Hela in mu stisnila zlati rožiček v roko. »Hvala za pojoči grad in vse ostalo…« mu je rekla. »Zdaj pa hitro na pot, kamor te vleče srce… dokler si gorski kralj ne opomore od vina in udarca.« V slovo ga je poljubila na čelo.

Mladi Karman je odvihral kot sveče jutro. Še za pozdrav, kot se spodobi, mu je zmanjkalo glasu in časa. Kar odneslo ga je čez Rdeči rob… navzdol, prek skal in snežišč. Ob Zlem breznu, ki je grčalo v svojih črnih globinah, je zajel sapo, pljunil v zevajoče žrelo in en, dva, tri-hop!-Kaj bi to, če ti rasejo krila z ramen in stiskaš zlati rog v pesti. Pa ne hvali dneva pred večerom. Ko sta mimo ušes že švigala ruševje in gošča ob vznožju Sinjih gora, je zaslišal za sabo grmenje in v hrbet ga je zmrazilo od viharnega piša. Zlatorog se je prebudil in se odpravil za njim z vso svojo vojsko. To pa ni bila nobena šala. Prišel je do brega Studen jezera in čeprav so se za njegovih hrbtom že prožili plazovi Zlatorogovih podanikov, je postal, ker se je spomnil, s čigavo pomočjo je dosegel svoj cilj. Če bo kdaj združen s svojo Danico, če jo bo kdaj rešil smrtne moči kralja Solimandra, je vse to zraslo iz žrtve sivega žerjava. In tu spodaj, pod ledeno gladino jezera še čaka uklenjeno njegovo telo… Vzel je žerjavovo pero izpod pazduhe in ga položil h križpotnemu kamnu, ki ga je on sam postavil nad zakleto podobo žerjava pod ledom. »Da bi se njegovo srce spet kdaj vraslo v topli život…« je pomislil in storil. Z zlatim rogom se je dotaknil peresa in podobe žerjava, ki je gledala izpod gladine Studen jezera. Zgodilo se je. Led se je stopil. Na površino je priplavalo belo telo, z dlanmi je zajelo peresce in si ga položilo v naročje. Jezerska voda se je tedaj usločila, puhtela je v zrak in postala nebeški obok, s katerega je začelo rositi. Dež je padal: kot solze po Karmanovih licih, ko je postava pred njim postajala vse bolj podobna dekletu v njegovem srcu. Potem je čudežna prikazen zadihala in spregovorila. »Jaz sem Danica. Ves čas sem bila ob tebi, moje telo pa je bilo ukovano v bolečino in zato mi ni bilo dano, da bi se ti razkrila.« Zdaj je Karman okamenel od sreče. Šele poljub princeske Dane ga je spet priklical v življenje. Potem sta se objela kot nebo in zemlja. Tedaj pa…

Kdaj je še sreča trajala več kot hip. Nebo je razparal Zlatorogov žvižg: razlegal se je preko Sinjih gora in planjav kot ledeni piš. Tudi na zahodni strani je zahrumelo. Kralj Solimander se je dvignil s svojimi morščaki, da bi se polastil zlatega roga in pobegle hčere. Mladi Karman in princesa Dana sta bila sredi odprte jezerske poljane in huda ura se je napravljala z obeh strani. Ljubezen je krhka in dvoje strašnih mlinskih kamnov se je obračalo, da bi jo zmlelo. Jate pivkajočih galebov so od morske strani preletele planjavo. Isti čas so skozi zrak prhnili gorski ogledniki sokoli. Vojski obeh kraljestev bosta zdaj zdaj dosegli jezersko dolino, padli po mladih dveh in ju pod sabo zmleli. Karman se je s končkom zlatega roga postavil pred princeso Dano, da bi jo branil: ne, ne bosta kar tako podlegla! »Sovražne sile so premočne,« mu je zaklicala Dana. »Rešilo bi naju, če bi se spopadle med sabo. Brž zariši zlati ris, da naju bo obvaroval najhujšega.« Karman se je hitro lotil tega. Dobravo, ki je bila nekoč Studen jezero, je občrtal z Zlatorogovim rogom. Medtem so čez nebo že švigali orli in po potokih so se plazile strupene morske kače. Navzdol čez pobočja so lomastila krdela medvedov in tropi jelenov, za njihovimi hrbti so zavijali volkovi in bevskale lisice. Na morski breg so zakorakali raki in želve v svojih oklepih, hobotnice so izprožile svoje pekoče lovke in se podale na pohod, mečarice in morski osi so se penasti od nestrpnosti zaganjali ob čeri in čakali a svoj trenutek. Karman je hitel. Že se je vračal nazaj, da bi čimprej sklenili krog. Vtem so po pobočjih gora zabobneli plazovi, viharji z ledom in snegom so bruhali svojo strupeno moč, ledeniki s svojimi jeziki in armada dreves, vse to je drlo v ravnino, da bi pod svojimi nogami zmlelo vse, kar ni bilo pokorno gorskemu kraljestvu. Morske sile s kraljem Solimandrom na čelu so tudi vedele, da bo, kdor zlomi in uniči Karmana in Dano, prevladal čez ves svet, posebno zdaj, ko manjka Zlatorogu konica roga. Orkanski veter je dvigal neznanske valove v zrak in jih zbijal v skalne straže sovražnika… spenjena slanic je drobila in odplavljala pesek na morsko dno. Vojščak Huber je podkuril nato še v vulkanskem žrelu na Divjem otoku, da je vzbuhnil ogenj in pepel. Tla so se zamajala in potres je spodnašal gozdove in gorske vrhove. »Joj, dragi, prepozno bo,« je zaklicala Karmanu Dana. A mladi junak je bil že pri njen in vsak čas bo staknil čarni ris okrog njiju. Pa groza, za dobro ped mu je še manjkalo, da bi sklenil krog, ko se mu je zlati rog do kraja obrabil. Med obema koncema zlate črte je zijala špranja. Samo še trenutek, in ena ali druga vojskujoča se stran bo vdrla v njuno dolino. Karman je tedaj pograbil križpotni kamen in z njim staknil ris.

V hipu se je nad deželo razpela mavrica in zavladal je mir. Strašni boji med Zlatorogom in Solimandrom so se odtlej kazali le v menjavah dneva in teme, vročine in mraza, v luninih in sončnih menah. Njun uničevalni bes pa ni mogel k njima. Zlati ris je bil stena, trdna kot kristal, ki brani pred zlom in v katerem sije sreča. Da so bil sredi njunega vrta vse živali krotke in prijazne, da so se z dreves ponujala rdeča jabolka, da so rože, še celo osat, cvetele brez trnja, da ni bilo drugih solz kot le rosa na travi-o vsem tem pripovedujejo druge znane zgodbe. Malokdo pa ve, da gresta Danica in Karman večkrat h kažipotnemu kamnu in gledata preko svojega okna. Ne žene ju gola radovednost. Navsezadnje je Solimander Danin oče in gorska kraljica Hela njena rodna sestra. In nobeno bitje ne more zatajiti svojega rodu.

Čigava je bila zmaga v silovitem spopadu med gorskim in morskim kraljestvom? Ko so se moči obeh vojsk izčrpale, sta kralja sklenila začasno premirje. Nastala je tihota, da je v ušesih cvrčalo od nje. Pa saj ni trajalo dolgo. Kmalu so z ene in druge strani zapihali vetrovi in Zlatorog in Solimander sta si pomalem nagajala vsak s svojo hudobijo. Ta je poslal na morsko obalo roje os in sršenov, drugi visoko na kopno oblake komarjev. Ko jima je zmanjkalo letečih žuželk, sta si poslala vojske kobilic in polžev. Ko se je še ta pehota uprla njuni obsedenosti, sta posegla po tajnem orožju: Zlatorog je poslal nad svojega zaklete sovražnika prehlad, oslovski kašelj, gripo pljučnico. Solimander mu tudi ni ostal dolžen. Vrnil mu je z izpuščaji, drisko in revmo. In potem?-Po vsem tem sta drug drugemu metala v obraz še poplave strupov in umazanije… In tako brez konca in kraja. Eh, kako žalostno sta končali nekdaj tako slavni kraljestvi. Komaj je ostala kje kaka sled o njunem nekdanjem sijaj in moči. Danica in Karman pozabita kdaj zapreti okno nad križpotom, in včasih kaj tega, kar se zunaj uničujočega spopada, vdre tudi v njuno jezersko dolino. Pa kaj jima to! Mlada sta in zaljubljena, in okrog njiju je zlati ris.