Zlati lasje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zlati lasje.
Anonimno
Izdano: Domoljub 2. oktober 1890 (3/19), 214—220
Viri: dLib 19
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na svojem potovanju po našem prijaznem Gorenjskem prišel sem v neko vas, kjer je bilo v nedeljo popoldne po krščanskem nauku vse polno ljudij zbranih sredi vasi pri kapelici, postavljeni v čast Kraljici sv. rožnega venca. Ljudstvo je molilo, pevalo lepe pesmi in se še pred solnčnim zahodom razšlo na vse strani, vsak na svoj dom. Tudi jaz se približam kapelici, ko so se razšli ljudje. Vstopivši v svetišče, začudim se, ko zagledam majhna okna lepo slikana s podobami iz življenja Marijinega; altar je sicer majhen, a kamenit. Podoba nebeške kraljice na altarju je videti zelo stara, vendar še vedno prikupna; nisem se zato čudil, da imajo ljudje toliko zaupanja do te podobe, ko sem gledal po stenah v kapelici viseče podobe, ki so jih verniki donesli v svetišče v znamenje hvaležnosti, da so bili uslišani v svojih potrebah, vzlasti v nevarnih boleznih.

Med temi podobami je vzbujala vzlasti ena mojo pozornost. V sredi bila je podoba Matere Božje, okrog nje v podobi lepega, umetno napravljenega venca kita zlato-rumenih las; ta podoba se je odlikovala od drugih vzlasti z dragocenim, prelepo izrezljanim, pozlačenim okvirjem. Ko podobo natančneje ogledujem in iščem, kje bi našel zapisano, kdo je daroval to podobo, iz kakega namena, ničesar ne najdem zaznamovanega na podobi; zato so me toliko bolj zanimali zlato-rumeni lasje, ki so se skrivnostno bliščali v žarnem svetlu zahajajočega solnca; toliko rajše bi bil zvedel, kak pomen da ima ta nenavadni dar. Vsedem se v klop ter pričakujem, da morda pride cerkvenik, ki mi bo gotovo vedel povedati kaj bolj natančnega o tem izrednem daru. Ne sedim še dolgo nekako skrit v zadnji klopi, ko začujem rahle korake. Dve ženski lepo črno oblečeni stopite v kapelico, bližate se urno altarju, ondi pokleknite in opravite iskreno svojo pobožnost. Na to vstane mlajša, bila je nežna bleda stvarca, vzame iz žepa ključek ter sname ž njim s stene podobo z zlatimi lasmi; spoštljivo poljublja podobo, debele solze ji kapljajo na podobo in še le čez dolgo časa jo obesi in priklene zopet na zid; videti ji je bilo, da se zelo težko loči od drage ji podobe. Tiho kakor sta prišle, zopet odideta, ne da bi se katera ozrla po cerkvi, ali da bi mene zapazila.

»Ta prizor je sevéda še bolj pomnožil mojo radovednost, kaj da more pomeniti podoba z zlatimi lasmi. Zato vstanem ter stopim iz kapelice in pogledam za ženskama; videl sem ju, da sta šle na bližnje pokopališče in da sta tam dlje časa klečale ob nekem grobnem spomeniku. V tem pridrdrá lepa kočija in voznik ustavi konje pred vratmi pokopališča. Videl sem, da je mlajša odtrgala jesensko cvetico z groba, poljubila križ na grobnem spomeniku ter stopila s svojo spremljevalko v voz, ki mi s čilima konjičema naenkrat izgine spred očij.

Tudi jaz stopim za njima na pokopališče; precej najdem grob, ob katerem ste klečale tujki, ker se je ločil od drugih po posebno dragocenem križu. Spomenik je bil iz belega marmorja in na njega sprednji strani lesketale so se besede: »Helena baronica Svetlograjska.« Nobenega drugega imena, nobene številke, kdaj je bila rojena, kdaj je umrla ni hranil beli marmor. Košata vrba je senčila grob in varovala pred pekočim solncem razne rože, ki so se še v pozni jeseni bujno razcvitale na kraju, kjer vlada neizprosna smrt.

Ravno sem jo hotel s pokopališča vbrati v bližnjo gostilno pokrepčat se in povprašat o vsem, kar sem videl v kapelici in na pokopališču, ko mi pride nasproti neki mož. Precej ga vprašam, čegav je ta grob in kak pomen ima podoba z zlatima kitama v kapelici.

Ta podoba — pravi moj pripovedovalec — ima svojo zgodovino; marsikaterikrat sem jo že pripovedoval tujcem, ki dohajajo v našo vas, a vselej jo rad povem; hrani sicer v sebi več žalnega, nego veselega, a vendar se mi zdi, da se vselej potolažim, ako jo pripovedujem.

Dogodba pa je ta-le: Vi vidite na bližnjem griču stari grad, njegovo zidovje ravno sedaj še obsevajo zadnji žarki zahajajočega solnca. Tam je stanoval ob času, ko so živeli še moj oče, baron Svetlograjski s svojo gospo baronico. Vsi ti lepi gozdi, ki jih vidite tu na okrog, so bili njegovi, vsi ti travniki in njive okoli hriba bile so njegova last, lepo živino je imel v svojih hlevih in lepo ga je bilo videti, kader je s svojimi iskrimi belci vozil svojo gospo na sprehod. Kot otrok se še tega dobro spominjam; vendar barona smo se bali otroci, bil je s kmeti zelo oster, tudi gospa bila je čmerna in prevzetna; kmetiški ljudje se ji niso vredni zdeli, da bi jih pogledala, še manj, da bi občevala ž njimi.

Imeli so pa v gradu blago deklico Heleno: ta hčerka je bila baronu in gospej skoro edino veselje. Bila je lepa deklica ta grajska Helena, vzlasti so ljudje občudovali njene zlato-rumene kodraste lase in imenovali so jo zato navadno zlato Helenko. Kar pa je bilo pri grajski hčeri še več vredno: bila je tudi pobožna in prijazna; živela je večinoma v gradu in na grajskem vrta, le ob nedeljah je hodila v cerkev in ob sobotah popoldne v kapelico sredi vasi. kjer je z ljudmi rada molila rožni venec.

Teh krepostij se Helena sevéda ni naučila od svojih starišev; mati jo je večkrat grajala, zakaj da zahaja med umazane kmetske ljudi in se druži ž njimi, ki ž njo niso enakega stanú. Vsega tega se je grajska gospodičina naučila pri oskrbnikovih v gradu; to je bila krščanska družina: oskrbnik, njegova žena in nju sin Alojzij, ki je tedaj že hodil v višje latinske šole. Alojzij in Helena sta bila zelo enake starosti, skupno sta torej rasla, igrala se, poznala se in rada imela že od malega. Oskrbnikova žena, ki je dobro poznala svojo gospôdo, učila je Heleno spoznavati Boga in ljubiti bližnjega; tu se je privadila deklica, da je hodila rada v cerkev in kapelico, vzlasti pa je oskrbnikovo mater rada spremljala, ki je skrivaje pred grajsko gospôdo obiskovala reveže, posebno bolnike ter jim donašala boljše hrane in krepilnega vina; dasi je vse to dajala iz svojega, vendar ni marala, da bi vedela gospdda, ker ji je bilo znano, da bi jo gospa zato gotovo okregala. Helena pa si je za take prilike od svoje matere, ki ni vedela, kam da porabi, izprosila obilno darov in bila je videti kakor zlatolasi angelj, ko je s svojo polno torbico nedolžno-vesela priskakljala poleg oskrbnice v vas ter vstopila v to ali ono hišo za bolniki; ravnala je prav kakor naš pesnik pravi: Kjer joka se nesreče sin, otre mu z lic solzé — Kjer najde hišo bolečin, odnese jej gorjé!

Ta vzgoja v domači hiši je odločila Heleni življenje. Živa vera v Boga in spoznanje, kako hudo se godi ljudem po svetu, bilo ji je v edino podporo v viharjih poznejšega življenja. Tudi šole v velikem mestu in veselice, kamor so jo stariši vodili že bolj odraslo, niso je spremenile; domači grad jej je bil najljubši, niso je veselile mestne zabave. — Prezgodaj za Heleno umre njen oče; mati-vdova namreč začne kmalu po smrti baronovi Heleno naganjati, naj se omoži, ker se sama ne more ukvarjati z gospodarskimi skrbmi. Helena je pač sama vedela, da mora to storiti prej ali slej, toda o tem ni marala slišati ničesar, ker je vedela, da stroga mati baronovka ne bo nikoli dovolila, da bi si ona zbirala zaročnika po svojem srcu.

Kdor je poznal Heleno iu oskrbnikovega sina Alojzija ter nju razmere od mladih dnij, njemu bo umevno, ako povem, da bi se bila Helena najrajše poročila z Alojzijem; saj on ji je donašal prvih in najlepših cvetic, njega je poznala, da je blag mladenič, da bo pod očetovim vodstvom umen gospodar ter da se je priučil v šolah obilno vednosti in spretnosti, da se brez skrbi pokaže v vsaki, tudi izredno plemeniti družini.

Poskusila je Helena zadovoljiti svojim srčnim željam, a poskusila je samo enkrat in sicer – brez vspeha. Videti bi bili morali, kako je odskočila gospa baronovka, kako zaničljivo je siknila nad hčerko. Hitro ste bili dogovorjeni.

»Helena, nikoli!« rekla je mati z zapovedujočim glasom, »oče bi se moral obrniti v grobu, ko bi ti vzela priprostega človeka, navadnega — berača.« 

»Mati!« drzne se ji odgovoriti Helena, »Alojzij ni berač, on ni ...«

»Molči, nehvaležnica,« prestriže ji mati besedo, »vsaj baron mora biti, kdor hoče v moj grad priti kot zet. In tacega vrlega mladeniča poznam, bil je že večkrat pri nas, to je mladi grof Langenfeld; nedavno me je prosil za-te in ti veš, da bo ta za-te najboljši; on je grof, naše ime ostane imenitno; kaj hočeš še večje sreče?« 

»Mati, ali grof Langenfeld je tujec, on je navajen življenja po velikih mestih, ne vem, če se bo hotel pečati z gospodarstvom,« pravi Helena; »sicer tudi jaz nič slabega ne vem do njega.«

»To bo moja skrb,« pravi mati. — Od tedaj je zatonilo Heleni solnce sreče.

Prišel je poročni dan, a bil je za Heleno dan bridkosti; več solz je potožila, kakor je bilo biserov na njenem dragocenem poročnem oblačilu. Strašne slutnje so vznemirjale srce grajske neveste, — žal, da so se vresničile v prihodnosti.

V gradu se je kmalu vse spremenilo pod novim gospodarjem. Stari oskrbnik je sevéda moral iz grada, o Alojziju Helena od tedaj ni več nikoli nič slišala, gospodarstvo ni bilo več tako v redu, kakor poprej. Helena se je sicer vestno trudila izpolnovati svoje dolžnosti, a kmalu je sprevidela, da skoro ne bo mogoče. Mladi grof ni maral živeti na gradu, navajen mestnega življenja popuščal je Heleno in grad ter cele mesece bival v tujini, kjer je zapravljivo razsipal priženjeno premoženje; sam namreč ni imel mnogo drugega, nego svoje grofovsko ime, za katero sevéda si še kósa kruha ne bi bil mogel kupiti ob času sile. Helena se je trudila z gospodarstvom, a tolikih stroškov, kakor jih je napravljal mladi gospodar živeč večinoma na Dunaju, grajščina ni mogla zmagovati. To sevéda za Heleno še ni bilo najhuje; najbolj jo je bolelo, ker je videla, da grof ne mara ne zanjo, ne za svojo malo hčerko.

V teku nekaterih let razprodali so gozd za gozdom, njivo za njivo, travnike itd., a vedno je bilo za Dunaj grofu premalo denarja. Obupala bi bila grofica Helena, ako bi ne bila imela drobne hčerke, ki je bila popolna njena podoba. Stara gospa, uvidevša, kako se je varala, jela je žalovati in je kmalu umrla, ravno še o pravem času, da ni bila priča, kako so prodali grajščino, in kako se je morala njena hči seliti iz grada v vas kakor — beračica, zapuščena od moža, ki se ni več menil zanjo, odkar mu ni mogla pošiljati denarja ter po razprodaji nenadoma prešel, da sama ni vedela kam.

Glejte tam kočo pri kapelici, tje se je naselila Helena s svojo hčerko. Nekaj časa je še prebila, a prišla je bolezen nad hčerko, Helena je storila vse, da je rešila ljubljeno dete pred smrtjo, a izdala je v tej bolezni zadnje denarje za zdravnika in zdravila. Šivala je sicer pridno, prislužila si s tem marsikak krajcar, a to ni zadostovalo za njene potrebe; stiskala jo je velika revščina; kadar pa je bila sila največja, tedaj je prihitela v bližnjo kapelico prosit pomoči. Kapelica je bila sicer še vedno ista, a kako se je vse spremenilo pri Heleni, kako je nekdaj kot grajska hči brezskrbno zahajala v kapelico in kako potrta in nesrečna sedaj sem zahaja.

Nekega dne, ko ni imela prav ničesar skuhati, hiti zopet v kapelico; tu poklekne ter iskreno prosi pomoči. Nenadoma se domisli na svoje še vedno lepe lase. Prestraši se te misli; toda kaj ne stori mati za svojega otroka? »Zanje,« pravi sama pri sebi, »bom dobila precej denarja.« — Ko se zmrači, gre v bližnje mesto h kupovalcu las ter mu ponudi svoj zadnji kras, katerega daruje za svoje ljubljeno dete. Ménila je, da jo v mraku ne bodo poznali.

S prejetim denarjem poravna svoje neplačane zaostanke ter nakupi najpotrebnejših stvarij, da si zopet za nekaj časa zagotovi življenje.

»Mama, kje imate pa lepe lase?« jo vpraša hčerka prišedšo domov, skoro je ni poznala. Tedaj pa so se vdrle s silo zadržane solze iz očij nekdaj zlatolase Helene ter so lile na glavico hčerke, katero je mati objela in se nema ozirala proti nebu. Dete ni dobilo odgovora, zakaj tudi, saj bi ga ne razumelo.

Toda ta denar je kmalo pošel in zopet je bila primorana Helena prositi pomoči, a prosila je tako nerada, celo skrivala je pred ljudmi svojo veliko revščino; kdo bi jej to zameril, nekdaj tako bogati grajski edini hčerki.

Neko jutro, ko je Helena ravno pripravljala svoje kosilce, pride pismonoša z velikim zabojem ter ga izroči Heleni. Čudila se je in ni vedela, kaj to pomeni. S tresočo roko odpré zaboj in ondi najde lepo Marijino podobo obdano z vencem zlatih lâs, v dejano v dragocen okvir. Helena precej spozná, da so to njeni lasje. Poleg zaboja dobi pismo in v pismu precej denarja, podpisa ni bilo nobenega. Helena se čudi in premišljuje, a ne more uganiti, kdo da je neznan dobrotnik. — Podobo vzame ter jo nese v kapelico in jo ondi obesi na steno v znamenje svoje hvaležnosti; dobrotnika sicer ne pozná, a Njo pozná, ki ga ji je naklonila in zato se preiskreno zahvali pred milostnim altarjem. Od tedaj vedno ondi visi podoba. To je njena zgodovina.«

»Kako pa se je pozneje godilo gospej?« vprašam svojega zgovornega pripovedovalca.

»Dobro se ji je godilo, a le malo časa, zakaj par mesecev potem je umrla Helena.«

»In kaj je bilo z njeno hčerko?« 

»Pripeljal se je k pogrebu neznan, črno oblečen gospod, bridko je jokal in po pogrebu šel k gospodu župniku ter se kmalo na to odpeljal s hčerko.«

»In kdo je bil ta neznani gospod?« 

»To je bil nekdanjega grajščinskega oskrbnika sin, Alojzij, s katerim bi se bila rada Helena poročila. Zvedel je za njeno revo, ko je slučajno prišel v bližnjem mestu k brivcu, kjer je Helena prodala svoje lase, doposlal ji podobo z zlatimi lasmi in denarji, a se jej ni hotel izdati, ker je vedel, kako bi bolelo Heleno, ki bi jo videl tako ubožano. Skrbno je gojil njeno hčerko, a ta, ko je zvedela osodo svoje matere, ne méni se za svet, živi le za-se ter se v bližnjem mestu, kamor se je Alojzij naselil, odlikuje s skrbjo za reveže, posebno za bolnike. Vsaki mesec pa se pripeljeta z ženo Alojzijevo h kapeli v našo vas in na pokopališče, kjer počiva njena mati pod dragocenim spomenikom. Tu, kakor ste videli, poljublja zlate lase svoje matere, katera jih je ob času sile darovala zanjo, ter jih moči s solzami otročje svoje hvaležnosti.

To je zgodovina zlatih lâs, ali če hočete, zgodovina — zlatega srca!