Zlati kruh

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Babica Zima Lonček, kuhaj
Zlati kruh
Slovaška pravljica
Deklica - žabica
Spisano: Urška Kadunc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


ZLATI KRUH

Nekoč je živela vdova, ki je imela zelo lepo hčer. Mati je bila skromna in ponižna, hčerka pa prevzetna deklica. Prišlo je mnogo snubcev, a nihče ji ni bil všeč.

Neke lunine noči se je mati prebudila. Hčerka je ležala ob njej in spala. Mati je gledala svojega lepega otroka in opazila, da se deklica v snu srčno nasmiha. »Le kaj se ji sanja, da se tako ljubko smeje?« je pomislila mati in spet zaspala. Zjutraj je vprašala: »Povej mi no, kaj se ti je sanjalo ponoči, da si se smehljala?«

»Ej, sanjalo se mi je, da se je pripeljal gospod v brakreni kočiji in mi dal prstan z dragulji, ki so se svetili kot zvezde na nebu. In ko sem šla po cesti, so ljudje gledali samo mene.«

»Otrok, otrok, kakšne visokoleteče sanje sanjaš,« je rekla mati in zmajala z glavo. Deklica pa je veselo šla na delo.

Zvečer se je pripeljal na njuno dvorišče kmečki sin in jo zasnubil. Materi je bil snubec všeč, hčerka pa je rekla: »Če bi se pripeljal z bakrenim vozom in mi dal prstan z dragulji, ki se svetijo kot zvezde na nebu, pa ne bi šla s teboj.«

Ženin se je pobit odpeljal, mati pa je hčerko okarala.

Tudi to noč se je mati zbudila in slišala, kako se hčerka v sanjah tiho smeje.

»Le kaj se spet sanja dekliču?« je pomislila mati in dolgo ni mogla zaspati. Zjutraj pa jo je vprašala: »Ljuba hčerka, le kaj se ti je sanjalo ponoči, da si se smejala?«

»Sanjalo se mi je, da se je pripeljal gospod v srebrni kočiji in mi dal srebrn glavniček. Zasnubil me je. Ko sem šla po cesti, so vsi ljudje gledali samo mene.«

»Le kaj govoriš, otrok moj,« jo je karala mati, hčerka pa je že zaprla vrata za seboj, da ne bi poslušala materine pridige.

Še tisti dan se je pripeljal na vdovino dvorišče v imenitni kočiji grajski sin, ki je prišel snubit lepo dekle. Mati je bila presrečna, hčerka pa ga je zavrnila: »Če bi prišli pome s srebrno kočijo in mi prinesli srebrn glavniček, pa ne bi šla z vami.«

Snubci so se priporočili in se odpeljali, mati pa je tožila: » Dekle, dekle, prevzetna si in ne bo se dobro končalo.«

Hčerka pa se je norčevala iz njenih skrbi.

Tretjo noč je spet ležala mati ob hčeri, toda od hudih skrbi ni mogla zaspati. Tedaj se je spet dekle v sanjah na ves glas zasmejalo. »Le kaj se sanja nesrečnemu otroku?« je vzdihnila mati in bedela do jutra.

Zjutraj pa je vprašala hčerko: »Kaj se ti je le sanjalo ponoči, da si se na ves glas smejala?«

»Ne povem,« je rekla hči, »saj me boste spet kregali.«

»Kar povej,« je silila mati.

»No, sanjalo se mi je, da se je pripeljal ženin v kočiji iz čistega zlata. Prinesli so mi zlato obleko in vse je gledalo za menoj.«

Mati je vila roke, deklica pa je skočila iz postelje in stekla iz izbe, da ji ne bi bilo treba poslušati materinega tarnanja.

Tega dne so se na dvorišče pripeljale tri kočije: bakrena, srebrna in zlata. V prvo kočijo je bil vprežen par konj, v drugo dva para konj, v tretjo pa štirje pari belih konj. Iz prvih dveh kočij so skočili paži v rdečih hlačah in zelenih kapah, iz tretje kočije pa je stopil lep gospod, oblečen v obleko iz čistega zlata. Zaprosil je vdovo za roko njene hčerke.

Hči je pomislila: to je tisti o katerem se mi je sanjalo.

Iz svoje izbe mu je prinesla nevestin šopek v znamenje, da ji je ženin všeč. On pa ji je dal prstan z dragulji, ki so se svetili kot zvezde ponoči, srebrn glavniček za v lase in obleko iz čistega zlata. Ko se je šla nevesta preobleč, je mati zaskrbljeno vprašala ženina:« Kakšen kruh bo jedla moja hči?«

»Kruh je pri nas bakren, srebrn in zlat. Izbirala si ga bo,« je odgovoril ženin.

Mati se je čudila, nič ni rekla, toda zaskrbelo jo je. Hčerka pa je brezskrbno prišla iz svoje izbe, oblečena v zlato obleko, bila je lepa kot še nikoli. Ženin jo je prijel za roko in odpeljali so se, ne da bi se poljubili in poslovili. Mati je stala na pragu in jokala.

Svatbene kočije so drdrale po široki beli cesti, dokler se niso ustavile pred visokimi skalinami. V skali je bila visoka in široka odprtina. Skoznjo so zapeljali in nato se je zemlja stresla, stemnilo se je, da se je nevesta v strahu oklenila ženina.

»Ne boj se,« jo je pomiril, »kmalu bo svetlo kot podnevi.« Od vseh strani so pritekli palčki v rdečih hlačah in zelenih kapah, svetili so s prižganimi baklami in pozdravljali svojega gospodarja.

Šele zdaj je lepotica spoznala, s kom se je poročila.

Iz temne votline so se zapeljali v neskončne gore, ki so se dvigale proti nebu. Ore so bile porasle s svinčenimi smrekami, jelkami in bukvami.

Iz svinčenih gozdov so se pripeljali na širno jaso, kjer je stal imeniten grad, ves srebrn in zlat. Vanj je ženin povedel nevesto, se ji priklonil in dejal: »Vse to je tvoj!«

Ker je bila nevesta utrujena in lačna, se je razveselila, ko so palčki pogrnili zlato mizo za kosilo. Prinesli so bakrene, srebrne in zlate jedi, vsi so jedli, le nevesta ni mogla. Poprosila je za košček kruha. Prinesli so ji najprej bakrenega, nato srebrnega in navsezadnje še zlatega kruha. Toda nevesta ga ni mogla jesti, čeprav je bila strašno lačna. Solze so ji tekle po lepih licihm a ženin ji je dejal:

» Nič ti ne pomagata jok in stok, kakor si si postlala, tako boš ležala.«

Nevesto je pestila lakota za kazen, ker je hrepenela le po zlatem in ni znala spoštovati zemeljskega kruha.

Le tri dni na leto je smela pod svetlo sonce, tiste tri dni na leto, ko je njen mož in gospodar podzemeljskih rud odprl vrata svoje zakladnice. Takrat je stekla na beli dan in prosila za skorjice suhega kruha.

Slovaška pravljica