Zlati čoln

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zlati čoln
Srečko Kosovel
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


PREMIŠLJEVANJE[uredi]

Kraška vas je v jeseni tiha,
ovita v meglò,
le tu in tam se zasvita
lučka v temò.

Tam za črnim ognjiščem
svetlika se ognja sijaj; —
po mrzlih poljih hodim
in vse me kliče nazaj.

Ko da je vse izumrlo,
je tiha kraška vas,
ob ognju rdečem sedijo;
tako bi sedel i jaz.

Tako bi sedel za ognjiščem,
obraz v dlaneh, bi molčal,
tiho, vse tiho za oknom,
le ogenj bi prasketal.

JESEN[uredi]

Droben dež rosi,
bele so kraške poti,
sivo je zgodnje jutro.

Bor, bor ne šumi,
kam ta pot hiti?
Sivo je zgodnje jutro.

Brinovka se prebudi,
vztrepeta, vzleti.
Sivo je zgodnje jutro.

BALADA[uredi]

V jesenski tihi čas
prileti brinovka
na Kras.

Na polju
že nikogar več ni,
le ona
preko gmajne
leti.
In samo lovec
ji sledi...

Strel v tišino;
droben curek krvi;
brinovka
obleži, obleži.

KRAŠKA VAS[uredi]

I
Sam
čez vas.

V temah
tulijo jetniki —
burja prepleza
zidovje, v okno
udari: »Kdo?«

Okno razsveti
temò.

In na koncu vasi
bor završi —
vztrepeta,
ko me spozna...

II
Strme strehe v temnini
spe;
slamnate, kamnate,
mrke vse
z nizkimi čeli.

Na prsi so ljudje
roke razpeli.

Kako?
Zakaj?
»Umri, ali pojdi nazaj!«

III
Borovo morje
šumi temnó —
Jadran bije v obal,
v temò,
burja buta
v okno mrtvó.

Noč je nad kraško vasjo.

Kdo obupuje?
Kdo vzdihuje,
da ga prekolnem
v srcu tem bolnem?

Kdo?

JESEN[uredi]

Enakomerno deževanje
na ploskve sivih, kamenitih streh;
vse bolne, žalostne so moje sanje
in v sivi žalosti zamrl je smeh.

Jesenska roža je zaprla čašo
in tiha se nagnila v siva tla;
in somrak pal je čez vasico našo
in zrak je mrzel od dežjà.

KRAŠKA JESEN[uredi]

Sladka črnina, polni grozd,
jagode se v dežju bleščijo,
v dalji temneva borov gozd,
topoli pod hribom šumijo, šumijo.

Šumeča prihaja v vršanju lip
jesen; topole in hraste uklanja;
mi smo v vinogradu, drugi so v hramu —
vsak si po svoje otožnost odganja.

SVETI ŠTEFAN[uredi]

Sveti Štefan, sveti Štefan,
siv njegov obraz je;
nad gorami je sprostrto
gluho dolgočasje.

Tiha kuhinja je polna
vsa potic in vina,
šala greje, svet se smeje,
zbrana je družina.

Samo žalost v mojem srcu
se opila ni.
Tiho na žerjavici
brinje zadiši.

VSE TE BESEDE[uredi]

Vse te besede bi morale biti
dehteče kot borova morja,
jutranje zvezde, ki ugašajo
ob zarji iznad pogorja...

Pa je pólnoč še
in jih moram prižgati,
da v tej sivi kraški hiši
nam je še ostati.

V temen plašč zavit jih v burjo
govorim, ko se zaganja
v okna; pa se mati vzdrami
in pomisli in zasanja...

Jaz pa divji sem kot burja —
proč, o proč je moje spanje.
Tiho stopam preko póti kraških.
Noč mi sije nanje.

VEČER POD RDEČO SIPINO[uredi]

Gostega mraka modre zavese
drhteče se spuščajo od neba;
utihnili bori so za trenutek,
kot potnik obstane sredi poljá.

Za hribom se tiha vas je zmračila
in oživele so strme poti;
globel pod sipino je zadehtela
od zemlje. Stolp na hribu molči.

Temni obrisi, zamolkli korak,
kosci gredo čez ilovnato pot;
živina težkà se ob kalu napaja,
ozre se, ko začuje zamolkli topot.

Topoli vršijo in uklanjajo krone,
kot v sivih blazinah zvezda vzblesti;
koščev korak, živina v temo zatone,
za težkim oblakom mesec vzžari.

Ves Kras je mehak — kot da ihti —
iz kapele luč in glas orgel plava;
trenutek — in kakor raztrgan obraz
obmolči v mesečini skalna puščava.

BORI[uredi]

Bori, bori v tihi grozi,
bori, bori v nemi grozi,
bori, bori, bori, bori!

Bori, bori, temni bori
kakor stražniki pred goro
preko kamenite gmajne
težko, trudno šepetajo.

Kadar bolna duša skloni
v jasni noči se čez gore,
čujem pritajene zvoke
in ne morem več zaspati.

»Trudno sanjajoči bori,
ali umirajo mi bratje,
ali umira moja mati,
ali kliče me moj oče?«

Brez odgovora vršijo
kakor v trudnih, ubitih sanjah,
ko da umira moja mati,
ko da kliče me moj oče,
ko da so mi bolni bratje.

NOČ[uredi]

Bori šepečejo, slap šumi,
skale, kot da so se potniki ustavili,
v sive plašče zaviti, sredi poti,
polje kakor izhojena pot
in vas kot kup otrok.
Vse molči.

A tam nad morjem
pa se blešči tisočerih luči
in tam ob morjih
človek, ki je svoje srce prodal,
prazen in votel
po tej samoti ihti.

TEMNI BORI[uredi]

Temni bori, črni bori,
čuj, kako vršijo,
ko da med seboj bolesto,
tiho govorijo.

Pod sekiro so sovražno
včeraj bratje pali,
danes in mogoče jutri
bomo mi še stali.

Silna burja, močna burja
v bore zavihrala,
ko da čula bi besede,
pala in obstala.

Če umrete, bratje bori,
kje se bom spočila,
recite mi dragi bratje,
s kom bom govorila?

»Bratje bori, ostanite,
rastite z uporom!«
Pa so padali bolestno,
nemo, bor za borom...

PESEM S KRASA[uredi]

Bori dehtijo, bori dehtijo,
njih vonj je zdrav in močan,
in kdor se vrne iz njih samote,
ta ni več bolan.

Zakaj v tej pokrajini kameniti
je vse lepo in prav,
biti, živeti, boriti se
in biti mlad in zdrav.

Bori, drugovi, dehteči, močni,
tiho drugovi kraške samote,
bodite pozdravljeni v moji samoti,
polni težke, otožne lepote!


PREPROSTE BESEDE[uredi]

Ljubim jih, te preproste besede
naših kraških kmetov,
ljubim jih, o bolj jih ljubim
od vas, meščanskih poetov.

Kakor da vidim krajino jasno
nad tiho zeleno dolino,
kakor da vidim skale in bore,
ki stražijo to dolino.

Ljubim jih, njih ostro tišino;
kakor raskava roka
vabijo zopet in zopet me tja,
izgubljenega otroka...

RDEČI CVET[uredi]

Kakor z vinom strasti nalita
tvoja bela polt dehti,
kot izza rosnega cvetja
gledajo tvoje rjave oči.

Drevo v višnjevordečem cvetju
orošeno v soncu večernem blešči
in izza tega rosnega cvetja
gledajo tvoje rjave oči.

Sonce leskeče, kadar zahaja,
strast lesketa ti sredi oči,
tiha, opojna tema prihaja,
za belo ograjo panter preži.

MELANHOLIJA[uredi]

V sobo bi se zaprl,
oj zaprl,
da bi umrl,
oj umrl.

V tesni sobi bi umrl,
moj brat.
Ah, kaj meni svet
in kaj pomlad!

PO CESTI GREŠ[uredi]

Po cesti greš, sam ne veš kako,
žaluješ in ne veš zakaj,
ti si kot črno drevo v jeseni,
ko razblesti sivino sijaj...

Mogoče bi rado spet listje imelo
- srebrn sijaj, polsvetal, čudovit -
človek bi umrl, pa ne more umreti,
in bi živel, a je zlomljen, ubit.

BEATRICE[uredi]

Še, še si lepa in tajnosten smeh
še so odete tvoje oči,
in še te iščem po vseh poteh,
čeprav ti korak moj več ne sledi.

Še, še me vabijo tvoje oči,
ko se poltiho, mirno nasmehljaš,
in tvoje srce resnico taji
in ti molčiš, da je ne izdaš.

Da, še si lepa, a tako si hladna,
nedojetna kot vila, ki ubeži,
da ne izda skrivnosti srca -
ali pa lovcu srce prestreli.

SLOVO[uredi]

Tvoj smeh se igral je z mojo bolestjo,
mogoče se ji je smehljal;
in s harlekinsko namišljeno gesto
poklonil sem se in vstal.

Hotel sem angela te zatajiti,
ti angel sredi srca,
hotel sem, hotel sam sebi prikriti,
kako si mi angel bolesti in zla.

Ah, moja duša te bo ljubila
in sovražila, tajila te;
z bolestjo, ljubeznijo bo ti sledila,
a pozabila ne.