Zlata ribica (Babica pripoveduje)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zlata ribica
Babica pripoveduje
Kristina Brenkova
Spisano: Mateja Fatur
Izdano: (COBISS)
Viri: BABICA PRIPOVEDUJE, ilustrirala Ančka Gošnik – Godec; izbrala in uredila Kristina Brenkova, (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Zlata ribica

Kjer stoji danes Ribnica, je bilo včasih veliko jezero. Noter je bilo dosti rib, velikih in majhnih. Med njimi je bila tudi zlata ribica, ki je bila najlepša. V Veliki gori pa je takrat živel velikan, bil je strašno velik in močan. Podnevi je spal, ponoči pa je hodil lovit ribe. Zlata ribica mu je pomagala, ko je lovil, tako da mu je svetila. Ker v Suhi krajini ni bilo vode, so hodili ponjo k jezeru. Nekoč ko so prišli zajemat, so z vodo vred zajeli tudi zlato ribico. Vrgli so jo med kamenje. Tam pa je zlata ribica okamnela. Velikan v Veliki gori se je zbudil in je šel kakor ponavadi lovit ribe. Ko je ponoči lovil, mu ribica ni prišla svetit. Iskal jo je, pa je ni nikjer našel. Zato se je strašno razjezil, lomil je skaline in jih metal v jezero. Vse je izruval, kar mu je prišlo pod roke: drevesa in grmovje. V jezeru so nastale velike rupe, brezna v močvirju, skozi katere je potem odtekla voda. Tako je jezero izginilo, na dnu pa je ostalo dosti rib. Iz vseh koncev so ljudje hodili ponje z vozovi, zato je kraj dobil ime Ribnica. V spomin na to ima Ribnica še danes v svojem grbu ribo.


Ribnica na Dolenjskem, v narečju povedala Marjana Pakiž, zapisal Tine Logar, priredila Kristina Brenkova