Zlata ribica.

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Zlata Ribica
Babica pripoveduje
Kristina Brenkova
Spisano: Simona Omahen, Petra Gobec
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Kjer stoji danes Ribnica, je bilo včasih veliko jezero. Noter je bilo dosti rib, velikih in majhnih. Med njimi je živela tudi zlata ribica, ki je bila najlepša. V Veliki gori pa je takrat živel velikan, bil je strašno velik in močan. Podnevi je spal, ponoči pa je hodil lovit ribe. Zlata ribica mu je pomagala, ko je lovil, tako da mu je svetila. Ker v Suhi krajini ni bilo vode, so hodili ponjo k jezeru. Nekoč ko so prišli zajemat, so z vodo vred zajeli tudi zlato ribico. Vrgli so jo med kamenje. Tam pa je zlata ribica okamnela. Velikan v Veliki gori se je zbudil in je šel kakor ponavadi lovit ribe. Ko je ponoči lovil, mu ribica ni prišla svetit. Iskal jo je, pa je ni nikjer našel. Zato se je strašno razjezil, lomil je skaline in jih metal v jezero. Vse je izruval, kar mu je prišlo pod roke: drevesa in grmovje. V jezeru so nastale velike rupe, brezna v močvirju, skozi katere je potem odtekla voda. Tako je jezero izginilo, na dnu pa je ostalo dosti rib. Iz vseh krajev so ljudje hodili ponje z vozovi, zato je kraj dobil ime Ribnica. V spomin na to ima Ribnica še danes v svojem grbu ribo.



V narečju povedala Marjana Pakiž, zapisal Tine Logar, priredila Kristina Brenkova