Zlata orehova vejica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zlata orehova vejica
Babica pripoveduje
Kristina Brenkova
Spisano: Mateja Fatur
Izdano: (COBISS)
Viri: BABICA PRIPOVEDUJE, ilustrirala Ančka Gošnik – Godec; izbrala in uredila Kristina Brenkova, (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zlata orehova vejica

Štirje godci, ki so hodili od vasi do vasi in godli po gostilnah ter se tako preživljali, so prišli nekega večera do podrtega gradu. Mesec je obseval razpadle zidove in skoz okna so molele veje dreves. Tedaj je rekel eden rzmed godcev: - Tovariši, napravimo nekdanjim grajskim prebivalcem podoknico. Drugi godci so bili s tem predlogom zadovoljni in vsi skupaj so zaigrali veselo poskočnico. Ko so prenehali gosti, je stopil iz razvalin majhen, star možiček, se jim zahvalil za godbo in dal vsakemu orehovo vejico, rekoč jim prijazno: - Nesite te vejice svojim otrokom! Godci so vzeli vejice, toda med potjo so jih pometali v travo in zabavljali nad starcem : - Kaj drugega naj bi nam bil raje dal. Kaj bodo otrokom te vejice, saj jih imajo doma dosti. Samo eden je vtaknil vejico v žep in jo dal otrokom, ko je prišel domov. Drugo jutro pa so otroci vsi presenečeni priskakali k njemu in rekli: - Oče, zakaj si nam pa prinesel tako trde orehe, da jih še raztolči ne moremo. Pa tako lepo rumeni so vsi. Takih orehov še nismo videli. Godec je začuden gledal orehovo vejico, na kateri je viselo vse polno zlatih orehov. Hitel je pripovedovat o tej čudni zgodbi svojim tovarišem. Ko so drugi godci to slišali, so šli iskat svoje vejice. Ves dan so iskali po travi, vendar so se morali nazadnje vrniti praznih rok domov. Otroci hvaležnega godca pa so prodali zlate orehe in revščina nikoli več ni potrkala na njihove duri. Ta pravljica nas uči, da človek ne sme nikdar zavreči še tako majhnega daru.


Zapisal Gvidon Sajevic