Zlata okna

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na veter pomladni Zlata okna
Pesmi
Srečko Kosovel
Molitev pred zastrtim templjem
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I
Nad črnimi gozdovi
ugaša mrzel dan.
Sredi snežnega polja
stojim ...

V mrzli večerni mrak
tonejo samotni gradovi,
zlata okna ugašajo
drugo za drugim
in krvavijo ...

V dalji je tiho,
ko da blestijo rane
na mojem telesu,
rane pekoče. —
Stojim brez besede.

II
Brez besede stojim,
jaz ranjeni človek.
Zlati plamen ugaša
v temo.
Strmim v brezdaljo,
vse moje misli — ena rana,
vse moje življenje — ena rana,
trpim, kako bi šel v daljo.
Kako?

III
Prikrit mraz.
Po ulici grem,
a v duši veselje.

O kaj, če ugasnila
so zlata okna gradov,
o kaj, če se je potopila
zarja v črnino gozdov!

Ta nemi blesk
zlatih oken.
(O, kdo jih prižiga,
čutim v sebi.)

IV
Lahko bi bil v Evropi
ali v Avstraliji
ali koderkoli.

Moja cesta je kakor
goreč trak
med vesoljno temò.

Jaz sem kot oblak,
oblak, ki je nosil
večerno zlató od tam.

Sredi polja čisto sam,
sredi snežnega pólja,
med črnimi gozdovi
čutim: vse blesti. —
Glej, nisem več
sam.