Zlata okna

← Na veter pomladni

Zlata okna Pesmi Srečko Kosovel

Molitev pred zastrtim templjem →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I
Nad črnimi gozdovi
ugaša mrzel dan.
Sredi snežnega polja
stojim ...

V mrzli večerni mrak
tonejo samotni gradovi,
zlata okna ugašajo
drugo za drugim
in krvavijo ...

V dalji je tiho,
ko da blestijo rane
na mojem telesu,
rane pekoče. —
Stojim brez besede.

II
Brez besede stojim,
jaz ranjeni človek.
Zlati plamen ugaša
v temo.
Strmim v brezdaljo,
vse moje misli — ena rana,
vse moje življenje — ena rana,
trpim, kako bi šel v daljo.
Kako?

III
Prikrit mraz.
Po ulici grem,
a v duši veselje.

O kaj, če ugasnila
so zlata okna gradov,
o kaj, če se je potopila
zarja v črnino gozdov!

Ta nemi blesk
zlatih oken.
(O, kdo jih prižiga,
čutim v sebi.)

IV
Lahko bi bil v Evropi
ali v Avstraliji
ali koderkoli.

Moja cesta je kakor
goreč trak
med vesoljno temò.

Jaz sem kot oblak,
oblak, ki je nosil
večerno zlató od tam.

Sredi polja čisto sam,
sredi snežnega pólja,
med črnimi gozdovi
čutim: vse blesti. —
Glej, nisem več
sam.