Zlata krona

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zlata krona
Pravljica.

Ivan Česnik
Izdano: Amerikanski Slovenec 26. september 1944, 29. september 1944, 3. oktober 1944, 6. oktober 1944, 10. oktober 1944, 13. oktober 1944, 17. oktober 1944, 20. oktober 1944, 24. oktober 1944, 27. oktober 1944, 31. oktober 1944, 3. november 1944, 7. november 1944, 10. november 1944 (53/77-90), 4, 6, 6, 6, 4, 6, 4, 6, 4, 6, 6, 6, 4, 6
Viri: dLib 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pastir Boštjan je zatrobil v rog. Gospodarji so odpirali hleve in odganjali iz njih svojo živino, drobne junčke in telice ter poredne vole. Boštjan je stopal za čredo, govoril ž njo prijazno in vabljivo, potem je zarobantil nad njo, zavzdignil palico in poklical Sultana, ki je veselo zalajal in pokazal svoje ostre zobe.

“Le požurite se, le! Danes gremo daleč, zato le hitite!” je prigovarjal, veselo zavriskal, da se je razlegalo v mlado jutro, in trobil iznova v svoj pastirski rog.

Lenčika je slišala njegovo vriskanje. Na vrtu je zalivala rože in pela. Tako prijetno in lahko ji je bilo pri srcu in na licih ji je igral blažen nasmeh, kakor bi ji kdo nasul cvetja pred noge ali jo božal z voljno roko po mehkih, kostanjevih laseh. Njena vitka postava se je sklanjala med vrtnicami in nageljni, obraz ji je žarel in oči so blestele v jutranji rosi.

Tedaj je prignal Boštjan mimo. Pogledal je na dekle, ga pozdravil in se nasmejal.

“Ali si sladko spančkala, Lenčika? Ali si kaj sanjala o meni?”

“Vsako noč sanjam o tebi. Da bi se le tebi tudi vedno kaj sanjalo o Lenčiki! mu je odgovorila in pripela za klobuk šopek duhtečega cvetja.

“Kdo pravi, da ne mislim rad in pogosto nate! Tako te imam rad, Lenčika, kot svojo dušo. Najdražje si mi na svetu. Ko bi imel zakladov, cekinov in demantov, bi ti jih nasul v naročje in te okrasil, da bi bila lepša od kraljičin, o katerih govore pravljice. Pa ker sem ubog, ti drugega ne morem dati nego svojo ljubezen. Ta je pa vsa tvoja. Reci, ukaži, naj prevrnem Grmado, pa jo prevrnem; zahtevaj naj prinesem krono zaklete kraljičine, pa jo prinesem.”

“Čemu bi mi bilo to? Kaj mi je mar Grmada in krona zaklete kraljičine? — Prinesi mi cvetk, Boštjan! Na planini jih dobiš obilo. Gorske cvetke diše tako prijetno; tako ljube so mi. Ali boš Boštjan?”

“Tebi bi jih ne prinesel? Najlepših in najbolj duhtečih ti prinesem zvečer.”

Snel je klobuk, poduhal nagelj in rožmarin, zavriskal in odšel za živino, ki je mukala in žvenkljala z zvonci.

Lenčika je gledala za njim in se vzradostila. Videla je gibko telo, krepka in široka pleča, videla je mlado postavo, ki se je tako lagotno zibala; videla je širok klobuk in za njim svoj šopek. Srce ji je bilo polno veselja.

“Kako bi ga ne ljubila! Saj je najlepši fant v naših gorah! Četudi je sedaj vaški pastir, jeseni že pa bo moj mož, ako Bog da. To bodo gledala dekleta, ko bom ob njegovi strani stopala iz cerkve. O, saj vem; vse obračajo za njim poglede, vsaka bi ga rada, — pa jih ne mara!”

Nad gorami je plavala svetla zarja s svojimi mnogoterimi bojami, prvi solnčni pramenčki so obkrožali kamenite vrhove in sklade. Previdno in počasi so se raztezali zlati obronki v jutru po dolgih slemenih in hrbtih. Nižje so ležali gozdovi s svojimi sanjajočimi jelkami z zelenimi vazami in tisočerimi skrivnostmi, polnimi mične poezije. Ptičje petje je donelo od tam, kukavica se je oglašala ves dan. In med gozdovi so ležala sela, senožeti, sočnati travniki, rodovitne njive in sadovnjaki. Ob vaseh so tekli studenci in potoki, cerkve so se belile in zrle črez ravnino.

Po dolinah in gorah je vstajalo življenje. Zdelo se je, da se prebuja pokrajina iz dolgega, enoličnega spanja. Tam od gorskih velikanov je priplaval orel črez planine in motril drobno vrvenje pod seboj. Po gozdovih so odmevali glasovi sekir, po travnikih pa so stali kosci v dolgih vrstah. Pripogibale so se krepke postave, mahale so mišičaste roke, padala je trava.

Lenčika je videla lepoto in veselje v stvarstvu, videla je Boštjana kako ponosno je stopal kot kakšen kralj. Slišala je njegovo pesem, njegovo vriskanje in izvil se ji je iz prs radosten vzdih:

“Kako lepo je življenje in vse na svetu!”

V tistem hipu se je oglasil za plotom oče Urban, močen širokopleč mož.

“Dekle, kam pa tako zijaš? Menda ne za pastirjem Boštjanom!”

Oče Urban je pogledal izpod čela svojo hčer, da je zardela in se prestrašila.

“Gledam, ker je tako lepo jutro.”

“In mlade fante tudi, kaj ne? Zalotil sem vaju. O, kar nič ne taji! Pomenke imata, pa ne bo nič iz njih. Pomisli, kdo si ti in kaj je on! Ti si hči Urbana Dolarja, prvega kmeta v vasi, on pa je bajtarski sin brez očeta in matere. Prej bo zakleta kraljičina na Grmadi rešena, kakor bo on pri meni zet. Ali me razumeš, Lenčika? Izbral sem ti ženina, ki je zate: V desetih župnijah ne dobiš takega. Zelo je priden in skrben. Seveda gospodar bom jaz; vajeti še ne dam tako hitro iz rok. Trden sem, hvala Bogu! Z beračem Boštjanom mi pa nimaš nič več govoriti! Zapomni si to!”

Tako je govoril oče Urban in mogočno odkorakal po zadnjih besedah črez dvorišče zadel koso na ramo in šel za kosci na travnik.

Lenčika je dela vrč iz rok, obraz ji je pobledel. V trenotku je izginilo veselje, v očesu so se pokazale solze. Padale so na mlado zelenje in sveže rože ter blestele med rosnimi kapljicami. Zaslutila je, da pridejo težki dnevi in noči brez spanja. Nič več je niso veselile ponosne planine s sočnatimi travami, nič več hribčki z belimi cerkvicami, nič več gozdovi z lestečimi, vitkimi jelkami in vitežkimi javori; nič je ni več veselilo božje solnce, ki se je dvignilo izza gora, tam daleč ter obsijalo dolinice in vasice, kot bi jih pobožala Stvarnikova roka. Žalost ji je legla v srce, žalost brezkončna in bridka.

* * *

Zazvonilo je poldan.

Boštjan je stopil na skalo in se ozrl na vse strani. Srce mu je plulo veselja, ker je bila vsa narava svečanostno razsvetljena. Trepetalo je solnce nad dolinami in hribi, poigravalo se z drobnimi valčki voda, ogledovalo na njih jasni gladini svoj obraz.

Po cesti je stopal popotnik; veselja mu je žarel obraz, oči so blodile po zelenih njivah, kjer je valovilo žito. Stopal je mimo lepih, belih hiš z dolgimi, lesenimi hodniki in zamreženimi okni. Na hodnikih so rastle v lončkih pisane cvetke, iz oken je gledalo zelenje, na pročelju so blestele podobe svetnikov. Tu je gledala Marija sedem žalosti popotnika z globoko tugo, tam je izlival sv. Florjan iz golide na gorečo streho velikanski curek vode, ondi je stopal črez reko sveti Krištof s Kristusom na rami, tam je kazal sv. Rok svojo rano, poleg je ležal sv. Aleš pod stopnicami. Na vsakem ovinku je stala kapelica, ta lična in nova, ona zastarela in preperela, a v vsaki je bilo pred podobo Kristusa ali Marije polno cvetja in zelenja. Drevje je rastlo na desno in levo, obloženo z žlahtnim sadjem, košato in visoko. V vrhovih so lestele veje, kot bi si dopoveiovale bajke in pripovedke iz svojega dolgega žvljenja.

Dalje je plaval Boštjanu pogled tja mimo svetega Lovrenca črez - Koreno, daleč na sosedne vrhove in gore.

Tako neizmerno lahko mu je bilo v duši visoko gori na planini. Čutil se je svobodnega, brez skrbi, vzvišenega nad vsakdanjimi malenkostmi dolinskega življenja.

Zvonilo je poldan, od vseh hribov in dolin so brneli zvonovi. Nekateri so doneli mogočno, drugi skoro boječe, nekateri ponosno, drugi ponižno in vabljivo. Med te koprneče in čiste glasove so se mešali kot velik slavospev Stvarniku ptičji napevi.

Boštjan je snel klobuk, naslonil roke na palico in molil angelovo češčenje.

Živina je polegla v senco med grmovje in Sultan je zvesto čul nad njo. Iz gozdov je duhtelo po zelenju, smrečju in bukovini, po planini so dvigale in povešale cvetke svoje drobne glavice med sočnato travo.

Človeka se loti v takem svetu prijetno razpoloženje. Najrajši bi se vlegel, del roke pod glavo in gledal po cele ure v oblake, ki plovejo bogve odkod in bogve kam.

Tudi Boštjana je obšlo tako hrepenenje, a spomnil se je Lenčikinega naročila. Zato je vstal, zabičal Sultanu, naj skrbno pazi na živino, ter odšel iskat cvetlic. Veselo je zavriskal in se napotil proti Grmadi. Mogočno je ležala pred njegovimi očmi s svojimi zarezami in drčami, s svojim zejlenjem in kamenjem, z bogatim cvetjem in nizkim drevjem. Hrepenenje in čile, mlade noge so pastirja urno nosile proti cilju. Vriskal je, pel in žvižgal, gledal po dolinah in trgal vsakovrstne cvetke, snežnobele planinke, rdeče divje rože, ciklamne, črne muške. Ves klobuk si je ovenčal ž njimi.

“Dovolj jih je. Lenčika jih bo vesela in gotovo se mi zahvali zanje!”

Truden je bil in zahotelo se mu je malo odpočitka. Samo za trenutek se vležem v senco, potem pa se takoj vrnem k svoji čredi, si misli.

Legel je na jasi pod star gaber, si del suknjo pod glavo, položil klobuk zraven sebe in se zagledal v oblake.

Vse je duhtelo okrog njega, veter je majal drevje, cvetke so pripogibale svoje glavice pod njegovimi dihi. Solnce je žarelo na gabrovih listih, tuintam je pokukal nagajiv žarek skozi gosto streho in zaplesal na licu Boštjanovem. Kos je pel svojo pesem tam doli v dobravi — pomlad je bila, — zato je pel o ljubezni; dobrikal se je družici in letal okrog gnezda, kjer so čivkali mladiči. Nižje v gozdovih je kukala kukavica. Enakomeren je bil njen glas, a vendar prijeten in vabljiv. Pela je Boštjanu uspavanko.

Lahko je bilo pastirju v duši, sleherno žilico njegovega mladega telesa je prevedala zadovoljnost in veselje nad življenjem.

“Tako lepo je na svetu! Mlad sem in zdrav; vsi me imajo radi, najbolj pa Lenčika, moje zlato dekle. Lenčika, ti ne veš kako rad te imam, kako te ljubim. Ozrla si se name, na bajtarsega sina, ti hči prvega kmeta v vasi. Bogve kaj poreče, ko izve, da se imava rada. Hčerko ljubi, njene nesreče ne bi hotel; toda bogatini so vsi enaki. Bogatina hočejo za zeta, ne pa berača. Pa vendar imam upanje, da jo dobim. Dekle me ljubi, in oče Urban se nazadnje morda uda ...”

Tako je razmišljal Boštjan še nekolika časa, potem pa je zaspal.

Prišle so tisti čas mimo vile, lepe, bele žene z dolgimi, zlatimi lasmi in s prozornimi, snežnobelimi oblačili. Tudi kraljica je bila med njimi. Najlepša je bila in največja in ponosno je stopala. Zagledale so pastirja in obstale ter občudovale njegovo mičnost in mladeniško lepoto.

“Kako čedna postava, sestre! Kako zdravje! Kaka usta, čelo! Oči morajo biti lepe, žive! Sestre, škoda, da jih ne moremo videti,” je govorila kraljica, se pripognila in poljubila pastirja na usta. In vse vile so se sklonile in mu pritisnile poljub na usta.

“Ah, kako sladek je ta poljub, sestre!” so ponavljale ena za drugo.

“Blagor dekletu, ki dobi tega fanta!”

“Poglejte, poglejte! Rož je nabral, najbrž za svojo nevesto. Sestrice! Spletimo venec njegovemu dekletu, venec za poročni dan in njemu dajmo šopek!” je ukazala kraljica.

“Čudil se bo, ko se prebudi. Vile obdare dobre ljudi, hudobne pa kaznujejo.”

Nabrale so cvetlic in spletle venec iz belih, modrih in rdečih rož; naredile so šopek in v sredo vtaknile rdečo gartrožo. S svojimi zlatimi lasmi so prevezale šopek in venec ter položile oboje Boštjanu v roko. In zapele so.

Boštjanu je bilo v spanju lahko, kot bi bil v raju.

“Ta fant ostane vedno pod našim varstvom, sestre,” je rekla kraljica.

Tedaj pa se je priplazila mimo velikanska kača. Pravzaprav je bila pol kača v spodnjem, pol deklica v zgornjem delu telesa.

Zagledavši jo, se je kraljica vil hudo ujezila ter rekla z jeznim glasom:

“Čemu laziš za nami? Mar misliš, da se te usmilimo? Preveč si nas razžalila, zato se pokori, dokler ne pride rešitelj!” Tako je rekla in zapodila zakleto kraljičino, ki je ležala med kamenjem in milo jokala.

“V jamo pojdi! Misliš, da moraš biti le ponoči doma. Tudi podnevi čepi tam in nikar kar ne straši ljudi, prevzetnica!”

Boštjanu so se tedaj odprle trepalnice. Vse vile so pogledale njegove lepe, modre oči in zbežale.

Pastir je planil pokonci in pogledal okrog sebe. Ničesar ni bilo več, ne vil, ne kače — zaklete kraljičine. Le v roki je držal venec in šopek, prepleten z zlatimi nitmi.

“Ali so bile sanje ali resnica? Ne, sanje niso bile. Venec imam v roki in šopek. To so napravile vile. Naklonjene so mi. Zakleta kraljičina se mi pa smili. Zaman čaka rešitelja. Vile so ji sovražne; zaklete so jo, ker se je bahala, da je lepša od njih, ter da ima prijetnejši glas. Tako mi je pravila ranjka babica.”

Pogledal je iznova venec in šopek, razveselil se je in zavriskal.

“Prijetno je na svetu! Lenčika, krasnih rož ti prinesem; zadovoljna boš z menoj!”

Vzel je palico, pobral klobuk in odšel k čredi.

* * *

Mesec je sijal nad gorami in doli, mlado perje in zelenje je šelestelo v pomladni noči, črez polja je valovil veter in se igral z vlakenci brstečega žita. Bele cerkvice so sanjale po hribčkih, sanjale so po položne ceste in znamenja kraj njih, sanjale so koče, zavite v dolge halje. Fantje so peli na vasi. Toda njih pesem je bila otožna, kot bi plakala deva za ljubim, ki je odšel v tujino in ga čaka z velikim, neutešljivim hrepenenjem. Slišala so jo dekleta, prebudila so se iz sladkega spanja, nasmehnila so se jim lica, kodraste glavice so se obrnile na drugo stran, oči so se zopet zaprle in zasanjale.

Pastir Boštjan je potrkal na okno. Zažvenkljale so šipe, dekle je nalahno odprlo. Med nageljni in rožmarinom se je prikazal nežen obrazek, pokazala se je drobna roka.

“Dober večer, Lenčika!” je šepnil Boštjan in segel dekletu v roko.

“Bog daj dober večer, Boštjan Da si le prišel! Dragec, niti ne veš, s kakšnim hrepenenjem sem te pričakovala!”

Lenčika, objokane oči imaš! Ali te je kdo razžalil? Ali se ti je zgodilo kaj hudega? Povej dekle!”

“Oče naju je zapazil zjutraj, Boštjan, ko si gnal živino v gore. Prepovedal mi je, govoriti s teboj. Zelo jezen je bil in je rekel, da bo prej rešena zakleta kraljičina na Grmadi, kakor bom jaz tvoja žena. Z Zalarjevim Francetom me hoče poročiti, s tistim bogatim in bahaškim fantom. Boštjan, ti ne veš, kako mi je hudo.”

Zajokala je Lenčika, svetle solze so tekle po lepih licih in padale med zelenje in cvetje. Boštjana je zaskelelo v srcu, pobožal je dekle po voljnih laseh in rožnatem obrazu ter ga tolažil.

“Lenčika! Tudi zakleto kraljičino pojdem rešit, če je treba, in zlato krono prinesem očetu iz kraljestva vil. Le tega nočem, da bi bila ti nesrečna. Ukaži, Lenčika, kaj naj storim; vse je tvoje, moje srce, moje roke, moja moč in zdravje. Le ti ne smeš trpeti.”

“Ne, Boštjan! Bog obvaruj, da bi šel res reševat zakleto kraljičino. Oče je kar tako rekel in morda bi tudi to nič ne pomagalo in nič ne omečilo njegovega srca. In Boštjan! Kraljičina je grozna, čuvajo jo vile in čuva jo škrat, ki ugonobi vsakogar, ki se mu približa. Oh, ne stori tega ne! Prositi hočem očeta, da me da tebi. Uslišati me mora, ker te imam tako rada in bi umrla brez tebe.”

Boštjan ji je začel pripovedovati o opoldanskem spanju, o gorskih rožah, o vilah, njih kraljici, zakleti kraljičini ter o vencu in šopku, pretkanem z zlatimi lasmi.

“Prinesel sem ti rož, Lenčika, prinesel ti venec za poročni dan. Ali se ne udaš očetovemu žuganju in se poročiš z drugim?

“Kako čudno govoriš! Če mi ne dovoli oče, da bi se poročila s teboj, umrjem.”

“Kaj govoriš o smrti? Ti moraš živeti! Tvoje žalosti ne bi mogel trpeti, ne gledati otožnih, venečih lic. Lenčika, bodi vesela! Pomeri si venec, ki so ga spletle vile zate!”

Dekle je delo na glavo venec iz belih, modrih in rdečih rož, prepleten z zlatimi lasmi.

“Kako si lepa, Lenčika! Take neveste še ni bilo v naših gorah. Shrani ga skrbno za poročni dan!”

“Za poročni dan! Kdaj bo najin poročni dan? Morda jeseni, morda spomladi, morda nikoli? Ne, ljubezen mora zmagati, kajne Boštjan? Očeta poprosim, rad me ima, dovoli mi, če ne letos, pa drugo leto.”

“Vedno bolj si mi ljubo, drago dekle. Zlata duša, kako ti plačam toliko ljubezen?”

Zaslišala se je stopinja, zašumel je bezeg, po Boštjanovih ramah je padel težek kol.

“Na, bajtar beraški! Boš vedel laziti ponoči pod okno moje hčere,” je zavpil oče Urban in udaril iznova.

Prestrašilo se je dekle; Boštjan se je pa v hipu okrenil in zagrabil kol ter ga izvil Urbanu iz rok.

“Boga hvalite, da je Lenčika vaša hči. Sicer ne vem, kako bi sedaj-le orala.”

“Molči in spravi se od moje hiše! Glej, da se mi ne prikažeš več pred oči! Sram te bodi!

“Oče, oče, ne gonite ga proč! Usmilite se naju, ker se ljubiva. Brez njega mi ni živeti,” je ihtela Lenčika na oknu.

“Ali imate kaj očetovskega srca? Ali vam je kaj mar sreča vašega otroka?”

“Rekel sem, da se poberi. Ker mi je na srcu sreča moje Lenčike, zato je ne dam takemu beraču. Prej bo rešena zajkleta kraljičina na Grmadi, kakor boš ti moj zet. No, pojdi k vilam in prinesi zlato krono Morda se ti posreči; potem boš bogatin in potem bo Lenčika tvoja. Haha!”

“Oče Urban, ali mislite resno ali za šalo?”

Nič za šalo. Davi si se ponujal dekletu, da vse storiš zanj: prevrneš Grmado, rešiš kraljičino, prineseš zlato krono. No, kaj se obotavljaš? Pojdi in jo prinesi, pa ti dam hčer. Kaj stojiš? Stopi, stopi!”

“Velja, oče Urban! Ne storim tega zaradi sebe, zaradi vaše hčere mi je, da ne bo trpela celo življenje poleg neljubenega moža.”

Stegnil je oče Urban svojo desnico in udaril v Boštjanovo.

“Velja, seveda. Zakaj ne? Ne govori toliko o Lenčiki, misli raje nase. Pravijo, da ni varno hoditi po Grmadi za vilami in kačo.”

“Bog bo z menoj in angel varuh in Lenčikina ljubezen.”

“Boštjan ne hodi! Moj Bog, če je vile ugonobe,” je jokala Lenčika.

“Ne skrbi zame, dekle! Jaz pojdem! Oče Urban, mislite na stavo in ne silite hčere v zakon!”

“To je moja stvar. Le glej, da kmalu prineseš zlato krono Dolgo pač ne bom čakal.”

“Potrudil se bom, oče. Še nocoj stopim k staremu Ambrožu, ki ima bajto pod Korejnom, in ga poprašam za svet.”

“Le stopi, le; toda glej, da se ti ne zgodi, kakor se je že zgodilo drugim. Haha!

Boštjan ni več poslušal Urbanovega roganja, izginil je za oglom in stopal črez travnike proti dolini.

“Ne hodi, Boštjan!” je prosila Lenčika in jokala, a fant je ni več slišal.

“Ne kisaj se, hči! Naj si le razčesne glavo, če je tako neumen.”

“Kako govorite, oče!”

“Ali naj ga hvalim, ker lazi okrog tvojega okna. In tebe naj tudi hvalim, kaj ne? Lepa hči si, pridna, ubogljiva. Četrta zapoved ti je vedno v mislih. Očeta spoštuješ in slušaš, kar ti ukazuje. Prepovedal sem ti govoriti s tem beračem, seveda, ti si me točno ubogala. O, jaz te že odvadim takih pomenkov. Zalarjev France pride snubit, takoj drugo nedeljo pride. Drugo soboto je sv. Janez Krstnik, torej na kresno nedeljo pride. Le pripravi se!”

“Oče, ne silite me! Franceta ne maram! Boštjana imam rada in njegova hočem biti, — če ne, umrjem.”

“No, hčerkica, to si še premisliš. Boštjan si polomi kosti na Grmadi, če pojde vasovat k zakleti kraljičini. Celo življenje ne boš žalovala za njim. Sčasoma se ti že stoži po možu.”

“Oče, vi boste krivi, če umrje in vi boste krivi, če bom nesrečna celo življenje. Boštjan nikakor ne sme na Grmado!”

Dekle je ihtelo, padale so solze med prsti na cveteče nageljne, dolgi konstanjevi lasje so spolzeli z ram in pokrili droben obrazek.

“Lenčika, pojdi spat in ne jokaj! Saj si razumna in uvidiš, da ne gre jemati bajtarja. Pomisli: Dolarjeva hči in pastir Boštjan!”

“Oče, ljubezen ne pozna razlike med bogatim in revnim.”

“Le lepo pridna bodi in se vlezi!”

Oče Urban je odšel črez vrt in zavil v hišo, dekle je pa slonelo še dolgo na oknu in plakalo bridko tja v jasno noč.

Mesec je sijal, milijoni zvezd so brleli na jasnem nebu, veter je pihljal črez gozdove, griče in livade. Sanjal je sv. Kozma in Damijan na Korenu, sanjal sv. Lovrenc, sanjali so sv. Trije kralji, sanjala je vsa narava. Grmada se je svetila v mesečini, strmi parobki so blesteli, blestele kamenite drče in ostre čeri. Sredi gore so stanovale vile in čuvale zakleto kraljičino. S pisanimi preprogrami je bilo pregrnjeno njih stanovanje, z duhtečimi cvetkami nastlano, kristalna voda je tekla po travniku. V njenih čistih valovih so se kopale in si zmivale zlate lase, pletle vence in popevale. Tam v zadnjem kotu je spala zakleta kraljičina. Vlažno je bilo ondi in temno, mrtvaški duh se je širil daleč pod strme skale. V stropu je visela zlata krona na srebrni verižici, polna najdražjih draguljev in demantov. Večkrat je zdahnila kraljičina v spanju, kot bi težko hrepenela po rešitelju. In ž njo je vzdihnila gora, stresla drobne veje na drevju, sprožila s slemena težak kamen, vzdignila pomišljaje nerodno glavo, močno truplo, pa zopet zadremala.

Sredi vasi so še vedno peli fantje; še vedno je bila pesem otožna. Šla je črez polja in travnike do tihih koč, do snivajočih gozdov. Slišala je Lenčika in zaihtela še hujše.

Boštjan je urno stopal črez polja in travnike k staremu Ambrožu, da izve od njega povest o zakleti kraljičini in o zlati kroni, da dobi nasvetov za težavno in nevarno pot.

“Starec veliko ve. Daleč po svetu je hodil. Ako mi on ne ve pomoči, mi je ne ve živa duša v desetih farah. In ne odneham, če bi me tudi stalo življenje. Preveč ljubim Lenčiko, da bi trpela zaradi mene, da bi morala živeti pri neljubem možu ali umreti žalosti. Zlato krono vam prinesem, oče Urban, in primem vas za besedo. O, vem, radi bi videli, da me ugonobe vile; toda ne bodo me ne. Še prijazne so mi.”

Tako je premišljeval Boštjan in dospel do koče pod Korenom. Kraj Gradaščice je stala nizka, lesena bajta, vsa okajena in naslonjena na hribovit svet, ki se je dvigal strmo navzgor. Črez ozko brv je stopil pastir in potrkal na okno. Nikakega glasu ni bilo iz koče; Ambrož je smrčal. Boštjan je bobnal na okno, da so se tresle šipe. Prebudila se je koza v hlevu in zameketala, prebudile so se kure v kurniku. Končno se je prebudil tudi Ambrož.

“Kaj pa je? Kdo kliče? Ali je bolna žena? Ali se je kdo pobil? A, kaj je? Govori, če si kristjan, sicer se pa poberi od moje bajte! Vseh sedem blagoslovov imam kakor župnik in te napodim. No, govori!”

“Odprite Ambrož! Jaz sem pastir Boštjan.”

“A, ti si! Kaj pa pravzaprav iščeš tako pozno okrog moje koče?”

“Odprite! Vse vam povem na dolgo in šroko.”

“Nič na dolgo in široko. Hitro zini, če se mudi! Če se pa ne mudi, pa pojdi k coprnicam na Klek, mene pa pusti v miru, da se naspim. Ves dan sem imel letanja in opravka, da je bilo joj,” je godrnjal starec in odpiral vrata.

“Vstopi torej in razloži hitro, kaj te teži!”

“Ambrož, težko je povedati z eno besedo vse, kar imam na srcu. Zato morate potrpeti z menoj. Prišel bi k vam po dnevu, pa takrat nimam časa, ker moram pasti živino v gori.”

“Povej, kaj imaš!”

“Ljubezen mi nagaja, Ambrož, ljubezen.”

“A, ljubezen! Če je pa tako, bom prižgal ogenj, da si vsaj pogledava iz obraza v obraz.”

Odkopal je pepel od žerjavice, naložil tresek in dračja ter zapihal. Kmalu je plapolal pohleven zubelj proti zakajenemu stropu.

“Zdaj pa lezi na klop in mi pripoveduj, kot bi bil pri spovedi. Jaz se tudi vležem nazaj na postelj. Veš, starost me tare.

Počasi se je skobacal na trdo, slamnato ležišče, se pregrnil z debelo plahto in pogladil razkuštrano, sivo brado in namršil velike obrvi.

“Tako, zdaj pa govori!”

“Ambrož, glejte, da mi ne zaspite!” ga je še opozoril Boštjan in se zleknil na klop, ob ognjišču, kjer je stala v kotu skladnica dračja. Na polici se je šopirilo par loncev, zastarela ponev, lesena škrbasta žlica in glinasta skledica. Ob Ambroževi postelji je stala velika omara za mazila in zdravila ter železna skrinja za denar.

“Ne zaspim, bodi brez skrbi. Tvoja storija me zelo zanima. Kar začni!”

Pastir je pripovedoval o Lenčiki, očetu Urbanu, njegovi obljubi, opoldanskih sanjah, vencu in šopku, vilah in zakleti kraljičini. Na dolgo in široko je dopovedoval in šele sredi govora je zapazil, da Ambrož glasno smrči.

“Ambrož, ali slišite?”

“Seveda slišim. Le pripoveduj dalje. Prav lepo znaš govoriti.”

“Ambrož, vi ste ves čas spali.”

“O ne, vse sem slišal. Le nadaljuj!”

“Kaj sem vam pravil?”

“Kaj, kaj? O ljubezni! — Da si zaljubljen v Lenčiko in naj ti povem za kak pripomoček, da se bo še ona zaljubila vate ...”

“Ambrož, vi ste spali; bolj trdno ste spali kakor apostoli na Oljski gori.”

Boštjan se je dvignil, stopil k Ambroževi postelji ter sedel na železno skrinjo.

“Ne morem si pomagati drugače kot da sedem poleg vas in pazim na vaše oči.”

“Prav imaš, Boštjan. Pripoveduj!”

In pripovedoval mu je znova vso zgodbo z veliko potrpežljivostjo, ker ga je moral zdajinzdaj opomniti, naj ne dremlje.

“Svetujte mi, Ambrož! Velik dobrotnik ljudi ste, v bolezni in nadlogah jim pomagate.”

Ambrož se je malo dvignil na postelji, si pogladil brado, oči so se mu razširile, obrvi in trepalnice namršile.

“Težka stvar, Boštjan! Vitezi so poskusili rešiti kraljičino, pa se jim ni posrečlo. Preveč se je pregrešila, ker je hotela prekositi v lepoti in petju vile, da, celo njih kraljico. Udeležila se je bila lova z gospodo, grofi, baroni in knezi; ugledala je vile in zaslišala njih petje. Vile so hotele gospodo razveseliti s svojim popevanjem. Prevzetna kraljičina pa je zajahala s svojim konjem v sredo med prepevajoče vile, imenovala njih glasove sračje in trdila, da je lepša od kraljice vil. Razjezila se je užaljena vila in jo zaklela v kačo. V zgornjem delu telesa je ostala dekle, spodnji del pa se je spreobrnil v kačo. — Veliko in hudo nalogo si prevzel, Boštjan!”

“Moram jo izvršiti z božjo pomočjo in ljubeznijo do Lenčike.”

“Boštjan poznam te z mladega in vem, da si pogumen in se ne vstrašiš nikogar. Upajmo, da doseže sin planin, česar ni zmoglo toliko vitezov.”

“Povejte mi, kaj naj storim!”

“Predvsem veliko zaupaj in bodi drzen! Vile so te vzele sicer v varstvo. Kar rečejo tudi store. Toda, dragec, pri zakleti kraljičini jih beseda ne veže. Kdor ni zvit in korajžen, ne opravi ničesar. Samo dve noči sta v letu, ko lahko rešiš kraljičino in odneseš krono. Ti dve sta božična in kresna noč. Na kresni večer torej pojdeš, v soboto teden. Sredi Grmade ob največji drči potrkaš velikansko skalo. Na levi in desni bo stal črn pes in te bo hotel ugrizniti. Vržeš njima v gobce smole zmešane s strupom. Takoj se zvalita na tla. Odpre se ti vhod v lep, prijazen vrt, ves pregrnjen s pisanimi preprogrami in nastlan z bujnim cvetjem. Po travniku teče potok. Pod košato, starodavno lipo ima kraljica svoj prestol. To je dom vil. V zadnjem kotu, polnem smradu in trohnobe pa prebiva zakleta kraljičina. Iz mahu ima narejeno ležišče, polži in močeradi lazijo tam okrog; nad njo pa se dvigajo mogočni skladi kamenja. V sredi stropa visi zlata krona, posejana z dragulji in demanti. Na kresni večer ne bo vil doma. Plesale bodo kolo in prepevale nad Grmado. Čuval bo pa kraljičino velkanski škrat. S tistim škratom se ti bo boriti. Vabil te bo k sebi pod kameniti obod. Ne slušaj ga, ker bi podrl nate skalo. Pozovi ga sredi vrta! In tam se bori ž njim, kakor moreš. Premagal ga ne boš z močjo, ampak z zvijačo, to ti rečem. Premisli dobro, kako ga uženeš. In če ga podereš na tla, bo vpil in klical vile na pomoč. Zato bodi uren! Vzemi dolg nož in mu ga porini v goltanec! Nato stopiš h kači, jo udariš trikrat po repu s triletno leskovo šibo, rekši: Odklinjam te, kraljičina! Bodi zopet žensko bitje!”

Nato jo poljubiš na ustnice. V hipu postane dekle in poskoči na noge. Potem odveži zlato krono od stropa. Dalje pa se zgodi, kar hoče, ničesar se ti ni treba več bati. — Tako, zdaj veš vse. Kar boš potreboval, dobiš na kresni večer pri meni. Ravnati se moraš pa popolnoma po mojih navodilih, sicer se ti bo slabo godilo.”

“Še nečesa vas poprosim, Ambrož. Glejte, Urban mi je prepovedal govoriti z Lenčiko. Ne delal bi ji rad sitnosti; njene žalosti ne morem gledati in njenega odgovarjanja se bojim. Zato stopite vi k njej in ji povejte, kako sem sklenil. Zame naj se ne boji! Ako Bog da in Mati božja, bo drugo nedeljo konec njene žalosti in moje skrbi.”

“Kaj pa da pojdem, Boštjan. Saj vem, da ne bo zastonj. A ne smeš misliti, da gledam na denar. Lahko bi živel udobno, ko bi hotel. Pa navadno ne računam revežem ničesar. Bogatini naj pa le plačajo, ker imajo veliko!”

“Pravijo, da imate to-le skrinjo polno cekinov.”

“Ni sile, Boštjan. Nekaj imam seveda, nekaj. To vse zapustim sv. Petru v Dvoru, ko umrem. Glej, navadil sem se takega življenja in ne maram ga izpremeniti. Čemu bi zidal bajto na stara leta? Čemu bi kupoval kravo? Čemu bi se bogato oblačil? Za starega Ambroža je vse dobro. Preprosto sem živel v mladosti, preprosto hočem tudi v starosti.”

Dolgo sta modrovala tisto noč. Na vzhodu je že žarela zarja, ko se je vračal Boštjan proti domu, poln skrbi in nad, upanja in strahu.

* * *

“Srečen pot, Boštjan! Ne pozabi na moja naročila!” je rekel Ambrož na kresni večer pastirju, ki se je odpravljal v kraljestvo vil.

Pastir je stopal preko polja in travnikov proti Grmadi. Noga je bila urna, srce pogumno, duša neustrašena, glava polna misli na Lenčiko.

“Jutri jo hočejo privezati na Zalarjevega Franceta. Oče Urban se ne da preprositi. Mislil sem, da bolj ljubi svojo hčer; varal sem se. Zato je moja dolžnost, da jo rešim in osrečim ter ji otarem solze iz oči in napolnim srce z radostjo. Ljubezen mi daje pogum in vztrajnost, ljubezen me uči neustrašenosti. Molil sem k sv. Petru v Dvoru, molil k sv. Lovrencu, priporočil sem se sv. Kozmi in Damijanu, klical sem na pomoč sv. Jurija, ki je strl zmaja in rešil nedolžno devico. Izpovedal sem se danes zjutraj, pripravil sem se za najhujše, ki bi me moglo zadeti. Lenčika mi je branila, Ambroža je prosila, naj me pregovori. Jokala je in prosila, naj ne hodim. Zelo se boji zame zlata duša, boji znabiti tudi, da bi me očarala kraljičina lepota. Boji se moja golobica, da bi se jaz morebiti zagledal v rešeno kraljičino in jo vzel za ženo, ker bi znala poželeti svojega rešitelja za svojega moža. Toda Lenčika, nikdar! Po prepovedanem sadu ne bo segla moja roka, moje srce ti ne bo postalo nezvesto. Kakor ribič, ki je našel biser in ga skrbno hrani, tako hočem čuvati ljubezen do tebe. Ker te tako ljubim, zato grem reševat zakleto kraljičino, zlato krono grem zato iskat v kraljestvo vil. Zavest mi pravi, da osrečim tebe in kraljičino, da presenetim jutri očeta Urbana in snubce.”

Mislil je pastir in korakal proti Grmadi s pastirsko palico v desnici, s triletno šibo, blagostovljeno na cvetno nedeljo, v levici. Mislil je na preteklost, na umrlega očeta in mater, na svojo osamelost, na ljubezen, mislil na težak boj, ki ga čaka nocoj. Natančno je premislil, kaj mu je storiti, da reši sebe in zakleto kraljično ter osreči Lenčiko.

Sredi Grmade ob največji drči je obstal pred zelo veliko skalo. “Do enajstih počakam, potem potrkam.”

Sedel je na travo in se ozrl po dolinah in hribih. Povsod so goreli kresovi in razsvetljevali okolico. Tam daleč na Korenu je gorel velik ogenj, a pastirju se je zdel neznaten kakor lučka, ki brli v daljavi, po logaških borovniških in vrhniških hribih so žareli plameni, se utrinjali, ugašali. Pri sv. Lovrencu so pršale iskre, na Korenu se je dvigal mogočen zubelj pod jasno nebo, doli v Dvoru so netili kres v Babčarjevem taboru. Ponosno in samozavestno je švigal plamen na dvorišču med zidovi in metal utrinke črez nepristopne skale, v katere so se zaman zaganjali Turki, ki so napadli Polhograjsko okolico.

Žarelo je tudi nebo. Tisočere zvezde so migljale in pozdravljale ena drugo kakor drage znanke. Mesec je ravno vzšel in se radovedno ozrl na zemljo, kjer se je glasilo petje in vriskanje, kjer so plamteli stoteri kresovi. Utrnila se je zvezda nad Sv. Lovrencem, utrinek je padel proti Korenu, utrnila se je nad sv. Kozmo in Damijanom; utrinek je padel proti sv. Lovrencu. Sredi pota sta se srečala in malo povasovala, kot bi se pogovarjala o čudnih tajinah kresne noči, ko gore zakladi, ko plešejo vile kolo, se kopljejo v potokih, in skačejo škrati nagajivo po gozdovih s smreke na smreko, z bukve na bukev, z javora na javor, mečejo rdeče čepice med vrhove in plezajo za njimi; med tem pa poje slavec ves večer najlepše melodije in utihne sova ter se skrije iz sramote v duplino.

Tih veter je vel med gorami, lahno so šelestele veje na drevju, v prijetnih sanjah so snivali gozdovi, snivale bele koče, krite s slamo, in nizke cerkve na gričih. Od Ljubljane sem so se dvigale rosnate megle, zakrivale pogled v daljavo, zakrivale kresove in se polagoma vlegale na polja, travnike in senožeti ob Gradaščici.

Boštjan je gledal vso lepoto in tajinstvenost kresne noči, rodile so se sladke misli, hrepenenje po nečem lepem in skrivnostnem.

Ura je bila enajst, odločno in krepko je tolklo kladivo, da se je slišal vsak udarec.

“Nočna ura, ura duhov! Prišel je čas, da pokažem svoj pogum.”

Prekrižal se je, zavzdignil palico in udaril po skali. In prikazala sta se dva velika, črna psa z dolgimi repi, krvavimi očmi in odprtimi gobci. Na levi in desni sta stala ob skali in prežala na pastirja.

“Mrcine nemarne, ne boste me dolgo ovirale pri mojem poslu.”

Posegel je v žep, privlekel iz njih v vsaki roki kepo smole zmešane s strupom in jo vrgel v odprte goltance. Zarenčala sta psa, krvave oči so sršeče pogledale, punčice so krožile hitro navzgor in navzdol, na levo in desno, trupli sta se stresli in zvalili na tla. Pred Boštjanom se je odprl vhod v kraljestvo vil. Lep vrt se je razprostiral pred njim, ves pregrnjen s pisanimi preprogami in nastlan z bujnim cvetjem. Po sredi vrta je tekel potok, glasno šumljal in se zaganjal ob bregove s svojimi drobnimi valovi. Ob njem je rastlo košato drevje, da so se njih veje pripogibale do tal.

Boštjan je stopal po krasnem vrtu in se čudil lepoti. A bilo mu je tesno v srcu, ker je vladala povsod taka tišina, kakor vlada pred viharjem.

Na zeleni trati je rastla mogočna lipa. Bila je vsa v cvetju in zelenju, duhtel je od nje mamljiv vonj. Po vejah so posedali ptiči in peli veselo-otožne pesmi. Tako svetlo je bilo v kraljestvu vil, kot bi sijalo solnce, tako prijetno, da bi legel na mehki prestol pod lipo in zaspal ter sanjal na večno.

“Oho, kdo si? Kaj iščeš v kraljestvu mojih gospodaric? Ali si prišel rešit zakleto kraljičino?” je vpil mogočen glas tam v zadnjem kotu, kjer je vladala tema, kjer je bilo polno smradu in trohnobe.

“Škrat se je oglasil. V imenu božjem!” je šepetal pastir, stisnil krepkeje palico v roki in se pokrižal.

“Jaz sem pastir Boštjan. Če hočeš vedeti, po kaj sem prišel v kraljestvo vil, stopi bližje, da se pogledava iz obličja v obličje!”

“Kaj, jaz da bi šel k tebi! Le stopi sem, da se pomeriva. E, vem, nocoj je kresna noč. Računal si, da ne bo doma vil in da rešiš kraljičino ... O, zmotil si se. Jaz sem tu, škrat Zmagoslav, ki se je boril že z desetimi vitezi in jih zmagal!”

“Čvekač, čemu se bahaš! Pokaži svoje junaštvo! Pridi sredi vrta, sem pod lipo pridi, da se poskusiva! Rad bi videl, da te grem izvleči iz tiste smradljive luknje. Pa ne boš, Zmagoslav. V svetlobi se bova borila in ne v temi.”

“Kje si, kje, da te strem,” je vpil škrat Zmagoslav in prikobacal pred Boštjana. Pastir ga je pogledal od nog do temena, pogledal je dolge kosmate noge, široka prsa, okroglo glavo in štrlečo dlako, ki je rastla po rokah, pogledal je rdečo kapo in bingljajoč cof, velike, grozeče oči in napete ustnice.

“Tu je zaman moč. Zvijača mi pomore,” si je mislil.

“Po kaj si prišel, povej! Če misliš reševati kraljičino, bi bilo bolje, da ne bi bil rojen.”

“Škrat Zmagoslav! Kraljičino sem prišel osvobodit in iskat zlato krono. Pripravi se na boj!”

“Glej ga pritlikavca, kaj kvasi pred menoj. Poberi se, sicer je po tebi!”

“Poskusiva se, škratek!”

Tedaj se je razsrdil škrat Zmagoslav, stegnil je svoje lopataste roke in hotel zagrabiti Boštjana za vrat. Toda ta se mu je zmuznil in stekel pred njim. Dvakrat sta letela po vrtu, dvakrat okrog lipe. Velikan je sopel kot kovaški meh in se je jezil nad pastirjem, ki se mu je smejal in ga dražil.

“Le teci še malo, le, saj si dolgo pasel lenobo.”

“Stoj, pravim, da se poskusiva,” je vpil škrat.


“Kmalu, kmalu, škratek. Samo enkrat še teciva!”

Tekla sta tretjič po vrtu navzdol in navzgor. Tedaj je zavil Boštjan hitro ob lipi na desno, da je bil stopinjo za škratom. Kot blisk mu je šinil s palico pod noge, da se je prekucnil dolgin po travniku in je glasno zavpil.

“Boštjan, bodi uren! Na ta klic pridejo vile.”

Hotel je škrat vstati, a pastir je posegel po nož v žep in ga porinil velikanu do ročaja v goltanec. Zavpil je iznova, kri je brizgnila iz globoke rane in curljala po tleh. Zmagoslav je hropel in zapiral oči.

Tja v tisti temni kot, poln smradu in trohnobe je hitel Boštjan oprostit kraljičino in kovat srečo Lenčiki in sebi. Na mahu je ležala krarljičina, v gornjem delu telesa lepa devica, belih bledih lic, polnih las, nežnih grudi, v spodnjem delu kača, z ostudnimi luskinami po telesu in krivim, grdim repom. Roke je imela privezane za težke verige, ki so jo rezale v kožo. Vzdihovala je in bridko jokala.

“Reši me bolečin, kdorkoli si, človek! Poplačam te bogato, celo kraljestvo ti dam in te vzamem za moža. Toda hiti, ker se mudi! Vile se povrnejo vsak trenutek.”

In Boštjan je hitel. Udaril je zakleto kraljičino trikrat po repu s triletno leskovo šibo in rekel: “Odklinjam te, kraljičina! Bodi zopet žensko bitje!” Poljubil jo je na ustnice in ji odvezal verige. Skočila je pokonci, bila je lepa, nežna devica, objela je rešitelja in ga zahvaljevala s toplimi solzami veselja.

“Rešena sem! Nihče mi ne more storiti ničesar več žalega; tudi tebi se ne zgodi ničesar več. Zahvaljujem se ti, dobri mladenič!”

“Kje imaš krono, kraljičina? Za drugega te ne prosim kakor za zlato krono.”

“Poglej jo! Tu v stropu visi na srebrni verižici. Vse je tvoje, vse, jaz sem tvoja, moje kraljestvo, krona.”

Lesketala se je krona, posejana z demanti in biseri, njen soj je trepetal na plesnivih skalah, na ostudnih močeradih in gladkih polžih, ki so se plazili po tleh.

“Prosta si, kraljičina, in voliš ženina po svojem srcu. Meni daš krono, samo za en dan mi jo daš. Jutri jo rabim, potem ti jo vrnem.”

“Za vedno ti jo dam, za vedno.”

“Ni mi za zlato in srebro, za ljubezen mi je.”

Boštjan se je vzpel na prste in odpel krono. Potresla se je gora, bobnelo je in se gibalo kamenje.

“Beživa sredi vrta!” je šepnia kraljičina.

In zbežala sta. Sedla sta pod lipo. Tedaj so se vrnile vile, prihrumele so v svoje kraljestvo in začudeno gledale umorjenega Zmagoslava, rešeno kraljičino, rešitelja Boštjana in zlato krono v pastirjevih rokah.

“Ali ni to pastir, ki smo ga zadnjič videle vrh Grmade, ga obdarile z vencem in šopkom ter ga vzele v svoje varstvo?” je vprašala kraljica.

“Ta je, kraljica,” so ponavljale vile.

“Da, jaz sem pastir Boštjan, presvetla kraljica.”

“Kako si se upal v naše kraljestvo? Kaj te je dovedlo do tega, da si se podal v tako nemarnost? Vitezi so prišli, njih kosti trohnijo tam zadaj. Velikani, močni kot hrasti so prišli in bili so premagani.”

“Iz ljubezni sem to storil, kraljica.”

In pripovedoval je vilam vso dolgo zgodbo svoje ljubezni do Lenčike, o obljubi očeta Urbana in o povesti starca Ambroža. Naokrog stoječe vile so poslušale.

“Junak si, pastir Boštjan! Kraljičina, ponosna si lahko na takega rešitelja. S čim ga nagradiš?” je vprašala kraljica.

“Ponujala sem mu kraljestvo in svojo roko. Ničesar ne vzame, le krono hoče za juteršnji dan.”

“Ne srebra in ne zlata ne vzamem, dovolj mi je Lenčikina ljubezen. Krono pa rabim, da izpolnim dano obljubo, a samo za jutri.”

“Vzemi jo v spomin na svoje dejanje! Kraljičini naredimo drugo, škrati jo napravijo iz zlata in demantov; spletemo ji venec in oblečemo jo v najlepšo obleko. In tebe nagradimo za pogum in ljubezen.”

Oblekle so kraljičino v najlepšo obleko, posadile so ji na glavo krono in jo poljubljale zaporedoma v znamenje sprave. Boštjanu so prinesli škrati žametno obleko, svilen pas, srebrne škornje, pozlačen meč in mu deli krono na glavo. Branil se je pastir, a kraljica mu ni dala prej miru.

“Tak stopiš med snubce in kraljičino popelješ s seboj! Potem ti verjame oče Urban, da si jo rešil. Če ti ne bo prijala obleka, jo lahko slečeš in oblečeš potem zopet pastirsko.”

Zaplesale so vile kolo in zapele. Prijetno je bilo, a Boštjanu je hrepenelo srce le po izvoljenem dekletu, po Lenčiki. Najraje bi potrkal na njeno okno in ji zašepetal na uho, da je rešena. Objel bi jo in jo poljubil, kakor še nikdar poprej, ker je sedaj njegova za vedno in mu je ne more vzeti nikdo več.

Kraljičini je zahrepenelo srce po očetu in materi, ki žalujeta za njo in pošiljata drzne viteze, da jo rešijo. Niso se mogli rešiti knezi in grofi, rešil jo je pastir. Kako je lep, čvrst in pogumen! Kako si je vedno želela takega ženina! Oddal pa je srce že drugi, drugi je obljubil zvestobo, zato ga ne more peljati na svoj dom. Pol kraljestva hoče ponuditi njemu in njegovi nevesti. morebiti sprejme ponujeni dar in pojde ž njo ter popelje s seboj tudi svojo Lenčiko.

Pele so vile, dolgo so pele; Boštjan in kraljičina pa sta zaspala. In spala sta vso noč in ves dan.

Ko se je pa bližal večer kresne nedelje, zbudila ju je kraljica vil.

“Čas je, da odrineta na Urbanov dom med snubce.”

Poslovila sta se od vil in njih kraljestva. Stopila sta na stezo sredi Grmade in se napotila počasi in varno med gozdovi in planinami na Dolarjev dom, da iznenadita očeta Urbana, Zalarja, Zalarjevega Franceta in Lenčiko.

* * *

Veselje je vladalo na Urbanovem domu na kresno nedeljo popoldne. Snubci so prišli, stari Zalar in njegov France, da se dogovore natančno po starih običajih in navadah. Jedli so in pili, tolkli s pestmi po mizi in kadili iz pip, da se je gosti dim dvigal proti nizkemu stropu in pri odprtih oknih na prosto.

Radovedno so gledale na goste častitljive slike: sv. Ana, sv. Urban, sv. Jožef in sv. Izidor. Prijetno je duhtelo cvetje na javorjevi mizi.

Pogovarjali so se o vremenu in o letini, o dobrih in slabih grajščakih, o starem župniku, ki že komaj leze pred oltar in utegne umreti danes ali jutri. Urban je že težko čakal kdaj izreče Zalar odločilno besedo in zasnubi. Toda starcu dobrovoljčku s plešo na glavi se ni nič mudilo. Kadil je, pil iz majolike in odgriznil zdajinzdaj kos potice, klobase ali svinjine.

“Kaj praviš, Urban, kaj se je godilo nocojšno noč na Grmadi? Okrog polnoči se je potresla gora, kamenje je bobnelo po drčah, grmelo je in se treslo. Tisti stari Ambrož je pripovedoval po maši, da je nekdo reševal zakleto kraljičino v kraljestvu vil.”

“Reševal jo je lahko, a rešil je ni. Ničesar ni bilo slišati ves dan,” je pripomnil Urban.

“Ti revež, ti! Življenje je tvegal, pa se mu je najbrže slabo godilo. Kdo je neki bil tako drzen? Morebiti je bil Boštjan? Ves dan ga ni na izpregled, živina leži po hlevih. Šli so gledat v kočo, prazna je. O pastirju pa ni ne duha, ne sluha.”

“Boštjan že ni šel. Malo več poguma mora imeti. Tako korajžo mora imeti kot jaz,” je govoril France.

“Ti pa korajža! Še pred zajcem bi stekel!” se je norčeval oče.

“Primojdunaj, da se ne bojim nikogar, še vraga ne. Noben fant mi ni kos pod našim zvonom.”

“V bahariji, France.”

“Mislim, da sina preveč v nič devlješ, Zalar. Saj je korenjak kakor jih je malo v okolici.”

“Odkrito ti povem, Urban, junak je, da vzdigne cel voz, če ga prime sredi sore, a korajže ima malo. Dober delavec bo, skrben oče, žena mu bo morala dajati ognja. Ko odzvoni večernino, si ne bo več upal iz hiše.”

“Oče, kako govorite! Ali ne veste, da sva prišla snubit. Kaj si bo mislil o meni stric Urban.”

Zalar je izprevidel, da ga je zapeljala majolika predaleč. Spomnil se je tudi, da bi bil čas povprašati po Lenčiki. Zato je ubral druge strune.

“Veš Urban, kar je res, je res. Sina ne maram hvaliti. Poznaš me, da sem poštenjak, trda korenina. Znano ti je, po kaj sva prišla s Francetom. Prileten sem že in rad bi spravil otroke pod streho preden umrjem. Starejši sin je poročen na domu, dve hčeri sem že omožil, samo France še samuje in čaka ter išče družice za življenje. Pa sem rekel zadnjič, da bi bila tvoja Lenčika pripravna zanj. In ti si mi pritrdil, da bi ne imel nič zoper to. Tako vidiš, sva prišla, da zasnubiva. Vprašam te torej danes še enkrat, ali si zadovoljen, da pride moj France k tebi za zeta. Dober delavec bo, skrben gospodar, pošten mož.”

“Ne hvali preveč, Zalar! Poznam fanta in že davno sem mislil, da bi bil dober za naš dom. Zato ti ne odrečem.”

“To je moška beseda. Pijmo!” je pripomnil Zalar. Dvignili so majolike in se dobrovolno nasmehnili.

“Kaj pa, France, boš li zadovoljen z našo Lenčiko?” je vprašal oče Urban.

“Seveda bom! Kako naj bi tudi ne bil s takim dekletom? Samo skrbi me, ali bo kaj ona z menoj zadovoljna. Nekako žalostna in potrta hodi okrog in objokane oči ima.”

“Za materjo žaluje večkrat. Najbrže bo to krivo njene otožnosti, ali pa je kaj bolna. Meni ni tožila ničesar in opazil nisem solz, ko je nosila na mizo jedi in pijače. Morda se ti je pa samo zdelo?”

“Ni se mi samo zdelo. Solze sem videl, ko sem stopil popoldne k njej in jo poprosil za nagelj. Za rdečega sem jo poprosil, pa mi je dala belega.”

“Čudno, čudno!” je menil Zalar.

“Pokliči jo, Urban! Izpove naj, ali mara Franceta ali ne. Bog obvaruj, da bi bilo dekle poleg fanta nesrečno celo življenje. Jaz hočem vedeti, kako je s to stvarjo in nikakor nočem loviti slepih miši.”

“Saj pravim, po materi žaluje ali je pa kaj bolna.”

“Pokliči jo! France stopi ti po njo!”

“Na-a-k! Grem sam!” je rekel Urban ter počasi odšel v kuhinjo.

Lenčika je sedela pri oknu in si brisala objokane oči s predpasnikom. Noč je padala na zemljo, počasi in skrivnostno je prihajala z gora in odevala v svoj plašč hribe in dole. Tam črez polje so stopali fantje in peli:

Oj dekle, kaj tak’ žalostno
povešaš mi oči?
Li zvenil ti je rožmarin
al’ nagelj posušil?
Dobiš za nagelj semena,
vršič za rožmarin.

In drugi ti pognal bo cvet
iz novih korenin.
In drugi pognal bo spet
tako lepo cveteč,
a nikdar več tako lepo
kot prvi bil duhteč.

Milo in otožno se je razlegala pesem črez vasi in potrkala na marsikatera “polkenca” in za njimi skrito srce.

Slišala jo je tudi Lenčika in legla ji je še globja žalost v dušo.

“Lenčika, čemu jokaš?” jo je vprašal oče in ji del desnico na ramo.

“Obljubil sem tvojo roko Francetu. Stopi v sobo in reci, da ga vzameš. Stari Zalar vprašuje po tebi.”

“Oče, zakaj mi nakopavate toliko gorja? Boštjan je šel in se ne vrne; iz ljubezni do mene je šel! In sedaj mislite, da vzamem Franceta. Ni silite me!”

“Ne ustavljaj se! Ubogaj svojega očeta!”

Pred Zalarja stopim in Franceta ter jima povem, kako sem nesrečna. Ona dva, vem, bosta imela usmiljenje z menoj, ko ga že vi nimate.”

“Ne draži me hči! Pridi v sobo in prinesi luč!” Zapretil ji je z roko in odšel. A ona ni videla njegovega pretečega pogleda, njegove jeze; čutila je le še velikansko bol v duši, potrlost in osamelost. Želela si je sočutnega srca, kateremu bi lahko razodela vse gorje.

Napravila je leščerbo. Odnesla jo je v sobo in vprašala Zalarja, kaj hoče od nje.

“Glej, Lenčika, s Francetom sva prišla, da te zasnubiva. Zato te vprašam, če bi hotela mojega sina za moža?”

“Mogoče boste imeli vi z menoj usmiljenje, moj oče ga nima. Stric Zalar, hočem vam razložiti vso svojo nesrečo. Pameten mož ste; sodite sami ali se morem poročiti s vašim sinom.” Povedala je zgodbo svoje ljubezni in trpljenja. Oče Urban je jeze škrtal z zobmi, Zalar je poslušal z zanimanjem, France je majal z glavo.

“Vidiš, Urban, dekle bi bilo nesrečno. Zakaj si gnal Boštjana v obup, zakaj si mu naložil tako težavno nalogo? Ali bi ga ne bil lahko poročil na dom? Denarja imaš dovolj, grunta dovolj, pastir je pa korenjak, pameten in pošten.

“Govoriš kakor župnik na leci. Niti hči mi ne reče kaj takega.”

“Mi je žal, Urban, da sem prišel zastonj. Iz najinega pomenka torej ne bo nič!”

“To si mož-beseda!” “Mož-poštenjak, ki nočem, da bi bila nesrečna oba, moj sin in tvoja hči.”

“Res skrben oče si! — Kaj pa ti praviš, France?”

“I kaj? Če me Lenčika ne mara, se ji ne morem vsiljevati, čeprav jo imam rad. Boštjana ima rada, naj jima dobrotljivi Bog izpolni željo, da se vzameta!”

Zaslišalo se je trkanje na vratih, prav nežno in lahko trkanje.

“Kdo pa lazi v mojo hišo ob tej uri?” je nevoljen mrmral oče Urban in odprl vrata.

V sobo sta stopila kraljičina in Boštjan, oba v svili in žametu, s kronami na glavi. A kron ni bilo videti. Kraljičina je nosila lepo svilnato ruto, ki ji je segala do tal. Boštjan pa žametno čepico.

“Dober večer vsem skupaj !”

Radovedno so se ozrle oči, ponižno je sklonil oče Urban svoj hrbet, Zalar in France za mizo sta vstala in se globoko priklanjala, Lenčika je boječe zrla na prišleca, kot bi pričakovala od njiju novega gorja.

“Bog daj!” so odgovorili vsi. Urban je stopil malo bližje in vprašal udano: “Kaj je privedlo visoko gospodo pod mojo streho?”

“Oče Urban, ali ste že prodali svojo hčer?”

“Ne, milost! Lenčika me noče ubogati, Zalar pa tudi ne ostane mož-beseda. Pomenki so se razdrli. Odkod pa je znano vaši milosti, da sem hotel dati svojo hčer Zalarjevemu Francetu?”

“Oče Urban, moja navada ni, da bi govoril po dolgih ovinkih. Zato vas vprašam naravnost: Ali vam ni prav nič znan moj glas? Ali še niste videli nikoli mojega obraza?”

“Ne spominjam se, milost.”

Odkril je čepico, prijel krono in jo postavil na mizo, rekoč:

“Oče Urban, jaz sem pastir Boštjan. Prišel sem vas opomnit obljube. Tu na mizi je zlata krona in tu je rešena kraljičina.”

“Vi, da bi bili Boštjan! Ne norčujte se!”

“Da, Boštjan je! Je on, je. Kraljičino je rešil, v svilo in žamet se je napravil. Nič več ne mara zame. Daleč pojde in me zapusti ter vzame njo, ki jo je bil osvobodil,” je zaplakala Lenčika in kleknila na stol.

“Kako govoriš, dekle moje! Bolj te ljubim kot kedaj poprej. Kraljičino sem pripeljal, da jo pokažem očetu, sicer bi mi ne verjel.”

“Če bi me še kaj ljubil, bi ne prišel k meni v žametu in svili, v pastirski obleki bi prišel.”

“Takoj se preoblečeni, dekle moje. Kraljičina, ti jo tolaži mojo nevesto! Stori mi to ljubav.”

Kraljičina je prisedla k Lenčiki in jo tolažila, ji gladila zlate lase in ji pripovedovala, kako zelo jo ljubi Boštjan.

Domnevani kralj se je v naglici preoblekel in se vrnil kot prejšnji pastir s palico. Oblekel je svoje zašivane hlače, ohlapni suknjič in široki klobuk s šopkom za trakom. Vrnil se je z viteško obleko v roki in jo vrgel na skrinjo.

“Ali sedaj veruješ, da te ljubim, dekle zlato, in da storim zate vse?”

“Verujem, Boštjan. Oprosti in odpusti mi, da sem za hip dvomila nad teboj,” je šepetala Lenčika in ga vsa vesela hitela objemat.

Postrani je gledal oče Urban, Zalar se je smehljal, France pa je ves zamaknjen opazoval kraljičino. Ni še videl take lepote, tako lepega obraza, tako modrih oči in malih ustnic.

“Boga zahvali, Urban, da dobiš takega zeta. Poglej ga, kakšen junak je,” je govoril Zalar. Boštjan se je obrnil k očetu Urbanu in ga ostro pogledal, češ:

“Izpolnil sem obljubo, oče. Izpolnite jo tudi vi, ostanite mož-beseda in mi dajte Lenčiko.”

“Seveda moram ostati mož-beseda, inače me bo zaničevala vsa dolina.”

“Tako je prav, Urban!” je pritrdil Zalar.

“Še nekaj, oče. Dano mi je na izbiro, ali ostanem v tem gorskem kraju ali popeljem svojo Lenčiko daleč v tujino, kjer so velika mesta, bogastvo in razkošje. Kraljičina mi ponuja polovico kraljestva. Govori, dekle moje! Izbiraj, Lenčika!”

Pogledalo ga je dekle, objelo, in iz duše mu je prikipel klic:

“Ne v tujino, Boštjan! Doma ostaniva, kjer nama je cvetela ljubezen, kjer se nama je rodila sreča. Tebe ljubim, očeta ljubim tudi. Zato ostanem.”

“Prav je tako, Lenčika!”

Sedli so k mizi in kraljičina ž njimi. Jedli so in pili ter se veselili. Boštjan je pripovedoval o svojem potovanju po kraljestvu vil. Vsi so ga poslušali in se čudili njegovemu junaštvu.

Do jutra so bili skupaj. Ko je pa zašla luna in so jele ugašati zvezde na nebu, se je poslovila kraljičina.

“Kraljičina, jaz te spremim. Ne pustim te rad brez varnega spremstva na daljno pot,” je menil vrli Boštjan. V naglici se je preoblekel zopet v žamet in svilo ter odšel.

“Vrni se skoro, dragec!”

“Kmalu, kmalu, dekle moje.”

Odhajaje je še vedno mahal z roko v pozdrav, kraljičina se je smehljala, oče Urban je stal na pragu in mrmral:

“Ni napačen fant. Kdo bi bil mislil!”

“I, seveda ni napačen. Sto mojih Francetov odvaga,” je trdil Zalar.

“Oče, že zopet me devate v nič. Ni prav tako!”

Zalar je pogledal v dolino, kjer so se vlačile rosnate megle, pogledal na gore, katerih vrhovi so se zlatili od jutranje zarje in se je smehljal.

* * *

Kaj naj vam še povem? Ali naj govorim o veselju, ki je zavladalo na kraljevem dvoru, ko se je vrnila kraljičina z rešiteljem? Moje pero ni možno opisati srčne radosti, sijajnih pojedin in svečanosti, ki so se vršile na čast Boštjanu in rešeni devici. Zato rajši molčim o tem in pripovedujem o svatbi Lenčikini in Boštjanovi.

To ni bila svatba, kakor so običajne svatbe v zagorskih vaseh. Oče Urban je hotel pokazati, da se moži njegova hči, najbogatejšega kmeta v vasi. Povabil je na pojedino polovico vaščanov in gospoda župnika, povabil vso žlahto do šestega kolena. Svatba je bila nad vse sijajna, kakor je niso pomnili starci po desetih župnijah. Ambrož je bil starešina, tako je želel Boštjan. In skrbel je za zabavo in smeh, skrbel za polne mize in majolike, skrbel za godbo in napitnice.

Med svati sta sedela Boštjan in Lenčika, žarečih, radostnih lic. Nevesta je imela na glavi venec iz belih, modrih in rdečih rož, ki so ga spletle vile, in ženin je imel za klobukom šopek gorskih cvetk, ki so mu jih poklonile bele žene. Od stropa je visel bujno zelen in duhteč venec, v sredi pa je blestela zlata krona. Pogosto so se ozrle nanjo oči. Pač mnogo navzoče dekle je iz dna srca zahrepenelo ob tej priliki po ženinu, ki bi jo ljubil z enako močno ljubeznijo kakor ljubi pastir Boštjan svojo dobljeno družico življenja.

In zabobnel je bas, zadonel klarinet, zapele so cimbale. Mladina je zaplesala, še starim so se vzdigovale pete in spomin jim je potekel v stare lepe čase, ko so bili še sami mladi, čili in polni življenja. Plamtela so lica, noge so bile ob pod, frfrala so pisana krila, vrteli so se klobuki z zavihanimi krivci.

Odplesali so mladi pari, vrnili so se za mize in krepčali z jedjo in pijačo. Tedaj je vstal starec Ambrož, si pogladil sivo brado in vzdignil majoliko v znamenje, da hoče govoriti. In izpregovoril je resno in dostojanstveno:

“Dragi znanci in prijatelji, velespoštovani svatje! Veliko sveta sem prehodil. Videl sem čarobno lepoto ciganskih deklet, poslušal njih zveneče popevke; prehodil sem širne ogerske planjave, bil sem se s Turki, pretepal z razbojniki, toda kaj teko lepega nisem še doživel v svojem dolgem, trudapolnem življenju. Videl sem svatbe, veličastne, bogate in sijajne, a take še ne. Danes praznujemo dan plačila, plačila za zvestobo, ljubezen, junaštvo. In junaštvo, hrabrost, pogum sem že ljubil zmlada, ljubil in spoštoval jih bom do groba. Niso ga rodile naše gore, ki bi mu bil podoben, ni ga rodilo naše polje, ki bi mu bil enak. Rešil je kraljičino, zahteval ni plačila. Hotel je ostati na domači grudi, ljubiti svoje dekle in mu biti zvest do smrti, Pozni rodovi bodo govorili o njem, pozni rodovi ga bodo slavili. Zlata krona jim bo pripovedovala povest o njegovi neustrašenosti in njegovi ljubezni do Lenčike, njegove neveste. Koliko bolj ga moramo počastiti mi v svojem krogu. Napijam mu in mu kličem: Na mnoga leta! Živel ženin Boštjan!”

Odmevali so klici, trkale so majolike, zadonela je godba. Ambrož je sedel v polni zavesti, da je dobro izvršil svojo nalogo.

Ko je utihnil bas in klarinet in so zadnjič zabrnele cimbale, je vstal ženin Boštjan, lep kot mlado jutro, vitek kot jagned in krepak kot hrast v dobravi, dvignil majoliko in izpregovoril:

“Hvala vam, dragi svatje! Hvala vam starešina Ambrož za lepe besede. Slavili ste moje dejanje in moje junaštvo. In pri tem ste pozabili omeniti vzrok, ki mi je dal poguma, junaštva, vztrajnosti. Ta vzrok, ki mi je dal poguma, vzrok, dragi svatje, je bila moja nevesta Lenčika. Zanjo sem hotel dati vse. In ko sem videl, da ji preti nesreča, ki ji lahko ugonobi, uniči njeno življenje, se nisem pomišljal niti minuto izpolniti obljube, ki sem jo dal očetu Urbanu. Zato gre hvala mojemu dekletu, moji nevesti in ne meni. Njej napijajte, njo slavite!”

Dvignile so se majolike, slišali so se klici, oglasila se je godba. Nevesti so žarela lica veselja in zadovoljstva. Nagnila se je k Boštjanu in mu zašepnila: “Neizmerno te ljubim, Boštjan!” Smehljale so se ji oči, smehljala usta, smehljal ves nežen obrazek. In ženin Boštjan jo je pogladil po dolgih kostanjevih kitah in odgovoril: “Velik je bil trud in znoj, da sem te dobil, nevesta moja. Zato te bom tembolj vedel ceniti vse dni svojega življenja.

Prišla je noč, in veselje ni ponehalo. Zaplamtele so baklje, zapokali so topiči in odmevali črez griče in dolino. Sv. Lovrenc se je radovedno oziral navzdol, sv. Kozma in Damijan sta s Korena povpraševala svete Tri kralje, kaj se godi nocoj.

Tedaj se je oglasilo na Grmadi petje vil. Črez travnike in polja so stopale bele žene, ob gozdnih tratah so se ustavljale in pele o zvestobi, ljubezni in pogumu.

Boštjan in svatje so slišali, njih popevke. Ženinu je bilo tako sladko v duši, kakor takrat, ko je ležal vrh Grmade in sanjal ter so prišle mimo bele žene in so ga poljubljale, vzele v svoje varstvo in mu nabrale rož, spletle venec za Lenčiko in šopek zanj, zaplesale kolo in ko je zadonela iz njih grl pesem, prijetna kakor pesem rajske ptice, ki jo je poslušal menih ves zamaknjen tristo let.

Vso noč so pele vile. Svatje so poslušali in zasanjali, Boštjan in Lenčika sta pa zasanjala v objemu zveste ljubezni.