Zlata gora

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zlata gora
Fran Nedeljko
Izdano: 1884/1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-RXOIVTP5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



V daljnem mestu živel je vojščak — bobnar s svojo ženo. Bila sta brez otrok, vendar je žena tuje otroke kaj rada imela. V tistem mestu prebival je tudi neznano bogat trgovec. Zgodi se pa, da cesar prestavi isti polk nekam drugam. Ravno ko je bilo polku oditi, porodi trgovčeva žena prelepo dete — dečka. Vojakova žena se ne more vzdržati, ukrade dete, pa preprosi svojega moža, da je skril dete ob odhodu v svoj boben. Dospe vsi v drugo mesto, dasta dete krstiti in skrbita z veliko ljubeznijo zanj. Čez nekaj let postane dete krepak deček prebrisane glave. Ko odraste šoli, počne se učiti godbe s takim uspehom, da kmalu prekosi vse svoje vrstnike — še celo učitelja samega. Umre mu krušni oče in višji imenujejo njega samega za glasovodjo. A to življenje dopada se mu jako malo — nek notranji glas ga žene in sili med širni svet. — On pobegne od vojakov. Seboj vzame le boben - edino dediščino. Ko prihiti do velikega lesa gre naravnost vanj, da bi se skril preganjalcem. Tri dni in tri noči hodi po gosti šumi, a ne more najti izhoda. Tretji večer pozno v noč pride do posebno debelega drevesa. Ker je že neznano lačen sklene splezati nanj, da bi videl kje najhitreje iz šume pride. Na vršiči zagleda precej daleč majhno luč, vrže na tisto stran klobuk na zemljo, da bi ne zgrešil prave poti iz lesa. Dolgo že hodi ko slednjič ves spehan pride iz šume in dospe čez zelen travnik do lične bajtice. Tu potrka na vrata in sključen starček mu pride odpret. Temu potoži mladenič svojo nesrečo in ga poprosi za večerjo. Starec mu ponudi posodico kuhanega sadja in vrček hladne vode. Ko se okrepča, pokaže mu starec svojo posteljo postlano iz mehke suhe trave in mahu. Starec mu reče, naj le v miru zaspi, kajti sam pojde k Bogu poizvedet kaj se ima prihodnjega dne na širni zemlji goditi. Čude se zaspi mladenič. Sonce je ravno vzhajalo, ko vstane in gre vode iskat, da bi se umil. Prihajajoč iz bajtice zapazi med drevjem čist ribnik in tu se umije. Ko se k hiši vrača, vidi prileteti dvanajst divjih rac, ki na njegovo veliko začudenje svoje perje slečejo in se v hipu v krasne devojke spremene. Hitro se skopljejo, oblečejo zopet ptičjo obleko in spremenivši v race odlete od kode so prišle. Težko pričakuje mladenič puščavnika. Ko ta pride, pove mu vse kar je videl. Starec mu pravi: »Res je kar govoriš; videl si dvanajst zakletih sester. To so zlate gore katere imata v oblasti njihova hudobna mačeha in njen brat. Bi hotel katero rešiti? Če je temu tako, skrij se jutri preden sonce vzide za ribnikom v grmovje; ko prilete race, vzemi tisti perje, ki se bo nazadnje slekla, pa ga skrij v boben. Tako jo rešiš in ona bo tvoja žena. — Ali skrij perje; če ga ona najde zgubljena bo zate.» Drugega dne prilete race zopet in se slečejo, mladenič pa pobere na tihem najmlajši perje in odhiti v bajto. Komaj ga poskrije v boben, kar prijoka nago dekle do hiše in poprosi puščavnika za kako obleko, ker ji je nekdo njeno med kopanjem vzel. Starec ji je iz suhe tanke trave splete nekako srajco in njen "rešitelj" ji je podal svoj vojaški plašč. Ker ni bilo mašnika blizu, poroči ju puščavnik pod tisočletnim hrastom, ki je raztezal svoje vejevje nad spleteno bajtico. Starček še napiše list in ga da mladeniču rekoč: «Tole daj svojemu očetu. Ime je na listu napisano; on stanuje v velikem primorskem mestu in se vedno za teboj žalosti, ker mu je tebe ukradla nepoštena roka.» Da mu še nekaj penez in dobrih naukov za na pot in mu naroči naj se čez leto dni pri njem oglasi in mu naznani kako se bo v novem stanu počutil. S hvaležnim srcem, mu ta obljubi in se napoti s svojo ženo proti domu. V bližnjem trgu ji je tudi kupil lepo žensko obleko, da se ji ni treba sramovati drugih ljudi. Ko je prispel v rojstno mesto, ločil se je mladenič od svoje neveste, ker hoče najprej sam obiskati nepoznane starše. Žena ga svari, naj se ne da prej od prve matere poljubiti, kot od očeta, ker sicer bi v hipu pozabil na njo in vso preteklost. On ji obljubi, pa odide. Svojega očeta, vsakemu znanega trgovca, najde prav lahko. Gre k njemu v gornje sobe in mu da pismo. Oče, ki je bil ravnokar vstal vzame pismo in ga glasno prečita; mati pa, ki je še prej spala slišavši, da je krasen mladenič njen edini sin, skoči iz postelje in poljubi v materinskem veselju sina na čelo. V tem hipu pa pozabi sin na svojo zvesto ženo in vse preteklo življenje. Dolgo ga je pred mestom čakala žena; ker pa ga le ni bilo, je znala da se je zgodilo česar se je najbolj bala. Mimo mesta tekla je čista studenčnica; v tej se hoče skopati mlada žena, da bi se od dolge in težavne poti okrepčala. Ni se še dolgo za grmovjem kopala, kar prihiti ošabna služkinja k vodi, pogleda v njo in uzre lepo žensko lice — pa misli da vidi sama sebe. Gre torej domu in reče svoji gospe, da noče več pri njej služiti, ker je sama veliko lepša od nje. Nesrečna mlada žena pa pride ravno tja službe prosit. Stari gospe se ponižno dekle tako prikupi, da jo na torišči v službo vzame. Bila je to nekega drugega bogatinca žena. — Dekle je pa tako umelo vsako delo opravljati, da jo je stara gospa večkrat pohvalila, dasiravno je bila neznano sitna in izbirljiva. Saj pa je postala tudi gospa zadnji čas vsa drugačna — možila je namreč edino hčer s sinom bogatega trgovca, ki se je nedavno vrnil iz tujih dežel domov. Pridna služkinja, prej zakleta princezinja, pa je vedla da ta ni nihče drug ko njeni zaročenec. Na dan poroke zapre se otožno dekle v svojo izbico, vzame tri jajca; jedno staro — in potegne iz njega rdečo-svileno se zlatom obrobljeno obleko. Obleče jo in gre v sobano pred zbrane goste. Vsi se začudijo lepoti neznane princezinje — ker kaka druga žena take obleke imeti ne more. Dasiravno je ni spoznal nobeden, niti njen lastni mož, prosijo jo vendar vsi naj ostane pri njih na gostovanju. Moški jo občudujejo, ženske posebno pa mlada nevesta, ji zavidajo lepoto in krasno obleko. Na tihem začne stara trgovka prositi tujo princezinjo, naj njej proda obleko. A ta jej odvrne, da je ne da za denar — ampak le če sme prvo noč iti z ženinom v spalnico. Tega se prestraši mati nevestina ali starka in njena hči jo izumite; skrivno vlije neke vode v ženinovo kupico in ko jo on izprazni zaspi na torišči tako trdno, kakor bi ga bila objela bela smrt. Odnesejo ga v spalnico in ko vsi gostje odidejo gre tudi princezinja v spalnico. Malo ga strese in reče: «0h ali si me res tako popolnoma pozabil? — Gorje mi!» Stara trgovka pa je poslušala celo noč pred vrati, ter vse slišala. Ko se pa ženin zbudi, reče mu prva žena, ali se nič več ne spominja, da jo je pri ribniku rešil in da ju je poročil puščavnik. Mladenič se globoko zamisli a ne reče nič. Dekle pa je šlo v svojo sobico, strlo drugo jajce, iz njega pa še enkrat lepšo obleko izvleklo. Po obedu želel je ženin od vsakega gosta slišati eno pripovedko. Ko vsak svojo pove začne tudi on pripovedovati: «Imel sem skrinjo z zlato ključavnico in enakim ključem; zgodila se mi je nesreča, da sem izgubil ta ključ. Dam si napraviti srebrno — ob enem pa najdem priljubljeni zlati ključek. — Kateri naj torej rabim, kateri odložim ?» Vsi gostje bili so ene misli, da se ima srebrni ponarejeni ključ odložiti, ženin pa potegne iz žepa list, ter reče: «Podpišite se vsi, da moram srebrni ključ zavreči!« Vsi se podpišejo, on jim pa naznani svojo čudno dogodivščino pri puščavniku — in vsi ostrmijo. Osramotena nova nevesta, pa kar pobegne z materjo in očetom vred z gostovanja. To pa občnega veselja ni kalilo; na nevestino mesto posadili so prej tako otožno princezinjo in vse svatovske šege so se pričele znova. Po gostovanju čutila sta se še srečnejša. Mladi mož pa skrije račje perje in boben v staro omaro v svojo spalnico. Nekega dne odjahal je mož na lov. Ključ od omare, ki ga je vedno seboj nosil izgubil je bil po nesreči v postelji. Pri postiljanju našla ga je žena. Zamislila je brž na staro omaro in v ženski radovednosti šla je odpirat. Pa v njej ležal je le star zaprašen boben. Kaj bi pač znalo v tem biti?» misli nevesta, in ga razšrkne ter segne po snežnobelem perji, nič hudega sluteč. Pa komaj se je bila perja doteknila, kar se že tudi spremeni v raco. Žalostno sprha s kreljuti ter skozi odprto okno zleti na bližnje drevo. Od ondot zakliče ženihovej materi, ki je v spalnico prihitela: «Pozdravite mi nesrečnega moža — od zdaj moram bivati na zlati gori!» in odleti žalostno kričš proti oblakom. Nij ga bilo nesrečnejega pod milim solncem, mimo zapuščenega mladega moža. Pa ni si dolgo premišljal, nego napotil se je naravnost k puščavniku, prosit ga dobrega sveta. Staršem naroči, naj razdajo svoje imetje in ga razdele med uboge, če bi se ne vrnil v treh letih domu. Po dolgem, trudapolnem hodu dospe do kočice starega puščavnika, ki se ga jako razveseli. Žalostno mladi mož potoži mu svojo nesrečo, starec pa mu naznani, da od onih dob ni bilo rac k ribniku in bi je tedaj tudi sedaj zastonj pričakoval. Svetuje pa mu, naj se napoti k njegovemu bratu, ki stanuje tristo milj daleč od ondot. Ta ima celega sveta zemljevide in bi mu morda znal povedati, kje je zlata gora. Napiše mu za brata list in mu še zraven pozdrave naroči, pa mu pove kod ima iti. Po dolgi hoji pride do puščavnikovega brata, ki je tudi bil jako pobožen mož. Ta se močno razveseli videti človeka in slišati o svojem bratu, o katerem že sto let nič slišal ni. Dolgo med zemljevidi iščeta in iščeta, pa le ne moreta najti zlate gore. Slednjič ga puščavnik vrlo pogosti in ga napoti k svojemu bratu, ki je še tristo milj dalje stanoval in pod seboj imel vse tiče. Napiše mu zanj list, in mladeneč odide. Ta je bil še stareji mimo unih in neizrekljivo vesel, da je dobil pismo od svojih bratov. Vprašal ga je, kaj hoče za pot. On ga poprosi, naj pozove svoje tiče, da mu povedo, kje je zlata gbra. Drage volje stori to puščavnik. Odpre na svojej bajtici štiri okinjake, pa zažvižga skozi nje. Na mah priletč tiči in pitajo za zapoved. Starec vpraša vse zapored za zlato goro, pa% noben ne ve za njo; tiči priletavajo celi dan in celo noč, pa noben o njej niti slišal ni. Obupanega srca gledal je nesrečen mož vedno redkeje tiče. Pride drugo jutro in proti poldnevu dospe do okinjaka jedna sraka peš ker v kreljutih ni imela jednega samega peresa več. Na vprašanje, kje se je mudila tako dolgo, odvrne jima spehana sraka: «Slišala sem dobro tvoj prvi žvižg, pa neznano dolg je pot od zlate gore do sem. Že precej daleč sem morala sem peš bežati, ker potom potrla sem vse peruti! Brž hoče se žalosten mož spustiti na pot, a sraka ga pouči, da peš ne moreta nikakor tje priti, ker je pot neizmerno dolga in pelje še razun tega še čez tri morja. Puščavnik pozove največjega tiča, ki je bil neznansko močen in hiter, zakoljem speče edino kravo in jo razseka na štiri dele. Prvi del da tiču na torišči. Popotnik naloži tiču še ostale tri dele mesa; nato ga zajaše s srako v roki, in šli so po bliskovo proti oblakom, kamor je kazala sraka. Visoko so leteli nad sinjim morjem in dolgo niso mogli čez. Ves vpehan sede veliki tič na morsko obalo in hlastno požre drugi kos mesa. Zopet zasede tiča in tako preleti že dva morja. Ko so čez tretje morje srečno dospeli, odpusti popotnik velikega tiča in gre se srako peš proti zlatej gori. Nista še dolgo hodila, kar najdeta na poti mrtvega konja, za katerega so se kaj hudo prepirali medved, jastreb in mravlja. Mladi popotnik stopi bliže, pa jim konja tako-le razdeli: jastrebu prisodi čreva in drob, mravlji glavo, medvedu pa ostalo meso. Slednji bil je zadovoljen, iz hvaležnosti podarijo mu tudi vsak nekaj. Medved mu da nekaj dlak, jastreb pero, mravlja pa nogo; zraven tega pa še zmožnost, spremeniti se v tako stvar o katerem koli času. Sraka mu dopove kod se mora držati, kod ne, on se pa spremeni v bistrega jastreba in jo zvije proti nebu. Letel je dolgo, dolgo. Ko od daleč zagleda zlato goro, spremeni se v medveda in tako beži dalje proti gori; ko pa pribeži pod grad, vrže se v mravljico in splazi po steni navzgor. Pogleda skozi okno v izbo in ker vidi dvanajst deklic samih, splazi skoz šprajno notri. Tu spozna svojo zaročnico in zopet se spremeni v človeka. Objameta se in si naznanita najvažneje novice, potem pa se posvetujejo vsi skupaj, kako bi se dala rešitev izvršiti Sestrice velijo, naj se skrije pod posteljo in spremeni v mravljo. Ko pride zvečer čarovnica njihova mačeha domu, pravi jej prva: «Imela sem čudne sanje: sanjalo se mi je, da me bo nekdo rešil.» Ostale sestrice jej ravno isto pripovedajo. Na to mačeha: «Težko znajde se tak človek na svetu, ki bi bil močneji mimo mene — ali še celo mimo mojega brata. Svobodno vam tedaj povem, kako težka je vaša rešitev. Moral bi isti človek imeti lastnost, spremeniti se v medveda in tiča. V medveda, da bi sedmero glav odtrgal mojemu bratu zmaju. Ko bi mu odtrgal sedmo, vrgel bi se moj brat v goloba. Pa tudi vaš rešitelj moral bi spremeniti se v še hitrejšega tiča, da bi ga ujel. Ko bi ga ujel in ubil, moral bi izdreti še toplo jajce in isto na mojej glavi ubiti. — Kdo pa zamore vse to?» To slišati odlazi rešitelj po istej poti, po kateri je prišel. Poznal je zdaj svojo nalogo od konca do kraja, pa iskati mu je bilo istega torišča, kjer je bival grozen pozoj. Spremenil se je tedaj v hitroletečega jastreba in tako premeril mnogo dežel. Po dolgem iskanji pa vender le najde zaželjeno mesto. Iz oblakov je bistro njegovo oko zapazilo grozensko zver, pozoj a s sedmimi glavami. Spremenil se je zopet v človeka in napotil v bližnje mesto. Bilo je vse mesto v modro in črno sukno oblečeno in žalost brala se je vsem v očeh. Opita toraj prvega mestjana, kaj vse to pomenja. Ta mu naznani, da se žalosti vse mesto, ker prišla je vrsta na kraljevo hčer, da se mora vreči strašnemu zmaju za žir. Vsako leto moralo je mesto dati po jedno plemenitaško hčer zmaju, ker se mu je bilo nekako hudo zadolžilo. Mladi rešitelj napoti še takoj h kralji in mu naznani, da zamore rešiti njegovo hčer in celo mesto strašne zveri. Kralj mu za plačo obljubi pol kraljevine in svojo hčer v zakon, česar pa ta ni hotel slišati. Pred vsem zahteva od kralja nevstrašenega moža, ki bi ga podpiral pri nevarnem početji. On se ve ni hotel prvega sprejeti, ampak hotel se je prej o njegovej srčnosti in sigurnosti sam prepričati. Vzeme tedaj prvi večer vojaka, ki je govoričil, da je najsrčneji. Žene ga seboj v odstranjeno sobo. Tu vžge luč in se vleže v postelj; vojak pa koraka po sobi sem in tje, ko na straži. Nakrat se spremeni ta v postelji v groznega mrmrajočega medveda — stražar pa vrže puško proč in jo popihne skozi okno ven. Še le tretji večer našel je nevstrašenega pomočnika. Tega počne poučevati, kako bosta rešitev izvršila. Drugega dne napotita se v zmajevo obzidano močvirje. Celo mesto pričakuje v nadi in strahu izida groznega boja. Blizu pozoja postavita kad vina in kruha. Zdajci se spremeni rešitelj v grozno velikega medveda, zažene se na zmaja pa mu eno sedmerih glav odtrga. Strašne bolečine vije se strašno po močvirji, premetuje se in zarujove: «Ko bi imel princezinjo, pokazal bi ti drugače!* Medved pa zarohni: «Ko bi imel škaf kruha in vina, bi ti inače zaigral!» Hitro mu vlije pomagač zahtevano v široko medvedje grlo, in on trga zmaju glavo za glavo in se krepča po vsakem napadu z vinom. Ko odtrga zadnjo glavo, katero je pozoj najbolj branil, zleti iz zmaja uren golob. Kakor strela zvije jo tudi jastreb za njim, ker rešitelj si je bil tega svest in se je brzo po zmaji vrgel v jastreba. Že sta blizo skup, groze in straha golob glasno kriči in napenja zadnje moči, da bi ušel — pa zastonj. Jastreb ga ulovi in tako trdno prime, da mu perje kar frči po zraku. Golob pa še jajce v zraku spusti; o pravem času še ga zapazi jastreb, švigne za njim in ga srečno prestriže. Spremeni se zopet v človeka in gre v vriskajoče mesto. Pa hudo ga speče v srce, ker ga nihče za rešitelja ne pozdravi, niti se ne zmeni zanj. Straža ga še v grad ne pusti. Tu pa se je šopiril nek tuj glumac, kateri je bil mladenču kaj jako podoben, ki se je bil še pred bojem skril v močvirji. Ker je veren pomagač ležal omamljen velikega truda nekje v travi, ga nihče ni zapazil, ko so privreli vojaki na sleparjev krič v obzidje. Glumač pa je bil pobral tri pozojeve glave, ostale so pa vtonile v luži, kakor truplo vsmrtljenega pozoja. Slepar, ki je na tak zvit način prišel v čast, postal je s časoma tako nesramen, da je kar očitno tirjal pol kraljestva Kralj se je pa skoro kesal dati pol lepega kraljestva, najbolj pa ga je peklo, da bi moral prepustiti svojo hčer tako surovemu človeku. Pripravljali so se pa, vender le k poroki. Pravi rešitelj si drugače ne ve pomagati, pa napiše princezinji listič in jo prosi, naj mu dovoli njej neko strašno važno reč razodeti. Princezinja ga k sebi pozove, on se pa spremeni pred njo v medveda, jastreba in mravljo, pa njej naznani celo svojo čudapolno povest. Vrh tega še pokaže začudjenej in veselej princezinji vseh sedem pozojevih jezikov. To je zadostilo. Pri večerji zahteva princezinja, naj vsak pove svojo najimenitnejo dogodbo. Slepar jame nazadnje pripovedovati: «Mojo najimenitnejo zgodbo poznate vsi! Zunaj pred mestom oslobodil sem svojo prihodnjo ženo in sem zaslužil polovico vsega kraljestva. Zmajeve glave, katere sem nad vhodom v grad obesil, so mi priče!» Zdaj pa vstane pravi rešitelj in zahteva, naj pokaže slepar tudi jezike v glavah zmajevih. Hitro prineso glave — a jezikov ni bilo. V hudi zadregi počne slepar še nesramneje govoriti; reče namreč, da zmaj ali ni imel jezikov, ali je pa nje uni-le izrezal. «Se ve da sem je izrezab, odvrne zdaj pravi rešitelj, «izrezal tebi na kvar! Tu je vseh sedem jezikov.» Spremeni se še pred navzočimi v velikega medveda in v jastreba, in dokaz bil je gotov. Straža prihrumi v dvorano, in nesramen slepar mora v železnih okovih na dvorišče. Ondi ga je že čakalo četvero juncev, ki so ga na torišči na štiri dele raztrgali. Pravi rešitelj pa ni hotel nikake plače, ampak spravil se je hitro na pot in preletel v kratkem neizmerno daljavo do zlate gore. Kod mravlja pride v grad, kjer so ga uboge sestrice že težko pričakovale. Skrije se ko prvokrat pod posteljo in pričakuje večera, da bi čarovnica domu prišla. Ko prirohni v sobo, muči dekleta čez mero in je psuje; slednjič sede za mizo in zaspi. Zdaj izlazi mravljica izpod postelje in se varno bliža mizi. Tam se spremeni v človeka, vrže čarovnici jajce na čelo in strašnim gromom in vriščem sprevali se zlata gora v bliščobno mesto. Celo mesto pa se zahvali mlademu možu za rešitev — zaklete sestrice bile so vse princezinje, in njegova bila je najlepša. Ni moči izreči, kako sijajno so se gostili, pili in jedli. Bila je veselica, da mi takošne še nikdar videli nismo. Napotil se je z velikim bogatstvom in preljubo ženo domu, kjer se je poroka in gostija v tretje ponovila.